Greta Garbo (rojena Greta Lovisa Gustafsson), švedsko-ameriška filmska igralka, * 18. september 1905, Stockholm, Švedska, † 15. april 1990, New York, Združene države Amerike.
Je ena najslavnejših igralk iz obdobja začetka zvočnega filma v 1930. letih in še zdaj prepoznavna kot zvezda t. i. »zlate dobe« Hollywoodske kinematografije.
Življenjepis Odraščala je v skromnih razmerah v delavskem predelu Stockholma in se že zgodaj navdušila nad gledališčem. Po očetovi smrti se je preživljala z raznimi manjšimi deli, kmalu pa so jo uporabili kot model za damske klobuke v lokalni veleblagovnici, kar ji je odprlo možnost kariere fotomodela in pričela je nastopati v filmskih oglasih za njihova oblačila. Opazili so jo tudi režiserji in po študiju igre na igralski akademiji Kraljevega dramskega gledališča (Kungliga Dramatiska Teaterns Elevskola) je leta 1924 dobila vlogo v romantični drami Gösta Berlings saga režiserja Mauritza Stillerja.
Njen nastop je opazil Louis B. Mayer, izvršni direktor studia Metro-Goldwyn-Mayer, ki jo je odpeljal v Združene države Amerike. Tam je pritegnila pozornost že s svojim prvim nemim filmom Torrent (1926), zares zaslovela pa je s svojo naslednjo vlogo v filmu Meso in hudič (1927). Leta 1930 je nastopila v prvih dveh zvočnih filmih, Anna Christie in Romance, ki sta ji prislužila prvo nominacijo za oskarja.Takratna pravila podeljevanja so dovoljevala nominacijo za več vlog hkrati. Sloves ji je omogočil, da je sama izbirala vloge in določala pogoje sodelovanja z režiserji, v tem času je postajala vedno bolj selektivna pri izbiranju. Njen uspeh se je nadaljeval s filmi, kot sta Mata Hari (1931) in Grand Hotel, po mnenju številnih kritikov pa je vrhunec dosegla z vlogo pogubljene kurtizane Marguerite Gautier v filmu Dama s kamelijami leta 1936. Le-ta ji je prinesla drugo nominacijo za oskarja.
Kmalu po tistem je njena kariera zamrla in po nekaj neuspehih so se je pričeli režiserji izogibati. Obudila jo je z vlogo v komediji Ninočka (1939) in si prislužila še tretjo nominacijo za oskarja, a se je po novem neuspehu v filmu Two-Faced Woman (1941) v starosti 35 let odločila za upokojitev.
Od takrat je dosledno zavračala vse ponudbe za vrnitev na filmska platna. Umaknila se je v zasebnost, zato se je njeno ime le redko pojavljalo v medijih. Leta 1951 je postala naturalizirana ameriška državljanka. Leta 1954 ji je Akademija umetnosti in znanosti gibljivih slik podelila častnega oskarja »za njene sijajne in nepozabne filmske vloge«, a se tudi podelitve ni udeležila, tako da so ji kipec poslali po pošti. Kasneje se je med drugim ukvarjala z zbiranjem umetnin. Vrednost njene zbirke slik avtorjev, kot so Pierre-Auguste Renoir, Pierre Bonnard in Kees van Dongen, so ob njeni smrti ocenili na več kot 20 milijonov ameriških dolarjev.
Opombe
Viri
Zunanje povezave
Kategorija:Ameriški filmski igralci Kategorija:Švedski filmski igralci Kategorija:Švedski Američani