Gabriel Charles Dante Rossetti (12. maj 1828 - 9. april 1882), splošno znan kot Dante Gabriel Rossetti, je bil britanski pesnik, ilustrator, slikar in prevajalec ter član družine Rossetti. Leta 1848 je ustanovil prerafaelitsko bratovščino z Williamom Holman Huntom in Johnom Everettom Millaisom. Rossetti je kasneje postal glavni navdih za drugo generacijo umetnikov in pisateljev, na katere je vplivalo gibanje, predvsem William Morris in Edward Burne-Jones. Njegovo delo je vplivalo tudi na evropske simboliste in je bilo pomemben predhodnik estetskega gibanja.
Za Rossettiovo umetnost je značilna čutnost in srednjeveški revivalizem. Na njegovo zgodnjo poezijo je vplival John Keats. Njegovo poznejšo poezijo je zaznamovala kompleksna povezava misli in občutka, še posebej v njegovih sonetih The House of Life. Poezija in slikanje sta tesno povezani z delom Rossettija. Pogosto je pisal sonete, ki spremljajo njegove slike, ki segajo od Deklištvo device Marije (1849) in Astarte Syriaca (1877), hkrati pa ustvarjajo umetnost, ki ponazarja pesmi, kot je Trg Goblin, s strani slavne pesnice Christine Rossetti, njegove sestre.
Rossettijevo osebno življenje je bilo tesno povezano z njegovim delom, še posebej z razmerji z njegovimi modeli in muzami Elizabeth Siddal, Fanny Cornforth in Jane Morris.
Zgodnje življenje
Sin italijanskega emigranta, učenjaka Gabriela Pasqualea Giuseppea Rossettija in njegove žene Francesa Mary Lavinia Polidorija, Gabriel Charles Dante Rossetti je bil rojen 12. maja 1828 v Londonu. Njegova družina in prijatelji so mu rekli Gabriel, vendar je v publikacijah najprej postavil ime Dante v čast Danteja Alighierija. Bil je brat pesnice Christine Rossetti, kritika Williama Michaela Rossettija in avtorice Marie Francesce Rossetti Treuherz et al. (2003), pp. 15–18.. Njegov oče je bil rimskokatolik, vsaj pred sklenitvijo zakonske zveze, njegova mati pa je bila anglikanka; navidezno je bil Gabriel krščen in prakticiral anglikansko vero. V svojem otroštvu je bil Rossetti doma in King's College School in pogosto prebiral Biblijo skupaj z deli Shakespeara, Dickensa, Walterja Scotta in lorda Byrona.
Mladostni Rossetti je opisan kot »samozaveden, artikuliran, strasten in karizmatičen« Treuherz et al. (2003), p. 19., a tudi »goreč, poetičen in neumen« Hilton (1970), p. 26.. Kot vsi njegovi bratje in sestre, si je prizadeval biti pesnik in se udeležili šole King's College na svoji prvotni lokaciji v bližini Stranda v Londonu. Želel je biti tudi slikar, ki je pokazal veliko zanimanje za srednjeveško italijansko umetnost. Študiral je na Akademiji za risanje Henryja Sassa od 1841 do 1845, ko se je vpisal na Antično šolo Kraljeve akademije, ki jo je zapustil leta 1848. Po izstopu iz Kraljeve akademije je Rossetti študiral pod Fordom Madoxom Brownom, s katerim je obdržal tesno razmerje skozi celotno življenje Treuherz et al. (2003), pp. 15..
Po razstavi slike Večer svete Neže Williama Holmana Hunta, je Rossetti iskal Huntovo prijateljstvo. Slika je ilustriral pesem malo znanega Johna Keatsa. Rossettijeva pesem Blaženi Damozel je imitacija Keatsa in verjel je, da bi s Huntom lahko delil svoje umetniške in literarne ideale. Skupaj sta razvila filozofijo prerafaelitske bratovščine, ki so jo ustanovili skupaj z Johnom Everettom Millaisom.
Namen skupine je bil reformirati angleško umetnost tako, da so zavračali tisto, za kar so menili da je mehanistični pristop, ki so ga prvič sprejeli umetniki manieristi, ki so nasledili Rafaela in Michelangela in formalni režim usposabljanja, ki ga je uvedel sir Joshua Reynolds. Njihov pristop je bil vrnitev k podrobnostim, intenzivnim barvam in zapletenim kompozicijam italijanske in flamske umetnosti quattrocenta Treuherz et al. (2003), p. 22.Hilton (1970), pp. 31–35.. Ugledni kritik John Ruskin je zapisal:
Vsako prerafaelitsko krajinsko ozadje je naslikano do zadnjega dotika na prostem, iz same stvari. Vsaka prerafaelitska figura, študija in vtis, je pravi portret neke žive osebe. Quoted in Marsh (1996), p. 21.}}
Za prvo izdajo revije The Germ, ki je bila objavljena zgodaj leta 1850, je Rossetti prispeval pesem Blaženi Damozel in zgodbo o izmišljenem zgodnjem italijanskem umetniku, ki ga je navdihnila vizija ženske, ki jo ponudi za združitev človeka in božanskega v njegovi umetnosti. Rossetti se je vedno bolj zanimal za srednjeveškost kot za sodobno stran gibanja, delal je na prevodih Dantea in drugih srednjeveških italijanskih pesnikov in sprejel stilske značilnosti zgodnjih Italijanov.
Kariera
Začetki Najpomembnejše Rossettijeve slike v olju prikazujejo realistične lastnosti zgodnjega prerafaelita. Njegova Dekllištvo device Marije (1849) in Ecce Ancilla Domini (1850) prikazujeta Marijo kot najstnico. William Bell Scott je v Huntovem ateljeju videl Deklištvo in opazil tehniko mladega Rossettija:
V olju je slikal s ščetkami, tako rekoč kot z vodenimi barvami, na platno, ki ga je pobarval z belo barvo, dokler površina ni bila gladka kot karton, vsak ton pa je ostal transparenten. Takoj sem videl, da ni tradicionalen fant, ampak deluje izključno iz estetskega motiva. Mešanica genija in diletantizma obeh moških me je za trenutek zaustavila in razkrila radovednost Marsh (1996), p. 17.}}.
Obtožen kritike njegove druge večje slike, Ecce Ancille Domini, razstavljene leta 1850 in »vse bolj histerično kritično reakcijo, ki je pričakala prerafaelizem«, se je Rossetti obrnil k akvarelu, ki ga je lahko prodal. Čeprav je njegovo delo pozneje dobilo podporo Johna Ruskina, je Rossetti pozneje le redko razstavljal.
Dante in medievalizem Leta 1850 se je Rossetti srečal z Elizabeth Siddal, pomembnim modelom slikarjev prerafaelitov. V naslednjem desetletju je postala njegova muza, učenec in njegova strast. Poročila sta se leta 1860. Rossettijeva slika Najdena, začeta leta 1853 in ni bila dokončana do njegove smrti, je bila njegov edini glavni sodobni predmet. Predstavil je prostitutko, ki jo je z ulice dvignil podeželski gonjač, ki je prepoznal svojo staro ljubezen. Še več, Rossetti je vse več pozornosti naklonil simbolnim in mitološkim podobam pred realističnim.
Že vrsto let je Rossetti delal na angleškem prevodu italijanske poezije, vključno z La Vita Nuovo Danteja Alighierija (objavljen kot Zgodnji italijanski pesniki leta 1861).Ta in Le Morte d'Arthur sira Thomasa Maloryja sta navdihnila njegovo umetnost v 1850-ih. Ustvaril je metodo slikanja v akvarelu, pri tem pa je pri debelih pigmentih zmešal z gumo, da bi dal bogate učinke, podobne srednjeveškim iluminacijam. Razvil je tudi novo risarsko tehniko pero in črnilo. Njegova prva objavljena ilustracija je bila The Maids Elfen-Mere (1855), za pesem njegovega prijatelja Williama Allinghama in je prispeval dve ilustraciji za Edwarda Moxona izdajo leta 1857 Pesmi Alfreda Tennysona in ilustracije za dela njegove sestre Christine Rossetti.
Njegove vizije arturijanske romance in srednjeveškega oblikovanja so navdihnile tudi Williama Morrisa in Edwarda Burne-Jonesa. Niti Burne-Jones niti Morris nista poznala Rossettija, vendar so nanju veliko vplivala njegova dela in ga srečala preko prispevka k reviji Oxford and Cambridge Magazine, ki jo je Morris ustanovil leta 1856, da bi promoviral svoje ideje o umetnosti in poeziji.
Februarja 1857 je Rossetti pisal Williamu Bellu Scottu:
Dva mlada moža, ustvarjalca revije Oxford and Cambridge Magazine, sta nedavno prišla v mesto iz Oxforda in sta zdaj zelo intimna moja prijatelja. Njuni imeni sta Morris in Jones. Predstavljala sta umetnike namesto da bi začela kakršno koli drugo kariero, na katero univerza na splošno vodi, in oba sta moška resničnega genija. Jonesovo oblikovanje je čudežno do konca in domiselni detajli, ki jim ni primerjave, razen morda najboljša dela Albrechta Dürerja.
To poletje sta Morris in Rossetti obiskala Oxford in našla razpravno dvorano Oxford Uniona, ki je bila v fazi izgradnje, dobila naročilo za risanje stropov s prizori iz Le Morte d'Arthur in okrasitev strehe med odprtimi tramovi. Zaposlilo je sedem umetnikov, med njimi Valentine Prinsep in Arthur Hughes in delo se je hitro začelo. Freske, ki so nastale kmalu in prehitro, so začele takoj bledeti in so zdaj komaj zaznavne. Rossetti je zaposlil dve sestri, Bessie in Jane Burden, kot modela in Jane je leta 1859 postala Morrisova žena.
Knjiga umetnosti Literatura je bila od začetka vključena v umetniško prakso prerafaelitske bratovščine (vključno z Rossettijem), pri čemer je bilo veliko slik narisanih neposredno iz literarnih referenc. Na primer, zgodnje delo Johna Everetta Millaisa Izabela (1849), prikazuje epizodo Johna Keatsa Isabella ali Posoda z baziliko (1818). Rossetti je bil še posebej kritičen do razkošnega ornamentiranja viktorijanskih darilnih knjig in si prizadeval za izboljšanje vezi in ilustracij, da se uskladi z načeli estetskega gibanja . Rossettijeve ključne vezave so bile zasnovane med letoma 1861 in 1871 . Sodeloval je kot oblikovalec / ilustrator s svojo sestro, pesnico Christino Rossetti, pri prvi izdaji Goblin Market (1862) in The Prince's Progress (1866). Eden od najpomembnejših prispevkov Rossettija k ilustraciji je bila skupna knjiga Pesmi Alfreda Tennysona (izdaja Edward Moxon leta 1857). Moxon je predstavljal kraljeve akademike kot ilustratorje ambicioznega projekta, vendar pa je bila ta vizija hitro prekinjena, ko se je v projekt vključil Millais, ustanovni član bratovščine . Millais je za projekt izvedel od Hunta in Rossettija, vpletenost teh umetnikov pa je preoblikovala celotno produkcijo knjige. V zvezi z ilustracijami prerafaelitov je Laurence Housman zapisal: »[...] Ilustracije prerafaelitov so bile osebni in intelektualni odčitki pesmi, ki jim pripadajo, ne samo odraz v skladu z besedami besedila.« Prerafaelitska vizualizaciji Tennysonovih pesmi je razvidna kot vrsta možnosti pri tolmačenju pisnih del, kot tudi njihov edinstven pristop k vizualizaciji pripovedi na platnu. Ilustracije prerafaelitov se ne nanašajo samo na besedilo, v katerem se pojavljajo ampak so del večjega umetniškega programa, knjige kot celote. Rossettiijeva filozofija o vlogi ilustracije je bila razkrita v pismu iz leta 1855 pesniku Williamu Allinghamu, ko je napisal, v zvezi z njegovim delom na Moxonu Tennysonu:
Še nisem začel načrtovati za njih, toda rad bi poskusil Vizijo greha in Palačo umetnosti, itd. - tiste, kjer se lahko alegorizirajo na lastno pobudo, ne da bi ubili sebe in vsakogar, posebno idejo pesnika.
Ta odlomek izraža očitno Rossettijevo željo, da ne podpira pesnikove pripovedi, temveč da ustvari alegorično ilustracijo, ki deluje ločeno od besedila. V zvezi s tem prerafaelitske ilustracije presegajo prikaz epizode iz pesmi, ampak delujejo kot predmeti v besedilu. Ilustracija ni podrejena besedilu in obratno. Skrbno in vestno izkustvo se prakticira v vseh vidikih proizvodnje, vsak element, čeprav kvalificirano umetniško samostojno, prispeva k enotnemu umetniškemu objektu (knjigi).
Religiozni vpliv na dela