John Ruskin (8. februar 1819–20. januar 1900) je bil vodilni angleški umetniški kritik viktorijanske dobe, pa tudi umetniški pokrovitelj, tehnični risar, slikar akvarelov, ugleden družbeni mislec in človekoljub. Pisal je o različnih temah, kot so geologija, arhitektura, mitologija, ornitologija, literatura, izobraževanje, botanika in politična ekonomija.
Njegov slog pisanja in literarne oblike so bili prav tako raznoliki. Pisal je eseje in razprave, poezijo in predavanja, vodnike in priročnike, pisma in celo pravljico. Izdelal je tudi podrobne skice in slike kamnin, rastlin, ptic, pokrajin ter arhitekturnih struktur in ornamentov.
Zapleten slog, ki je zaznamoval njegovo najzgodnejše pisanje o umetnosti, se je pravočasno izoblikoval do bolj jasnega jezika, ki je učinkoviteje sporočal njegove ideje. V vsem svojem pisanju je poudarjal povezavo med naravo, umetnostjo in družbo.
V drugi polovici 19. stoletja in do prve svetovne vojne je bil zelo vpliven. Po obdobju relativnega upada se je njegov sloves od 60. let 20. stoletja nenehno izboljševal z objavo številnih akademskih študij njegovega dela. Danes so njegove ideje in skrbi splošno priznane kot pričakovano zanimanje za okoljski vidik, trajnost in umetno obrt. Ruskin je bil najprej deležen velike pozornosti s prvo knjigo Moderni slikarji (1843), razširjenim esejem v obrambo dela J. M. W. Turnerja, v katerem je trdil, da je glavna vloga umetnika »resnica do narave«. Od 50. let 19. stoletja je zagovarjal prerafaelite, na katere so vplivale njegove ideje. Njegovo delo se je vse bolj osredotočalo na družbena in politična vprašanja. Temu zadnjemu (1860, 1862) je označil premik v razmišljanju. Leta 1869 je Ruskin postal prvi Slade profesor likovne umetnosti na univerzi v Oxfordu, kjer je ustanovil Ruskinovo šolo za risanje. Leta 1871 je začel izdajati mesečna »pisma delavcem Velike Britanije«, ki so bila objavljena pod naslovom Fors Clavigera (1871–1884). V tem kompleksnem in globoko osebnem delu je razvil načela, na katerih je temeljila njegova idealna družba. Na njihovi podlagi je tudi ustanovil Guild of St. George, organizacijo, ki vztraja še danes.
Mladost Ruskin je bil edini otrok bogatega uvoznika šerija Johna Jamesa Ruskina. Ta se je poročil s sestrično Margareto, rojeno Cox. Njegovi starši so bili stari skoraj štirideset let, ko se je rodil John. Bili so kalvinisti in mamina želja je bila, da bi nekoč postal duhovnik. Ruskina je leta 1828 kot rejnica vzela sestrična iz Pertha, Mary Richardson, katere mati je umrla. Tako je Ruskin odraščal v adolescenco. Starši so ga vodili na službena potovanja z varuško, da bi dobili naročila za prodajo šerija. Obiskali so tudi gradove, stolnice, samostanske ruševine, šole, parke, podeželske dvorce in galerije slik. Pri petih letih jih je spremljal v Keswick v severni Angliji in pri šestih pri poslovnih partnerjih v Parizu. Obiskali so tudi Bruselj in Waterloo. V štirinajstih letih je z njimi potoval vzdolž Rena, skozi Črni gozd mimo Schaffhausena in v Švico. Tu se je vnela njegova življenjska ljubezen do Alp. Leta 1823 so se njegovi starši preselili v hišo Herne Hill 28, ki je bila zgrajena leta 1801 (porušena leta 1920) The Garden at Herne Hill – Almond Blossom (Mandelblüte). Oktobra 1842 so kupili Denmark Hill 163 v imenitni soseski, kjer so živele družine s služabniki in uslužbenci v livrejah Ruskins Elternhaus „Denmark Hill“ – Gartenseite. Njegovi starši pa so preprosto živeli.
Po njegovih spominih Praeterita se je v starosti od štirih do petih let Ruskin učil branja in pisanja iz knjig tako »kot so se drugi otroci učili barve psa in konj«. Njegov oče mu je ob nedeljah bral iz knjige Robinson Crusoe in Romarjeva pot z veliko občutljivostjo prej in pozneje dela Shakespeara, Byrona, Cervantesa in Popa, ki so pustila trajen vtis na fanta. Do dvanajstih let so ga učili zasebni učitelji. Leta 1836 je začel študij v Oxfordu, kjer je leta 1839 skupaj s svojo mamo dobil nagrado Oxford Newdigate za poezijo. Geolog in teolog William Buckland je bil njegov učitelj in mentor. Leta 1840 je zbolel za tuberkulozo, zato so se njegovi starši z njim odpeljali v Benetke in Rim za šest mesecev. (Drugi viri govorijo o živčnem razpadu, ker se je njegova prva ljubezen Adèle Domecq poročila s francoskim grofom). Leta 1842 je končal študij, leta 1843 pa je izdal prvo knjigo Moderni slikarji.
Delovanje
1843-1860 je napisal svojo Zgodovino sodobnega slikarstva v več zvezkih in leta 1869 poučeval zgodovin umetnosti v Oxfordu. Kot vsestransko izobražen umetnostni zgodovinar in socialni reformator je v drugi polovici 19. stoletja prevzel pomembno mesto v angleškem družbenem življenju. V mnogih spisih je opisal Evangelij lepote, v katerem je združil umetnost, politiko in ekonomijo, in naj bi temeljil na idealni podobi srednjeveške umetnosti.
V naraščajoči industrializaciji je videl nevarnost človeškim vrlinam in ustvarjalni umetniški moči. Zagovarjal je ekonomsko etiko, v kateri bi moral bili pomemben človek in kjer naj bi bilo rokodelstvo ustvarjalna vrednota. Ruskin je ustanovil Guild of St George kot sredstvo za spremembo razpada britanske države z utopičnimi fantazijami. Cehovsko skupino so sestavljali moški, ki so želeli del svojega prihodka porabiti za odkup zemljišč in ga uskladili z Ruskinovimi ideali. »Imeli bomo majhen kos angleške zemlje, lep, miren in ploden. Na njem ne bomo imeli parnih strojev in ne železnic« .
V svojih idejah o socialni reformi je dal številne konkretne predloge, kot so: vrtna mesta in delovne višje šoleWorking Men’s College. Kot slikar in risar se je Ruskin pojavil predvsem z arhitekturnimi predstavitvami in krajinskimi študijami pojavov.
Skupaj z William Morrisom, Walterjem Cranejem in Dantejem Gabrielom Rossettijem je bil Ruskin eden najpomembnejših članov gibanja Arts and Crafts Movement. Pierre de Coubertin, ustanovitelj sodobnih olimpijskih iger, je bil pozen, a navdušen zagovornik Ruskina. Zelo se je trudil, da bi bile igre čim lepše (pisal je ruskinizatorske), da bi imele edinstven značaj in bi bil več kot vsota različnih svetovnih prvenstev na enem mestu. Arnd Krüger. ‘The masses are much more sensitive to the perfection of the whole than to any separate details’: The Influence of John Ruskin's Political Economy on Pierre de Coubertin, in: Olympika, 5 (1996) S. 25–44. ; Arnd Krüger. Coubertin's Ruskianism, in: R. K. BARNEY u. a. (Hrsg.): Olympic Perspectives. 3rd International Symposium for Olympic Research. London, Ont.: University of Western Ontario 1996, pp. 31 - 42.
V več knjigah, od leta 1843 dalje, je objavil delo Moderni slikarji. Ruskin, ki je bil vedno natančen opazovalec (in celo umetnik) obseden z naravo, vključno s krajinarstvom Clauda Lorraina, ker predstavlja le naravo kakršna je v resnici. Primerjava krajinskih slikarjev z Modernimi slikarji je predvsem obramba slikarja Williama Turnerja, od katerega je imel več slik.
V dveh pismih v Times leta 1851, ga je branil prerafaelite kmalu po "škandalu", ne da bi jih osebno poznal. Primerjal je svoj novi, natančen slikarski slog s tistim spoštovanega Dürerja (Resnica narave). Rezultat je bil, da je javnost prerafaelite nekoliko bolj blago nadzorovala. Posledica je bilo prijateljstvo med Rossettijem in Millaisom, ki je imelo tudi dramatične posledice. Ruskinova žena (Effie Grey) se je ločila, da bi se poročila z Millaisom. Kljub temu je Ruskin še naprej pisal zelo pozitivno o Millaisu. Z vsemi prerafaeliti je gojil toplo prijateljstvo, razen s Fordom Madoxom Brownom, ki je imel zlovoljen značaj in njegov neuspeh verjetno ni imel kaj opraviti z Ruskinovo zavrnitvijo. thumb|left|Avtoportret, 1875
S tremi knjigami Sedem svetilk za arhitekturo (The Seven Lamps of Architecture, 1849), in objavljeni v Londonu leta 1851, knjigi Kamni Benetk (The Stones of Venice) je Ruskin pomembno prispeval k arhitekturni teoriji. V svoji zbirki esejev Sedem svetilk za arhitekturo Ruskin opisuje skoraj pesniško obliko po njegovem mnenju, osnove arhitekture: žrtvovanje, resnico, moč, lepoto, življenje, spomin in poslušnost. Določa merila za kakovost in ravnanje z arhitekturo in tako pomembno vpliva na angleško arhitekturo.
1860 je bil prvič objavljen v reviji Cornhill, kasneje v obliki eseja Temu zadnjemu, najbolj znani Ruskinovi sociokritični razpravi. V njej je kritiziral tako kapitalizem, ki je temeljil na lastnem mnenju, da se obogati na račun drugih, kot tudi marksizem, ker je opazil, da navzkrižje interesov ni nujno sinonim za antagonizem Autor John Ruskin, Titel Unto This Last, Verlag Digireads, 2005, ISBN 1-4209-2596-2, str. 6 in 23. Knjiga je med drugim vplivala na Mahatmo Gandhija Autor Heimo Rau, Titel Gandhi, Verlag Rowohlt, Reinbek bei Hamburg, 2005, ISBN 3-499-50172-4 in je do danes sprejeta v kapitalizmu in kritičnem gibanju. Z. B. Autor David Boyle, Andrew Simms, Titel The New Economics: A Bigger Picture, Verlag Earthscan, London, Sterling (VA), 2009, ISBN 978-1-84407-675-8
Za Kamne Benetk je značilna idealizirana predstavitev zlasti gotike v Benetkah, vključno z njihovimi socialnimi sočasnostmi. Šest značilnosti je poskus za označevanje gotike: 1. robatost, 2. variabilnost, sorta, 3. naturalizem 4. občutek grotesknega, 5. togost 6. preobilje. Poleg tega Kamni vključujejo tako besedilo kot tudi ilustracije in natančne opise beneške arhitekture in slikarstva (predvsem Tintoretta), z zgodovinsko analizo do danes.
Ruskin je odločilno oblikoval teorijo in prakso ohranjanja dediščine. Ruskin je sprejel spomenik v celoti, vključno s tradicionalno patino in se zavzel za njegovo ohranitev. To je bilo v nasprotju z zelo razširjenim delovanjem restavratorstva v 19. stoletju, katerega ugledni predstavnik Eugène Viollet-le-Duc je in še posebej obnovil srednjeveške zgradbe v Franciji, v oblikah, ki niso bile v skladu s prvotnim stanjem.
Ko je Felix Slade leta 1868 umrl, je zapustil University v svoji oporoki poleg svoje zbirke še 35.000 funtov za katedro za likovno umetnost, kar je omogočilo imenovanje Ruskina za profesorja Slade Professor in Oxford (PDF; 305 kB). Leta 1870 je bil imenovan za prvega profesorja umetnosti (Slade profesor likovne umetnosti) na univerzi v Oxfordu.
Od leta 1871 je Ruskin poučeval risanje v Oxfordu, ki je bilo namenjeno navadnim moškim in ženskam, in to na tečajih »,da bi videli več lepote kot prej v naravi in umetnosti in s tem pridobili večji užitek v življenju«. To je ponudilo udeležencem priložnost, da se naučijo osnovnega znanja o tehnikah - obris, senčenje, barvanje - in tako kopiranje umetniških del in slikanje iz narave.
thumb|Ruskinov grob Leta 1878 je bil Ruskin izvoljen na Ameriško akademijo znanosti in umetnosti. Bücher von John Ruskin im Projekt Gutenberg
Njegov oče je umrl leta 1864 in mu pustil bogastvo. Kupil je hišo v Brantwortu okrožju Lake District od W. J. Lintona, kjer je živel do svoje smrti . Po smrti matere leta 1871 je prodal hišo na Denmark Hill, ki je bila še vedno vodena kot hotel Ruskin Manor in porušena leta 1949. Leta 1907 so v Londonu odprli Ruskinov park, ki se razteza med Loughborough Junction (Brixton) in Denmark Hill, poimenovan po Johnu Ruskinu.
Ruskin je bil pokopan na pokopališču cerkve sv Andreja v Conistonu. Njegov grob je okrašen z velikim križem, ki ga je oblikoval William Gershom Collingwood in ga izklesal H. T. Miles. Je iz zelenega skrilavca iz bližnjega kamnoloma Tilberthwaite .
Leta 2005 je bila po njem imenovana Univerza Anglia Ruskin
Privatno življenje thumb|Effie Gray, 1860 10. aprila 1848 se je John Ruskin poročil z Eufemijo "Effie" Chalmers Gray v dnevni sobi njenih staršev. Njegovi starši niso bili prisotni. Najprej sta živela v hiši njegovih staršev Denmark Hill, nato pa dve leti v Benetkah. Tu, daleč od nerganja Ruskinove mame, je Effie mešala glave avstrijskim častnikom, medtem ko je Ruskin študiral stavbe v Benetkah. Ko sta se vrnila, sta se preselila v svoj dom na Herne Hillu 30.