Kneževina Transilvanija, tudi Sedmograška, notranje avtonomna vladavina na Balkanu v obdobju 1570 – 1867.
Kneževina Transilvanija se je razvila kot turška vazalna država iz enega od treh delov, na katere je po porazu ogrske vojske proti Turkom pri Mohaču (1526) razpadla kraljevina Ogrska. Njen prvi knez, Ivan I. Zapolja, se je sprva proglašal tudi za ogrskega kralja. Njegov sin, Ivan II. Sigismund se je leta 1570 odpovedal temu nazivu v korist cesarja Maksimilijana II.; tedaj so tudi Habsburžani priznali Ivana II. Sigismunda za transilvanskega kneza. Kneževini Transilvaniji so odtlej dokaj samostojno vladali domači voljeni knezi, ki pa so morali dobiti potrditev od Porte. V takšnih okoliščinah je bila blaginja dežele odvisna od nadarjenosti vsakokratnega kneza in njegove politične spretnosti pri lovljenju ravnotežja na meji med habsburškim in turškim vplivom.
Transilvanija se je gospodarsko hitro razvijala že od 13. stoletja, ko so ogrski kralji tja povabili nemške koloniste iz osrednje Evrope, ki so v zgodovini dobili neposrečeno poimenovanje Transilvanski Sasipo latinskem poimenovanju za Germane – Saxonen. Do prihoda Turkov so deželo gospodarsko razvili; že tedaj je doživela svojo prvo zlato dobo. V 15. stoletju so bližina Turkov, njihova ropanja in ugrabljanja ljudi ter potrebe po vlaganjih v varnost položaj prebivalcev močno poslabšale. Po drugi strani je verska svoboda, ki so jo transilvanski knezi zagotovili v času verskih vojn v Evropi in ji Turki niso nasprotovali, pomenila za verske pribežnike iz Evrope neke vrste raj. Sloves Transilvanije kot obljubljene, nekoliko skrivnostne dežele je utrdilo vladanje dveh zaporednih razumnih knezov. Gábor Bethlen (1613-29) je s svojo politično nadarjenostjo uredil razmere v deželi in uspel njen vpliv uveljaviti tudi v zunanji politiki. Gáborjev dvor v Albi Juliji je postal kulturni otok, na katerega so se med tridesetletno vojno zatekali priznani evropski intelektualci. Njegov naslednik, Jurij I. Rákóczi (1629-48), je znal zlato dobo Transilvanije podaljšati še za čas svojega vladanja. Tudi od Turkov postavljeni Mihael I. Apafi (1661-90) se je izkazal kot pameten politik; ni se, tako kot je zahtevala Porta, vmešaval v boje med Habsburžani in Turki in je raje od daleč opazoval, kako se Turki po drugem porazu pred Dunajem umikajo, in se istočasno politično približeval Habsburžanom. Po turškem porazu v drugi bitki pri Mohaču (1687) so cesarski vojaki zavzeli tudi Transilvanijo. Habsburžani so Apafijevega sina Mihaela II. prisilili, da se je odpovedal knežjemu naslovu in na čelo Transilvanije postavili cesarskega guvernerja.
V obdobju 1711 – 1867 je bila kneževina Transilvanija habsburška kronska dežela, ki so jo v imenu vsakokratnega cesarja po transilvanskih zakonih upravljali guvernerji. Čeprav so Habsburžani tako nemškim protestantom kot romunskim pravoslavcem vsiljevali katolicizem, zaradi oddaljenosti dežele niso uspeli in so se morali sprijazniti s prisotnostjo romunske pravoslavne Cerkve, ki ji je pripadalo večinsko prebivalstvo. V deželo so še naprej prihajali protestantski izgnanci iz avstrijskih dežel in kriptoprotestanti. Marija Terezija je v poudarek samostojnosti Transilvanijo razglasila za Veliko kneževino. Med marčno revolucijo (1848) so se Transilvanci borili na strani Avstrijcev, ker so jim ogrski revolucionarji nameravali odvzeti samostojnost. To se je dejansko zgodilo po preoblikovanju Avstrijskega cesarstva v Avstro-ogrsko dvojno monarhijo (1867). Transilvanija je bila vključena v ogrski del monarhije, Translajtanijo, katere ustava, ki so jo spisali ogrski plemiči, je Transilvaniji odvzela status kneževine in samostojnost; Transilvanija je postala ena od pokrajin Translajtanije.
Uvod Zgodovinska pokrajina Transilvanija, visoka planota, obkrožena z Južnimi in Vzhodnimi Karpati ter gorovjem Apuseni na zahodu, je bila, kot pove že latinski izvor njenega imena, dežela onkraj gozdov (tera ultra silvam, Ultrasilvanija ali Transsilvanija). Rimljani so tu (in v Olteniji) leta 106 ustanovili edino rimsko provinco, ki je ležala vzhodno od rečne meje Ren-Donava, Dakijo. Vendar je niso mogli braniti in so se leta 271 umaknili nazaj čez Donavo. V 165 letih se je prebivalstvo romaniziralo, rodil se je predhodnik romunskega jezika.
Ni pisnih dokumentov o življenju prebivalcev Transilvanije v naslednjih stoletjih, ko so preko ozemlja prehajali vedno novi valovi ljudstev iz vzhoda, med njimi Vizigoti, Huni, Gepidi, Avari, Slovani. Zadnji so prišli Ogri, ki so vznemirili Evropo vse do sedanje Francije, po porazu z vojsko cesarja Otona Velikega na Leškem polju (955) pa so se ustalili v Panonski nižini in zasedli tudi del transilvanske planote. Pod ogrskimi kralji
Ogri so imeli Transilvanijo za mejno deželo. Mejo so ustvarili z obrambnimi puščami, t. j. nenaseljenimi, težko prehodnimi pasovi ozemlja, dodatno utrjenimi z zemeljskimi nasipi in trdnjavami. V deželo, redko naseljeno z vlaškim (romunskim) pastirskim prebivalstvom, so iz ostalih predelov Ogrske naselili Sekle (ali Seklerje)Ljudstvo, madžarsko poimenovano Székely, zgodovinski viri omenjajo od 12. stoletja. Po poročanju srednjeveških kronistov so potomci Hunov, ki so v 5. stoletju naseljevali karpatski bazen; novejše raziskave to zanikajo, a ne znajo ponuditi druge razlage. Potomci Seklov še vedno živijo na področju mesta Târgu Mureș in vzhodno od njega proti meji. Nimajo se za Madžare, govorijo svoj dialekt madžarščine in mnogi ne znajo romunsko., bojevito ljudstvo nepojasnjenega izvora, ki naj bi branilo mejo pred sosednjimi Kumani in drugimi zunanjimi sovražniki.
V 12. stoletju je ogrski kralj Geza II. (vladal 1141-1162) južno mejo svoje države v Transilvaniji pomaknil preko porečja reke Olt do Južnih Karpatov. Na slabo obljudeno ozemlje je povabil kmete in obrtnike iz gosto naseljenih območij Porenja, porečja Mozele, Flandrije, Valonije, da deželo kolonizirajo in jo branijo. Zanje se je ustalilo z današnjega stališča napačno poimenovanje - Transilvanski Sasi, pač po latinski besedi za Germane, Saxones. Prvi naseljenci so se naselili na lokaciji mesta Sibiu. Naseljeni so bili na kraljevi zemlji, podrejeni direktno kralju ali njegovemu namestniku, neodvisni torej od posvetnega in cerkvenega plemstva. S sabo so prinesli znanje in od kralja dobili številne privilegije, kar je vse omogočalo njihov hiter gospodarski napredek. Kralj Andrej II. je dal njihove privilegije vpisati v listino – zlato bulo. Leta 1211 je povabil v transilvansko pokrajino Țara Bârsei (nemško Burzenland, z Brașovom kot najpomembnejšim mestom) Nemški viteški red, ki naj bi tudi ščitil deželo pred zunanjimi nevarnostmi. Ko pa so vitezi leta 1225 od papeža zahtevali, da jim dovoli ustanoviti lastno državo, jim je kralj odrekel gostoljubje in jih izgnal.
Leta 1241 je Transilvanijo, tako kot vso Ogrsko, močno prizadela invazija Mongolov. Saški priseljenci so se po njihovem odhodu hitro opomogli in sledilo je dolgo obdobje hitrega gospodarskega vzpona. Sasi so ustanovili številna mesta, trge in vasi, med njimi mesta Sibiu (nemško Hermannstadt), Brașov (Kronstadt), Cluj-Napoca (Klausenburg), Sebeș (Mühlbach), Sighișoara (Sighisoara), Mediaș (Medias) in Bistrița (Bistrita), ki so še danes najpomembnejša v deželi, ki se v nemščini imenuje Siebenburgenland – Sedmograška, čeprav je bilo ustanovljenih mest, trgov in vasi veliko več, kakih 270.
Sasi so v mestih, kjer znotraj obzidij Vlahom-Romunom naseljevanje do 19. stoletja ni bilo dovoljeno, zgradili in ustanovili vse gospodarske, družbene in kulturne institucije, ki so jih poznali v domovini. Vera je bila katoliška, dokler se v 16. stoletju niso začeli navduševati za protestantizem. Privilegiji in relativno mirno obdobje po odhodu Mongolov je pripeljalo do prvega gospodarskega in tudi kulturnega razcveta Transilvanije.
Večino transilvanskega ozemlja pa so še vedno zasedali avtohtoni vlaški (romunski) prebivalci. Bili so večinoma pastirji, ki so se za svojimi čredami selili po deželi. Imeli so svoje plemstvo s podedovanimi plemenskimi pravicami. Te pa v ogrski državi niso bile priznane, dokler jih ni potrdil kralj. Za ogrskega kralja je bila moteča njihova pravoslavna vera. Vlaškim plemičem je potrdil fevdalno pravico le pod pogojem, da so prestopili v katoliško vero. Mnogi transilvanski plemiči so to storili, kot npr. znane rodbine Hunyadi, Bedőházi, Bilkei, Ilosvai, Drágffy, Dánfi, Rékási, Dobozi, Mutnoki, Dési, Majláth, in tako postali del ogrskega plemstva. Nekateri med njimi so se kasneje tudi zelo uveljavili, kot npr. Hunyadi. Večina pa v katolicizem ni prestopila. Proces prestopanja je zlasti pospešil dekret, naperjen proti Vlahom, ki ga je kralj Ludvik I. izdal leta 1366, ko se je zadrževal v mestu Torda (danes Turda) in so se ogrski plemiči pritožili nad (po njihovem) neprimernim obnašanjem Vlahov. Z dekretom so podložniki vlaških zemljiških gospodov, ki od kralja niso dobili listine o priznanju plemiškega položaja, postali povsem brezpravni.
thumb|Upravna delitev v srednjeveški Transilvaniji: - modro Sekli, - sivo Sasi, - rumeno grofije, ki so jim vladali ogrski plemiči Vlaškemu prebivalstvu v Transilvaniji je vladal knez oz. vojvoda. Fevdalno je bila dežela razdeljena v 7 grofij. Območja, ki so jih naseljevali Sekli in Sasi, so bila izvzeta iz fevdalnega sistema. Sasi in Sekli so imeli svoje upravne enote, ki so se latinsko imenovale sedes-sedeži in so bile podrejene neposredno kralju oz. kraljevemu uradniku (zanje so veljali drugi zakoni). Svoje uradnike in predstavnike so volili sami.
Ogrski plemiči (oz. vlaški, ki so se pomadžarili) so se sestajali vsaj enkrat letno na travniku pri mestu Tordi (danes Turda), kjer je njihov zbor vodil transilvanski vojvoda oz. pogosteje njegov namestnik. Na zboru so potrjevali vojvodove predloge. Na zbor so, kadar je bila potrebna usklajena akcija, vabili tudi predstavnike Sasov in Seklov.
Po porazu krščanske vojske proti Turkom pri Nikopolju (1396) so začele v bogato Transilvanijo vse pogosteje vdirati turške roparske tolpe (akindžije). Po letu 1420 se je to dogajalo kar vsako leto. Prebivalci so bili prisiljeni poskrbeti za svojo varnost. Mesta in vasi so začeli obdajati z visokimi obzidji. Mestne utrdbe in v vaseh trdnjavske cerkve z visokimi obzidji, skladišči in začasnimi prebivališči za bližnje prebivalstvo so še danes značilnost transilvanske pokrajine.
Turško ropanje, ugrabljanje ljudi in vse večja vlaganja v obrambo so močno posegli v življenje prebivalstva. Zemljiški gospodje so od kmetov zahtevali, da se oborožijo. Država in cerkev so prebivalstvu nalagali vse večje davke. Transilvanskega blagostanja je bilo konec.
Zveza treh stanov