Čilsko vino ima dolgo zgodovino vinogradništva v Novem svetu, saj je bilo v 16. stoletju, ko so španski osvajalci, ki so kolonizirali regijo, prinesli Vitis vinifera vinsko trto s seboj. Sredi 19. stoletja so bile uvedene francoske vinske sorte, kot so cabernet sauvignon, merlot, carménère in cabernet franc. V zgodnjih osemdesetih letih se je renesansa začela z uvedbo fermentacijskih rezervoarjev iz nerjavnega jekla in uporabo hrastovih sodov za staranje. Izvoz vina se je hitro povečal, ko se je povečala kakovostna proizvodnja vina. Število vinogradnikov se je povečalo z 12 v letu 1995 na več kot 70 v letu 2005.
Veliko francoskih prebivalcev se je v poznem 20. stoletju priselilo v Čile in jim je bilo omogočeno, da delijo svoje okuse in izkušnje z avtohtonimi Čilenci, ki so razširili svoje znanje o svetu vina. Čile je zdaj peti največji izvoznik vin na svetu in sedmi največji proizvajalec. OIV press report October 2015 Podnebje je na sredini med Kalifornijo in Francijo. Najpogostejše grozdje so cabernet sauvignon, merlot in carménère. Čile je do zdaj še vedno brez trtne uši, kar pomeni, da vinske trte v državi ni treba cepiti s podlagami, odpornimi na phylloxero. K. MacNeil The Wine Bible pg 836–843 Workman Publishing 2001
Zgodovina
Vitis vinifera – vinsko trto so prinesli španski osvajalci in misijonarji okoli leta 1554. Lokalna legenda pravi, da je konkvistador Francisco de Aguirre sam zasadil prve trte. H. Johnson & J. Robinson The World Atlas of Wine pg 297–299 Mitchell Beazley Publishing 2005 Vinska trta je najverjetneje prišla iz uveljavljenih španskih vinogradov zasajenih v Peruju, in je bila »običajno črno grozdje«, kot je bilo znano, da jo je Hernán Cortés prinesel v Mehiko leta 1520. Ta sorta grozdja je postala prednik široko zasajenega grozdja Pais, ki je bilo najbolj razširjeno čilsko grozdje do 21. stoletja. Jezuitski duhovniki so obdelovali te zgodnje vinograde za uporabo vina pri evharistiji. Do konca 16. stoletja je zgodnji čilski zgodovinar Alonso de Ovalle opisal razširjenost zasaditve »običajnega črnega grozdja«, muscatel, torontel, albilho in mollar. J. Robinson (ed) "The Oxford Companion to Wine" Third Edition pg 163–167 Oxford University Press 2006
Med špansko vladavino je bila proizvodnja vina omejena pod pogojem, da so Čilenci večji del njihovih vin kupili neposredno iz Španije. Leta 1641 je bil uvoz vina iz Čila in Peruja v Španijo prepovedan, kar je škodljivo vplivalo na vinsko industrijo v koloniji. Tržna izguba je povzročila, da so ogromen presežek grozdja predelali v pisco in aguardiente. Koncentracija izključno na proizvodnjo pisca je skoraj izključila proizvodnjo vina v Peruju. Čilenci so večinoma prezrli te omejitve, saj so bili s svojo domačo pridelavo bolj naklonjeni oksidiranim in kislim vinom, ki se med dolgimi potovanji iz Španije niso dobro izkazala. Bili so celo tako drzni, da so začeli izvažati nekatera svoja vina v sosednji Peru, pri čemer je eno tako pošiljko ujel na morju angleški zasebnik Francis Drake. Ko je Španija slišala za dogodek, ne pa ogorčena nad Drakeom, je bila v Čile poslana obtožnica z odredbo o izkopavanju večine njihovih vinogradov. Tudi to naročilo je bilo večinoma prezrto H. Johnson Vintage: The Story of Wine pg 432–434 Simon and Schuster 1989 .
V 18. stoletju je bil Čile znan predvsem po svojih sladkih vinih iz grozdja pais in muscatel. Za doseganje visoke stopnje sladkosti so bila vina pogosto kuhana iz koncentriranega grozdnega mošta. Po brodolomu ob obali rta Horn je viceadmiral John Byron (dedek pesnika lorda Byrona) potoval po Čilu in se vrnil v Anglijo z žarečim pregledom čilskega muscatelja, ki ga je primerjal z madeiro. Vinski pisec iz 19. stoletja, André Jullien, ni bil tako impresioniran, in primerjal čilsko vino z »napojem rabarbare in sene«.
Kljub temu, da je bila politično povezana s Španijo, je na čilsko zgodovino vina najbolj vplivalo francosko, še posebej vinarstvo Bordeauxa. Pred epidemijo trtne uši so premožni čilski lastniki hodili na obiske v Francijo in začeli uvažati francoske vinske trse. Don Silvestre Errázuriz je bil prvi uvoznik cabernet sauvignona, merlota, cabernet franca, malbeca, sauvignon blanca (muškatni silvanec) in sémillona. Angažiral je francoskega enologa, ki je nadziral zasaditev vinogradov in proizvajal vino v slogu Bordeauxa. Errázuriz je videl potencial v Čilu in celo eksperimentiral z nemškim vinskim grozdjem rizling. V dogodku, podobnem tistim v vinorodni regiji Rioja, je vstop trtne uši v francoski vinski svet postal pozitiven dogodek za čilsko vinsko industrijo. S propadajočimi vinogradi so mnogi francoski vinarji odpotovali v Južno Ameriko in s seboj prinesli svoje izkušnje in tehnike. Don Silvestre Ochagavía Echazarreta je takrat leta 1851 ustanovil Viña Ochagavía, don Maximiano Errázuriz pa je leta 1870 ustanovil Viña Errázuriz, z načinom pridelave in uporabe grozdja iz Francije.
20. stoletje Čilski izvoz vina v Argentino je oviralo pomanjkanje učinkovitega kopenskega prometa in vrsto vojaških spopadov. Situacija se je spremenila, ko so leta 1902 podpisali Pactos de Mayo in odprli Transandsko železnico leta 1909, zaradi česar vojna ni bila verjetna, trgovina preko Andov pa je enostavna. Vladi sta se dogovorili, da bosta podpisali sporazum o prosti trgovini. Argentinsko združenje vinarjev Centro Vitivinícola Nacional, v katerem so prevladovali evropski priseljenci, je močno protestiral proti sporazumu o prosti trgovini, saj so čilska vina veljala za grožnjo domači industriji. Pritožbe argentinskih pridelovalcev vina v povezavi s tistimi o govedoreji v Čilu, so končali z načrtovanjem sporazuma o prosti trgovini Lacoste, Pablo. 2004. Vinos, carnes, ferrocarriles y el Tratado de Libre Comercio entre Argentina y Chile (1905–1910). Historia..
Politična nestabilnost v 20. stoletju, skupaj z birokratskimi predpisi in visokimi davki, je olajšala rast čilski vinski industriji. Pred 1980-im je velika večina čilskega vina veljala za nekakovostno in se je večinoma porabljala na domačem trgu. Ker se je povečala zavest o ugodnih rastnih pogojih Čila za vinogradništvo, so tudi porastle tuje naložbe v čilske vinske kleti. V tem obdobju je prišlo do številnih tehničnih dosežkov pri pridobivanju vina in Čile si je zaslužil ugled s kakovostnimi vini za razumno ceno. Čile je začel veliko izvažati in do preloma 21. stoletja postal tretji največji izvoznik za Francijo in Italijo v Združene države. Od takrat jo je v ZDA na četrto mesto izrinila Avstralija, vendar se je osredotočila na razvoj izvoza na druge pomembnejše svetovne trge vina, kot sta Združeno kraljestvo in Japonska.
Podnebje in geografija Čile je dolga ozka država, ki jo geografsko in podnebno obvladujejo Andi na vzhodu in Tihi ocean na zahodu. Čilski vinogradi ležijo na dolžini 800 milj med regijo Atacama in regijo Bio-Bio na jugu. Podnebje je raznoliko, saj so severne regije zelo vroče in suhe v primerjavi s hladnejšimi, mokrimi regijami na jugu. V Valle Central okoli Santiaga je podnebje suho s povprečno 38 centimetri dežja in majhnim tveganjem spomladanske pozebe. Bližina suhih Andov pomaga ustvariti veliko spremembo med dnevno in nočno temperaturo. Hladen padec temperature je bistvenega pomena pri ohranjanju ravni kislosti grozdja. T. Stevenson "The Sotheby's Wine Encyclopedia" pg 543–546 Dorling Kindersley 2005
Večina čistih vinskih regij je odvisna od namakanja. Da bi ohranili vinograde, pridobivajo potrebno vodo iz taljenja snega v Andih. V razvijajočih se vinskih regijah vzdolž obalnih območij in na skrajnem jugu ni pomanjkanja potrebnih količin padavin, lastniki vinogradov pa se morajo ukvarjati z drugimi dejavniki, kot so Humboldtov tok iz Pacifika, ki lahko zastre vinograd z odejo hladnega zraka. Za preostale čilske vinske regije obalni gorski grebeni služijo kot varovalka pred hladnim zrakom in delujejo tudi kot padavinska senca. Vinogradi v teh regijah so zasajeni na dolinskih planotah ob vznožju Andov vzdolž velikih rek, kot so reke Maipo, Rapel in Maule.
Čilski vinogradi so med širino 32 in 38 ° južno, kar bi na severni polobli ustrezalo južni Španiji in severni Afriki. Vendar je podnebje v vinorodnih regijah Čila precej bolj zmerno, kar se bolj primerja s Kalifornijo in Bordeauxem. Na splošno je klasificirano kot sredozemsko podnebje s povprečnimi poletnimi temperaturami od 15-18 ° C in z možnimi najvišjimi okoli 30 ° C.
Vinske regije right|thumb|330px|Vinske regije v Čilu Čile ima zaradi svoje velike razširjenosti v smeri sever-jug različna podnebna območja. Vinogradništvo je zato osredotočeno na štiri vinorodne regije in njihove podregije, ki ležijo med zemljepisno širino 30. in 38. stopinj:
Vinska regija Coquimbo Valle del Elqui (Elqui-Tal) Valle de Limarí Valle de Río Choapa Vinska regija Aconcagua Valle del Aconcagua Valle de Casablanca Valle de San Antonio Vinska regija Valle Central Valle del Maipo Valle de Rapel Valle de Curicó Valle del Maule Vinska regija Valle Sur Valle del Itata Valle del Bío-Bío Valle del Malleco
Najboljše območje je Maipo, približno 40 kilometrov južno od prestolnice Santiago de Chile. Zelo dobra rdeča vina prihajajo z juga v Rapelovi dolini. V regiji Maule na jugu se gojijo predvsem rdeče sorte pais. Najboljša bela vina iz grozdja chardonnay in sauvignon predstavlja območje Casablanca blizu pacifiške obale.
Vinogradništvo
Naravne meje Čila (Tihi ocean, Andi, puščava Atacama na severu in Antarktika na jugu) so deželo pustile relativno ločeno od drugih delov sveta in so ji koristile pri ohranjanju pred trsno ušjo. Zaradi tega mnogim čilskim vinogradom ni treba cepiti na podlage in nimajo dodatnih stroškov s sajenjem. Vinska regija, ki je izjema od tega, je dolina Casablanca, katere trte so dovzetne za napad glist. Medtem ko trsna uš ni problem, morajo vinogradniki skrbeti za druge bolezni grozdja in nevarnosti, kot je peronospora, ki se je zlahka razširila z vplivi El Niña in močno prizadela letine 1997-1998. Prav tako lahko povzroča težave oidij in vertilicij.
Ni veliko različic trgatev zaradi zanesljivosti ugodnih vremenskih razmer z majhnim tveganjem poletnih zmrzali ali dežja. Glavna izjema je Casablanca, kar je delno posledica bližine Pacifika. Za čilske vinske regije v Valleju, Andih in obalnih pasovih padavinska senca ustvarja vroč zrak v regiji. Ponoči pride hladen zrak iz območja Andov in dramatično zniža temperaturo. To ohranja visoko stopnjo kislosti, in pomaga k zorenju, ki se razvija z dolgim časom neprekinjenega sonca, ki ga dobijo čez dan. Rezultat je edinstven profil flavonoidov v vinu, ki nekaterim čilskim kletem omogočajo višje vsebnosti resveratola in antioksidantov. Trgatev se običajno začne konec februarja za sorte, kot je chardonnay, z nekaterimi sortami rdečega vina, kot je cabernet sauvignon, ki jih je treba trgati aprila in carmenère včasih ostane na trti do meseca maja.
Andi nudijo tudi vir namakanja, ki je bil zgodovinsko izveden v tehniki površinskega namakanja. Čilski lastniki vinogradov so izkopali kanale skozi vinograde in nato poplavili celotno površino z vodo, tako da bi je nekaj poniknilo v tla in nekaj pa odteklo skozi kanale. To je spodbudilo prekomerno namakanje in visoke donose, ki so negativno vplivali na kakovost. Med vinsko renesanso v 1980-ih in 1990-ih so več vinogradov opremili s kapljičnim namakanjem, kar je omogočilo večji nadzor in pomagalo zmanjšati pridelek. Sestava tal v čilskih vinogradih se razlikuje od glinene prevladujoče pokrajine Colchagua, ki je tako močno zasajena z merlotom, ki mu bolj ustreza glina kot mešanica ilovice, apnenca in peska, ki jo najdemo v drugih regijah. V južnem Rapelu in delih Maule so v vulkanskih tleh prisotni tufi, ki jih najdemo v delih Curico in Bio-Bio.
Vinarstvo