Brazilski narodni muzej (portugalsko Museu Nacional) je bila najstarejša znanstvena ustanova Brazilije in eden največjih muzejev naravoslovja in antropologije v Amerikah. Muzej je bil pred požarom septembra 2018 v parku Quinta da Boa Vista v mestu Rio de Janeiro, v palači Saint-Christopher Paço de São Cristóvão. Palača je služila kot prebivališče portugalske kraljeve družine med letoma 1808 in 1821, brazilske cesarske družine med letoma 1822 in 1889 in tudi sedež republiške ustavodajne skupščine od 1889 do 1891, preden je bila dodeljena v uporabo za muzej leta 1892. Stavba je bila tudi brazilska narodna dediščina od leta 1938 .
Ustanovitelj Kraljevega muzeja je bil kralj Janez VI. Portugalski, 6. junija 1818 in je bil ustanova prvotno nameščena v parku Campo de Santana, kjer je razstavljal zbirke, ki so bile vključene v nekdanji Naravoslovni hiši znani kot Casa dos Pássaros ('hiša ptic'), ki jo je leta 1784 ustanovil brazilski podkralj Luís de Vasconcelos e Sousa kot zbirko mineralogije in zoologije. Muzejska fundacija je bila namenjena obravnavanju interesov spodbujanja socialno-ekonomskega razvoja države z razširjanjem izobraževanja, kulture in znanosti. Že v 19. stoletju je bila ustanova določena kot najpomembnejši južnoameriški muzej v svojih tipologijah. Leta 1946 je bila vključena v Zvezno univerzo v Rio de Janeiru.
Narodni muzej je imel ogromno zbirko z več kot 20 milijoni predmetov in zajemal nekatere najpomembnejše materialne zapise o naravoslovju in antropologiji v Braziliji, pa tudi veliko število predmetov iz različnih regij planeta, delo številnih kultur in starodavnih civilizacij. Zbirka je bila razdeljena na sedem glavnih področij: geologija, paleontologija, botanika, zoologija, biološka antropologija, arheologija in etnologija, ki so nastajale več kot dve stoletji z ekspedicijami, izkopavanji, pridobitvami, donacijami in izmenjavo. Zbirka je bila glavna podlaga za raziskave, ki so jih izvajali akademski oddelki muzeja - ki so bili odgovorni za izvajanje dejavnosti v vseh regijah brazilskega ozemlja in več krajih sveta, vključno z antarktično celino. Muzej je imel tudi eno največjih znanstvenih knjižnic v Braziliji, z več kot 470.000 knjigami in 2400 redkimi deli.
Na področju izobraževanja je muzej ponujal specializacijske, nadaljevalne in podiplomske tečaje na več področjih znanja, poleg tega pa je organiziral začasne in stalne razstave in izobraževalne dejavnosti, ki so bile na voljo javnosti. Muzej upravlja Horto Botânico (botanični vrt), ki meji na Paço de São Cristóvão, ter napredni kampus v mestu Santa Teresa, v Espírito Santo - biološki postaji Santa Lúcia, ki skupaj upravljajo z Muzejem za biologijo prof. Mello Leitão. Tretja lokacija, ki je v mestu Saquarema, se uporablja kot podporno-logistični center za terenske aktivnosti. Končno je muzej posvečen tudi uredniški produkciji z Archivos do Museu Nacional, ki je najstarejša znanstvena revija v Braziliji , ki stalno izhaja od leta 1876.
2. septembra 2018 je palačo, v kateri je muzej, zajel požar in jo popolnoma uničil.
Zgodovina Narodni muzej je ustanovil portugalski kralj Janez VI. (1769-1826) leta 1818 z imenom Royal Museum (Kraljevi muzej), za spodbujanje znanstvenih raziskav na ozemlju Brazilije. Muzej je najprej zbiral botanične in živalske primere, zlasti ptice, kar je povzročilo da so staro stavbo v središču Ria de Janeira prebivalstvo imenovalo hiša ptic.
Po zaslugi poroke sina Janeza VI. in prvega brazilskega cesarja Pedra I. (1798-1834) z avstrijsko princeso Leopoldino, je Muzej pritegnil največje evropske naravoslovce 19. stoletja, kot so Maximilian zu Wied-Neuwied (1782-1867), Johann Baptist von Spix (1781-1826) in Carl Friedrich Philipp von Martius (1794-1868). Tudi drugi evropski raziskovalci, ki so raziskovali državo, kot sta Augustin Saint-Hilaire (1799-1853) in Baron von Langsdorff (1774-1891). so prispevali v muzej.
Do konca 19. stoletja, ki odraža osebne želje cesarja Pedra II. (1825-1891), je Narodni muzej začel vlagati na področju antropologije, paleontologije in arheologije. Sam cesar, ki je bil navdušen amaterski znanstvenik in navdušen zagovornik vseh področij znanosti, je prispeval z več zbirkami umetnosti starega Egipta, botaničnimi fosili, itd., ki jih je pridobil med številnimi potovanji v tujino. Na ta način je bil Narodni muzej moderniziran in postal najpomembnejši muzej naravoslovja in humanističnih znanosti Južne Amerike. Edmund Roberts je obiskal muzej leta 1832, pri čemer je poudaril, da je imel muzej le tri odprte prostore v tistem času in da je zaprte prostore »Pedro žalostno oplenil njihove vsebine«.
Pedro II. se je dobro zavedal pomanjkanja resničnih znanstvenikov in naravoslovcev v Braziliji. To težavo je odpravil tako, da je tuje znanstvenike povabil k delu v muzeju. Prvi je bil Ludwig Riedel (1761-1861), nemški botanik, ki je od 1826 do 1828 sodeloval v znani ekspediciji barona von Langsdorffa v Mato Grossu. Drugi znanstveniki so bili: nemški kemik Theodor Peckolt in ameriški geolog in paleontolog Charles Frederick Hartt (1840-1878). V naslednjih letih je Muzej postopoma postal znan, zato je pritegnil še več tujih znanstvenikov, ki so želeli imeti znanstveno vlogo pri svojem delu v Braziliji, kot so Fritz Müller (1821-1897), Hermann von Ihering (1850-1930), Carl August Wilhelm Schwacke (1848-1894), Orville Adalbert Derby (1851-1915), Émil August Goeldi (1859-1917), Louis Couty (1854-1884) in drugi, ki so bili vsi odpuščeni, ko ni bilo več cesarja.
Cesar je bil še vedno zelo priljubljena figura, ko ga je leta 1889 odstavil vojaški udar, zato so republikanci poskušali izbrisati simbole cesarstva. Eden teh simbolov je bil Paço de São Cristóvão, uradna rezidenca cesarjev v Quinta da Boa Vista, zato je leta 1892 Narodni muzej z vsemi svojimi zbirkami, dragocenimi predmeti in raziskovalci prešel v to palačo, kjer je ostal do danes.
Leta 1946 je bilo upravljanje muzeja preneseno na Brazilsko univerzo, ki je trenutno Zvezna univerza v Rio de Janeiru. Raziskovalci in njihovi uradi ter laboratoriji so zasedali dober del palače in drugih stavb, postavljenih v botaničnih vrtovih (Horto Florestal), v parku Quinta da Boa Vista. Tu lahko najdemo eno največjih znanstvenih knjižnic v Riju. Trenutno Narodni muzej ponuja diplomske programe na naslednjih področjih: antropologija in sociologija, botanika, geologija in paleontologija ter zoologija
Težave s financiranjem in požar 2018
Od leta 2014 se je Muzej soočal z zmanjšanjem proračunskih sredstev za svoje vzdrževanje na manj kot R $ 520.000 letno. Stavba je propadala, kar je bilo razvidno iz luščenja materiala in izpostavljenih električnih napeljav . Do junija 2018, ob 200. obletnici muzeja, je bilo vzdrževanje skoraj popolnoma opuščena. Stavba je bila močno poškodovana zaradi velikega požara 2. septembra 2018. Čeprav so bili nekateri predmeti shranjeni, se domneva, da je bil velik del njegovih 20 milijonov arhiviranih predmetov uničen, drugi predmeti, shranjeni v ločenih stavbah pa niso bili poškodovani . Prvi odzivi tistih, ki so se borili proti ognju, je oviralo pomanjkanje vode. Glavni gasilec v Riu je trdil, da dva bližnja požarna hidranta nimata dovolj vode, zaradi česar so gasilci črpali vodo iz bližnjega jezera.
Zbirke Muzej je hranil eno največjih zbirk Amerik, ki so jo sestavljale živali, žuželke, minerali, zbirka posod domorodnih ljudstev, mumije iz Egipta in južnoameriški arheološki predmeti, meteoriti, fosili in številne druge najdbe.
Eden od meteoritov, ki je bil na ogled, je Bendegó meteorit, ki tehta preko 5000 kg in je bil odkrit leta 1784.
Arheologija Zbirka arheologije Narodnega muzeja je obsegala več kot 100.000 predmetov več različnih kultur in pomembnih predmetov, ki so jih izdelale številne civilizacije, ki so živele v Amerikah, Evropi, Afriki in na Bližnjem vzhodu, od paleolitika do 19. stoletja. Zbirka je bila razdeljena na štiri glavna področja: starodavni Egipt, mediteranske kulture, predkolumbovska arheologija in brazilska arheologijo - to zadnje, sistematično zbrano od leta 1867, je bil največji segment arheološke zbirke, pa tudi najpomembnejša zbirka svoje tipologije na svetu, ki je zajemala zgodovino predcabralovo Brazilijo na zelo izčrpen način in hranil nekaj najpomembnejših materialnih zapisov, povezanih z brazilsko arheologijo. Zato je imela zbirka znatno znanstveno vrednost in predmet več temeljnih raziskav, tez, disertacij in monografij.
Stari Egipt Z več kot 700 predmeti je bila zbirka egipčanske arheologije Narodnega muzeja največja v Latinski Ameriki in ena najstarejših v Amerikah. Večina predmetov je prišla v muzejsko zbirko leta 1826, ko je trgovec Nicolau Fiengo iz Marseilla prinesel nekaj egiptovskih starin, ki so pripadale znamenitemu italijanskemu raziskovalcu Belzoniju, ki je bil zadolžen za izkopavanje Tebanske nekropole (sodobni Luksor) in templja Karnak.
Ta zbirka je bila prvotno namenjena v Argentino, verjetno jo je naročil predsednik te države Bernardino Rivadavia, ustanovitelj Univerze v Buenos Airesu in navdušen muzealec. Vendar je bila pomorska blokada na reki La Plata ovira na poti in jo prisilila, da se je iz Montevidea usmeril v Rio de Janeiro, kjer so bili predmeti ponujeni na dražbi. Cesar Pedro I. je kupil celotno zbirko za pet milijonov réis in jo nato podaril Narodnemu muzeju. Rečeno je bilo, da bi na delovanje Pedra I. vplival José Bonifácio de Andrada, zgodnji član prostozidarstva v Braziliji, morda zaradi interesov, ki jih je organizacija imela za egiptovsko ikonografijo.
Kolekcijo, ki jo je začel Pedro I., je razširil njegov sin, cesar Pedro II., amaterski egiptolog in pomemben zbiralec arheoloških in etnografskih artefaktov. Eden najpomembnejših dodatkov egipčanske zbirke Narodnega muzeja je bil barvni leseni sarkofag pevca Amuna, Ša-Amon-en-suja iz poznega obdobja, ponujen cesarju kot darilo med njegovim drugim obiskom Egipta, leta 1876, ki ga dal Khedive Isma'il paša. Sarkofag se je odlikoval po redkosti, saj je bil redek primer, ki ga še nikoli niso odprli in je še vedno ohranjal mumijo pevca. Zbirka bi se obogatila z drugimi pridobitvami in donacijami. Alberto Childe, ki je bil konzervator na Oddelku za arheologijo muzeja med letoma 1912 in 1938, je bil odgovoren tudi za objavo Vodiča zbirk klasične arheologije Narodnega muzeja leta 1919.
Poleg sarkofaga Ša-Amon-en-suja, je muzej razpolagal tudi s tremi sarkofagi iz tretjega vmesnega obdobja in poznega obdobja, ki so pripadali trem Amonovim duhovnikom: Hori, Pestjef in Harsiese. Muzej je imel tudi šest človeških mumij (štiri odrasle in dva otroka), pa tudi številne mumije in sarkofage živali (mačke, ibise, ribe in krokodile). Med človeškimi primeri je vrhunec mumija ženske iz rimskega obdobja, ki po vsem svetu velja za izredno redko za uporabljeno tehniko, od le osmih podobnih primerov. Imenovana »princesa Sonca« ali »princesa Kerima« je imela mumija ude in prste roke in nog posamično zapahnjene in bogato okrašena z barvanimi trakovi. »Princesa Kerima« je bila med najbolj priljubljenimi predmeti zbirke, ki je celo povezana z zapisi o parapsiholoških izkušnjah in kolektivnih transih, ki naj bi se zgodili v 1960-ih. »Kerima« je prav tako navdihnila roman Skrivnost mumije Evertona Ralpha, člana Rozenkrojcerjev.