Palazzo Pitti je velika, predvsem renesančna palača v Firencah v Italiji. Stoji na južni strani reke Arno, blizu Ponte Vecchia. Jedro današnje palača je iz leta 1458 in je bila prvotno prebivališče Luca Pittija, ambicioznega florentinskega bankirja.
Palačo je družina Medici kupila leta 1549 in je postala glavno prebivališče vladajočih družin Velikega vojvodstva Toskane. Razvijala je kot velika zakladnica, saj so generacije zbirale slike, plošče, nakit in razkošne predmete.
V poznem 18. stoletju je bila palača uporabljena kot močna baza Napoleona in kasneje za kratek čas služil kot glavna kraljeva palača novo združene Italije. Palačo in njeno vsebino je leta 1919 italijanskemu ljudstvu podaril kralj Viktor Emanuel III..
Palača je zdaj največji muzejski kompleks v Firencah. Glavni blok, pogosto v stavbi te oblike imenovan Corps de Logis, ima 32.000 kvadratnih metrov. Razdeljen je na več glavnih galerij ali muzejev, podrobno opisanih v nadaljevanju.
Zgodovina Zgodnje obdobje
Gradnja te resne in grozečeThe Iconographic Encyclopedia of the Arts and Sciences. Iconographic Pub. Co., 1888. p. 239. stavbe je bila naročena leta 1458, ki jo je naročil florentinski bankir Luca Pitti (1398-1472), glavni podpornik in prijatelj Cosima de' Medici. Zgodnja zgodovina Palazzo Pitti je mešanica dejstev in mitov. Pitti naj bi naročil, naj bodo okna večja od vhoda v Palazzo Medici. Umetnostni zgodovinar iz 16. stoletja Giorgio Vasari je predlagal, da je bil Brunelleschi arhitekt palače in da je bil njegov učenec Luca Fancelli le njegov asistent pri nalogi, danes pa je ta na splošno pripisana Fancelliju. Poleg očitnih razlik v slogu starejšega arhitekta je Brunelleschi umrl 12 let pred začetkom gradnje palače. Zasnova in okna kažejo, da je bil neznan arhitekt bolj izkušen v utilitarno domači arhitekturi kot v humanističnih pravilih, ki jih je Alberti opredelil v svoji knjigi De Re Aedificatoria.Dynes, p. 67
Čeprav je bila impresivna, prvotna palača ne bi bila konkurenčna rezidencam Medičejcev v smislu velikosti ali vsebine. Kdor je bil arhitekt Palazzo Pitti, se je gibal proti sodobnemu toku mode. Rustikalna kamnoseška gradnja daje palači resno in grozeče vzdušje, utrjena s trikrat ponavljajočo serijo odprtin, ki spominjajo na rimski akvadukt. Arhitektura v rimskem slogu je bila privlačila ljubezen Firenc v novem slogu all'antica. Ta izvirna zasnova je prestala preizkus časa: ponavljajoča se formula fasade se je nadaljevala med nadaljnjimi dodatki k palači, njen vpliv pa je viden v številnih imitacijah iz 16. stoletja in imitacijah v 19. stoletju. Delo se je ustavilo ko je Pitti utrpel finančne izgube po smrti Cosima de 'Medici leta 1464. Luca Pitti je umrl leta 1472 v nedokončani stavbi. Moretti, John. Frommer's Florence, Tuscany & Umbria. Frommer's, 2006. p. 174.
Medičejci
Stavba je leta 1549 prodal Buonaccorso Pitti, potomec Luca Pittija, Eleonori di Toledo. Eleonora, ki je bila iz razkošnega dvora v Neaplju, je postala žena Cosima I. de 'Medici v Toskani, kasneje Velikega vojvode. Ko se je preselila v palačo, je Cosimo Vasariju naročil povečati strukturo, da bi ustrezala njegovemu okusu; palača se je več kot podvojila z dodajanjem novega bloka vzdolž zadnje strani. Vasari je prav tako zgradil Vasarijev koridor, nadzemno pot iz stare Cosimove palače in sedeža vlade, Palazzo Vecchio, skozi Uffizi, nad Ponte Vecchio do Palazzo Pitti. Chiarini, p. 12 To je velikemu vojvodi in njegovi družini omogočilo, da se je enostavno in varno premikal iz svoje uradne rezidence v Palazzo Pitti. Ta se je prvotno uporabljala predvsem za sprejem uradnih gostov in občasne funkcije dvora, medtem ko je glavno rezidenčno mesto Medičejcev ostala Palazzo Vecchio. Šele v času vladavine Eleonorinega sina Francesca I. in njegove žene Johane Avstrijske je ta palačo trajno zasedla in postala središče umetniške zbirke Medičejcev. Chiarini, p. 20
Zemljišče na hribu Boboli na zadnjem delu palače je bilo pridobljeno z namenom ustvariti velik uradni park in vrt, danes znan kot vrtovi Boboli. Krajinski arhitekt, ki je bil zaposlen za to, je bil dvorni umetnik Niccolò Tribolo, ki je umrl naslednje leto; kmalu ga je nadomestil Bartolommeo Ammanati. Prvotna zasnova vrtov je bila osredotočena na amfiteater, za corps de logis palače. Prva zapisana predstava, ki je bila izvedena, je bila Terenceva Andria leta 1476. Sledila so številna klasična dela florentinskih dramatikov, kot je Giovan Battista Cini. Nastalo za zabavo kultiviranega dvora Medičejcev, je bilo opremljeno s sedeži, ki jih je zasnoval dvorni arhitekt Baldassarre Lanci. Dynes, p. 70–71, 74
Cortile in razširitev
Ammanati se je z vrtnim projektom v roki obrnil k ustvarjanju velikega dvorišča takoj za glavno fasado, da bi povezal palačo z novim vrtom. To dvorišče ima močno pasovno kanalizirano rustiko, ki je bila v veliki meri kopirana, predvsem iz pariške palače Marije de 'Medici, Luksemburška palača. Na glavni fasadi je Ammanati ustvaril tudi finestre inginocchiate ("klečeča" okna, glede na njihovo domišljeno podobnost prie-dieu, Michelangelova metoda), ki na vsakem koncu zamenjuje vhodne prostore. V letih 1558-70 je Ammanati ustvaril monumentalno stopnišče, ki je vodilo z več pompa na piano nobile in razširil krila na sprednji strani vrta, ki so zajela dvorišče, izkopano v strmo pobočje na isti ravni kot piazza spredaj, od koder je bilo vidno skozi osrednji lok kleti. Na vrtni strani dvorišča je Amannati zgradil grotto, jamo z imenom »Mojzesova jama« zaradi kipa iz porfirja v njej. Na nadstropni terasi, s s piano nobile okni, je Ammanati zgradil vodnjak, usmerjen v osi; kasneje ga je zamenjala Fontana del Carciofo ('Vodnjak artičok'), ki ga je zasnoval nekdanji pomočnik Giambologna, Francesco Susini in je bil končan leta 1641. Dynes p. 69 Leta 1616 je potekal natečaj za oblikovanje razširitev glavne urbane fasade s tremi oboki na obeh straneh. Giulio Parigi je zmagal; delo na severni strani se je začelo leta 1618, na južni strani leta 1631 pa je delal Alfonso Parigi. V 18. stoletju je arhitekt Giuseppe Ruggeri zgradil dve pravokotni krili, da bi okrepil in poudaril razširitev via Romane, ki ustvarja trg pred fasado, prototip dvorišča, ki je bil kopiran v Franciji. Sporadični manjši dodatki in spremembe so bili opravljeni že več let po drugih vladarjih in arhitektihChiarini, pp. 13–14.
Na eni strani vrtov je čudno grotto zasnoval Bernardo Buontalenti. Spodnjo fasado je začel Vasari, vendar je arhitektura zgornjega nadstropja okrašena s "kapljanjem" plavajočih stalaktitov z grbom Medičejcev v središču. Notranjost je podobno uravnotežena med arhitekturo in naravo; prva soba ima kopije štirih nedokončanih Michelangelovih sužnjev, ki stojijo na vogalih, ki se zdijo, da nosijo oboke z odprtimi okulusi v središču in naslikan rustikalni gozd z živalmi, figurami in vegetacijo. Figure, živali in drevesa, izdelana iz štukature in grobega plovca, krasijo spodnje stene. Kratek prehod vodi do majhne druge sobe in do tretje, ki ima vodnjak z Giambolognovo Venero v središču bazena in se plazi po ramah štirih satirov, ki pljuvajo curke vode proti njej z roba. L.H. Heydenreich, Luwig & Lotz Wolfgang (1974), Architecture in Italy 1400–1600, Pelican History of Art
Rodbina Lotarinška in Savojci Palača je ostala glavna rezidenca Medičejcev dokler ni zadnji moški dedič umrl leta 1737. Nato jo je na kratko zasedla njegova sestra, starejša elektorka Palatinata, Anna Maria Luisa de' Medici; po njeni smrti je dinastija Medičejcev izumrla, palača pa prešla na nove velike vojvode Toskane, avstrijsko hišo Lotarinško, v osebi Franca I., svetega rimskega cesarja Masson, p. 144. Avstrijski najem je na kratko prekinil Napoleon, ki je palačo uporabljal v času svojega nadzora nad Italijo Levey, p. 451..
Ko je Toskana leta 1860 prešla iz rok Lotaringov v roke Savojcev, je bila vključena tudi palača Pitti. Po Risorgimentu, ko so bile Firence kratko prestolnica Kraljevine Italije, je Viktor Emmnuel II. prebival v palači do leta 1871. Njegov vnuk, Viktor Emanuel III., je palačo leta 1919 predal narodu. Palačo in druge stavbe v vrtovih Boboli so bile nato razdeljene v pet ločenih umetniških galerij in muzejev, ki ne vsebujejo zgolj številnih prvotnih vsebin, temveč tudi neprecenljive predmete iz številnih drugih zbirk, ki jih je pridobila država. 140 prostorov, odprtih za javnost, je del notranjosti, ki je v večji meri kasnejši izdelek kot prvotni del strukture, večinoma ustvarjen v dveh fazah, ena v 17. stoletju in druga v začetku 18. stoletja. Nekateri deli prejšnje notranjosti ostajajo, še vedno pa so dodatki, kot je prestolna soba. Leta 2005 je presenečenje ob odkritju pozabljenih kopalnic iz 18. stoletja v palačah pokazalo izjemne primere sodobne vodovodne inštalacije, ki so v slogu zelo podobne kopalnicam 21. stoletja Chiarini, pp. 11–19.
Palatinska galerija
Palatinska galerija, glavna galerija palače Pitti, vsebuje velik ansambel več kot 500 pretežno renesančnih slik, ki so bile nekoč del zasebne zbirke Medičejcev in njihovih naslednikov. Galerijo, ki se preliva v kraljevske apartmaje, vsebuje dela Rafaela, Tiziana, Perugina (Objokovanje mrtvega Kristusa), Correggia, Petra Paula Rubensa in Pietra da Cortone. Značaj galerije je še vedno zasebna zbirka, umetniška dela pa so prikazana in visijo tako, kot bi bila v velikih prostorih, za katere so bila namenjena, ne pa po kronološkem zaporedju ali urejena po šolah umetnost.
Najboljše sobe je v visokem baročnem slogu okrasil Pietro da Cortona. Na začetku je Cortona poslikal majhno sobo na piano nobile, imenovano Sala della Stufa, s serijo, ki je prikazovala štiri človeške časti, kar je bilo zelo dobro sprejeto; Zlata leta in Srebrna leta so bila naslikana leta 1637, leta 1641 pa Bronasta leta in Železna leta. Veljajo za njegove mojstrovine. Pozneje je bil pozvan da osveži velike sprejemne sobe, komplet petih sob na sprednji strani palače. V teh petih Planetarnih sobah hierarhično zaporedje božanstev temelji na ptolemajski kozmologiji; Venera, Apolon, Mars, Jupiter (Medičejska prestolna soba) in Saturn, toda ne Merkur in Luna, ki bi morala priti pred Venero. Te zelo bogate strope s freskami in štukom v bistvu častijo linijo Medičejcev in njihovega dobrodelnega vodstva. Cortona je leta 1647 zapustil Firence, njegov učenec in sodelavec Ciro Ferri pa je cikel končal do 16. stoletja. Morda so navdihnili poznejše prostore Planetarnih sob v Versaillesu Ludvika XIV., ki jih je zasnoval Charles Le Brun.
Zbirka je bila prvič odprta za javnost v poznem 18. stoletju, čeprav je precej nenavadno s strani velikega vojvode Leopolda, prvega prosvetljenega vladarja Toskane, ki si je želel pridobiti popularnost.
Sobe Palatinske galerije Palatine Gallery Rooms
Palatinska galerija ima 28 sob, med njimi: Castagnolijeva soba: poimenovana po slikarju stropnih fresk. V tej sobi so izpostavljeni portreti vladajočih družin Mediči in Lotarinških ter Tabla muzejev, mojstrsko delo mize (kamnita intarzija), ki jo je ustvaril Opificio delle Pietre Dure med letoma 1837 in 1851. Soba Arkja: vsebuje sliko Giovan Battista Caracciolo (17. stoletje). Leta 1816 je Luigi Ademollo poslikal strop s fresko Noe vstopi v Jeruzalem z Arko. Soba Psihe: je bila poimenovana po stropnih freskah Giuseppeja Collignona; vsebuje slike Salvatorja Rosa od 1640-1650. Poccettjeva dvorana: freske v oboku so bile nekoč pripisane Bernardinu Poccettiju, zdaj pa jih pripisujejo Matteu Rosselliju. V središču dvorane je miza (1716), ki jo je naročil Cosimo III. V dvorani so tudi dela Rubensa in Pontorma. Prometejeva soba: imenovana je po temi freske Giuseppeja Collignona (19. stoletje) in vsebuje veliko zbirko slik okroglih oblik: med njimi je Marija z otrokom Filippina Lippija (15. stoletje), dva Botticellijeva portreta in slike Pontorma in Domenica Beccafumija. Soba pravičnosti: strop ima fresko Antonia Fedija (1771-1843) in prikazuje portrete (16. stoletje), ki so jih naslikali Tizian, Tintoretto in Paolo Veronese.