Florentinsko slikarstvo ali Florentinska šola se nanaša na umetnike v, iz, ali so vplivali na naturalistični slog razvit v Firencah v 14. stoletju, v glavnem zaradi prizadevanj Giotta in v 15. stoletju vodilne šole zahodnega slikarstva. Nekateri izmed najbolj znanih slikarjev zgodnje florentinske šole so Fra Angelico, Sandro Botticelli, Filippo Lippi, družina Ghirlandaio, Masolino in Masaccio.
Firence so bile rojstno mesto visoke renesanse, vendar so v zgodnjem 16. stoletju v Rim privabili najpomembnejše umetnike, med njimi tudi Michelangela in Rafaela, kjer so bila največja naročila. Delno so temu sledili Medičejci, nekateri so postali kardinali in celo papež. Podoben proces je vplival tudi na poznejše florentinske umetnike. V baročnem obdobju so številni slikarji, ki so delali v Firencah, le redko pomembni.
Pred letom 1400
Najzgodnejša značilna toskanska umetnost, ki je nastala v 13. stoletju v Pisi in Lucci, je bila osnova za kasnejši razvoj. Nicola Pisano je kazal svoje razumevanje klasičnih oblik, kot je tudi njegov sin Giovanni Pisano, ki je nove ideje o gotskem kipu vnesel v toskanski umetnostni jezik, ko sta oblikovala figure naturalistično kot še nihče do tedaj. To se je ponovilo pri delu pisanskih slikarjev v 12. in 13. stoletju, predvsem Giunta Pisana, ki je vplival na tiste velikane kot je Cimabue ter skozi njega Giotto in zgodnje florentinske umetnike iz 14. stoletja.
Najstarejši obsežni florentinski slikovni projekt je mozaik v notranjosti kupole krstilnice sv. Janeza, ki se je začel okoli leta 1225. Čeprav so bili v projekt vključeni umetniki iz Benetk, so toskanski umetniki ustvarili izrazne, živahne prizore, ki so pokazali čustveno vsebino, za razliko od prevladujoče bizantinske tradicije. Coppo di Marcovaldo je odgovoren za osrednjo figuro Kristusa in je prvi umetnik Firenc, vključen v projekt. Kot table Marija in otrok, ki so naslikane za cerkve Servita v Sieni in Orvietu, včasih pripisane Coppou, ima Kristusova slika občutek volumna.
Podobna dela so bila naročena tudi za firenške cerkve Santa Maria Novella, Santa Trinita in Ognissanti v poznem 13. stoletju in začetku 14. stoletja. Duccioeva tabla iz okoli leta 1285, Marija z otrokom na prestolu in šest angelov ali Rucellaijeva Marija, za Santa Maria Novella, ki je zdaj v galeriji Ufizi, prikazuje razvoj naturalističnega prostora in oblike in morda ni bila prvotno namenjena kot oltarni nastavek. Table Marije so bile uporabljene na vrhu kornih pregrad, kot v baziliki svetega Frančiška Asiškega, ki ima tablo v freski Preverjanje stigme v ciklu Življenje svetega Frančiška. Cimabuejeva Marija iz svete Trojice in Ducciova Rucellaijeva Marija pa ohranita prejšnji stilizem prikazovanja svetlobe na draperiji kot mrežo linij.
Giottojev občutek svetlobe je vplival na freske, ki jih je videl med delom v Rimu, v svojih delih narativnega stenskega slikarstva, še posebej tistih, ki jih je naročila družina Bardi, so njegove figure postavljene v naraven prostor in so razsežne in imajo dramatičen izraz. Podoben pristop k svetlobi so uporabljali njegovi sodobniki, kot je Bernardo Daddi, njihovo pozornost za naturalizem pa so spodbudili predmeti, ki so bili naročeni za frančiškanske in dominikanske cerkve v 14. stoletju, v naslednjih stoletjih pa naj bi vplival na florentinske slikarje. Medtem ko so bile nekatere tradicionalne kompozicije, kot so tiste, ki se ukvarjajo z ustanovitelji redov in zgodnjimi svetniki, druge, kot so prizori nedavnih dogodkov, ljudi in krajev, niso imeli nobenega precedensa, ki bi omogočale novosti.
V 13. stoletju je prišlo do povečanega povpraševanja po slikarstvu religioznih tabel, še posebej oltarnih nastavkov, čeprav je razlog za to nejasen. Zgodnji toskanski slikarji in rezbarji iz 14. stoletja so ustvarili oltarje, ki so bili bolj kompleksni, iz več delov s kompleksnim oblikovanjem. Naročila tistega časa kažejo, da so stranke pri naročanju umetnika pogosto imele obliko lesa, in razpravljali o verskih figurah, ki jih morajo upodobiti z umetniki. Vsebina pripovednih prizorov na tablah v predelah se redko omenja v pogodbah in je morda prepuščena zadevnim umetnikom. Florentinske cerkve so naročile številne umetnike iz Siena, da so ustvarili oltarje, kot je Ugolino di Nerio, ki so ga poklicali za obsežno delo za oltar v baziliki Santa Croce, ki je bil lahko prvi poliptih na firenškem oltarju. Cehi, ki se zavedajo spodbude, ki so ga prinesli zunanji obrtniki, je umetnikom iz drugih območij olajšalo delo v Firencah. Kiparji so imeli lasten ceh, ki je imel manjši status in 1316 slikarjev je bilo članov vplivne Arte dei Medici e Speziali. Cilj so postali pomembni pokrovitelji umetnosti, od zgodnjega 14. stoletja pa so različni veliki cehi nadzorovali vzdrževanje in izboljšanje posameznih verskih objektov; vsi cehi so sodelovali pri obnovi Orsanmichele.
Naturalizem, ki so ga razvili zgodnji florentinski umetniki, se je zgodil v tretji četrtini 14. stoletja, kar je verjetno posledica kuge. Glavna naročila, kot je oltarni nastavek za družino Strozzi (iz približno 1354-57) v Santa Maria Novelli, so zaupali Andrei di Cione, katerega dela in njegovih bratov so bolj ikonična pri obravnavanju figur in imajo prej občutek stisnjenega prostora.
Zgodnja renesansa, po letu 1400 Firence so ostale najpomembnejši center italijanskega renesančnega slikarstva. Prve resnične renesančne podobe v Firencah so od leta 1401, prvo leto stoletja, znane v italijanščini kot quattrocento, sinonim za zgodnjo renesanso; vendar niso slike. Na ta dan je potekal natečaj, da bi našli umetnika, ki bi ustvaril par bronastih vrat za krstilnico svetega Janeza, najstarejšo preostalo cerkev v mestu. Baptisterij je velika osmerokotna stavba v romanskem slogu. Notranjost kupole je okrašena z ogromno mozaično podobo Kristusa v slavi, ki naj bi jo izdelal Coppo di Marcovaldo. Ima tri velike portale, osrednji del pa je bil takrat napolnjen z vrati vrat, ki jih je ustvaril Andrea Pisano osemdeset let prej.
Pisanova vrata so bila razdeljena na 28 četverolistov na predelkih, ki vsebujejo narativne prizore iz Življenja Janeza Krstnika. Tekmovalci, med katerimi je bilo sedem mladih umetnikov, je vsak oblikoval bronasto ploščo podobne oblike in velikosti, ki je predstavljala Žrtvovanje Izaka. Dve plošči sta ohranjeni, Lorenza Ghibertija in Brunelleschija. Vsaka plošča kaže nekaj strogo klasicističnih motivov, ki kažejo smer gibanja umetnosti in filozofije v tem času. Ghiberti je v klasičnem slogu ustvarol golo figuro Izaka. Kleči na grobu, okrašenem z akantovimi svitki, ki se prav tako umetnost antičnega Rima. V Brunelleschijevem panelu ena od dodatnih figur, ki so vključene v sceno, spominja na dobro znano rimsko bronasto figuro dečka, ki si izdira trn iz noge. Brunelleschijevo ustvarjanje predstavlja izziv v dinamični intenzivnosti. Manj elegantna kot Ghibertijeva, z več človeške drame in bližajoče se tragedije. R.E. Wolf and R. Millen, Renaissance and Mannerist Art, (1968)
Ghiberti je zmagal na natečaju. Njegov prvi sklop vrat je trajal 27 let, nato pa so mu naročili, da naredi druga. V 50-ih letih, ko je Ghiberti delal na njih, so vrata mnogim umetnikom v Firencah zagotovila učilnico. Ker so bila narativna v tematiki in ne samo v spretnostih pri urejanju figurativnih kompozicij, temveč tudi v naraščajočih spretnostih linearne perspektive, so imela vrata velik vpliv na razvoj florentinske slikovne umetnosti. Bila so združujoči dejavnik, vir ponosa in družabnih odnosov tako za mesto kot za njegove umetnike. Michelangelo jih je imenoval Vrata Paradiža.
Kapela družine Brancacci
Leta 1426 sta dva umetnika začela slikati fresko cikla Življenje svetega Petra v kapeli družine Brancacci v cerkvi Carmelite v Firencah. Oba sta imenovala Tommaso in so ju poimenovali Masaccio in Masolino.
Več kot kateri koli drugi umetnik, je Masaccio prepoznan po sledenju dela Giotta. Prenašal je prakso slikanja iz narave. Njegove slike dokazujejo razumevanje anatomije, razkrivanja, linearne perspektive, svetlobe in preučevanja draperije. Med njegovimi deli sta figuri Adam in Eve, ki sta bila izgnana iz Raja, naslikani na loku v kapeli, znani po realnem prikazu človeške oblike in človeških čustev. Nasprotno sta nežni in lepi figuri, ki jih je naslikal Masolino na nasprotni strani Skušnjava Adama in Eve. Poslikava kapele družine Brancacci je ostala nepopolna, ko je Masaccio umrl pri 26-ih letih. Delo je kasneje končal Filippino Lippi. Delo Masaccia je postalo vir navdiha mnogim kasnejšim slikarjem, med njimi Da Vincija in Michelangela. Ornella Casazza, Masaccio and the Brancacci Chapel, (1990)
Razvoj linearne perspektive
V prvi polovici 15. stoletja je doseganje učinka realnega prostora v sliki z uporabo linearne perspektive bila glavna skrb mnogih slikarjev, pa tudi arhitektov Brunelleschija in Albertija, ki sta teoretizirala o tej temi. Znano je, da je Brunelleschi opravil številne skrbne študije trga in osmerokotne krstilnice pred Firenško stolnico in je mislil, da je pomagal Masacciu pri ustvarjanju njegove znane trompe l'oeil niše okoli Svete Trojice, ki jo je naslikal v Santa Maria Novelli.
Po mnenju Vasarija je bil Paolo Uccello tako obseden s perspektivo, da je pomislil na malo drugega in eksperimentiral z njo v številnih slikah, najbolj znane pa so tri slike bitke pri San Romanu, kjer je uporabljal razbito orožje na terenu in polja na oddaljenih gričih v perspektivi.
Piero della Francesca je v 1450-ih letih na slikah, kot je Bičanje Kristusa, pokazal svoje obvladanje linearne perspektive in tudi poznavanje svetlobe. Druga slika obstaja, razgled na mesto neznanega umetnika, morda Piero della Francesca, ki prikazuje vrsto eksperimenta, ki ga je izdelal Brunelleschi. Od takrat naprej je bila linearna perspektiva razumljiva in redno uporabljana, kot je npr. Perugino v svoji sliki Kristus izroča ključe sv. Petru v Sikstinski kapeli.
Razumevanje svetlobe Giotto je uporabil tonaliteto za ustvarjanje oblike. Taddeo Gaddi je v svoji nočni sceni v Baroncellijevi kapeli pokazal, kako se lahko svetloba uporabi za ustvarjanje drame. Paolo Uccello, sto let kasneje, je eksperimentiral z dramatičnim učinkom svetlobe na nekaterih svojih skoraj enobarvnih freskah. Veliko jih je izvedel v terra verde ali 'zeleni zemlji', ko je oživljal svoje kompozicije z dotiki živo redeče. Najbolj znan je njegov konjeniški portret Johna Hawkwooda na steni stolnice v Firencah. Tukaj in na štirih glavah prerokov, ki jih je naslikal okoli notranje ure v stolnici, je uporabil močno kontrastne tone, kar kaže, da je vsaka slika osvetljena z naravnim svetlobnim virom, kot da bi bil vir dejansko okno v stolnici Annarita Paolieri, Paolo Uccello, Domenico Veneziano, Andrea del Castagno, (1991).
Piero della Francesca je nadaljeval študijo o svetlobi. V Bičanju kaže znanje o tem, kako se svetloba sorazmerno razširi iz točke izvora. Na tej sliki sta dva vira svetlobe, en v zgradbi in drug zunaj. Od notranjega izvora, čeprav je svetloba sama nevidna, se njen položaj lahko izračuna z matematično natančnostjo. Leonardo da Vinci je moral prenašati Pierovo delo na svetlobo. Peter Murray and Pier Luigi Vecchi, Piero della Francesca, (1967)
Marija
Blažena Devica Marija, ki jo je katoliška cerkev po vsem svetu cenila, je bila posebej poudarjena v Firencah, kjer je bila njena čudežna podoba na stebru na koruznem trgu in kjer imata tako stolnica Santa Maria del Fiore kot velika dominikanska cerkev Santa Maria Novella ime v njeno čast.
Čudežna slika na koruzem trgu je bila uničena v ognju, vendar je bila v 1330-ih zamenjana z novo Bernarda Daddija, ki je postavljena pod Orcagnov bogato kovan baldahin. Odprto spodnje nadstropje stavbe je bilo zaprto in posvečeno kot Orsanmichele.