Stolnica sv. Petra, Bremen

Bremenska stolnica (nemško Bremer Dom ali St. Petri Dom zu Bremen), posvečena svetemu Petru, je cerkev, ki stoji na trgu v središču Bremna na severu Nemčije. Stolnica pripada Bremenski evangeličanski cerkvi, član protestantske krovne organizacije po imenu Nemška evangeličanska cerkev. Bila je stolnica nekdanje Bremenske knezonadškofije. Od leta 1973 je zaščitena z aktom o zaščiti spomenikov. Landesamt für Denkmalpflege

Obdobja

Na splošno je stolnica v Bremnu srednjeveška stavba. Najstarejši vidni strukturi sta dve kripti. Zadnji zgrajeni deli v romanskem slogu in v peščenjaku, so bila spodnja nadstropja zahodne fasade in zahodnih stolpov. Od poznih 1220-ih so bili oboki in zidovi postavljeni v opeke, delno skrito s ploščami iz peščenjaka. Samo zunanja stena južne vrste kapel prikazuje vidno opeko. Sveti Peter je ena največjih zgodovinskih opečnih struktur v Evropi, vendar vsebuje mnogo kamnitih struktur, ki so jih vključili v opečno gotiko. Med velikim obnavljanjem med letoma 1888 do 1901 sta bila zahodna stolpa in večina zahodne fasade obnovljeni sorazmerno podobno prvotnim objektom. Stolp nad križiščem je bil nov dodatek, podobno kot v stolnici v Wormsu. Preoblikovane so bile strehe nad transepti in severna stranska ladja.

Zgodovina Zgodnja stavba

Prva cerkvena struktura, ki jo je mogoče preveriti na mestu današnje stolnice, je bila lesena cerkev na vzdignjeni točki nad reko Weser, ki jo je zgradil sveti Willehad, zgodnji frizijski misijonar. Cerkev je bila zgrajena okoli leta 789 v povezavi z ustanovitvijo Bremenske škofije, z Willehadom kot prvim škofom. Willehad je umrl istega leta. "Ancient See of Hamburg-Bremen." The Catholic Encyclopedia, 1913.

Le tri leta kasneje so Sasi napadli in požgali Bremen in njegovo majhno leseno stolnico. Ostankov ni. Prostor je ostal prazen trinajst let, dokler leta 805 niso cerkve ponovno postavili pod škofom Willerichom. Sveti Peter je bil zgrajen kot stolnica iz lokalnega peščenjaka v več fazah.

Po opustošenju Hamburga s strani Dancev leta 845 je Bremen postal sedež združene bremenske in hamburške nadškofije pod nadškofom svetim Ansgarjem, ki je med letoma 848 in 865, do svoje smrti, cerkev širil. Bil je eden najpomembnejših misijonarjev v severni Evropi in se mu pripisuje začetek preoblikovanja Dancev in Švedov v krščanstvo. Nasledil ga je nadškof Rimbert.

Verjamejo, da je v času Ansgarja stolnica imela glavno ladjo in dve stranski, s korom na vsakem koncu ladje, značilno karolinško cerkveno obliko. Imela je stolnično šolo in samostan.

Cerkev je bila v zgodnjih časih nadškofa Adalbranda (1035-1043) v procesu obnovitve in razširitve, vendar je leta 1041 večino Bremna, vključno s stolnico, uničil grozen požar. Požar je uničil tudi veliko stolnično knjižnico. Škof Adalbrand je naročil obnovo stavbe leta 1042, vendar je umrl, preden bi jo lahko dokončali.

Stari deli nove stavbe

Večina obnove je padla na nadškofa Adalberta (1043-1072). Stolnica je bila obnovljena kot bazilika z zaobljenimi romanskimi loki in ravnim lesenim stropom. Na zahodni fasadi sta bila dodana dva na vrhu ravna stolpa. Pod zahodnim delom ladje je bila zgrajena kripta. Tloris stavbe je temeljil na križni obliki stolnice v Beneventu v Kampanji v Italiji, ki jo je poznal Adalbert. Prav tako je pripeljal obrtnike iz Lombardije, da popravijo in okrasijo stolnico, kar je precej zaskrbelo lokalne graditelje in umetnike. Adalbert je ignoriral kritiko in vsilil svojo vizijo stolnice. Po Adalbertovem naročilu so bili porušeni deli fortifikacije stolničnega okrožja, da bi zagotovil priročen poceni kamen za stolnico. Adalbertova kratkovidnost je povzročila, da so Sasi leta 1064 opustošili mesto in stolnico. Pod Adalbertovo upravo je bil zgrajen najstarejši vidni del današnje stolnice, zahodna kripta.

Pod njegovim naslednikom, Liemarjem (1072-1102), je bila zgrajena vzhodna kripta, stolnica pa je dosegla skoraj sedanji obseg v tlorisu.

Leta 1104 je nadškofija izgubila večino svoje upravne moči zaradi novo ustanovljene nadškofijo Lund.

Prevladujoče strukture sedanje stavbe

V času vladavine knezonadškofa Gerharda II. (1219-1258) so se izboljšali pogoji za dela na stolnici. Na božič leta 1223 sta Bremen in Hamburg dobila papeško odločitev in Bremen je postal edina nadškofija. Marca 1224 je drugi papeški odlok dovolil spodbudno kampanjo za subvencioniranje »popravila« stolnice. Gradnja spodnjih nadstropij zahodne fasade in stolpov - v čisto romanskem slogu - se je morda začela pred odlokom in še pred začetkom Gerhardove vladavine.

Med stolpi je dodano okno rozeta, ki je bilo že vidno v bremenskem prvem grbu, nastalem leta 1230. Tedaj, zaporedoma in večino tega pod isto upravo, sta bili najprej obokani dve najbolj zahodni poli ladje (še vedno skoraj v romanskem slogu), nato pa stranske ladje v zelo zgodnjem gotskem slogu, potem glavna ladja, kor, križišče in transept v naprednem zgodnjem gotskem slogu. V nasprotju z romanskimi deli so bili oboki in nove stene zgrajene v opeki, kot tudi mnoge druge velike cerkvene in javne zgradbe v severni Evropi.

Glavna ladja in kor imajo dvojne oboke s šestimi odseki vsak. Slope na vogalih podpirajo oporniki (od leta 1502-'22 samo na južni strani). Slopi srednjih reber, ki nosijo le eno četrtino (ali osmino) teže, nimajo nobenega, razen v koru, kjer so bili dodani šele leta 1911.

Na Veliko noč leta 1334 je knezonadškof Burchard Grelle trdil, da je našel lobanje svetih Kozme in Damijana. On osebno je »čudežno« prejel relikvije svetih zdravnikov Kozme in Damijana, ki so bile domnevno zaprte in pozabljene v koru Bremenske stolnice. Cf. "Bremer Chronik von Gerhard Rinesberch und Herbord Schene", In: Bremen, Hermann Meinert (ed.) on behalf of the Historische Kommission bei der Bayerischen Akademie der Wissenschaften, Bremen: Schünemann, 1968, (Chroniken der deutschen Städte vom 14. bis ins 16. Jahrhundert; vol. 37: Die Chroniken der niedersächsischen Städte), p. 112,; Regesten der Erzbischöfe von Bremen, Joseph König and Otto Heinrich May (compilators), Hanover: Selbstverlag der Historischen Kommission, 1971, (Veröffentlichungen der Historischen Kommission für Hannover, Oldenburg, Braunschweig, Schaumburg-Lippe und Bremen; vol. 11,2,2), vol. 2, Lfg. 2: 1327–1344, No. 508; Joseph König, "Zur Biographie des Burchard Grelle, Erzbischof von Bremen und der Geschichte seines Pontifikats (1327–1344)", In: Stader Jahrbuch; vol. 76 (1986), p. 42; Herbert Schwarzwälder, Geschichte der Freien Hansestadt Bremen:5 vols., ext. and impr. ed., Bremen: Ed. Temmen, 1995, vol. 1: Von den Anfängen bis zur Franzosenzeit: (1810), p. 70; Alfred Löhr, "Kult und Herrschaft, Erzstift und Domkapitel", In: Der Bremer Dom. Baugeschichte, Ausgrabungen, Kunstschätze. Handbuch u. Katalog zur Sonderausstellung vom 17.6. bis 30.9.1979 im Bremer Landesmuseum - Focke-Museum -, Karl Heinz Brandt (ed.), Bremen: Bremer Landesmuseum, 1979, (Focke-Museum, Bremen. Hefte; No. 49, vielm.: 52), pp. 102seq. and 128 as well as Catalogue No. 31, Urkunden und Siegel des Erzbischofs Burchard Grelle; Bodo Heyne, "Die Arztheiligen Kosmas und Damian und der Bremer Dom", In: Hospitium Ecclesiae: Forschungen zur Bremischen Kirchengeschichte; vol. 9 (1975), pp. 7–21; Johannes Focke, "Die Heiligen Cosmas und Damian und ihr Reliquienschrein im Dom zu Bremen", In: Bremisches Jahrbuch, Bd. 17 (1895), pp. 128–161. V praznovanju pridobitve knezonadškofije in kapitlja so uredili praznovanje binkošti leta 1335, ko so bile relikvije prinesene iz zidov na bolj dostojanstveno mesto. Grelle je trdil, da so relikvije tiste, ki jih je nadškof Adaldag leta 965 prinesel iz Rima. Okoli leta 1400 je mojster-graditelj Johann Hemeling naročil relikviarij za relikvije, ki je bil narejen do leta 1420. Izklesan iz hrastovega lesa, prekrit s pozlačenim valjanim srebrom, velja za pomembno srednjeveško zlatarsko delo. Konrad Elmshäuser, "Der werdende Territorialstaat der Erzbischöfe von Bremen (1236–1511): I. Die Erzbischöfe als Landesherren", In: Geschichte des Landes zwischen Elbe und Weser: 3 parts, Hans-Eckhard Dannenberg and Heinz-Joachim Schulze (eds.) on behalf of the Landschaftsverband der ehemaligen Herzogtümer Bremen und Verden, Stade: Landschaftsverband der ehem. Herzogtümer Bremen und Verden, 1995 and 2008, (Schriftenreihe des Landschaftsverbandes der ehem. Herzogtümer Bremen und Verden; No. 7), Part II: Mittelalter (1995), pp. 159–189, here p. 178. Leta 1649 je bremenski kapitelj, medtem luteranski, prodal relikviarij z domnevnimi relikvijami zbiralcu Maksimilijanu I. Bavarskem. Sedaj je v jezuitski cerkvi svetega Mihaela v Münchnu.

Pod knezonadškofom Johanom Rodejem, ki je služboval med letoma 1497 in 1511, je bila bazilikalna cerkev ponovno preoblikovana v nemško »visokogotsko« cerkev z novo severno ladjo. Michael Schütz, "Die Konsolidierung des Erzstiftes unter Johann Rode", in: Geschichte des Landes zwischen Elbe und Weser: 3 vols., Hans-Eckhard Dannenberg and Heinz-Joachim Schulze (eds.), Stade: Landschaftsverband der ehem. Herzogtümer Bremen und Verden, 1995 and 2008, vol. II: 'Mittelalter (einschl. Kunstgeschichte)', pp. 263–278, here p. 274. . Dodali so še nekaj kapelic in za cerkev so naredili še bolj ambiciozne načrte.

Medtem ko je mesto vedno bolj neodvisno od nadškofije, je stolnica ostala pod nadzorom kapitlja in nadškofov. Bremen je bil razdeljen na štiri župnije. Tudi laični prebivalci so imeli posebno župnijsko cerkev, kapelico svetega Willehadusa. Stolnica je bila cerkev duhovščine in za posebna verska praznovanja in posebne dogodke nadškofije. Stolnica in njeno okrožje sta bila obdana z utrdbo, vendar sta politično oblikovala eksklavo.

Protestantizem v Bremnu Ko je protestantska reformacija prišla v severno Nemčijo, je bila leta 1522 prvič reformirana pridiga v Bremnu, leta 1534 pa je mesto postavilo protestantsko vladanje cerkve. Leta 1532 je bil kapitelj svetega Petra, ki je bil v tistem času še vedno katoliški, zaprt, potem ko je drhal, ki je bila sestavljena iz bremenskih meščanov, nasilno prekinila katoliško mašo in zahtevala od pastorja, da je vodil luteransko mašo. Rimskokatoliška cerkev je bila obsojena kot simbol zlorabe dolge katoliške preteklosti večine lokalnih državljanov. Leta 1547 je kapitelj, ki je bil v tem času luteranski, imenoval nizozemskega Alberta Rizaeusa, imenovanega Hardenberg, kot prvega stolničnega pastorja protestantske pripadnosti. Rizaeus se je izkazal kot privrženec zvingliškega razumevanja Zadnje večerje, ki jo je zavrnila tedanja luteranska večina meščanov, mestni svet in kapitelj. Leta 1561 - po velikih prepirih - je bil Rizaeus odpuščen in pregnan iz mesta in stolnica je spet zaprla svoja vrata.

Vendar pa je zaradi te spornosti večina bremenskih meščanov in mestni svet v 1590-ih sprejel kalvinizem, medtem ko se je kapitelj, ki je bil hkrati tudi organ sekularne vlade v sosednji knezonadškofijski cerkvi, obrnil k luteranstvu.

Porušitev stolpa 27. januarja 1638 se je južni zvonik, ki je že več kot stoletje izgledal nestabilen, porušil in povzročil hude poškodbe okoliških stavb in ubil osem ljudi. Ostanek spodnjih nadstropij je dobil ravno streho.

Tudi leta 1638 je luteranski upravitelj Friderik II. ponovno odprl svetega Petra kot luteranski kraj čaščenja, medtem ko so vse ostale cerkve v mestu postale kalvinistične. Leta 1642 so v svetem Petru odprli luteransko latinsko šolo. Le osemnajst let kasneje je strela udarila v severni stolp in požgala streho, ki se je zrušila v ladjo, ki je uničila njeno streho. Stene severnega stolpa so bile hitro obnovljene, prekrite s preprosto piramidalno streho. Južni stolp je utrpel drugi zlom in je ostal odprt skoraj dve in pol stoletji.

Razvoj notranjosti