Cerkev svete Marije v Lübecku (nemško Marienkirche, uradno St. Marien zu Lübeck) je bila zgrajena med letoma 1250 in 1350. Vedno je bila simbol moči in blaginje starega hanseatskega mesta in stoji na najvišji točki otoka v starem mestem jedru Lübecka. Je del Unescove svetovne dediščine starega hanseatskega mesta Lübeck.

Cerkev pooseblja severnonemško opečno gotiko in je postavila standard za približno 70 drugih cerkva v baltski regiji, zato je stavba velikega arhitekturnega pomena. Uteleša tudi stolpni slog gotske arhitekture z uporabo severno-nemške opeke. Ima najvišji opečnat obok na svetu, z višino glavne ladje je 38,5 metra.

Zgrajena je kot triladijska bazilika s stranskimi kapelami, ambulatorijem s kapelami in preddverji, kot kraki transepta. Westwerk ima monumentalno fasado z dvema stolpoma. Višina, vključno z vremenskimi lopaticami, je 124,95 metra in 124,75 metra.

Marijina mesto stoji v četrti hanseatskih trgovcev, ki se razteza od skladišč ob reki Trave do cerkve. Kot glavna župnijska cerkev državljanov in mestnega sveta Lübecka je bila zgrajena blizu mestne hiše in trga.

Zgodovina stavbe

Leta 1150 je Henrik Lev preselil škofijo iz Oldenburga v Lübeck in ustanovil stolnični kapitelj. Leta 1163 je bila zgrajena lesena cerkev, od leta 1173/1174 pa zamenjana z romansko opečno cerkvijo. Vendar pa v začetku 13. stoletja v smislu velikosti in prestiža ni več izpolnjevala pričakovanj samozavesti, ambiciozne in bogate buržoazije. Romanski kipi iz tega obdobja cerkvene zgodovine so danes razstavljeni v Muzeju sv. Ane v Lübecku.

Zasnova troladijske bazilike je temeljila na gotskih stolnicah v Franciji in Flandriji, ki so bile zgrajene iz naravnega kamna. Po njej so se zgledovale številne cerkve v baltski regiji, kot sta cerkvi svetega Nikolaja v Stralsundu in svetega Nikolaja v Wismarju.

Nihče ni nikoli zgradil opečne cerkve s tako visokim in obokanim stropom. Bočne pritiske, ki jih izvaja obok, prevzemajo zunanji oporniki, kar omogoča veliko višino. Motiv za mestni svet v Lübecku, da začne tako ambiciozen projekt, je bil slab odnos s škofijo v Lübecku. Cerkev je bila zgrajena v bližini mestne hiše in na trgu, in zastira bližnjo romansko stolnico, cerkev škofa, ki jo je ustanovil Henrik Lev. Namenjena je bila simbolu želje po svobodi hanseatskih trgovcev in sekularnih oblasti mesta, ki mu je bil leta 1226 dodeljen status svobodnega cesarskega mesta (Reichsfreiheit) neposredno podrejenega cesarju. Namenjena je bila tudi poudarjanju pomembnosti mesta nasproti drugim mestom Hanseatske lige, ki se je oblikovala približno istočasno (1356).

Leta 1310 je bila vzhodno od južnega stolpa dodana Kapela odpustkov (Briefkapelle). Bila je tako preddverje kot kapela in s svojim portalom predstavljala drugi glavni vhod v cerkev s trga. Verjetno prvotno posvečena sveti Ani, je kapela dobila trenutno ime med reformacijo, ko so se plačevali odpustki. Kapela, dolga 12 metrov, globoka 8 metrov in 2 metra visoka, ima rebrast strop in velja za mojstrovino visokogotske arhitekture. Pogosto jo primerjamo z angleško gotsko stolnično arhitekturo in kapiteljsko dvorano gradu Malbork. Danes Kapela odpustkov služi skupnosti kot cerkev pozimi, s storitvami od januarja do marca.

Leta 1289 je mestni svet zgradil svojo lastno kapelo, znano pod imenom Bürgermeisterkapelle (kapela županov), na jugovzhodnem vogalu ambulatorija, kjer je vidna od zunaj, kjer se spremeni glazirana v neglazirano opeko. V tej kapelici je bil na še vedno ohranjeni veliki klopi, nameščen novo izvoljeni svet. V zgornjem nadstropju kapele je zakladnica, kjer so bili shranjeni pomembni dokumenti mesta. Ta del cerkve je še vedno v posesti mesta.

Pred letom 1444 je bila na vzhodni konec ambulatorija dodana kapela, sestavljena iz pet sten, ki oblikujejo osmerokotnik in ima en sam obok. To je bil zadnji gotski podaljšek cerkve. Uporabljena je bila za praznovanje tako imenovanih ur Device kot dela čaščenja Device Marije, ki se odraža v njenem imenu Marijina kapela ali Sängerkapelle (Pevska kapela).

Skupaj ima cerkev svete Marije devet večjih in deset manjših kapel, ki služijo kot grobne kapele in so poimenovane po družinah mestnega sveta Lübecka, ki so jih uporabljale in jih darovale.

Uničenje in obnova

V zračnem napadu 28. in 29. marca 1942 – noč na cvetno nedeljo – je bila cerkev skoraj popolnoma uničena v ognju, skupaj s približno petino mestnega središča Lübecka, vključno s stolnico in cerkvijo svetega Petra.

Med uničenimi predmeti so bile znane Totentanzorgel, orgle imenovane Mrtvaški ples, na katere je igral Dieterich Buxtehude in verjetno Johann Sebastian Bach. Druga umetniška dela, uničena v ognju, so Maša svetega Gregorja Bernta Notkeja, monumentalni Danse Macabre (Mrtvaški ples, izvirno od Bernta Notkeja, vendar nadomeščen s kopijo leta 1701, izrezljane figure korne pregrade, Oltar Svete trojice, ki ga je izvedel Jacob van Utrecht (prej pripisan tudi Bernardu van Orleju) in Vstop Kristusa v Jeruzalem Friedricha Overbecka. V ognju so bile izgubljene tudi skulpture Benedikta Dreyerja: lesene kipi svetnikov na zahodni strani korne pregrade in skulpture na velikih orglah iz okoli leta 1516-18 in Človek z računsko mizo. V požaru so bila uničena tudi srednjeveška vitražna okna iz cerkve svete Marije Magdalene, ki so bila v Marijini cerkvi vgrajena od leta 1840 dalje, potem ko je bila porušena cerkev svete Marije Magdalene, ker je bila v nevarnosti razpada. Fotografije lokalnih fotografov, kot je William Castelli, dajejo vtis o tem, kakšna je bila notranjost pred vojno.

Steklo v eni kapeli ima abecedni seznam večjih mest na vzhodnem ozemlju nemškega rajha pred letom 1945. Zaradi uničenja, ki ga je utrpela v drugi svetovni vojni, je cerkev svete Marije eno od središč Križa iz žebljev. Plošča na steni opozarja na nespodobnost vojne.

Cerkev je bila zaščitena z improvizirano streho do konca vojne, popravljen je bil obokan strop. Rekonstrukcija se je začela leta 1947 in je bila v veliki meri zaključena do leta 1959. Glede na prejšnjo poškodbo z ognjem sta bili stara lesena konstrukcija strehe in stolpov zamenjana z novo leseno konstrukcijo. Vsi cerkveni stolpi v Lübecku so bili rekonstruirane po posebnem sistemu z lahkimi betonskimi bloki pod bakreno streho. Bakrena obloga se je ujemala z izvirno obliko, z betonsko streho pa naj bi se izognili možnosti požara. Steklo na severni strani cerkve je spomin na graditelja Ericha Trautscha, ki je izumil ta sistem.

Leta 1951 so ob prenovljeni strehi praznovali 700. obletnico cerkve; ob tej priložnosti je kancler Konrad Adenauer podaril nov tenorski zvon, odprta pa je bila tudi spominska kapela v južnem stolpu.

V 1950-ih je potekala dolga razprava o oblikovanju notranjosti, ne samo o slikah. Prevladujoče mnenje je bilo, da je uničenje obnovilo bistveno čisto obliko . Namen preoblikovanja je bil olajšati dvojno funkcijo, ki jo je imela cerkev v tistem času, saj je bila škofijska cerkev in župnijska cerkev. Cerkev je na koncu izvedla omejen natečaj, v katerem so vabili šest arhitektov, med njimi Gerharda Langmaacka in Denisa Boniverja, ki so ga z večino sprejeli 8. februarja 1958. Na srečanju je škof Heinrich Meyer, močno - in uspešno zahteval odstranitev Fredenhagnovega oltarja.

Preoblikovanje notranje opreme po Boniverjevih načrtih je bilo izvedeno leta 1958-59. Ker je bilo talno ogrevanje nameščeno pod povsem novim tlakom, so bile odstranjene preostale spominske plošče iz gotlandskega apnenca, ki so se uporabljale za dvig ravni tlaka. Kor je bil ločen od ambulatorija z belim zidom, visokim 3 metre. Fredenhagnov oltar je zamenjal preprost oltarni podstavek iz školjčnega apnenca in razpelom Gerharda Marksa, ki je bilo obešeno iz prečnega stropnega loka. Otvoritev novega kora je bila 20. decembra 1959.

Obenem je bila narejena zakladnica za gdanski parament iz cerkve svete Marije v Danzigu (zdaj Gdansk), ki je prišel v Lübeck po vojni (odstranjen leta 1993), in je sedaj razstavljen muzeju svete Ane, nad tem pa je bile zgrajene velike orgle. Same orgle so bile nameščen šele leta 1968.

Pozlačena flèche - konica, visoka 30 metrov nad streho ladje, je bil leta 1980 ponovno izdelana po starih modelih in fotografijah.

Lothar Malskat in freske Vročina ognja leta 1942 je odluščila velike dele ometa, in razkrila prvotne dekorativne slike iz srednjega veka, od katerih so bile nekatere dokumentirane s fotografijo med drugo svetovno vojno. Leta 1948 je dobil nalogo obnovitve teh gotskih fresk Dietrich Fey. To je po drugi svetovni vojni postal največji ponarejevalski umetniški škandal, ko je Fey najel lokalnega slikarja Lotharja Malskata, ki je pomagal pri tej nalogi in skupaj sta uporabila fotografsko dokumentacijo za obnovitev in ponovno ustvarjanje podobnosti z originalnimi zidovi. Ker ni bilo na razpolago nobene slike svetlobnega nadstropja, je Fey Malskatu naročil naj si ga izmisli. Malskat je 'dopolnil' obnovo z lastnim delom v slogu 14. stoletja. Ponaredek je bil razkrit po tem, ko je Malskat leta 1952 prijavil svoja dejanja oblastem, leta 1954 pa sta z Feyjem dobila zaporne kazni. Večje ponaredke so kasneje odstranili iz sten, po navodilih škofa. .

Lothar Malskat je igral pomembno vlogo v romanu Die Rättin ('Podganka') Günterja Grassa.

Notranjost

Cerkev svete Marije je bila velikodušno obdarjena z donacijami mestnega sveta, cehov, družin in posameznikov. Konec srednjega veka je imela 38 oltarjev in 65 beneficij. Ohranjeni srednjeveški predmeti so: Bronast krstilnik, ki ga je izdelal Hans Apengeter (1337). Do leta 1942 je bil v zahodnem delu cerkve; sedaj je sredi kora. Ima 406 litrov, skoraj enako kot hamburški ali bremenski pivski sod, ki ima 405 litrov; Darsowa Marija iz leta 1420, močno poškodovana leta 1942, obnovljena iz več sto posameznih kosov, ponovno postavljena leta 1989; Tabernakelj iz leta 1479, visok 9,5 m, ki ga je izdelal Klaus Grude iz približno 1000 posameznih bronastih delov, nekaj pozlačenih, na severni steni kora; Krilni oltar Christiana Swarte (1495) z Ženska apokalipse, ki je zdaj nameščen za glavnim oltarjem; Bronasta nagrobna plošča Bernta Notkeja za družino Hutterock (1505), v Molitveni kapeli (Gebetskapelle) v severnem delu ambulatorija; Od korne pregrade, uničene leta 1942, je ostal samo lok in kamniti kipi: Elizabeta z Janezom Krstnikom kot otrokom, Devica in otrok s sv. Ano, nadangel Gabriel in Marija (oznanjenje), Janez evangelist in sveta Doroteja; V ambulatoriju, reliefi iz peščenjaka (1515) iz ateljeja Heinricha Brabderera, s prizori iz Kristusovega pasijona: na severu Umivanje nog in Zadnja večerja; na jugu Kristus na vrtu Getsemane in njegovo ujetje. Relief Zadnja večerja vključuje podrobnosti, povezane z Lübeckom: majhna miš grize korenine rožnega grma. Dotik naj bi pomenil, da se oseba nikoli več ne vrne v Lübeck - ali bo imela srečo, odvisno od različice vraževerja. Ostanki izvirnih klopi in Antwerpenskega oltarja (1518), v Marijini kapeli; Janez Evangelist, lesen kip Henninga von der Heida (1505) Sveti Anton, kamniti kip, ki ga je leta 1457 podaril mestni svetnik Hermann Sundesbeke, član bratovščine svetega Antona; Ostanki prvotnih gotskih klopi v Kapeli županov v južnem delu ambulatorija Objokovanje Kristusa, eno glavnih del nazarenskega umetnika Friedricha Overbeca, v Molitveni kapeli v severnem delu ambulatorija; Korna pregrada, ki loči kor od ambulatorija, so nedavno rekonstruirali. Stene, ki so bile za ta namen zgrajene leta 1959, so bile odstranjene v 1990-ih. Medeninaste palice so bile večinoma nedotaknjene, leseni deli pa skoraj popolnoma uničeni v požaru leta 1942. Hrastova krona in okvir sta bila rekonstruirana na podlagi ostalega iz prvotne konstrukcije.

Antwerpenski oltar