thumb|Michaeliskirche – iz stolpa Andreaskirche thumb|Cerkev sv. Mihaela, risba iz 1662
Sveti Mihael v Hildesheimu, znan tudi kot cerkev svetega Mihaela, je otonska, predromanska cerkev. Do reformacije je bila cerkev opatije istoimenskega benediktinskega samostana. Danes je Evangeličanska luteranska župnijska cerkev. Bernwardova kripta pripada katoliški mestni župniji in se uporablja za dnevne maše. Od leta 1985 je cerkev skupaj s Hildesheimsko stolnico na seznamu Unescove svetovne dediščine. 2. januarja 2010 se je pojavil jubilejni žig (2,20 EUR) z motivom svetega Mihaela. Od 7. februarja 2014 je v obtoku nemški spominski kovanec za 2 evra, katerega hrbet prikazuje cerkev.
Zgodovina Škof Bernward von Hildesheim je bil leta 993 na hribu severno od Domburga v Hildesheimu odločen zgraditi kapelo. 10. septembra 996 je to kapelo posvetil sv. Križu, za katerega je prejel partikel Otona III. kot darilo. V nedatiranem testamentu je daroval za življenje tamkajšnjih duhovnikov več svojih posesti, vključno lastno cerkev v Burgstemmenu Burgstemmen. Auf: findcity.de, am 17. Juli 2006.. V času svojega episkopata je Bernward svojo fundacijo razširil na velik benediktinski samostan, v drugem testamentu z dne 1. novembra 1019 pa mu je zapustil vse svoje imetje.
Kamniti blok jugozahodnega stopnišča z letnico 1010 velja za enega od dvanajstih temeljev opatijske cerkve. Bernward je določil zahodno kripto te cerkve za svoje pokopališče in mesto stalne molitve zanj ter dal kompleksu ime nadangela Mihaela. Kripto je posvetil na Mihaelov god (29. september) 1015. Leta 1022 je bila cerkev delno posvečena. Bernward je umrl 20. novembra 1022 v samostanu in je bil pokopan v grobnici. Posvetitev celotne cerkve je potekala na Mihaelov god leta 1033, vodil jo je Bernwardov naslednik sveti Gotard.
Raziskava obravnava prispevek Bernwarda kot arhitekta. Obstaja soglasje, da je Bernwardov dosežek pri izgradnji cerkve sv. Mihaela daleč presegel dosežke naročnikov in gradbenikov. Zgodovinar arhitekture Hartwig Beseler ga je imenoval Architectus sapiens, »intelektualni ustvarjalec ideje prostora« Hans Roggenkamp: Mass und Zahl. In: Hartwig Beseler, Hans Roggenkamp: Die Michaeliskirche in Hildesheim. Gebr. Mann Verlag, Berlin 1954, S. 148.. Zato je bil odgovoren za zasnovo (dispositio). Kot odgovorni arhitekt, ki je odgovoren za constructio, je pogosto imenovan poznejši prvi opat (1022-1030) Goderam. Oba sta se usmerila k načelom Boetija in zlasti Vitruvija, ki ga je opisal v svojih Desetih knjigah o arhitekturi. Hans Roggenkamp: Mass und Zahl. In: Hartwig Beseler, Hans Roggenkamp: Die Michaeliskirche in Hildesheim. Gebr. Mann Verlag, Berlin 1954, S. 147–150.
Del raziskave predvideva, da so bila bronasta vrata, ki so bila odkrita v Hildesheimski stolnici od leta 1035, prvotno namenjena svetemu Mihaelu, določen je bil napis, da jih je njihov ustanovitelj Bernward leta 1015 imel v "angelskem templju" templum angelicum). Ta predpostavka je dobila nov zagon s kulturno-zgodovinskimi opazovanji, po kateri templum angelicum kot liturgični stavek označuje posvečenost Mihaelovemu patrociniju. V sv. Mihaelu so imela bronasta vrata svoje mesto v južni stranski ladji na vhodu ob zahodnem stopniščnem stolpu, kjer - nedaleč od temeljnega kamna - so našli temelje predprostora. Gallistl 2007/2008, S. 65f; Tschan, Bd. 2, S. 415–419; Bd. 3, Abb. 252–255 Še bolj verjetno je, da je kot pritrdilni kraj zahodni vhod v kripto, kjer so aprila 2007 z radarskimi raziskavami odkrili 250 cm široko masivno strukturno motnjo (širina bronastih vrat je 227 cm): Zahodni portal je bil prvotno veliko širši. Overesch/Günther, S. 201–204 und Fig. 33Alfhart Günther: Kirchen des Mittelalters mit den Augen eines Physikers. S. 43–54
V začetku 19. stoletja v stolnico prinesen Bernwardinov Kristusov steber jasno dokazuje, da je prej stal na vzhodu cerkve sv. Mihaela za križnim oltarjem. Njegova lokacija pod slavolokomLit. Gallistl, 1993, S. 32 je potrjena v izkopavanjih leta 2006. Harenberg, in: Lit. Christiane Segers-Glocke, S. 153 Velik bronast križ na tem oltarnem stebru so leta 1544 prelili ikonoklasti in ga stopili. V času obnove stolnice, od 30. septembra 2009 do avgusta 2014, je bil steber vrnjen nazaj v cerkev sv. Mihaela; postavljen v jugovzhodni transept.
Biblijski slikovni programi reliefov na Kristusovem stebru in Bernwardova vrata so tesno povezani.
Velik Bernwardov lestenec, ki je nekoč visel nad križnim oltarjem pred Kristusovim stebrom, se je med gradnjo leta 1662 zlomil . thumb|left| Pogled v Bernwardov vzhodni kor s Kristusovim stebrom. Rekonstrukcija A. Carpiceci / B. Gallistl
Že leta 1034 je bil v cerkvi požar. Po popravilu leta 1035, se je ponovno vžgalo 1186 in obnovilo (vključno s prenovo skoraj vseh ladijskih stebrov) pod škofom Adelogom. 1171 do 1190 so nastali kapiteli vredni ogleda. Pomembno liturgično pričevanje tega obdobja je Ratmannov sakramentar (iluminiran rokopis) iz leta 1159. Z miniaturo, ki prikazuje Bernwarda poleg nadangela Mihaela na isti višini, dokazuje, da so menihi častili ustanovitelja svojega samostana še pred njegovo kanonizacijo kot svetnika.
Leta 1192 je bil Bernward kanoniziran. Od leta 1194 do 1197 so na vhodu v grobnico nastali štukaturni reliefi korne pregrade. Poslikan leseni strop sv. Mihaela v ladji je bil zgrajen okoli leta 1230. Leta 1250 je bil zgrajen križni hodnik (nov), ki je cerkev povezal s staro samostansko kapelo, ki je bila uporabljena pred gradnjo cerkve sv. Mihaela.
12. novembra 1542, po uvedbi reformacije v Hildesheimu, je cerkev sv. Mihaela postala protestantsko-luteranska župnijska cerkev. Benediktinski samostan pa je ostal do sekularizacije leta 1803 in mu je bilo dovoljeno uporabiti »majhno Mihaelovo cerkev« v samostanu in Bernwardovo kripto za bogoslužje. Grobnica je še vedno katoliška. Mihaelova cerkev je tako ena od 65 sočasnih cerkva v Nemčiji.
Leta 1650 so vzhodni kor postavili zaradi propadanja, kar je privedlo do propada vzhodnega križišča in delnega uničenja poslikanega stropa. Dvanajst let kasneje je bilo treba rušiti tudi zahodno križanje in jugozahodni transept; tudi južna korna pregrada je bila uničena. Vzhodni stolp je bil obnovljen in leta 1672 in dobil baročno streho.
Leta 1809 so cerkev zaprli in uporabljali kot bolnišnico, ki je bila nameščena od sekularizacije samostana. Kor se je preselil v Martinikirche (danes: del rimskega muzeja Pelizaeus). Po veliki prenovi Conrada Wilhelma Haseja v letih 1855 do 1857 se je skupnost vrnila v cerkev. Iz Martinikirche je župnija leta 1618 prinesla bronast krstilnikt, Janezov retabel iz leta 1520 in Bothmerschejev epitaf iz 17. stoletja, ki so še danes v cerkvi. thumb|left|Škof Norbert Trelle z Bernwardovim križem se je srečal z nadrejenim Eckhardom Gorko v novem prehodu med Bernwardovo kripto in ladjo (26. junija 2006)
Med drugo svetovno vojno je bila Mihaelova cerkev 22. februarja, 3. in 14. marca 1945 sprva poškodovana med zračnimi napadi na Hildesheimu in uničeno v zadnjem zračnem napadu na mesto 22. marca 1945 zaradi eksplozivnih in zažigalnih bomb. Lesen strop in druge umetniške zaklade so bili skrili na pobudo deželnega konservatorja Hermanna Deckerta in ostali nedotaknjeni. Korna pregrada je bila zavarovana z zaščitno steno, tako da ni bila poškodovana. Po vojni je bila cerkev od leta 1947 obnovljena na predromanskih ostankih prvotnih načrtov. 20. avgusta 1950 je bila narejena ponovna posvetitev ladje in zahodnega transepta. Končno so dela končali in nato posvetili cerkev leta 1960. 1985 je bila vpisana na seznam svetovne dediščine Unesca skupaj s Hildesheimsko stolnico, zakladnico in tisočletno vrtnico. Leta 1999 je cerkev dobila nove orgle.
Od leta 2005 do leta 2010 je bila notranjost svetega Mihaela v celoti obnovljena. V okviru tega dela so bile od februarja do junija 2006 izvedene arheološke raziskave siehe hierzu: Christiane Segers-Glocke (Hrsg.): St. Michael in Hildesheim: Forschungsergebnisse zur bauarchäologischen Untersuchung im Jahr 2006. Tla so znižali za približno 15 do 18 centimetrov. Cerkev in kripta sta zdaj spet na prvotnem nivoju in med seboj povezani z dvema prehodoma. Nagrobne plošče iz 14. stoletja so našle novo mesto na visokem koru nad kripto. V koru na vzhodu, so v decembru 2008 ustvarili glavne elemente (razpelo, oltar, prižnica in govorniški pult) delo Thomasa Duttenhoeferja, leta 2010 pa še krstno drevo.
Arhitektura thumb|Zahodni kor Bernwardove kripte thumb|hochkant|Pogled iz prehoda proti arkadam v tipični spremembi stebra Spodnje Saške, obnovljen 1186 thumb|Pogled iz orgelske galerije v ladjo, južni prehod, vzhodni transept in vzhodni kor Sveti Mihael je ena najpomembnejših ohranjenih cerkva v otonskem ali predromanskem arhitekturnem slogu, ki predvideva korni kvadrat, izloča prehod in naklon prostora (2:1), bistvene značilnosti prihajajoče romanike.
V celotni strukturi in v posameznih oblikah je dosežena nova svoboda in neodvisnost Antikema, zgodnjega krščanstva, bizantinstva in karolinštva. Celoten pogled ponazarja strog kubični red, ki oddaja vtis arhaične moči. Tloris kaže popolno ravnotežje vzhodnega in zahodnega krila. Skupina apsid in transepta na vzhodu ustreza podobni skupini na zahodu.
To je dvokorna bazilika z dvema transeptoma in kvadratnim stolpom nad vsakim križiščem. Vsako križišče je opremljeno z dvema osmerokotnima v spodnjem delu, v zgornjem delu (od začetka poševne strehe) okroglima, manjšima stopniščnima stolpoma. Na prvi pogled se zdi, da celotna konstrukcija sledi geometrijskemu konceptu, ki se je razvil iz kvadratov enake velikosti, v katerem je bil kvadrat kvadrata vzet kot osnovna enota za celotno konstrukcijo: prodorni prostor ladje in transepta, križišče, se dojema kot merska enota, po kateri je celotna stavba sorazmerna. V štirih transeptnih krakih se ta kvadrat pojavi enkrat v osrednji ladji trikrat, končno v zahodnem koru med transeptom in apsido. Pravzaprav je stavba - vse do niše! - dimenzionirana s subtilno mrežo pravilnih mnogokotnikov, pa tudi s platonskimi telesi, ki se skriva s prostim očesom, vendar se odpre za merilni in računski um; potrebna matematika v otonskem cesarstvu še ni bila na voljo, zato je treba misliti na bizantinskega matematika na dvoru bizantinske cesarice Teofane. Overesch/Günther, 7. Kap.Alfhart Günther: Kirchen des Mittelalters mit den Augen eines Physikers, S. S. 22–43 O geometrijskem oblikovanju več strukturnih elementov so številke berljive, odražajo teološke vidike glede na srednjeveško simboliko števil. Manfred Overesch, Alfhart Günther: Himmlisches Jerusalem in Hildesheim - St. Michael und das Geheimnis der sakralen Mathematik vor 1000 Jahren, 2009, S. 99
Zunanjost kaže popolno ravnovesje navpičnih (stolpnih skupin) in horizontalnih komponent (ladja, transepti). Statično enotnost kompleksa dosežeta dve uravnoteženi skupini stolpov, osrednji stolpi v obliki kocke s piramidnimi strehami in stopniščni stolpi, na vzhodu in zahodu, ki omejujejo gibanje dolge hiše. Okrašena okna v južnem prehodu so bila dodana v gotskem slogu.
Notranjost je dopolnjena z lesenim ravnim stropom iz 13. stoletja, na njem je Jesejevo drevo, prikazan je Kristusov rodovnik. Stena je ohranjena kot površina, na katero se izrežejo okroglo obokana okna. Ozek venec loči arkade od visoke stene. Brez skakanja iz zidu sta dva stebra in en slop. Oba izločka na vzhod in zahod sta na vseh štirih straneh poudarjena z enako visokimi, močnimi okroglimi loki. Po eni strani imajo nalogo narediti prostorsko strukturo obvladljivo in na drugi strani nositi težke konstruktivne elemente. Jasna, masivna prostorska struktura ustreza okrasu posameznih komponent.