Otok Faial () je portugalski otok Centralne skupine (Grupo Central) na Azorih. Najvzhodnejši del otoka vulkan Capelinhos je lahko tudi najzahodnejša točka Evrope, če se otok Monchique v bližini otoka Flores šteje za del Severne Amerike, saj leži na severnoameriški plošči.
S svojimi najbližjimi sosedi, otokom Pico (vzhodno čez kanal) in otokom São Jorge (severovzhodno čez kanal), tvori območje, splošno znano kot Triangel (Triângulo). Otok je bil znan tudi kot Ilha Azul (Modri otok), ki izhaja iz spisov portugalskega pesnika Raula Brandaga, zaradi velike količine hortenzij, ki cvetijo v poletnih mesecih:
Zgodovina V obdobju srednjeveških legend in neutemeljenih zgodb o mističnih deželah Many stories have been told in the history of Portuguese discovery related to the Azores of the land of Atlantis, Sete Cidades, lands of São Brandão, the Ilhas Afortundadas, Ilha do Brasil, Antília, Ilhas Azuis, Terras do Bacalhaus, and the mysterious island of equestrian statue (attributed to the island of Corvo). se je otok Faial prvič pojavil na atlasu Catalão 1375–1377, kot Ilha da Ventura ali Insula de La Ventura (otok Ventura). Do leta 1427 so odkrili tisto, za kar se je najbolj sumilo: otoke sredi Atlantika (zlasti otoka Santa Maria in São Miguel). V naslednjih letih so se pojavila nova odkritja, dokler ni med prvim raziskovalnim potovanjem (leta 1451) morjeplovec Diogo de Teive raziskal obalo Faiala.
Humanist Gaspar Frutuoso je pisal, da prvi raziskovalci niso našli nenaseljenega otoka: deželo je okupiral puščavnik, ki je imel majhno jato in je živel v jami v notranjosti.Kasneje, v času naselitve, so bili znani kolonisti iz Terceire, ki so na otoku puščali svoje črede, se vrnili poleti in preverjali svoja gospodarstva, ter redno komunicirali s tem puščavnikom. Izginil je v zgodovino, kot pravi legenda, ko je prečkal kanal med Faialom in Picom. (Saudades da Terra, Vol.VI, Cap.37)
Leta 1460 so navtične karte označile ta otok kot Ilha de São Luis. Približno takrat je nemški intelektualac in prevajalec, ki je živel v Lizboni, Valentim Fernandes da Morávia pripovedoval prvo zgodbo o naselju na otoku. Kot je zapisal, je Frair Pedro, kraljičin spovednik, potoval s portugalsko Infanto D. Isabello, vojvodino Burgundsko, v Flandrijo, kjer se je srečal in razvil prijateljstvo s plemičem Jossejem van Huerterjem. Med pogovori se je D. Pedro pogovarjal z Van Huerterjem o otokih in da so obstajale zaloge srebra in kositra (za katere je predvideval, da so bile Ilhas Cassitérides (Otoki kositra)). Van Huerter je prepričal 15 drugih moških o donosnosti podjetja v arhipelagu. Okoli leta 1465 se je Huerter prvič izkrcal na Faialu ob plaži Praia de Almofariz (danes Praia de Almoxarife). Ekspedicija je ostala na območju Lombe dos Frades približno eno leto, dokler ni zmanjkalo zalog. Njegovi rojaki so bili razburjeni zaradi pomanjkanja obljubljenih dragocenih kovin in Huerter je hitro pobegnil v Flandrijo in na dvor vojvodinje od Burgundske.
Leta 1467 se je Huerter vrnil v Faial na novo ekspedicijo, ki jo je podprla vojvodinja, ki je »naročila moškim in ženskam vseh starosti, pa tudi duhovnikom, da posredujejo svoja verska prepričanja, poleg ladij, opremljenih s pohištvom in potrebnimi pripomočki za kmetovanje in gradnjo hiš, in jih je poslala za dve leti, t vsem, kar so potrebovali za preživetje« (kot navaja nemški geograf, Martin Behaim v svojem besedilu Globo de Nuremberga). Opozoril je tudi, da je Isabella odredila, da se na otok pošljejo civilni kriminalci. Infante D. Fernando (vojvoda Viseu in mojster Kristusovega reda) je Van Heutereju podelil naziv kapitan-major (Naslov je fevdalni naziv, ki se je uporabljal v atlantskih kolonijah in Braziliji, kjer guverner ni upravičen in kjer upravljanje zemljišč, zagotavljanje sodišč in finančnega sistema zahteva politično upravo. Kapitani-majorji so bili na splošno nagrajeni z 10% najemnin za zemljišča in tudi z izbiro zemljišč v upravi.) otoka. Takoj so imeli novi kolonisti težave s svojo novo kolonijo zaradi pomanjkanja pitne vode. Naselili so se v sosednjo dolino (ki še vedno nosi ime Flamengos, portugalski izraz za flamske ljudi). Van Huerter je zgradil majhno kapelo, posvečeno Svetemu križu (Santa Cruz). Sčasoma se je začasno vrnil v Lizbono, kjer se je poročil z D. Beatriz de Macedo, guvernerko vojvode Viseuja. Še vedno primeren pogajalec, se je vrnil na Faial in pospeševal naselitev kolonije in njegovih posesti. Leta 1467 je prepričal drugo skupino naseljencev, pod flamskim plemičem Willemom van der Haegenom (pozneje znanim kot Guilherme da Silveira), da svoje rojake, družine in podporno osebje pripelje na otok.
Naseljenci so se osredotočili na območje Conceição in Porto Pim, ustvarili jedra Vila de Orta (kasneje Vila de Horta), ime, ki je nastalo iz priimka Josseja van Huerterja. Leta 1490 je ta flamska skupnost štela približno 1500 ljudi in se jim je pridružilo več družin iz Alenteja, Moinha in drugih otokov v arhipelagu. Hitra rast otoka,v tej fazi, je bila posledica gojenja pšenice in rasti lesne industrije. Nekaj kasneje se je ime otoka spremenilo v »Faial«, zaradi velikega števila dreves Myrica faya (rod voskovke). Z izboljšanjem gospodarstva na otoku se je naseljevalo več Portugalcev in hitro se je flamski vpliv zmanjšal.
Leta 1583 je bila kot del španske okupacije Azorov (ki se je začela s pristankom na Terceiri) poslana španska flota v Faial. Med ekspedicijskim napadom je v Pasteleiro pristalo več oboroženih moških, ki so se priključili branilcem. Čeprav so jih okrepili francoski vojaki, se niso mogla upreti napadalcem. Med Ibersko zvezo Portugalske in Španije so otok pogosto napadali britanski in francoski pirati. Med letoma 1589 in 1597 sta Earl of Cumberland (George Clifford) in Earl of Essex (Robert Devereaux) napadla prebivalstvo brez obrambe. To je bilo deloma zaradi dotoka Špancev na otoke, kot priložnosti za izboljšanje iberskih poslovnežev. Na žalost so zasebniki oropali prebivalce in požigali, kar so pustili za seboj, ne da bi razlikovali med portugalskim in španskim. Da bi se zaščitili, so Faialenci zgradili številne trdnjave; v 18. stoletju jih je bilo več kot 20. pred obalo otoka Faial so 22. in 23. junija 1594, v bitki pri otoku Faial, tri ladje grofa Cumberlanda napadle 2000 tonsko karako Las Cinque Chagas, za katerega zgodovinarji verjamejo, da je bila najbogatejša ladja z zakladi, ki je kdaj plula iz Vzhodne Indije, jo razstrelili in izgubili ves tovor.Bernardo Gomes de Brito: "Historia Tragico Maritima", (1735, pp. 517 et seq)
Vulkan Cabeço Gordo je izbruhnil leta 1672, kar je privedlo do izseljevanja v Brazilijo, vendar gospodarstvo ni bilo znatno oškodovano.
V vmesnih letih je Horta postala postanek za jezuitske misijonarje, ki so potovali v in iz Brazilije in Azije. Jezuiti so v Horti zgradili šolo, prav tako kot karmeličani in frančiškani. Raziskovalec James Cook je prav tako dosegel otoke, preden je začel svoje potovanje proti Tihemu oceanu v 18. stoletju.
Ljudje z otoka Faial so bili dejavni udeleženci v bojih med liberalci in absolutisti, končno pa so se odločili, da bodo naklonjeni liberalcem in pozdravili obisk kralja Pedra IV. Leta 1832. Zaradi svoje zvestobe je bila Horta povzdignjen v status mesta.
Leta 1876 so se začela dela na izgradnji doka v zaščitenem pristanišču Horta. Sčasoma se je pomen otoka Faial razširil preko tega doka, kot točka za transatlantski promet. Charles William Dabney, ameriški podjetnik (1794-1871), je bil odgovoren za rast otoške industrije s prevladujočim kitolovom, izvozom vina in pomaranč. Kot človekoljubna oseba je bil Dabney odgovoren za posodobitev gospodarstva otoka in podporo prebivalstvu, pomoč kmetijstvu in ustvarjanje trgov v tujini za njihovo blago. Poleg lastništva ladijske linije Fayal je bil konzul ZDA na Azorih 1826–1871; eden od treh Dabneyjev, ki so dolga leta držali mesto ameriškega konzula na Azorih . Rast industrije in čezatlantskega prometa je povečala pomen Horte kot varnega pristanišča in skladišča premoga. Leta 1919 se je pri Horti ustavilo prvo letalo, ki je prečkalo Atlantik. Hortin izjemen položaj je privedel tudi do tega, da je Pan American vzpostavil bazo Clipper. Podobno so bile v Horti britanske, ameriške, francoske, nemške in italijanske interkontinentalne podmorske kabelske postaje. Med drugo svetovno vojno je bila Horta tudi pomembna pomorska baza, ki je nudila zatočišče nekaterim zavezniškim ladjam, ki so sodelovale v invaziji v Normandiji.
Otok, odvisen od kitolova in kmetijstva, je ostal uspešen do izbruha vulkana Capelinhos leta 1957. Območja severne in zahodne obale so bile zelo prizadete, saj so bila kmetijska zemljišča nemogoča in pokrita s peskom in pepelom. To je bil vzrok za preseljevanje 4000 ljudi v Združene države, ki so jih vodili člani portugalske diaspore v Novi Angliji in vplivni senator iz Massachusettsa (John F. Kennedy). Poleg tega je bil kitolov kot uspešno komercialno podjetje počasi omejen z novostmi v kemijskem sektorju in vplivom na pravice živali.
Gospodarske in politične spremembe od osemdesetih let prejšnjega stoletja so pomagale pri oživitvi otoškega gospodarstva in razvoja. Potem ko so Azori pridobili status avtonomne regije Portugalske, je bila Horta edino mesto na otoku, ki mu je bilo dovoljeno gostiti regionalni parlament (Parlamento Regional) na Azorih
Geografija Fizična geografija Skupaj z ostalimi otoki v Azorskem arhipelagu je Faial vulkanskega izvora in je blizu tektonskega razmika med evropsko in severnoameriško ploščo. Dejansko se otok lahko obravnava (z geofizične perspektive) kot najzahodnejša točka Evrope (dva otoka zahodno od Faiala, Flores in Corva, sta že na severnoameriški plošči).
Vizualno je otok označen kot nepravilen peterokotnik, ki zavzema površino približno 173 kvadratnih kilometrov in se oblikuje vzdolž razpoke, ki se razteza od srednjeatlantskega hrbta do prelomov Hirondella. To je isti prelom, ki razpolavlja preostanek osrednje skupine otokov vzdolž orientacije zahod-severozahod do vzhod-jugovzhod. Čeprav je nastala zaradi kompleksnih vulkanoloških dogodkov, na sedanji kopenski površini prevladuje krater njegovega osrednjega stratovulkana z relativno rahlo nagnjenimi brežinami, ki kažejo majhne znake velike erozije.
Otok je nastal iz več geomorfoloških struktur, ki so posledica vulkanizma in drugih tektonskih sil:
Narava stratovulkanske strukture povzroča na otoku da konvergira v osrednjem vulkanskem kompleksu Kaldera, z najvišjo točko na južnem robu, na vrhu Cabeço Gordo (1043 m nadmorske višine). Kaldera (Caldeira) je skoraj okrogla, premera 2000 m, z globino 400 m pod vrhom Cabeço Gordo (skoraj 570 m nad morjem). Njeno središče je razdrobljeno z vodnim močvirjem, goščavo in manjšimi žlindrastimi stožci in obdano s skoraj navpičnimi klifi z raznovrstno vegetacijo, endemično ali invazivno za Makaronezijo. Sestavljen je iz piroklastičnega materiala, pumitskih izstrelkov, freatičnih in freatomagmatskih usedlin ter primerov piroklastičnih tokov in laharjev. Tektonski jarek Pedro Miguel na severovzhodu otoka je zaznamovan z obsežnim prelomnim sistemom, ki prikazuje ostanke prvotnega osrednjega vulkana Ribeirinha, ki je oblikoval otok. Na jugovzhodu so za platformo Horta značilni nizka nadmorska višina in obsežni tokovi lave. Več strombolskih in surtsejskih stožcev, kot je Monte da Guia, pokrivajo območje glavnega urbanega središča otoka.