Delhijski sultanat (, ) je bil muslimanski sultanat z glavnim mestom v Delhiju, ki se je razprostiral čez velik del Indijske podceline celih 320 let (1206–1526).Delhi Sultanate, Encyclopædia BritannicaA. Schimmel, Islam na Indijskem podkontinentu, Leiden, 1980 Pet rodbin je vladalo Delhijskemu sultanatu kot sledi: Mameluška (1206–90), rodbina Haldži (1290–1320), rodbina Tuglak (1320–1414), rodbina Sajid (1414–51) in rodbina Lodi (1451–1526). Sultanat se prišteva med eno od držav, ki so odbile napad Mongolov (iz Čagatajskega kanata),Pradeep Barua Država v vojni v Južni Aziji, , p. 29-30 in ki je ustoličila eno redkih ženskih vladaric v islamski zgodovini, Razija Sultana, ki je vladala med letoma 1236 in 1240.Bowering et al., The Princeton Encyclopedia of Islamic Political Thought, , Princeton University Press
Kutb-ud-din Ajbak, nekdanji mameluški suženj Muhamad Guri v centralnem Afganistanu, je bil prvi sultan Delhija, in njegova mameluška rodbina je osvojila ogromno območje v Severni Indiji. Kasneje je bila rodbina Haldži sposobna osvojiti večino centralne Indije, vendar nobeni ni uspelo osvojiti celotnega Indijske podceline. Svoj višek v geografskem smislu je sultanat dosegel pod rodbino Tuglak, ki je okupirala večino podceline. Temu je sledil zaton zaradi hindujske ponovne osvojitve in razmah držav kot je Vidžajanagara imperij in pridobitev neodvisnosti Mevarja, ter vzpostavitev in odcepitev novih muslimanskih sultanatov kot je Bengalski sultanat.Hermann Kulke and Dietmar Rothermund, Zgodovina Indije, 3. izdaja, Routledge, 1998, , pp 187-190Vincent A Smith, , Chapter 2, Oxford University Press
V času Delhijskega sultanate je prihajalo do zlivanja indijske civilizacije z novo islamsko civilizacijo, ter do nadaljnje integracije indijske podceline v rastoč svetovni sistem in širšo mednarodno mrežo, ki se je raztezala po obsežnem delu Afro-Evrazije, kar je imelo velik vpliv tudi na indijsko kulturo in družbo. Obdobje njihove vladavine je prineslo zgodnje oblike Indo-islamske arhitekture,A. Welch, "Arhitekturna patronaža in preteklost: Tugluški sultani v Indiji," Muqarnas 10, 1993, Brill Publishers, pp 311-322J. A. Page, Guide to the Qutb, Delhi, Calcutta, 1927, page 2-7 povečanje rasti indijskega prebivalstva in gospodarstva, kakor tudi pojav hindi-urdu jezika. Delhijski sultanat je tudi zaslužen, da je odbil potencialno razdejanje Mongolskega cesarstva z njihovo invazijo v Indijo v 13. In 14. stoletju. Leta 1526 je sultanat osvojilo in si ga podredilo Mogulsko cesarstvo.
Zgodovinsko ozadje Nastanek Delhijskega sultanata v Indiji je bilo del dogajanja v Aziji, ki ga je v času med 5. in 14. stoletjem zaznamovala t.i. selitev narodov, katerega začetni impulzi so se dogajali v stepah Srednje Azije. Srednja Azija in tudi celotna južna in zahodna Azija je posledično čutila vdor nomadskih turških ljudstev iz centralno azijskih step. V 9. stoletju, ko se je islamski kalifat na Bližnjem vzhodu začel drobiti in ko so muslimanski vladarji začeli zasužnjevati ne-muslimanska nomadska turška ljudstva iz Centralnoazijskih step, med katerimi so mnogi postali lojalni vojaški sužnji imenovani mameluki. Tako so se Turki selili v muslimanske dežele in tudi prevzeli islam. Mnogi turški memeluški sužnji so se kmalu povzpeli na vladarske položaje in osvojili velike predele muslimanskega sveta, ustanovili mameluške sultanate od Egiptovskega do Afganistanskega. Kmalu pa so usmerili tudi na Indijsko podcelino.
Indijska podcelina je bila sicer tudi prej stalna tarča napadov nomadskih plemen iz Srednje Azije, ki so se v 9. do 11. stoletju združili s širjenjem islama. Do leta 962 n. št. so hindujske in budistične kraljevine v Južni Aziji prišle pod val vpadov muslimanskih vojsk iz Srednje Azije.Glej: M. Reza Pirbha, Reconsidering Islam in a South Asian Context, , Brill Islamska fronta na vzhodu: Širitev v Južno Azijo, Journal of South Asian Studies, 4(1), pp. 91-109 Sookoohy M., Bhadreswar – Majstarejši islamski spomeniki v Indiji, , Brill Academic; glej razprave o zgodnjih vpadih v Gudžarat Med njimi je bil tudi Mahmud Gaznijski, sin turškega mameluškega vojaškega sužnja, ki je vpadal in plenil kraljevine na severu Indije od reke Ind do reke Jamuna na vzhodu kar sedemnajstkrat v času med 997 in 1030. Mahmud Gaznijski je plenil zaklade, vendar se vedno vračal v zahodni Pandžab.T. A. Heathcote, The Military in British India: The Development of British Forces in South Asia:1600-1947, (Manchester University Press, 1995), pp 5-7Barnett, Lionel (1999), , Atlantic pp. 73–79
Vpadi so se nadaljevali tudi po smrti Mahmuda Gaznijskega.Richard Davis (1994), Three styles in looting India, History and Anthropology, 6(4), pp 293-317, Guridski sultan Mu'iz ad-Din Mohamed Guri, znan kot Muhamad Guri, je v letu 1173 pričel sistematično širitev na sever Indije.MUHAMMAD B. SAM Mu'izz AL-DIN, T.W. Haig, Encyclopaedia of Islam, Vol. VII, ed. C.E.Bosworth, E.van Donzel, W.P. Heinrichs and C. Pellat, (Brill, 1993) Želel je ustvariti sunitsko islamsko kraljevino zase na vzhod od reke Ind, oziroma ustanoviti muslimansko kraljevino imenovano Delhijski sultanat, kar mu je uspelo do leta 1192. Gorija so leta 1206 ubili. Po uboju se je gorijev vojaški suženj ali mameluk, (), turškega porekla Kutub al-Din Ajbak, povzpel na oblast in postal prvi sultan Delhijskega sultanata.
Sultani v Delhijskem sultanatu Mameluška ali Suženjska rodbina (1206-1290)
sultani (kralji/vladarji) kralj v smrt opomba Kutb-ud-din Ajbak 1206 1210 prvi sultan Aram Šah 1210 1211 Iltutmiš 1211 1236 * Rukn-ud-din Firuz 1236 1236 Razija sultana 1236 1240 ženska vladarka Muiz ud din Bahram 1240 1243 Ala ud din Masud 1243 1249 Nasir ud din Mahmud 1249 1266 Gijas ud din Balban 1266 1287 Muiz ud din Kaikabad 1287 1290 **
(*) leta 1221 napad Mongolov pod vodstvom Džingiskana na Pešavar;
(**) leta 1288 je Marko Polo ob vračanju iz Kitajske obiskal Indijo.
thumb|Delhijski sultanat med letoma 1206-1290 pod mameluško rodbino Kutb-ud-din Ajbak je bil prvi Delhijski sultan. Ajbak naj bi bil pripadnik turškega ljudstva Kumano-kipčankskega izvora.Jackson P. (1990), Mameluška institucija v zgodnji Muslimanski Indiji, Journal of the Royal Asiatic Society of Great Britain & Ireland (New Series), 122(02), pp 340-358 Aibak je vladal kot Delhijski sultan le štiri leta, od 1206 do 1210. Umrl je v nesreči pri igri pola, ko je padel pod konja.
Po smrti Aibaka je oblast leta 1210 prevzel Aram šah, ki pa ga je že leta 1211 umoril Šams ud-Din Iltutmiš.C.E. Bosworth, Nove islamske rodbine, Columbia University Press (1996) Iltutmiševa oblast je bila nestanovitna saj so številni muslimanski emirji (plemiči) njegovi oblasti oporekali, ker so bili podporniki Kutb al-Din Ajbaka. Šele po številnih osvajanjih in brutalni zadušitvi opozicije je Iltutmiš konsolidiral svojo oblast.Barnett & Haig (1926), Pregled zgodovine srednjeveške Indije od leta 647 do Mogulske osvojitve - Ishwari Prasad, Journal of the Royal Asiatic Society of Great Britain & Ireland (New Series), 58(04), pp 780-783 Njegova vladavina je bila večkrat na preizkušnji z uporniki kot je bil Kubača, kar je vodilo v več vojn. Iltutmiš je osvojil Multan in Bengalijo kjer so se oklicali za muslimanske vladarje muslimanski vojaški poveljniki, kot tudi Rantambore in Šivalik izpod hindujskih vladarjev. Napadel, premagal in ubil je tudi Tadž al-Din Jildiza, ki je izpodbijal njegovo pravico nasledstva po Mohamedu Goriju.Anzalone, Christopher (2008), "Delhijski sultanat", in Ackermann, M. E. etc. (Editors), Encyclopedia of World History 2, Iltutmiš je vladal do svoje smrti leta 1236. Po njegovi smrti so ga nasledili šibki vladarji, ki jih zaznamujejo upiranje muslimanskih plemičev, umori in kratkotrajno vladanje. Na oblasti so si sledili Rukn ud-Din Firuz, Razija Sultana in drugi, dokler ni na oblast prišel Gijas ud-Din Balban, ki je vladal od 1266 do 1287. Na zahodu je izpod mongolske zasedbe pridobil Lahore, ki ga je močno utrdil in sultanat zavaroval pred stalnimi ropanji Mongolov, kakor tudi okrepil mejne trdnjave, kjer je namestil vojaške enote. Balbana je nasledil komaj 17-letni Muiz ud-Din Kaikabad, ki je za poveljnika vojske postavil Džalala ud-Din Firuz Haldžija. Haldži je Kaikabada ubil in prevzel oblast ter s tem končal oblast mameluške rodbine ter pričel rodbino Haldži.
Kutb al-Din Aibak je pričel z izgradnjo minareta Qutub Minar in Qutub kompleksa (Moč islama) z mošejo, ki je vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine. Qutub Minar kompleks je razširil že Iltutmiš in kasneje na začetku 14. stoletja tudi Ala ud-Din Haldži (drugi vladar iz te rodbine). V času mameluške vladavine se je mnogo plemičev iz Afganistana in Perzije priselilo, še posebej v času ko je prišla zahodna Azija pod Mongolsko zasedbo.
Rodbina Haldži (1290-1320)
sultani (kralji/vladarji) kralj v smrt opomba Džalaludin Haldži 1290 1296 Alaudin Haldži 1296 1316 Šihabudin Omar 1316 1316 Kutb-ud-din Mubarak 1316 1320 Kusrav Kan 1320 1321 thumb|220px|Alai vrata in Qutub Minar so bili zgrajeni v času mameluške in rodbine Haldži v Delhijskem sultanatu
rodbina Haldži je imela turško-afgansko poreklo. Izvorno so bili turškega izvora. Dalj časa so bili naseljeni v današnjem Afganistanu predno so se selili v Delhi in Indijo. Ime Haldži izhaja iz afganske vasi imenovane Kalat-e Haldži (Trdnjava Gildži). Včasih so jih drugi obravnavani kot etnične Afgance zaradi njihovega medsebojnega poročanja z lokalnimi Afganci so afganske navade in običaje. Posledično temu se včasih označujejo kot Turko-Afganci. Rodbina je kasneje imela indijsko poreklo, ker je bila Džatjapali (hči Ramačandra iz Devagiri), žena Alaudin Haldžija in mati Šihabudin Omarja.
Prvi vladar iz rodbine Haldži je bil Džalal ud-Din Firuz Haldži. Na oblast je prišel leta 1290 po uboju zadnjega vladarja iz mameluške rodbine Muiz ud-Din Kaikabada, s podporo afganskega in turškega plemstva. Ob prevzemu oblasti je imel že okoli 70 let. Sicer blag vojaški poveljnik Džalal ud-Din Haldži je leta 1292 izpred Delhija pregnal Mongole. Leta 1296 ga je umoril nečak in zet Ala ad-Din Haldži. Alaudin Haldži je sultanat pripeljal na vrh njegove moči in osebno leta 1299 in 1303 izgnal (Čagataj) Mongole izpred Delhija. V istem obdobju so v njegove roke padle radžputske trdnjave (npr. Čitor 1303), tako da je njegov evnuh general Malik Kafur lahko napredoval na Dekansko planoto. V vojaškem pohodu brez primere med leti 1307-1311 je uspel formalno podjarmiti hindujske države in naropati ogromno bogastvo. Ala ad-Din Haldži je v sultanatu vladal s trdo roko, ki je presegala Balbanovo. Za obrambo pred Mongoli je bilo potrebno vzpostaviti veliko konjeniško vojsko, ki naj bi štela do pol milijona mož.
Rodbina Tuglak (1320-1413)
thumb|Delhijski sultanat med letoma 1330-1335 pod rodbino Tuglak sultani (kralji/vladarji) kralj v smrt opomba Gijas ud-din Tuglak 1321 1325 začetnik rodbine Muhamad Šah Tuglak 1325 1351 (1);(2) Firoz Šah Tuglak 1351 1388 (3) Gijas ud-din II. Tuglak 1388 1389 Abu Bakr Šah Tuglak 1389 1390 Nasir ud din Muhamad III. Tuglak 1390 1394 Ala ud-din Sikandar I. Tuglak Šah 1394 1394 Mahmud II. Šah Tuglak 1394 1413 (4) (1) leta 1336: Ustanovitev kraljevine Vidžajanâgara na Dekanu, kasneje velika hindujska kraljevina do leta 1565;
(2) leta 1350: Maroški popotnik ibn Battuta obiskal Indijo;
(3) leta 1356: Bagdadski kalif podelil Indijo Firuz Šahu Tuglaku;
(4) leta 1398: Timurlenk vdrl v Indijo in naslednjega leta 1399 zasedel Delhi in ga oropal.
thumb|Delhijski sultanat med letoma 1321-1330 AD v času rodbine Tuglak. Po letu 1330 se je pričelo več uporov proti sultanu in oblasti sultanata.