Najstarejši znani zemljevidi sveta segajo v klasično antiko, najstarejši primeri od 6. do 5. stoletja pred našim štetjem pa še vedno temeljijo na paradigmi ploske Zemlje. Zemljevidi sveta, ki predvidevajo sferično Zemljo, se najprej pojavijo v helenističnem obdobju. Razvoj grške geografije v tem času, predvsem Eratosten in Posidonij, je dosegel vrhunec v rimskem obdobju, s Ptolemajevim zemljevidom sveta (2. stoletje), ki je ostal verodostojen še v srednjem veku.
Od Ptolemaja je znanje o približni velikosti sveta omogočalo kartografom, da so ocenili obseg svojega geografskega znanja in navedli dele sveta, za katere je bilo znano, da obstajajo, vendar še niso bili raziskani kot terra incognita. V obdobju velikih odkritij od 15. do 18. stoletja so zemljevidi sveta postali vedno bolj natančni; raziskovanje Antarktike, Avstralije in notranjosti Afrike s strani zahodnih izdelovalcev zemljevidov je bilo prepuščeno 19. in začetku 20. stoletja.
Stari vek
Babilonski Imago Mundi (ca. 6. st. pr. n. št.)
Babilonski zemljevid sveta, znan kot Imago Mundi, je običajno datiran v 6. stoletje pr. n. št. British Museum Inv. No.92687 : "6thC BC approx".see also: Siebold, Jim Slide 103 via henry-davis.com - accessed 2008-02-04. First published 1899, formerly also dated to an earlier period, BCE. Zemljevid, ki ga je rekonstruiral Eckhard Unger, kaže Babilon ob Evfratu, ki ga obkroža krožna kopenska masa, ki prikazuje Asirijo, Urartu (Armenija) in več drugih mest, obdan z »grenko reko« (Okean), z osmimi obrobnimi regijami (nagu) razporejenimi okoli njega v obliki trikotnikov, tako da tvorijo zvezdo. Priloženo besedilo omenja razdaljo sedem beru med obrobnimi regijami. Opisi petih so ohranjeni :
tretja regija, kjer »krilata ptica ne konča svojega leta«, tj. ne more doseči. na četrti regiji »je svetloba svetlejša od sončne svetlobe ali zvezd«: ležala je na severozahodu, po poletnem sončnem zahodu pa je bila praktično v pol-pozimi. peta regija, na severu, je ležala v popolni temi, dežela »kjer ne vidimo ničesar« in »sonce ni vidno«. šesta regija, »kjer prebiva rogati bik in napade novega« sedmo območje je ležalo na vzhodu in je »tam, kjer je zjutraj zora«.
Zadnji odstavek povzema: »V vseh osmih regijah (nagu) štirih obal (kibrati) [zemlje ...] njihovo notranjost nihče ne pozna«. [1
Anaksimander (c. 610 – 546 pr. n. št.)
Anaksimander (umrl c. 546 pr. n. št.) je zaslužen za to, da je ustvaril enega od prvih zemljevidov sveta , ki je imel krožno obliko in je pokazal znane dežele sveta, združene okoli Egejskega morja v središču. Vse je bilo obkroženo z oceanom.
Hekataj iz Mileta (c. 550–476 pr. n. št.)
Hekataj iz Mileta (umrl c. 476 pr. n. št.) je zaslužen za delo z naslovom Ges Periodos ('Potuje okoli Zemlje' ali 'Raziskava sveta'), v dveh knjigah, organiziranih v obliki periplusa, od točke do točke obale. Ena o Evropi, je v bistvu periplus Sredozemlja, ki opisuje vsako regijo in seže tako daleč severno kot do Skitije, druga knjiga o Aziji pa je urejena podobno kot Periplus Eritrejskega morja, katere različica iz 1. stoletja je ohranjena. Hekatej je opisal države in prebivalce znanega sveta, opis Egipta je še posebej izčrpen; opis je spremljala karta, ki je temeljila na Anaksimandrovem zemljevidu Zemlje, ki jo je popravil in razširil. Delo je ohranjeno le v približno 374 delcih, daleč večji del pa je naveden v geografskem leksikonu Ethnika, ki ga je sestavil Štefan iz Bizanca.
Eratosten (276–194 pr. n. št.)
Eratosten (276–194 pr. n. št.) je pripravil izboljšan zemljevid sveta, ki je vključeval informacije iz pohodov Aleksandra Velikega in njegovih naslednikov. Azija je postala širša in odraža novo razumevanje dejanske velikosti celine. Eratosten je bil tudi prvi geograf, ki je v svoje kartografske prikaze vključil vzporednice in meridiane, kar potrjuje njegovo razumevanje sferične narave Zemlje.
Posidonij (c. 150–130 pr. n. št.)
Posidonij iz Apameje (ok. 135–51 pr. n. št.) je bil grški stoični filozofEncyclopædia Britannica "Greek philosopher, considered the most learned man of his time and, possibly, of the entire Stoic school.", ki je potoval po vsem rimskem svetu in drugod in je bil slaven polihistor v grško-rimskem svetu, kot sta Aristotel in Eratosten. Njegovo delo o oceanu in sosednjih območjih je bila splošna geografska razprava, ki je pokazala, kako so vse sile vplivale druga na drugo in se nanašale tudi na človeško življenje. Meril je obseg Zemlje glede na položaj zvezde Canopus. Njegova meritev v višino 240.000 stadijev pomeni 39.000 km, blizu dejanskega obsega 40.074 km. Poseidonius, fragment 202
Seznanil se je z Eratostenovimi dognanji, ki je stoletje prej uporabljal dvig Sonca na različnih zemljepisnih širinah. Obe podatka za Zemljin obseg sta bila nenavadno natančna, v vsakem primeru pa sta mu pomagala pri medsebojni kompenzaciji napake pri merjenju. Vendar je bila različica Posidonijevega izračuna, ki jo je Strabon populariziral, popravljena tako, da je popravila razdaljo med Rodosom in Aleksandrijo na 3.750 stadijev, kar je povzročilo obseg 180.000 stadijev ali 29.000 kmBrown, Lloyd Arnold The Story of Maps Dover Publications (1979) pp29-31. Ptolemaj je razpravljal o tej revidirani podobi Posidonija nad Eratostenom v svojem delu Geographica, v srednjem veku pa je učence razdelil na dva tabora glede na obseg Zemlje, ena stran se je identificirala z Eratostenovim izračunom, druga pa s Posidonijevim.
Strabon (c. 64 pr. n. št. – 24 n. št.)
Strabon je večinoma znan po svojem delu Geographica v 17 zvezkih, kjer je predstavil opisno zgodovino ljudi in krajev iz različnih regij sveta, ki so bile znane v tistem časuStrabonis Geographica, Book 17, Chapter 7.. Geographica se je v zahodni Evropi prvič pojavila v Rimu kot latinski prevod, izdan okrog leta 1469. Čeprav je Strabon omenil antične grške astronome Eratostena in Hiparha ter priznal svoja astronomska in matematična prizadevanja za geografijo, je trdil, da je opisen pristop bolj praktičen. Geographica je dragocen vir informacij o antičnem svetu, zlasti kadar te informacije potrjujejo drugi viri. V knjigi tudi je zemljevid Evrope. Celotni zemljevidi sveta po Strabonu so rekonstrukcije iz njegovega pisanega besedila.
Pomponij Mela (okoli leta 43)
Pomponij je edinstven med starimi geografi, ki je po tem, ko je Zemljo razdelil na pet območij, od katerih sta bili samo dve obljudeni, uveljavljal obstoj antihtonov, ljudi, ki so živeli v južni polovici zmernega pasu, ki ljudem severnih zmernih območij zaradi neznosne vročine vmesnega pasu ni bil dostopen. O delitvah in mejah Evrope, Azije in Afrike ponavlja Eratostena; kot vsi klasični geografi iz Aleksandra Velikega (razen Ptolemeja) vidi Kaspijsko jezero kot zaliv Severnega oceana, ki ustreza perzijskemu (Perzijski zaliv) in arabskemu (Rdeče morje) zalivu na jugu.
Marin Tirski (okoli leta 120)
Zemljevidi sveta Marina Tirskega so bili prvi v Rimskem imperiju, ki so prikazali Kitajsko. Okoli leta 120 je Marin zapisal, da je svet, ki ga je mogoče poseliti, na zahodu omejen s Srečnimi ali blagoslovljenimi otoki (pol legendarni otoki v Atlantskem oceanu). Besedilo njegove geografske razprave je izgubljeno. Prav tako je izumil pravokotno projekcijo, ki se še danes uporablja pri ustvarjanju zemljevidov. O nekaj Marinovih mnenjih poroča Ptolemaj. Marin je menil, da so Okeanos ločeni na vzhodni in zahodni del s kontinenti (Evropa, Azija in Afrika). Mislil je, da se je naseljeni svet raztezal od zemljepisne širine Thule (najbolj oddaljena severna lokacija, omenjena v starogrški in rimski literaturi ter kartografiji; sodobne interpretacije omenjajo Orkney, Shetland, otok Saarema (Ösel) v Estoniji in norveški otok Smøla) do Agisymbe (kozorogov povratnik) in v zemljepisni dolžini od Srečnih otokov do Shera (Kitajska). Marin je skoval tudi izraz Antarktis, ki se nanaša na nasprotje polarnega kroga (tj. polarna regija okoli južnega pola Zemlje in zajema celino Antarktiko, planoto Kerguelen in druga otoška ozemlja, ki so na antarktični plošči ali južno od konvergence na Antarktiki). Njegova glavna zapuščina je, da je vsakemu kraju dodelil ustrezno zemljepisno širino in dolžino; uporabil je »Meridian Srečnih otokov (Kanarski otoki ali Zelenortski otoki)« kot ničelni poldnevnik.
Ptolemaj (okoli leta 150)
Ohranjena besedila Ptolemajeve Geografije (grško Γεωγραφικὴ Ὑφήγησις, Geōgraphikḕ Hyphḗgēsis – geografski priročnik), prvič napisana okoli leta 150, kažejo, da je nadaljeval z uporabo Marinove pravokotne projekcije za svoje regionalne zemljevide, medtem ko je ugotovil, da ni primerna za zemljevide celotnega znanega sveta. Namesto tega je v knjigi VII. svojega dela opisal tri ločene projekcije, ki so vse težje in zveste. Ptolemaj je sledil Marinu v podcenjevanju oboda sveta; v kombinaciji z natančnimi absolutnimi razdaljami je to povzročilo tudi precenjevanje dolžine Sredozemskega morja v stopinjah. Njegov ničelni poldnevnik na Srečnih otokih je bil torej približno 10 dejanskih stopinj zahodno od Aleksandrije, kot je bilo predvideno, napaka, ki jo je Al-Khwārizmī popravil po prevodu sirskih izdaj Ptolemaja v arabščino v 9. stoletju. Najstarejši ohranjeni rokopisi dela datirajo v obnove besedila Maksima Planuda malo pred letom 1300 v samostanu Hora blizu Konstantinopla. Zdi se, da so ohranjeni rokopisi iz tega obdobja ohranili ločene recenzije besedila, ki so se razhajale že v 2. ali 4. stoletju. Prehod v nekaterih recenzijah se pripisuje Agatodemonu iz Aleksandrije z izdelavo zemljevida sveta, vendar se zdi, da niso ohranjeni zemljevidi, ki bi jih uporabljali Planudejevi menihi. Namesto tega je naročil nove zemljevide sveta, izračunane iz Ptolemajevih tisočih koordinat in sestavljenih v skladu s prvo Vat. Urbinas Graecus 82. in drugo projekcijo besedila Codex Seragliensis GI 57, skupaj z enakovrednimi regionalnimi zemljevidi. Kopija je bila prevedena v latinščino, delo Jacopa d'Angela v Firencah okoli leta 1406 in kmalu dopolnjena z zemljevidi prve projekcije. Zemljevidi z drugo projekcijo niso bili izdelani v zahodni Evropi do izdaje 1466 Nicolausa Germanusa . Zdi se, da Ptolemajeva tretja (in najtežja) projekcija sploh ni bila uporabljena, preden so nova odkritja razširila znani svet onkraj točke, ki je zagotovila uporabno obliko.
Cicerove Somnium Scipionis (Sanje o Scipiju) Zemljo opisujejo kot globus neznatne velikosti v primerjavi s preostalim delom vesolja. Številni srednjeveški rokopisi Macrobiusovih Komentarji k Snjam o Scipiju vključujejo zemljevide Zemlje, vključno z antipodi, zemljevidi območij, ki prikazujejo Ptolemajeve klime, ki izhajajo iz koncepta sferične Zemlje in diagram, ki prikazuje Zemljo (označeno kot globus terrae, sferično Zemljo) v središču hierarhično urejenih planetarnih sfer B. Eastwood and G. Graßhoff, Planetary Diagrams for Roman Astronomy in Medieval Europe, ca. 800-1500, Transactions of the American Philosophical Society, 94, 3 (Philadelphia, 2004), pp. 49-50.Macrobius, Commentary on the Dream of Scipio, transl. W. H. Stahl, (New York: Columbia Univ. Pr., 1952), chaps. v-vii, (pp. 200-212)..
Tabula Peutingeriana (4. stoletje) Tabula Peutingeriana (Peutingerjeva tabla) je itinerarij, ki prikazuje cursus publicus, cestno omrežje v rimskem imperiju. To je kopija zemljevida iz 13. stoletja, izvirnika iz 4. stoletja, ki zajema Evropo, dele Azije (Indija) in Severno Afriko. Zemljevid je poimenovan po Konradu Peutingerju, nemškem humanistu in starinarju iz 15. do 16. stoletja. Zemljevid je odkril Konrad Celtis v knjižnici v Wormsu, ki ga ni mogel objaviti pred smrtjo, zemljevid pa je zapustil Peutingerju leta 1508. Ohranil se je v Avstrijski narodni knjižnici (Österreichische Nationalbibliothek), Hofburg, Dunaj.
Srednji vek
Karta Kozme Indikoplevsta (6. stoletje)