Arhitekturo stolnic, bazilik in velikih cerkva zaznamuje velik obseg zgradb in sledi eni izmed več razvejanih tradicij oblike, funkcije in sloga, ki vse izhajajo iz zgodnjekrščanske arhitekturne tradicije, ki je bila vzpostavljena v konstantinovem obdobju.
Stolnice, pa tudi mnoge opatijske cerkve in bazilike, imajo določene kompleksne strukturne oblike, ki jih redkeje najdemo v župnijskih cerkvah. Prav tako so nagnjene k višji stopnji sodobnega arhitekturnega sloga in so dela vrhunskih obrtnikov in imajo status tako cerkvenega kot socialnega, ki ga običajna župnijska cerkev nima. Takšna stolnica ali velika cerkev je na splošno ena najlepših stavb v svoji regiji in je središče lokalnega ponosa. Številne stolnice in bazilike ter številne opatijske cerkve sodijo med najbolj znana arhitekturna dela na svetu. Med njimi so bazilika sv. Petra, Stolnica Notre-Dame v Parizu, stolnica v Kölnu, stolnica v Salisburyju, praška stolnica, stolnica v Lincolnu, bazilika svetega Dionizija, bazilika Santa Maria Maggiore, bazilika San Vitale, bazilika svetega Marka, Westminstrska opatija, Stolnica Vasilija blaženega, Gaudíjeva nepopolna Sagrada Familia in starodavna cerkev Hagija Sofija, zdaj muzej.
Najstarejše velike cerkve so iz pozne antike. Kot krščanstvo in gradnja cerkva in stolnic po vsem svetu, je bil njihov način gradnje odvisen od lokalnih materialov in lokalnih tehnik. Razvili so se različni arhitekturni slogi in njihova modna širitev, ki so jo prinašali meniški rodovi, ki so jih pošiljali škofje iz ene regije v drugo in s potovanjem glavnih kamnosekov, ki so služili kot arhitekti John Harvey, The Gothic World.. Slogi velikih cerkvenih zgradb so zaporedoma znani kot zgodnjekrščanski, bizantinski, romanski, gotski, renesančni, baročni, različni neo-slogi poznega 18. do začetka 20. stoletja in moderni Sir Banister Fletcher, History of Architecture on the Comparative Method.. V vsakega od akademskih slogov so vključene regionalne značilnosti. Nekatere od teh značilnosti so tako značilne za določeno državo ali regijo, da se pojavljajo, ne glede na slog, v arhitekturi cerkva, ki so jih gradili več stoletij.
Funkcija
Med največjimi in najbolj arhitekturno pomembnimi cerkvami na svetu so bile zgrajene mnoge stolnice ali opatijske cerkve. Med rimskokatoliškimi cerkvami so bile mnoge dvignjene v status bazilike. V nadaljevanju navedene kategorije niso izključne. Cerkev je lahko samostanska, služi kot stolnica in je tudi bazilika. Med velikimi protestantskimi cerkvami nekatere, kot je Ulmski Minster, niso nikoli služile kot nobena od teh. Druge, kot je Westminstrska opatija, so nekdanje opatije in stolnice. Niti pravoslavne niti protestantske cerkve niso označene kot bazilike v katoliškem smislu. Izraz stolnica v pravoslavju in protestantizmu se včasih ohlapno uporablja za veliko cerkev, ki ni glavna škofovska cerkev. Nekatere pomembne cerkve se imenujejo templji ali oratoriji.
Stolnica
Med temi vrstami stavb je stolnica verjetno najbolj znana, kolikor je beseda »stolnica« v nekaterih jezikih včasih nepravilno uporabljena kot splošni izraz za vsako zelo veliko in impozantno cerkev. Pravzaprav ni nujno, da je stolnica velika ali impozantna, čeprav so take številne stolnice. Ime je dobila po besedi cathedra ali 'škofov prestol' (v latinščini ecclesia cathedralis). Stolnica ima posebno cerkveno vlogo in upravni namen kot sedež škofa.
Vloga škofa kot upravitelja lokalne duhovščine je nastala v 1. stoletju Ignatius of Antioch, in Letter to the Ephesians written c.100 CE.. Minilo je dvesto let preden je bila zgrajena prva stolnica v Rimu. Z legalizacijo krščanstva leta 313 s strani cesarja Konstantina I. so hitro zgradili cerkve. Pet zelo velikih cerkev je bilo ustanovljenih v Rimu in, čeprav so bile precej spremenjene ali obnovljene, še danes obstajajo, vključno s stolnico v Rimu, ki je bazilika sv. Janeza v Lateranu in tudi bolj znana bazilika sv. Petra v Vatikanu. Pio V. Pinto, The Pilgrim's Guide to Rome.
Arhitekturna oblika, ki so jo sprejele stolnice, je bila v veliki meri odvisna od njihovega obrednega delovanja kot sedeža škofa. Stolnice so kraji, kjer se, tako kot druge krščanske cerkve, praznuje evharistija, bere Sveto pismo, izvaja bogoslužje, darujejo molitve in pridiga. Toda v stolnici na splošno velja, da se te stvari opravljajo z večjo količino obdelave, razkošja in procesije kot v manjših cerkvah. Ta obdelava je še posebej prisotna pri pomembnih liturgičnih obredih, ki jih izvaja škof, kot so potrditev in posvečenje. Stolnica je pogosto mesto obredov, povezanih z lokalno ali nacionalno vlado, škofje opravljajo naloge vseh vrst od uvajanja župana do kronanja monarha. Nekatere od teh nalog so očitne v obliki in opremljenosti posameznih stolnic.
Cerkev, ki ima funkcijo stolnice, ni vedno velika zgradba. Morda je tako majhna kot stolnica Kristusove cerkve v Oxfordu. Pogosto je bila stolnica, skupaj z nekaterimi opatijskimi cerkvami, največja stavba v regiji. Od najzgodnejšega dela gotskega obdobja je bilo praktično nepojmljivo, da bi zgradili katedralo, ki je bila dolga manj kot sto jardov p.23 François Icher,Building the Great Cathedrals
Za to je bilo več razlogov: Stolnica je bila ustvarjena za Božjo slavo. Zdelo se je, da je primerno, da je tako veličastna in lepa, kot bi lahko bila glede na bogastvo in spretnost. Stolnica je bila kot sedež škofa lokacija za nekatere liturgične obrede, kot je posvetitev duhovnikov, ki je združila veliko število duhovnikov in ljudi. Delovala je kot cerkveno in družbeno srečevališče za veliko ljudi, ne samo tistih v mestu, v katerem je stala, temveč tudi občasno za celotno regijo. Stolnica je pogosto imela svoj izvor v samostanski ustanovi in je bila prostor bogoslužja pripadnikov svetega reda, ki so množično maševali v množici majhnih kapelic v stolnici. Stolnica je pogosto postala prostor bogoslužja in pokopa premožnih lokalnih pokroviteljev. Ti pokrovitelji so stolnico pogosto obdarili z denarjem za širitve in druge gradbene programe. Stolnice so tudi tradicionalno romarska mesta, kamor ljudje potujejo od daleč, da bi častili nekatere pomembne praznike ali obiskali svetišče, povezano z določenim svetnikom. Podaljšan vzhodni del se pogosto najde v stolnicah, kjer so za visokim oltarjem pokopani ostanki svetnika. Santiago de Compostella, Canterbury Cathedral.
Bazilika
Izraz bazilika za cerkev se lahko uporablja na dva načina. V arhitekturnem govoru pomeni stavbo, ki je podobna strukturam bazilike starega Rima, ki je bolj vzdolžni kot osrednji, ima glavno in dve stranski ladji, ločeni s kolonado in na eni strani apsido.
Bazilika je v cerkvenem smislu cerkev, ki jo je kot tako določil papež in je zato dobila določene privilegije. Stavba, ki je označena kot bazilika, je lahko stolnica, opatija, svetišče ali župnijska cerkev. Štiri tako imenovane 'velike bazilike' so štiri rimske cerkve iz 4. stoletja, bazilika sv. Petra, bazilika sv. Janeza v Lateranu, bazilika Santa Maria Maggiore in bazilika svetega Pavla zunaj obzidja. Na svetu je več kot 1500 cerkva, ki so označene kot 'manjše bazilike'. Razlog za takšno oznako je pogosto, da je cerkev romarsko mesto in vsebuje relikvije svetnika ali predmet verskega čaščenja, kot je domnevni fragment pravega križa. Te cerkve so pogosto velike in imajo velik arhitekturni pomen. Med njimi je bazilika sv. Frančiška Assiškega, cerkev Jezusovega rojstva, Betlehem, bazilika Marije Fatimske na Portugalskem, Sheshanska bazilika v Šanghaju, Manilska stolnica, bazilika gospe Gvadalupske v Ciudad de Mexico in ne nazadnje bazilika Marije Pomagaj, Brezje, Slovenija.
Samostanska cerkev
Opatijska ali samostanska cerkev je tista, ki je bila ali je bila v preteklosti cerkev meniškega reda. Prav tako je samostanska cerkev, cerkev redovnikov. Med njimi so benediktinci, cistercijani, avguštinci, frančiškani, dominikanci, jezuiti in še veliko več. Mnoge cerkve ustanovljenih opatij so ali so bile prej v samostanskem kompleksu, ki je vključeval dormitorij, refektorij, križni hodnik]], knjižnico, kapiteljsko dvorano in druge takšne zgradbe.
V mnogih delih sveta so opatijske cerkve pogosto služile tako samostanski kot lokalni skupnosti. V regijah, kot so Anglija, kjer so bile samostanske skupnosti razpuščene, so opatijske cerkve, ki so bile v mestu, še naprej služile kot župnijske cerkve. Na številnih območjih Azije in Južne Amerike so opatije najstarejše cerkve, pri čemer so samostanske skupnosti delovale najprej kot misijoni za lokalno prebivalstvo. Znane cerkve v opatijah so Cerkev Santa Maria delle Grazie, Milano v Italiji, Westminstsrka opatija in Beverley Minster v Angliji, opatija Saint-Étienne, Caen in Stolnica sv. Dionizija, Saint-Denis v Franciji, benediktinski samostan Melk v Avstriji, samostan Velika Lavra na gori Atos v Grčiji in Malatska cerkev v Manili, Filipini.
Izvor in razvoj cerkvene stavbe
Stavba cerkve je zrasla iz številnih značilnosti rimskega obdobja: hišna cerkev atrij bazilika bema mavzolej - centralno načrtovana stavba Križni tloris – latinski ali grški križ
Od hišne cerkve do cerkve Od 1. do začetka 4. stoletja je večina krščanskih skupnosti častila v zasebnih domovih, pogosto skrivaj. Nekatere rimske cerkve, kot je bazilika San Clemente v Rimu, so zgrajene neposredno nad hišami, kjer so častili zgodnji kristjani. Druge zgodnje rimske cerkve so zgrajene na krajih krščanskega mučeništva ali na vhodu v katakombe, kjer so pokopavali kristjane. Prve zelo velike krščanske cerkve so bile zgrajene v Rimu in izvirajo iz začetka 4. stoletja, ko je cesar Konstantin prvič legaliziral krščanstvo. Nekatere največje rimske cerkve, zlasti Santa Maria Maggiore in sveti Janez v Lateranu, so bile ustanovljene v 4. stoletju. Bolj znana bazilika sv. Petra, ki je stolnicna cerkev v Rimu, je bila cerkev svetega Peter tudi iz 4. stoletja, vendar se nič od nje ni ohranilo. Andre Grabar, The Beginnings of Christian Art.
Atrij Ko so zgodnjekrščanske skupnosti začele graditi cerkve, so črpale eno posebno značilnost hiš, ki so bile pred njimi, atrij ali dvorišče s kolonado, ki ga obkroža. Večina teh atrijev je izginila. Dober primer ostaja v baziliki San Clemente v Rimu, druga pa je bila zgrajena v romanskem obdobju, to je bazilika svetega Ambroža v Milanu. Potomce teh atrijev je mogoce videti v velikih kvadratnih križnih hodnikih, ki jih najdemo ob mnogih stolnicah, in v velikih kolonadah ali trgih kot pri baziliki sv. Petra v Rimu in sv. Marka v Benetkah ter Camposanto (sveto polje) pri stolnica v Pisi.
Bazilika
Zgodnja cerkvena arhitektura ni dobila svoje oblike iz rimskih templjev, saj slednji niso imeli velikih notranjih prostorov, kjer bi se lahko izvajali obredi skupnosti. To je bila rimska bazilika, ki se je uporabljala za srečanja, trge in sodišča, in je bila vzor za veliko krščansko cerkev ter dala ime krščanski baziliki. Tako rimske bazilike kot rimske kopališke hiše so v svojem jedru imele veliko obokano stavbo z visoko streho, ki se je na obeh straneh opirala z nizom spodnjih prostorov ali širokim arkadnim prehodom. Pomembna značilnost rimske bazilike je bila, da je imela na obeh koncih izstopajočo eksedro ali apsido, polkrožen prostor, pokrit s polkupolo. Tu so sodniki (magistri) sedeli na sodišču. Prešla je v cerkveno arhitekturo rimskega sveta in je bila na različne načine prilagojena kot stolnična arhitektura.
Najstarejše velike cerkve, kot je stolnica svetega Janeza v Lateranu v Rimu, so sestavljale enodelne bazilike z enim apsidnim koncem in dvoriščem ali atrijem na drugem koncu. Ko so se razvile krščanske liturgije, so procesije postale del postopka. Procesijska vrata so bila tista, ki so vodila od najbolj oddaljenega konca stavbe, medtem ko so vrata, ki jih je javnost najbolj uporabljala, lahko osrednja na eni strani stavbe, kot v prvotni baziliki. To velja za mnoge stolnice in cerkve. Beny and Gunn, Churches of Rome.
Bema