Oton IV., cesar Svetega rimskega cesarstva, nemški, italijanski, burgundski kralj, poitouski grof, akvitanski vojvoda, * 1175 ali kasneje, † 19. maj 1218, Harzburg.

Oton IV. je bil edini iz mogočne saške rodbine Welfov, ki je postal kralj in cesar. Kot protikralja štaufovskemu kandidatu Filipu Švabskemu ga je izvolil del plemstva iz severozahodnega dela Nemčije. Čeprav je bil hraber bojevnik in so ga podpirali tudi angleški kralj, nemška mesta, ki so trgovala z Angleži, in predvsem papež Inocenc III., se je kmalu pokazalo, da njegova politična in gmotna moč ni zadostna. Po desetih letih bojevanja s tekmecem za oblast je bil tik pred dokončnim porazom, ko je Filipa Švabskega iz osebnih razlogov umoril bavarski palatinski grof Oton. Otona IV. ni nihče povezoval z umorom.

Štaufovci tedaj niso imeli polnoletnega voditelja in nemški knezi so želeli državljansko vojno končati. Dokaj enotno so izvolili Otona za nemškega kralja. Po kronanju za cesarja v Rimu, pa Oton ni držal obljub, ki jih je prej dal papežu, da bo spoštoval papeževe fevdalne pravice na Siciliji in v Italiji. Tako kot mnogi cesarji pred njim, je začel po svoje urejati politično podobo Italije. Zato ga je papež izobčil. Pa tudi nemški knezi niso bili zadovoljni z Otonovim svojeglavim delovanjem. Za protikralja so izvolili Štaufovca Friderika II., ki je med tem postal polnoleten. Otona so po povratku iz Italije njegovi pristaši vse bolj zapuščali in območje njegove oblasti se je hitro krčilo. Po nekaj letih je bil Friderik II. že tako močan, da se je lahko dal v aachenski stolnici kronati za nemškega kralja.

Poreklo in mladost

Oton IV. je bil drugi od štirih sinovpo Henriku (* 1173, † 1227) in pred četrtim sinom Viljemom (* 1184, † 1213) saškega in bavarskega vojvode iz rodbine Welfov, Henrika Leva, in njegove žene Matilde, hčerke angleškega kralja Henrika II. iz rodbine Anjou-Plantagenet, ki je bila sestra angleških kraljev Riharda I. Levjesrčnega in Ivana Brez dežele. Leto in kraj njegovega rojstva v listinah nista zabeležena, o njih se le ugiba.Otonovemu očetu, mogočnemu saškemu in bavarskemu vojvodi, je cesar Friderik I. po sklepu dvornega zbora v Gelnhausnu (1180) odvzel vse fevdne posesti (vojvodino Saško in vojvodino Bavarsko) in ga izgnal. Henrik je lahko obdržal le svoje alodialne posesti, deželi Braunschweig in Lüneburg. Obdobje 1181-1185 je preživel na angleškem dvoru svojega tasta, potem pa se je vrnil v Braunschweig. Vsekakor je rasel v francosko-angleškem okolju. Po smrti Otonove matere in deda (1189) se je s posebnim veseljem zanj zavzel stric Rihard Levjesrčni, saj je bil mladenič po močni postavi, značaju, bistrosti in hrabrosti podoben njemu samemu. Poskusil ga je napraviti za grofa Yorka in mu zagotoviti nasledstvo po škotskem kralju Viljemu I., ki je bil brez sina, kar pa mu zaradi nasprotovanja angleškega plemstva ni uspelo. Leta 1196 mu je podelil v fevd grofijo Poitou, s katero je dobil naslov vojvode Akvitanije. Po očetu, ki je umrl leta 1195, je podedoval le grofijo Haldensleben.

Bojevanje s Filipom Švabskim za položaj nemškega kralja (1198 – 1208)

Po nenadni smrti nemškega kralja in cesarja Svetega rimskega cesarstva Henrika VI. iz dinastije Štaufovcev (1197), je del njegove opozicije iz severozahodnega dela Nemčije želel postaviti na prestol njihove tradicionalne tekmece Welfe. Ker je bil najstarejši Welf, Otonov brat Henrik, grof Renskega palatinata, na križarskem pohodu v Sveto deželo, niso mogli čakati na njegov povratek in so kandidaturo ponudili Otonu, pri čemer so računali na močno gmotno podporo angleškega kralja. Kandidaturo so podpirala tudi severnonemška mesta, ki so trgovala z Anglijo, in predvsem papež Inocenc III., ki se je bal, da bodo Štaufovci v Italiji nadaljevali politiko Henrika VI. in spremenili papeževe fevde na Siciliji in v Italiji v cesarske. Oton je ponudbo sprejel in se maja 1198 napotil v Nemčijo, kjer pa je bil popolen tujec.

Tako je 9. junija 1198 v organizaciji kölnskega nadškofa Adolfa manjši del nemški knezov, med katerimi pa so bili glasovi treh, za volitve pomembnih renskih knezoškofov (kölnskega, mainškega in trierskega), Otona izvolil za nemškega kralja. Oton je z vojsko zavzel štaufovski Aachen, kjer ga je 12. julija v aachenski stolnici za nemškega kralja kronal kölnski nadškof Adolf; kronanje je bilo tako (glede na ustaljeno prakso) na pravem mestu s pravim nadškofom, vendar z na novo narejenimi insignijami, kajti pravi državni simboli (krona, meč in jabolko) so bili v rokah Štaufovcev.

Dejavnost opozicije je vznemirila Štaufovce. Sin Henrika VI., Friderik II., je bil star šele tri leta in se je nahajal na dvoru v Palermu, kjer so ga že kronali za sicilskega kralja. Zato se je dal v Nemčiji izvoliti za kralja brat umrlega kralja, Filip Švabski, najprej na hitro v Mühlhausnu in potem še enkrat v Mainzu, kjer ga je 8. septembra 1198 kronal burgundski nadškof Aimo von Tarentaise. Mesto kronanja in kronanje brez treh renskih knezoškofov je bilo za tedaj ustaljeno prakso povsem neobičajno, a pomembno je bilo, da je za Filipom stala večina nemških knezov, med njimi močni vojvode Bavarske, Avstrije, Saške, deželni grof Turingije pa tudi češki kralj, in da je imel na razpolago tudi veliko bogastvo alodialnih štaufovskih posesti.

Pravo razmerje moči se je pokazalo že ob prvih vojaških spopadih, oktobra 1198. Oton ni mogel zaščititi svojih pristašev v Alzaciji, ko je Filip z mnogo močnejšo vojsko od njegove prodrl ob Renu proti severu. Po hudih bojih ob reki Mozeli se je moral Oton umakniti v Köln in jeseni prenehati oblegati Goslar, ko je mestu prihitel na pomoč Filip.

Naslednje leto 1199 je minilo še manj srečno. 6. aprila je umrl kralj Rihard, njegov brat Ivan pa ni gojil enake naklonjenosti do nečaka. Otonu se osvoboditev Alzacije spet ni posrečila; umaknil se je v Köln in s tem pokazal, da ni sposoben kölnskemu škofu, ki mu je pomagal h kroni, nuditi ustrezne zaščite. K Štaufovcem je prestopil Otonov pristaš, deželni grof Herman I. Turinški. Filip je demonstrativno praznoval božič v Magdeburgu, v neposredni bližini Otonovih matičnih ozemelj. Kot nosilec meča je na proslavi sodeloval saški vojvoda Bernhard, za zabavo pa je skrbel pesnik Walther von der Vogelweide.

Leto 1200 pa je bilo za Otona uspešnejše. Filipov napad na Otonovo rezidenčno mesto Braunschweig, se ni posrečil; mesto je obranil Otonov brat Henrik. Za božič je Oton osvojil Mainz, kjer je po smrti nadškofa Konrada Otonu naklonjena stranka uspela uveljaviti za nadškofa svojega kandidata Sigfrida Eppsteinskega. Oton je mimo Speyerja, ki ga je držal Filip, prodrl vse do Weißenburga, a le začasno; ko ga je Filip napadel v hrbet, se je moral umakniti nazaj v spodnje Porenje.

Na prehodu v leto 1201 se je Inocenc III. odločil odkrito podpreti Welfa, ki mu je bil prisegel, da bo spoštoval papeževe fevdalne pravice na Siciliji in mu bo v severni Italiji prepustil imetje Matilde Toskanske. Papež je v pisnem premisleku o koristih, ki jih cerkvi lahko prinesejo trije kandidati za kralja, Štaufovca Friderik II. in Filip Švabski ter Welf Oton (deliberatio papae super facto de tribus electis), je v zaključku zapisal, da bi bilo »dovoljeno in koristno« nameniti apostolsko naklonjenost Welfu, kar naj bi pomenilo, naj knezi z njegovim blagoslovom za kralja izvolijo OtonaWinkelmann, str. 623. Ko se pristaši Štaufovcev na njegovo mehko sporočilo niso odzvali, je marca 1201 priznal Otona za kralja in bodočega cesarja, pozval kneze k upoštevanju njegove odločitve, Filipa in njegove pristaše pa izobčil. Papeževa poteza je sicer vplivala na nekatere neodločne škofe in kneze, a na Filipovem praznovanju obletnice kronanja septembra 1201 v Bambergu ni bilo videti, da bi manjkal kateri od njegovih vidnejših pristašev.

Leta 1202 je Oton iskal oporo proti Filipovim pristašem na spodnjem Saškem v dinastični povezavi z dansko kraljevo rodbino: svojo nečakinjo je poročil z danskim prestolonaslednikom Waldmarjem, njegova sestra Helena pa se je poročila z Otonovim mlajšim bratom Viljemom. Ob Viljemovi poroki so si bratje Welfi na novo razdelili rodbinske posesti: mlajši Otonov brat Viljem je dobil Lüneburg in se odtlej naslavljal kot grof Lüneburga, starejši brat Henrik, ki je bi grof Renskega palatinata, je dobil Celle in Göttingen, Otonu pa je pripadel Braunschweig, kjer je imel svojo kraljevo rezidenco, in velik del Harza, katerega nahajališča srebra v Rammelsbergu so bila najpomembnejši predmet spora s Štaufovci.

Tega leta je ponovno izbruhnila vojna med Francijo in Anglijo in angleški kralj je spet začel denarno podpirati Otona, saj si je obetal od njega podporo v boju proti Franciji. Tiha diplomacija papeževih legatov je dosegla, da sta turinški deželni grof Herman I. in češki kralj Otokar I. prestopila na Otonovo stran. Ko je Filip zvedel za Hermanovo nezvestobo, je spomladi 1203 napadel Turingijo. Vendar napad ni uspel, ker so turinški vojski priskočile na pomoč češke in ogrske čete.

Z letom 1204 pa se je začel Otonov položaj hitro podirati. Njegovi holandski zavezniki so se zapletli v medsebojno nasledstveno vojno in Oton na njihovo pomoč ni mogel več računati. Na drugi strani je Filip zbral vse svoje razpoložljive čete. Spomladi je rešil mesto Goslar, ki ga je Oton oblegal, potem pa je svojo vojsko usmeril proti Otonovi in Henrikovi vojski, zbrani pri kraju Wolfenbüttel. Henrik, kateremu je Filip oporekal njegov fevd Renski palatinat, je realno ocenil, da se Oton vojaško ne more obdržati in je prestopil na štaufovsko stran. Osamljeni Oton se je umaknil za obzidje Braunschweiga. Poleti je Filip z veliko premočjo zavzel nezvesto Turingijo.

Henrik je s prestopom rešil svoj grofovski fevd in je v upravljanje dobil tudi Goslar. Njegov prestop je povzročil množičen osip Otonovih pristašev. Septembra 1204 se je Filipu podredil turinški deželni grof, kmalu mu je sledil tudi češki kralj. Otona je zapustil tudi kölnski nadškof Adolf, medtem ko so mu meščani Kölna ostali zvesti. 11. novembra so knezi v Koblenzu Filipu prisegli zvestobo. Ta se je dal 6. januarja 1205 v Aachnu ponovno kronati za kralja, to pot na pravem mestu, s pravim (kölnskim) nadškofom in s pravimi insignijami. Jeseni 1205 je prišel Filip z vojsko nad Köln, a ga je novo mestno obzidje zaustavilo. V mestu je bil tudi Oton; ob ponesrečenem izpadu iz mesta je bil ranjen.

Leta 1206 Filip v bojih okrog Braunschweiga ni bil uspešen, ministerial Gunzelin von Wolfenbüttel je junija za Otona celo zavzel Goslar. A 27. julija 1206 je bila pretežno kölnska vojska pri Wassenbergu hudo poražena. Hudo ranjeni Oton se je komaj rešil v Köln in potem v Braunschweig. Köln je novembra s Filipom sklenil mir. Oton pa se ni uklonil. S četami, ki jih je dobil pri danskem kralju in denarjem angleškega kralja se je branil v Braunschweigu.

Dejanski položaj v Nemčiji in Filipova pripravljenost, da popusti v zadevah, ki so bile najpomembnejše za ohranitev avtoritete cerkve, so papeža pripravili do tega, da se je začel pogajati s Filipom. Avgusta 1207 je preklical Filipovo izobčenje. Njegovi legati so začeli Otona prepričevati, naj se odreče kraljevemu naslovu. Filip mu je v zameno za odpoved ponudil v fevd vojvodino Švabsko ali kraljevino Burgundijo in roko ene od svojih hčera z izgledi na dedovanje dela štaufovskih alodialnih posesti. Oton je vse odklonil.

thumb|Palatinski grof Oton Wittelsbaški zabode Filipa Švabskega. Iz knjige Alfried Wieczorek in dr.: Die Staufer und Italien. Drei Innovationsregionen im mittelalterlichen Europa, Zv. 1 Essays, Darmstadt, 2010, str. 103. Filip je že pripravljal veliko vojsko za osvojitev Braunschweiga, ko ga je 21. junija 1208 v bamberški škofovski pfalci iz osebnih razlogov ubil bavarski palatinski grof Oton Wittelsbaški † 1209, bil je bratranec bavarskega vojvode Ludvika I. . Otona ni nihče povezoval z umorom. Pač pa sta bila za sodelovanja pri načrtovanju umora osumljena brata iz rodbine Andeških, bamberški škof Ekbert in istrski mejni grof Henrik. Otonovi pristaši so umor razumeli kot božje posredovanje za rešitev spora.