Vojvodina Braunschweig-Lüneburg je bila vojvodina Svetega rimskega cesarstva na območju današnje nemške zvezne dežele Spodnje Saške, v obdobju 1235-1806.
Vojvodina ima svoj zametek v posestih, ki jih je po babici in materi podedoval saški in bavarski vojvoda Henrik Lev; po saški babici Vulfhildi, hčerki Magnusa, zadnjega saškega vojvode iz rodu Billungov, je podedoval območje Lüneburga in po materi Gertrudi, hčerki saškega vojvode Lotarja Supplinburškega, območje Braunschweiga. Henrikov vnuk, imenovan Oton Otrok, je razdrobljena ozemlja dopolnil, jih zaokrožil v povezano celoto in pri kralju in cesarju Frideriku II. dosegel zanje formalno-pravni status vojvodine. Vojvodina se je v kasnejših rodovih večkrat delila na manjše kneževine in so se te ponovno združevale v večje enote. Konec 17. stoletja je na večjem delu ozemlja nastala Volilna kneževina Braunschweig-Lüneburg. Po koncu Svetega rimskega cesarstva in napoleonskih vojnah je po sklepih dunajskega kongresa (1815), ki je Evropi dal novo politično podobo, volilna kneževina Braunschweig-Lüneburg postala Kraljevina Hanover, kneževina Braunschweig pa je dobila status vojvodine, Vojvodina Braunschweig. thumb|Dedna ozemlja Henrika Leva, ki so bila leta 1235 osnova za vojvodino Braunschweig-Lüneburg (oranžno) Uvod
Henrik Lev, bavarski in saški vojvoda, je bil Welf po svojem dedu, Henriku Črnem, bavarskem vojvodi. Rod Welfov je nadaljeval sin Henrika Črnega, Henrik Ponosni, bavarski in saški vojvoda, medtem ko se je hči Henrika Črnega, Judita, poročila s švabskim vojvodo Friderikom II. iz rodu Štaufovcev. Ob volitvah novega nemškega kralja, po smrti kralja Henrika V. (1125), pa Henrik Črni ni, tako kot je bilo pričakovano, podprl svojega zeta (Friderika II.) ampak njegovega tekmeca, saškega vojvodo Lotarja Supplinburškega. Tedaj se je začelo med Štaufovci in Welfi tekmovanje za položaj nemškega kralja in občasno vojskovanje, ki je v generaciji vnukov Henrika Črnega pripeljalo do enega od vrhuncev spora: leta 1180 je sin Judite in Friderika II., Friderik I. Barbarossa, tedaj nemški kralj in cesar, svojemu bratrancu Henriku Levu, sinu Henrika Ponosnega, odvzel oba kraljeva fevda, vojvodini Bavarsko in Saško; dovolil pa mu je, da je ohranil svoje dedne posesti iz časov plemenske vojvodine Saške, kneževini Braunschweig in Lüneburg.
Po smrti Barbarossovega sina in naslednika na kraljevem in cesarskem prestolu, Henrika VI. (1197), se je boj za kraljevi prestol nadaljeval med bratom Henrika VI., Filipom Švabskim, in sinom Henrika Leva, Otonom IV. Do sprave med rodbinama je prišlo šele v naslednji generaciji: edini welfski naslednik, imenovan Oton Otrok, ni imel vladarskih ambicij, želel pa je ohraniti welfsko dediščino. Tako je bil dogovor s takratnim štaufovskim kraljem in cesarjem, Friderikom II., mogoč. Ustanovitev vojvodine Braunschweig-Lüneburg
Z angleškim posredovanjem je bil leta 1235 spor med Welfi in Štaufovci dokončno rešen. Oton Otrok je na dvornem zboru v Mainzu najprej svoje posesti z vsemi pravicami predal kralju Frideriku II. Ta jih je združil s posestmi, ki jih je med tem pridobil od ženskih dedinj welfske rodbine. Na novo oblikovano ozemlje je povzdignil v vojvodino. Vojvodini je dodal še lovske pravice v pogorju Harz in jo kot kraljevi fevd podelil Otonu Otroku. S tem je vojvodina Braunschweig-Lüneburg dobila pravno osnovo v tedanjem fevdalnem sistemu.
Vojvodina do prve delitve leta 1269
thumb|Rezidenca vojvod von Braunschweig-Lüneburg v Braunschweigu, grad Dankwarderode; verjetno stanje iz leta 1200, kot ga je rekonstruiral arhitekt Ludwig Winter (1843-1930). Glavna centra vojvodine sta bili mesti Braunschweig in Lüneburg s svojimi mestnimi pravicami. S spretno politiko si je Oton pridobival nove posesti in pravice, pri čemer se je osredotočil na porečje Weserja in si na območju Lüneburga prizadeval za vzpostavitev meje na reki Labi. Vodil je aktivno mestno politiko in številnim komunam podelil mestne pravice. Ni pa kazal ambicij, da bi posegal v državno politiko.
Po Otonovi smrti (1252) mu je sledil sin Albert. Tedaj je vzcvetela dvorna kultura. Albert je svoj dvor oblikoval po viteških idealih in ciljano uporabljal viteške turnirje za krepitev svoje vojvodske oblasti. Njegovo vladanje je bilo polno spopadov-fajd s sosedi, velikokrat brez uspeha. Udeležba v turinški nasledstveni vojni (1260-1263) se je zanj končala z enoletnim ujetništvom in plačilom visoke odkupnine. Posrečilo pa se mu je tudi pridobiti mnoga mesta in tako zaokrožiti območje oblasti. Poleg mest Gieselwerder (1257) in Hameln (1260) je leta 1269 pridobil mesti Uslar in Einbeck. S številnimi ukrepi je pospeševal gospodarstvo, skrbel za varnost trgovskih poti in sklepal trgovske pogodbe z drugimi knezi.
Ko je Albertov brat Ivan postal polnoleten (1258), se je v vladanje vključil tudi on. Kadar je bil Albert dlje odsoten, kot na primer med enoletnim ujetništvom, je vladal tudi sam. Leta 1263 si je Ivan v Lüneburgu uredil lastno pisarno in si po poroki zaželel tudi svojo kneževino. Leta 1267 je bila dogovorjena in leta 1269 izpeljana delitev vojvodine, po kateri je Albert dobil južni del dežele z ozemlji okrog Braunschweiga, kneževino Braunschweig, in Ivan severni del dežele s posestmi okrog Lüneburga, kneževino Lüneburg.
V delilni pogodbi so številne posesti in pravice ostale v lasti celotne rodbine. Pri tem so bile zlasti pomembne skupne pravice do gradu v Braunschweigu, ki so bile povezane z vojvodskim naslovom. Obe veji rodbine sta smeli uporabljati naslov »vojvoda von Braunschweig-Lüneburg«.
Nadaljnje delitve in preoblikovanja
thumb| Kneževina Braunschweig-Wolfenbüttel (oranžno) in volilna kneževina Hanover (rumeno) leta 1789.Fsm. = kneževina Kurfürstentum = volilna kneževina Kneževino Braunschweig, po prestavitvi rezidence v Wolfenbüttel (1432) imenovano Braunschweig-Wolfenbüttel, so njeni knezi delili še naprej. Od nje so ločili kneževine Grubenhagen (1291), Göttingen (1345) in Calenberg (1432).
Ob izumrtju moških potomcev posameznih vej pa so se kneževine spet združevale in preoblikovale. To je bilo možno zato, ker ob izumrtju rodbinske veje njeno ozemlje ni pripadlo kralju (kot je to v fevdalizmu običajno, in lahko kralj fevd dodeli drugemu zemljiškemu gospodu), ampak je po v naprej določenem pravilu pripadlo vzporedni welfski rodbinski veji; pravilo dedovanja je bilo od leta 1345 sestavni del vsake delilne pogodbe.
Tako so se tri odcepljene kneževine v 17. stoletju spet združile. Njihov knez je bil leta 1692 imenovan za volilnega kneza Svetega rimskega cesarstva, kneževina pa preimenovana v volilno kneževino Braunschweig-Lüneburg. V pogovornem jeziku volilno kneževino imenujejo tudi Volilna kneževina Hanover ali kratko Volilni Hanover. Leta 1705 je bila v volilno kneževino vključena tudi kneževina Lüneburg. Tako so bila v volilni kneževini spet združena vsa welfska ozemlja z izjemo ozemlja kneževine Braunschweig-Wolfenbüttel.
Po koncu Svetega rimskega cesarstva je s sklepi dunajskega kongresa (1815) kneževina Braunschweig-Wolfenbüttel postala vojvodina Braunschweig, volilna kneževina Braunschweig-Lüneburg pa kraljevina Hanover, katero pa je uspel njen prvi minister s spretnimi pogajanji povečati, zlasti na zahodu, za obsežna ozemlja nekdanjega cesarstva.
Časovna tabela okvirno prikazuje pomembnejše delitve vojvodine in ponovno združevanje njenih delov. Dejansko je bilo delitev še precej več, mnoge so bile kratkotrajne in so dosegale zelo različne stopnje suverenosti.
Plemenska vojvodina Saškaod 7. stoletja do leta 1180 Vojvodina Braunschweig-Lüneburg 1235–1269 Kneževina Braunschweig, od 1432 Braunschweig-Wolfenbüttel1269–1807 Kneževina Lüneburg1269–1705 Kneževina Göttingen1345–1463 Kneževina Grubenhagen1291–1596Kneževina Calenberg1432–14951463 k Calenbergu Kneževina Calenberg (z Göttingenom)1495–16651617 k Lüneburgu1665 k Calenbergu Kneževina Calenberg (z Göttingenom in Grubenhagnom)1665–1692 Volilna kneževina Braunschweig-Lüneburg1692–1807<small>1705 k volilni kneževini Vojvodina Braunschweig1814–1918Kraljevina Hanover1814–1866
Kneževine – delne vojvodine
Knezi kneževin (delnih vojvodin) so vsi imeli pravico do naziva vojvoda von Braunschweig-Lüneburg. Zaradi stalnega ponavljanja istih imen so za identifikacijo knezov (vojvod) v nadaljevanju uporabljene letnice smrti.
Kneževina Braunschweig-Wolfenbüttel
Glej tudi:Kneževina Braunschweig-Wolfenbüttel
Kneževina Braunschweig, kasneje imenovana Braunschweig-Wolfenbüttel, je nastala ob prvi delitvi vojvodine Braunschweig-Lüneburg, leta1269. Obsegala je južni del vojvodine: območja Braunschweig-Wolfenbüttel in Einbeck-Grubenhagen. Rezidenco je imela v gradu mesta Braunschweig.
Po smrti prvega vojvode Alberta I. (†1279) so njegovi trije sinovi Henrik (†1322), Albert II. (†1318) in Viljem (†1292) nekaj časa vladali skupaj, potem pa so si kneževino razdelili: Albert II. je od nje odcepil (1286) njen najjužnejši del (Göttingen-Oberwald) s sedežem v Göttingenu, Henrik pa si je izbral Einbeck-Grubenhagen (1291). Po Viljemovi smrti je Albert II. zavladal tudi v Braunschweigu, tako da do prave odcepitve Göttingena tedaj ni prišlo. Ta se je dogodila šele v naslednji generaciji, ko sta si kneževino razdelila Albertova sinova Magnus I. (†1369) in Ernest I. (†1367) in je mlajši Ernest zavladal Göttingenu (1345).
thumb |Rezidenčni grad braunschweiških knezov v utrjenem Wolfenbüttlu v prvi polovici 17. st. V mestu Braunschweig so se med tem vrstili spori med vojvodsko družino in meščani, ki so imeli v mestu vse več besede. Welfi so zato leta 1432 preselili svojo rezidenco 12 km južneje v Wolfenbüttel, kjer so si v močvirju ob reki Oker zgradili vodni grad. Okrog gradu so zrasle delavnice in naselje in s časom mesto, utrjeno z močnim obzidjem. Ime Wolfenbüttel je prišlo tudi v ime kneževine, ki se odtlej imenuje kneževina Braunschweig-Wolfenbüttel. V istem letu je vojvoda Viljem Zmagoviti (†1482) od kneževine odcepil del ozemlja med rekama Leine in Weser ter si za svojo rezidenco izbral grad Calenberg; nastala je nova delna vojvodina, kneževina Calenberg. Preostali del kneževine Braunschweig-Wolfenbüttel je ostal mlajšemu bratu Henriku II. Miroljubnemu (†1473).
Po Henrikovi smrti je tudi v kneževini Braunschweig-Wolfenbüttel zavladal Viljem Zmagoviti, ki je med tem podedoval tudi kneževino Göttingen, potem ko je izumrla tamkajšnja veja Welfov. Njemu je sledil sin Viljem II. (†1503) (brata Friderika je proglasil za neprištevnega) in krajši čas so bile vse tri kneževine pod skupno upravo. Leta 1495 pa je Viljem II. posest razdelil med sinova: starejši sin, Henrik I. Starejši (†1514), je dobil Braunschweig-Wolfenbüttel, mlajši sin Erik I. pa Calenberg in Göttingen. Erik I. velja za ustanovitelje veje Calenberg.
Med vladavino naslednikov Henrika I. Starejšega, vojvod Henrika II. Mlajšega (†1568), Julija (†1589) in Henrika Julija († 1613) je bila dograjena rezidenca Wolfenbüttel, kneževina pa je postala pomembna v širšem nemškem prostoru. Leta 1584 (po smrti vojvode calenberške veje, Erika II.) sta prišli pod upravo wolfenbüttelskega kneza tudi kneževini Calenberg in Göttingen
V tridesetletni vojni je vojvoda Friderik Ulrik (†1634) sprva skušal voditi nevtralno politiko, potem pa se je pustil na protestantski strani zaplesti v nasprotja; dežela je bila med najbolj prizadetimi v vojni in dolgo časa popolnoma v rokah soldateske.
Po smrti Friderika Ulrika je wolfenbüttelska veja izumrla. Oblast je prevzel vojvoda Avgust Mlajši (†1666) iz vzporedne veje Lüneburg-Dannenberg. Pod njegovo vladavino je dosegla kneževina Braunschweig-Wolfenbüttel najvišji kulturni razcvet. Eden največjih dosežkov je bila vojvodska knjižnica, v svojem času največja v Evropi.
Leta 1671 se je izpolnila stara želja vseh welfskih vojvod: združili so čete, zavzeli mesto Braunschweig in ga ponovno vključiti v območje svoje oblasti.