Marsovo polje (latinsko Campus Martius, italijansko Campo Marzio) je bilo območje starega Rima v javni lasti, ki je obsegalo približno 2 kvadratna kilometra. V srednjem veku je bilo to najbolj naseljeno območje v Rimu. Isto ime ima tudi IV. rajon (rione) v Rimu, Campo Marzio, ki pokriva manjši del prvotnega območja.
Antika V skladu z mitom o ustanovitvi mesta Rim je Rea Silvia, mati Romula in Rema, pred odkritjem mesta dobila sinov dvojčka, ki ju je vzel kralj Alba Longa. Fanta sta bila kasneje odvržena v reko Tibero, ki bi kasneje tekla vzdolž zahodne meje Campusa. Brata, ki sta še naprej plavala po reki, sta se kasneje našla v novem mestu. Romul, ki je postal edini kralj Rima (po uboju brata Rema), je vladal mnogo let do okoli 7. stoletja pr. n. št. Ko se mu je iztekalo življenje, se je nevihtni oblak spustil na sredino odprtega polja zunaj mestnega pomeriuma (sveta meja mesta Rima), da bi starega kralja dvignil v nebesa Jacobs II, P., & Conlin, D. (2015). Campus Martius: The Field of Mars in the Life of Ancient Rome. New York City, New York: Cambridge University Press. 3.
Ta zemlja, 'med mestom in Tibero', je postala last rimskega zadnjega etruščanskega kralja Tarkvinija Superba. Po porazu in izgnanstvu je bila ravnica posvečena bogu Marsu Livy. Books I and II With An English Translation. Cambridge. Cambridge, Massachusetts, Harvard University Press; London, William Heinemann, Ltd. 1919. 2.5.2. Rimljani so se zbrali spomladi, preden so se odpravili v boj proti sovražnim plemenom, ki so obkrožala Rim, in tudi na pomembnih verskih praznikih. Z izjemo majhnega oltarja posvečenega Marsu v bližini središča polja, ni bilo vidnih sprememb na polju do 5. stoletja pr. n. št.
V letu 435 pr. n. št. je bila ustanovljena Vila Publica na 300 m čistini. Območje je bilo zbirališče za državljane, ki so se zbirali vsakih pet let, da bi jih prešteli v popisu, vendar ni bilo trajnih struktur; v naslednjih dveh stoletjih ni bilo nobenih dodatkov.Livy. Books III and IV With An English Translation. Cambridge. Cambridge, Massachusetts, Harvard University Press; London, William Heinemann, Ltd. 1919. 4.22.7
S začetkom punskih vojn sredi 3. stoletja pr. n. št. se je rimska vojaška ekspanzija preselila iz italijanskega polotoka, kar je povzročilo zmanjšanje sezonskih zbiranj na polju. Število tujih vojn pa je močno povečalo količino bogastva, ki je pritekalo v Rim. Generali, ki so prisegli različnim božanstvom, da bodo zgradili templje v njihovo čast, če bodo zmagali, so uporabili ogromno bogastvo za financiranje teh gradbenih projektov. Poleg templjev in lesenih trgov so se zgradili tudi prostori za zabavo, čeprav so bili začasni.
V času Sule so gradbene parcele prodali vplivnim Rimljanom, ki so gradili insule (stanovanjski blok) in vile, ki pa so posegali v skupno zemljišče. To je postalo mesto za comitia centuriata (centurijska skupščina), civilna srečanja z orožjem in za mestno milico. Leta 55 pr. n. št. je Pompej Veliki zgradil stalno gledališče, Theatrum Pompeium (Pompejevo gledališče), prvo kamnito gledališče v Rimu. Ko je Curia Hostilia pogorela leta 52 pr. n. št., je bilo gledališče včasih uporabljeno kot prostor za srečanje senata. Območje je bilo uporabljeno tudi kot zbirališče za volitve. Julij Cezar je tukaj predvidel Saepta Julia (zaprt prostor za volitve); kasneje gah je dopolnil njegov naslednik Avgust. Leta 33 pred našim štetjem je Oktavijan posvečal Porticus Octaviae (Oktavijin portik), zgrajen iz plena dalmatinske vojne.
V Avgustovem obdobju rimskega cesarstva je območje postalo del mesta: Rim je bil razdeljen na 14 regij in Campus Martius – Marsovo polje - je bil razdeljen v VII Via Lata na vzhodu in IX Circus Flaminius bližje reki. Tu je bil tudi Ara Pacis (Oltar miru), ki ga je zgradil senat, da bi Avgust potrdil mir. Namenjen je bil simbolizaciji uspešnega zaključka Avgustovih prizadevanj za stabilizacijo cesarstva. Mark Vipsanij Agripa je iz prvotno močvirne zemlje naredil bazen in kopeli v parku in templje, Laconicum Sudatoriumu ali Agripove terme. Prav tako je zgradil Porticus Argonautarum in Panteon, ki ga je Hadrijan pozneje obnovil, kot je še danes. Leta 19 pr. n. št. je dokončal tudi akvadukt Aqua Virgo, da bi oskrboval te nove kopeli in vodnjake.
Na nenaseljenem severnem območju je bil velik Avgustov mavzolej. Druge stavbe, ki so bile zgrajene, so bile Marcelijevo gledališče, tempelj Izide in Serapisa (iz časa Kaligule), Neronove kopeli in most in Pompejevo gledališče, kjer je Julija Cezarja ubil Mark Brut in njegovi zavezniki. Po velikem požaru leta 64 je Domicijan je obnovil požgane spomenike in stadion (zdaj postal Piazza Navona) in Odejon (majhna dvorana). Leta 119, ko je okrepil teme cesarske božanskosti in apoteoze, ki jih je ustanovil Avgust, so Hadrijan in njegovi nasledniki dodali tempelj Hadrijanove tašče, Božanskr Matidije in tempelj samemu božanskemu Hadrijanu, ki ga je zgradil Antonin Pij Platner, Samuel Ball, and Thomas Ashby. A Topographical Dictionary of Ancient Rome. London: Oxford UP, H. Milford, 1929. Print. 331.
Kot pri prvih dveh flavijskih in Antoninovih cesarjih, Severani niso namenili veliko sredstev za gradbene projekte v že prenatrpanem Marsovem polju. Njihovi interesi so bili popravila in naročanje novih objektov v drugih regijah mesta Jacobs II, P., & Conlin, D. (2015). Campus Martius: The Field of Mars in the Life of Ancient Rome. New York City, New York: Cambridge University Press. 162. Campus ni videl nove velike arhitekturne spremembe do vladavine Avrelijana.
Rimljani so bili zelo ponosni, ker so vedeli, da Rim ne potrebuje utrdb zaradi stabilnosti, ki jo je prinesel Pax Romana pod zaščito rimske vojske. V 270-ih pa so barbarska plemena preplavila nemško mejo in dosegla severno Italijo, ko se je rimska vojska trudila, da bi jih ustavila. Da bi olajšal ranljivost mesta, je cesar naročil gradnjo 19-kilometrskega, 6 do 8 metrov visokega opečnega obzidja, utrjenega z obrambnimi stolpi, imenovan Avrelijanov zid. Avrelijan ni doživel končanja dela, ki ga je zaključil njegov naslednik Prob leta 276. Z dokončanjem obzidja je bil Campus Martius nazadnje vključen v preostanek mesta Platner, Samuel Ball, and Thomas Ashby. A Topographical Dictionary of Ancient Rome. London: Oxford UP, H. Milford, 1929. Print. 348-350.
Sredi 4. stoletja, ko je cesar Konstancij II. obiskal Rim, zdaj nekdanjo prestolnico, so bili zaprti številni poganski templji. Zgradbe, posvečene krščanstvu, so začele zasedati njihove prostore. Nekateri so bili zmanjšani na podporno gradivo, nekateri so bili porušeni, nekateri pa so dobili nove vloge, kot je Panteon. Leta 663 so njegovo bronasto strešno kritino odstranili in zamenjali s svincem, dejanje je Gregorij rekel, da je posledica »prekomernega lakomnosti in pretiranega pohlepa za zlatom« Gregorius, Magister. 1987. Narracio de mirabilibus urbis Romae. Translated by John Osborne in The Marvels of Rome. Toronto: Pontifical Institute of Medieval Studies. 29. V 5. stoletju je bil rim požgan in opustošen: od Vizigotov leta 410 in Vandalov leta 455. Trije potresi so porušili mesto med letoma 408 in 508. Mnoge marmorne obloge in stebri so bili vrženi v peči, da bi pridobili apno v prahu za ponovno uporabo Manacorda, Daniele, 2000. Crypta Balbi: Museo nazionale romano. Milan: Electa. 20.
V zapisih iz 12. ali 13. stoletju, magistra Gregorija, se je ta čudil tistim zgradbam na Marsovem polju, katerih starodavnost je bila jasna, čeprav imena niso bila tako gotova Gregorius, Magister. 1987. Narracio de mirabilibus urbis Romae. Translated by John Osborne in The Marvels of Rome. Toronto: Pontifical Institute of Medieval Studies. 10-15. Če pogledam z višine enega od rimskih gričev, je zapisal, so velike strukture nadomestili z »gozdom [srednjeveških] stolpov«. Leta 1581 je francoski esejist Michel Montaigne odpotoval v Rim in povedal, da »gradbeniki na samih razbitinah starih stavb, ki so propadle, mimogrede postavljajo temelje novih hiš, kot da so ti fragmenti velike skale, trdne in zanesljive. Očitno je, da je veliko starih ulic več kot trideset metrov pod ravnijo obstoječih«.Montaigne, Michel de. 1983. Montaigne’s Travel Journal. Translated by Donald Murdoch Frame. San Francisco: North Point Press. 100
Geografija Marsovo polje (Campus Martius) je bil v mestu, vendar severno od Kapitolskega griča Jacobs II, P., & Conlin, D. (2015). Campus Martius: The Field of Mars in the Life of Ancient Rome. New York City, New York: Cambridge University Press. 2. Do cesarskega obdobja je bil večji del regije zunaj pomeriuma (verska meja okrog mesta Rim in mest, ki jih je nadzoroval Rim. V pravnem smislu je Rim obstajal samo znotraj pomeriuma; vse, kar je bilo izven, je bilo samo ozemlje (ager), ki je pripadalo Rimu). Področje je obsegalo okoli 250 hektarjev, ali nekaj več kot dva kilometra severno in južno od Kapitola do Flaminijevih vrat in nekaj manj kot dva kilometra vzhodno in zahodno v najširšem delu, med Kvirinalom in reko. Bilo je nizko, od 10 do 15 metrov nad nivojem morja v antiki, zdaj od 13 do 20, in od 3 do 8 nad nivojem Tibere in seveda podvrženo pogostim poplavam. Starodavni pisci pravijo, da je bilo v središču prostora več prepoznavnih naravnih točk, kot so hrastov gozdiček severno od otoka v Tiberi in Palus Caprae ('kozje barje', v rimski mitologiji je bil Palus Caprae kraj, kjer se je Romul podvrgel vzponu v božanstvo) v središču območjaPlatner, Samuel Ball, and Thomas Ashby. A Topographical Dictionary of Ancient Rome. London: Oxford UP, H. Milford, 1929. Print. 91-94.
Pomen V latinščini Campus Martius pomeni 'Marsovo polje', zelo cenjenega boga v rimskem panteonu. Paul W. Jacobs III pripisuje pomen Marsa kot pokrovitelja tako vojske kot kmetijstva. Marec je bil v koledarskem letu poimenovan po Marsu: ta mesec je do leta 153 pr. n. št. označil začetek mandata konzulov.Jacobs II, Paul, Campus Martius (New York: Cambridge University Press, 2014) 28-29
Campus Martius je morda dobil ime po Ara Martis ("Marsov oltar"), o katerem so govorili že v 8. stoletju pred našim štetjem Jacobs II, Paul, Campus Marius (New York: Cambridge University Press, 2014) 29-30. Ni bilo znano, kdaj je bil zgrajena Ara Marti ali kdaj je bil uničen.
Družbena klima in dogodki v okolici Marsovega molja so bili pomembni za rimsko kulturo. Tit Livij opisuje konjsko dirko, imenovano Equirria, ki se je začela 14. marca. Zmagovalni konj je bil ubit in žrtvovan Marsu. Drugi dogodek, ki je podprl njegovo trditev, je bila Anna Perenna. Ta dogodek je bil takrat, ko so plebejci odšli na Marsovo polje, da bi jedli in pili. Razlog, zakaj je bila Anna Perenna pomembna, ker je bila grda in je predstavljala konec leta in Mars je predstavljal lep začetek leta. Zadnji dogodek, o katerem govori Jacobs II., je festival Tubilustrium, slovesnost, da je vojska pripravljena na vojno. Slovesnost je vključevala svete trobente, imenovane tubae. To praznovanje je veljalo za potrditev cesarjevega imperija, kasneje pa je festival potrdil konzularni imperij. S tem, ko opisuje te dogodke, Jacobs II. dobro podpira trditev, da je bilo Marsovo polje kulturno pomembno.
Arhitektura Slog in zgradba arhitekturnega kompleksa Marsovega polja je potekala v več stopnjah razvoja med 6. st. pr. n. št. skozi pozno antiko. Pravzaprav je nemogoče natančno določiti, kdaj in zakaj so se zgodile te faze, vendar so nekateri zgodovinarji razdelili različna obdobja, ko se je rimska arhitektura soočala s sorazmerno precejšnjo transformacijo.Ulrich, Roger & Quenemoen, Caroline (2013). “A Companion to Roman Architecture”. Wiley-Blackwell.
Rimsko kraljestvo in zgodnja Republika