Ara Pacis Augustae ali Avgustov oltar miru, običajno skrajšano Ara Pacis je oltar v Rimu, posvečen Paks, rimski boginji miru. Spomenik je rimski senat naročil 4. julija 13 pr. n. št. v čast vrnitvi Avgusta v Rim po treh letih v Hispaniji in Galiji Res Gestae Divi Augusti, 8.5, 12.2, in posvečen 30. januarja leta 9 pr. n. št. Prvotno je stal na severnem obrobju Rima, rimsko miljo od meje pomeriuma na zahodni strani Via Flaminia in na severovzhodnem vogalu Campusa Martiusa, nekdanje poplavne ravnice reke Tibere, ki ga je postopoma zakopala pod 4 metra naplvin. Leta 1938 je bil na svoji sedanji lokaciji, zdaj muzeju Ara Pacis, ponovno sestavljen.
Pomen Oltar odraža Avgustovo vizijo starorimske religije. Spodnji register njegovega friza prikazuje rastlinsko okrasje, namenjeno sporočanju številčnosti in blaginje rimskega miru (lat. Pax Augusta), medtem ko je spomenik kot celota služil državljanski obredni funkciji, hkrati pa deloval kot propaganda za Augusta in njegov režim, olajševanje ideje avtokracije in dinastičnega nasledstva, ki bi sicer lahko bilo neprimerno za tradicionalno rimsko kulturo.
Zgradba
Spomenik je sestavljen iz tradicionalnega odprtega oltarja, ki ga obdajajo zidovi, ki so na vzhodnem in zahodnem koncu (tako imenovani danes zaradi sodobne razporeditve) prebodeni z odprtinami in v celoti izdelani v carrarskega marmorja iz Lunija v provinci La Spezia.
Oltar Obdan z zidovi je oltar sam izrezljan s podobami, ki ponazarjajo lex aria, zakon, ki ureja obred, ki se izvaja na oltarju. Žrtvena procesija prikazuje živali, ki so jih žrtvovali s figurami izklesanimi v republikanskem slogu, podobnem tako imenovanemu Oltarju Domicija Ahenobarba, v ostrem nasprotju s slogom na zunanji strani zidov. Ostanek oltarja je sicer fragmentaren, vendar se zdi, da je bil v veliki meri funkcionalen z manj poudarka na umetnosti in dekoraciji.
Notranjost sten je okrašena z bucranija, volovske lobanje, iz katerih visijo izklesane girlande. Girlande nosijo sadove različnih vrst rastlin, vse na enem samem vencu kot alegorične predstavitve izobilja. Bukranija pa spet spominja na žrtveno pobožnost, primerne motive za notranjost oltarja . Spodnji register notranjih zidov posnema izgled tradicionalno lesenih oltarnih prostorov, ki naj bi spominjali na druge takšne oltarje v Rimu in na tradicijo gradnje oltarjev na meji mestnega pomeriuma Torelli, 29–30..
Zunanji okras
Zunanji zidovi Ara Pacisa so razdeljeni na alegorične in psevdo-zgodovinske reliefne plošče na zgornjem registru, spodnji register pa na prizore narave: harmonične, prepletene vinske trte, ki vsebujejo divje živali in zaznavajo naravo pod nadzorom. V zgornjem registru severnega in južnega zidu so upodobljeni prizori cesarja, njegove družine in pripadnikov režima v procesiji ali pri žrtvovanju. Različne figure v togah so prikazane s pokritimi glavami (capite velato), kar pomeni njihovo vlogo duhovnikov in žrtvovalec. Druge figure nosijo lovorove krone, tradicionalne rimske simbole zmage. Člani posameznih duhovnih kolegijev so upodobljeni v tradicionalni obleki, ki je primerna za njihovo pripadnost , medtem ko se liktorji lahko identificirajo po ikonografskih simbolih (fasces). Med procesijo so vključene tudi ženske in otroci; upodobitev otrok v rimskem kiparstvu bi bila nova v času gradnje oltarja, in bi vzbujala teme moralne in družinske pobožnosti, pa tudi oslabila zaskrbljenost nad dinastičnimi nameni ob hkratnem uvajanju potencialnih dedičev v oči javnosti.
Zahodni in vzhodni zid sta prebodena z vhodom v oltarni prostor, čeprav bi se do notranjosti prišlo le po stopnišču na zahodni strani. Vhodne odprtine so spremljale plošče, ki prikazujejo alegorične ali mitološke prizore, ki spominjajo na mir, pobožnost in tradicijo. Na vzhodnem zidu so bile plošče s sedečima figurama Rome (personifikacija Rima) in Paks, na zahodni strani pa so odkrili dvojčka in volkuiljo in žrtvovanje figure, ki je bila tradicionalno označena kot Enej, vendar se je vedno bolj verjelo, da je to drugi kralj Rima, Numa Pompilij. Identiteta teh različnih figur je bila v preteklih letih deležna nekaj polemik, ki so se močno opirale na razlago fragmentarnih ostankov, o katerih bomo razpravljali v nadaljevanju.
Skulptura Ara Pacisa je bolj simbolična kot dekorativna, njena ikonografija pa ima več stopenj pomena . Študije o Ara Pacisu in podobnih javnih rimskih spomenikih tradicionalno obravnavajo močno politično simboliko njihovih dekorativnih programov ter njihov poudarek in širjenje dinastičnih in drugih imperialnih politik; po navadi se jih proučuje kot obliko imperialne propagande. Ara Pacis brez zavestnega truda predstavlja utelešene ideološke povezave med kozmično suverenostjo, vojaško silo in plodnostjo, ki jih je prvi opisal Georges Dumézil , povezave, ki so potrjene v zgodnji rimski kulturi in širše v podstrukturi indoevropske kulture na splošno. Peter Holliday je predlagal, da so oltarni posnetki zlate dobe, ki se običajno obravnavajo kot samo poetična aluzija, pritegnili pomemben del rimskega prebivalstva. Program Ara Pacisa je obravnaval zelo resnične strahove skupine pred ciklično zgodovino in obljubil, da bo Avgustova vladavina preprečila kataklizmično uničenje sveta, ki so ga napovedovali sodobni modeli zgodovinske misli.
Vzhodna in zahodna stena
Vzhodni in zahodni zid imata po dve plošči, eno dobro ohranjeno in eno v fragmentih.
Vzhodni zid vsebuje slabo ohranjen prizor ženske bojevnice (bellatrix), verjetno Roma, ki očitno sedi na kupu orožja, ki ga je zasegla sovražniku in jih s tem prisilila v mir, po tem ko je onemogočila vojno. Ta prizor je bil rekonstruiran na podlagi kovancev, ki prikazujejo tako sedečo Romo. Ko je bil spomenik rekonstruiran na sedanji lokaciji, so Edmund Buchner in drugi znanstveniki skicirali, kako je izgledal panel. To razlago, čeprav je splošno sprejeta, ni mogoče dokazati kot pravilno, saj je ohranjeno zelo malo izvirnega panela.
Druga plošča je bolj sporna v temi, vendar je bolje ohranjena. Boginja sedi na prizorišču plodnosti in blaginje z dvojčkoma v naročju. Znanstveniki so različno predlagali, da je boginja Italia, Tel (Zemlja), Venera in Mir, čeprav krožijo tudi drugi pogledi. Zaradi razširjenega upodobitve kiparstva mirnih prizorov in zato, ker je oltar imenovan "mir", je naklonjenost k zaključku, da je boginja Paks.
Zahodni zid tudi vsebuje dve plošči. Razdrobljeno "Luperkalije" očitno ohranja trenutek, ko je Romula in Rema odkril pastir Faustul, medtem ko ga Mars gleda . Tudi ta plošča je moderna risba brez veliko dokazov. Marmorni fragmenti drevesa in glave in rame Marsa (če je to Mars) in del drugega posameznika (ki naj bi bil Faustul) so ohranjeni, vendar je dodajanje volkulje, Romula in Rema povsem špekulativno.
Bolj ohranjen prizor prikazuje žrtvovanje prašiča (standardno žrtvovanje, ko so Rimljani sklenili mirovni sporazum) starega duhovnika in dveh spremljevalcev. Leta 1907 je Johannes Sieveking to sceno označil kot trenutek, ko je Enej prispel v Italijo, žrtvoval svinjo in svojih 30 pujskov Junoni, kot je zapisal Virgilij in drugi, čeprav se prizor razlikuje od Vergilijevega opisa. V 1960-ih je Stephan Weinstock izpodbijal to identifikacijo (in samo identiteto celotnega spomenika), pri čemer je navedel številna neskladja, ki jih Sieveking in njegovi privrženci niso opazili med Vergilovo različico in panelom . Pozneje je bil podan predlog, da prizor prikazuje Numa Pompilija, rimskega kralja, ki je povezan z mirom in Janusovim templjem . Paul Rehak je kasneje objavil članek s tem predlogom, ki je bil potrjen v poglavju njegove posmrtne knjige. Ta teorija je kljub precejšnjemu začetnemu uporu pridobila veliko učenjakov. Stern, Buxton, Hallett, et al. Laurence Richardson credits students in his seminar at Princeton with its inception.
Liki Dolgi frizi Ara Pacisa (severna in južna stena) vsebujejo figure, ki napredujejo proti Zahodu in kažejo hvaležnost za praznovanje miru, ki ga je ustvaril Avgust. Te figure spadajo v štiri kategorije: liktorji (moški, ki nosijo fascije, telesni stražarji magistrov); duhovniki (tri od štirih glavnih collegia – Pontifices, Septemviri in Quindecimviri): ženske in otroci (običajno iz cesarske družine, kot portreti); (nekaj anonimnih figur, potrebnih za verske namene).
Poleg tega sta dva ali trije ne-rimski otroci, ki so lahko gostje (ali talci) v Rimu. Njihova identifikacija z ne-rimskimi nošami in njihova udeležba na slovesnosti pripoveduje, da je Rim središče sveta in da drugi narodi pošiljajo svoje mlade v Rim, da bi se naučili rimske poti, tako dober je ugled Rima. Slovesnost je potekala poleti leta 13 pred našim štetjem, vendar ne nujno 4. julija, ko je senat glasoval za gradnjo Ara Pacisa.
Severna stena Severna stena ima približno 46 celih ali delnih figur. Prvi dve figuri v ospredju sta liktorja, ki nosita fascije (snopi palic, ki simbolizirajo rimsko oblast). Naslednji niz figur je sestavljen iz duhovnikov iz kolegija septemvirijskih epulonov, ki so označeni s kadilnimi škatlicami, ki jih nosijo s posebnimi simboli. En član tega kolegija manjka v vrzeli.
Za njimi sledi petnajst članski kolegij quindecimviri sacris faciundis, ki ga tudi označuje kadilo, ki ga je med njimi nosi javni suženj. Čeprav ime nakazuje, da ima ta kolegij natanko petnajst članov, je velikost kolegija narasla na 23, vključno z Avgustom in Agripo, ki se pojavljata na južnem frizu. Tu je prisotnih še enaindvajset članov. Dve zelo poškodovani figuri na sredini sta razcepljeni. Iz fotografij se zdi, da vrzel vpliva na eno samo sliko, vendar so Koeppel, Conlin in Stern dokazali, da pregled na kraju samem kaže, da je eden v ospredju, drugi pa v ozadju Gerhard Koeppel, “Die historischen Reliefs der römischen Kaiserzeit V: Ara Pacis Augustae," Teil 1. Bonner Jahrbücher 187 (1987), 101–157., Diane Atnally Conlin, The Artists of the Ara Pacis (Chapel Hill 1997), Gaius Stern, "Women Children and Senators on the Ara Pacis Augustae" Berk. diss. 2006, chapter 7..
Zadnji del severnega friza sestavljajo člani cesarske družine. Mnogi znanstveniki so identificirali zastrto, vodilno osebo kot Julijo, Avgustovo hčerko, a ker se Julija pojavlja na južnem frizu, je bolj verjetno, da je ta figura Oktavija mlajša Gaius Stern, "Women Children and Senators on the Ara Pacis Augustae" Berk. diss. 2006, chapter 7.. Druge osebe v spremstvu so lahko Marcella (Oktavijina hči), Iullus Antonius (sin Marka Antonija) in dva fanta in deklica cesarske družine.
Leta 1894 in ponovno leta 1902 in 1903 je Eugen Petersen predlagal, da se z Agripo pojavi Lucij Cezar, oblečen v "trojanski" kostum za Trojansko igro, ki so jo igrali leta 13 pr. n. št.. Mnogi znanstveniki, ki so do leta 1935 spoznali, da je Lucij premlad, da bi bil deček poleg Agripe, so ga raje prepoznali kot Gaja Cezarja. Najmanjšega otroka na severnem frizu so poimenovali "Lucius", čeprav je zgolj malček (Lucius je imel 4 leta 13 let pr. n. št.). Nekateri znanstveniki so domnevali, da je bil ta fant tudi udeleženec Trojanskih iger, čeprav je gotovo premlad (šest ali sedem let je bila najnižja starost). Če bi bil ta malček Lucij, bi bil premlad in v napačnem kostumu za igre. Najbolje je, da je germanski plemenski princ, vendar zagotovo ni oblečen kot Trojanec. Kot je zapisal Charles Brian Rose, »lahko spremenljiva vrednost vzhodne noše in neugodna interakcija trojanske in partske ikonografije otežita ugotavljanje ali gledamo na ustanovitelje Rimljanov ali njihove najmočnejše nasprotnike«. Charles Brian Rose, "The Parthians in Augustan Rome," in American Journal of Archaeology 109 (2005), p. 44, discussed pp. 36–44. Rose points out that only Gaius would have been of an age to participate in the Troy Game in 13 BC.