William Stanley Jevons, angleški ekonomist, logik in statistik, * 1. september 1835, Liverpool, Združeno kraljestvo, † 13. avgust 1882, Bulverhythe.
Jevonsov prispevek k marginalni revoluciji ekonomije v poznem 19. stoletju mu je prislužil sloves vodilnega političnega ekonomista in logika tistega časa.
Jevons je leta 1854 prenehal s študijem naravoslovja v Londonu in začel delati kot analitik v Sydneyju, kjer se je zanimal za politično ekonomijo. Tri leta po vrnitvi v Veliko Britanijo je leta 1862 objavil Splošno matematično teorijo politične ekonomije, kjer je opisal teorijo mejne koristnosti in leta 1863 Močan padec vrednosti zlata. Za Jevonsa je koristnost oz. vrednost dodatne enote izdelka za potrošnika obratno sorazmerna s številom enot tega izdelka, ki jih že ima, vsaj po neki kritični količini.
Jevons je v javnosti postal znan z izidom dela Vprašanje premogovnika (1865), v katerem je opozoril na postopno izčrpavanje britanskih zalog premoga in poudaril tudi, da povečanje učinkovitosti proizvodnje energije vodi k večji in ne manjši porabi. Ta teza je danes znana kot Jevonsov paradoks in prav zaradi tega dela Jevons danes velja za enega prvih ekonomistov, ki je razvil "ekološki" pogled na ekonomijo.
Njegova najpomembnejša dela na področju logike in znanstvene metode so Načela znanosti (1874), Teorija politične ekonomije (1871) in Država v odnosu do dela (1882). Med njegovimi številnimi izumi izstopata tudi logični klavir in mehanični računalnik.
Zasebno življenje
Jevons je bil rojen 1. septembra 1835, v Angliji v pokrajini Lancashire, natančneje v mestu Liverpool, na naslovu Albert Street 14.
Pri 15 letih je odšel v London, kjer se je vpisal na UCS Hampstead. Proti koncu leta 1853 je prejel ponudbo kot metalurški preizkuševalec za novo kovnico v Avstraliji. Zamisel o zapuščanju Združenega kraljestva mu ni bila všeč, vendar je zaradi finančne krize v kateri se je znašlo očetovo podjetje leta 1847 sprejel delovno mesto. Leta 1854 zapustil Veliko Britanijo in odšel v Sydney.
Leta 1857, ko je objavil prve tri članke o železnicah, je začel resno študirati ekonomijo. V pismih svoji družini je opisoval svoje življenje ter fotografiral in izdeloval socialni zemljevid Sydneyja. V Anglijo pa se je vrnil preko Amerike šele pet let kasneje.
Jeseni 1859 je odstopil od imenovanja nato pa se ponovno vpisal in nadaljeval študij na Univerzitetnem kolidžu v Londonu, kjer je kasneje prejel tudi diplomo in magisterij. Svojo pozornost je posvetil moralnim vedam, vendar njegov interes za naravoslovje nikakor ni bil izčrpan. Tekom svojega življenja je še naprej pisal občasne članke o znanstvenih temah, njegovo znanje o fizikalnih znanostih pa je močno prispevalo k uspehu njegovih glavnih logičnih del, Načela znanosti. Kmalu po tem, ko je postal magister, je Jevons dobil delovno mesto mentorja in profesorja na kolidžu Owens v Manchestru.
Leta 1867 se je Jevons poročil s Harriet Ann Taylor. 1876 je zamenjal delo za delo profesorja političnega gospodarstva na Londonski univerzi. Njegovo zdravje je sčasoma slabela, kar je še dodatno poslabšala depresija. Zaradi izčrpanosti se je leta 1880 odločil, da odstopi od položaja. 13. avgusta 1882 se je utopil, medtem ko se je kopal v bližini Hastingsa.
Teorija koristnosti
William Stanley Jevons je zelo zgodaj v svoji karieri prišel do sistema teorij, ki je predstavljal njegove najbolj karakteristične in originalne prispevke na področju ekonomije in logike. Jevonsova ekonomska filozofija počiva na hedonizmu Benthamovega tipa (račun užitka in žrtve).
Zametke njegovih logičnih načel je mogoče najti že v pismu napisanem leta 1861, ekonomska teorija koristnosti, ki je postala ključna za njegovo splošno teorijo politične ekonomije, pa je bila praktično oblikovana že v pismu iz leta 1860. Omenjena teorija koristnosti navaja, da je stopnja koristnosti blaga ali proizvoda v odvisnosti od količine razpoložljivega blaga nekakšna kontinuirana matematična funkcija. Jevons prav tako z implicitnim naukom trdi, da je ekonomija v bistvu matematična znanost. Bolje pa je razložena in definirana v članku Splošna matematična teorija politične ekonomije, ki jo je napisal za The British Association, leta 1862 (izdal pa leto kasneje - 1863). V njem prikaže svoj neodvisni prispevek o mejni koristnosti, ki jo sam poimenuje končna stopnja koristnosti. Ta članek pa ni pritegnil veliko pozornosti, niti ob izidu niti po njegovi ponovni objavi 4 leta kasneje v časopisu The Journal of the Statistical Society. Šele leta 1871, ko napiše monografijo z naslovom Teorija političnega gospodarstva, v kateri poskuša prikazati svoj model procesa menjave, mu dokončno uspe razviti svoj sistem teorij – doktrine.
Teorija koristnosti je bila približno leta 1870 neodvisno razvita na nekoliko podobnih linijah tudi v Avstriji (Carl Menger) in v Švici (Léon Walras). Kar pa zadeva glede povezave med vrednostjo v zameno s končno ali marginalno uporabnostjo, pa prioriteta pripada H. H. Gossenu, vendar to nikakor ne zmanjšuje velikega pomena storitve, ki jo je ponudil ekonomiji Velike Britanije. Vendar Jevons ni razlikoval med koncepti redne in glavne koristnosti. Glavna koristnost omogoča, da se razpravlja o relativnem obsegu koristnih storitev, medtem ko redna koristnost pomeni, da je mogoče izdelke primerjati in razvrščati, v skladu s tem kateri je povzročil največjo korist.
Pojasnilo teorije koristnosti
Ko Jevons pojasnjuje potrošnikovo obnašanje, se ekonomija zanaša na temeljno premiso, da ljudje izberejo tiste dobrine in storitve, ki jih najbolj cenijo. Da bi opisali način, kako potrošniki izbirajo med različnimi možnostmi potrošnje, so ekonomisti pred stoletjem razvili pojem koristnosti. Iz tega pojma so lahko izpeljali krivuljo povpraševanja in pojasnili njene lastnosti.
Kaj razumemo pod ”koristnostjo”? Jevons pravi: ˝Koristnost... ne predstavlja resnične lastnosti stvari. Bolje rečeno, izraža odnos med človekovimi potrebami in stvarjo, s katero naj bi te potrebe zadovoljeval˝
Z besedo koristnost torej označujemo zadovoljstvo. Bolj natančno, koristnost označuje, kako potrošniki vrednotijo različne dobrine in storitve. Če ima za nekoga košarica A večjo koristnost kot košarica B pomeni, da ima ta nekdo košarico A raje. Pogosto je pripravno, če mislimo o koristnosti kot o subjektivnem zadovoljstvu ali koristi, ki jo osebi prinese potrošnja neke dobrine ali storitve. Vsekakor pa se je treba upreti misli, da je koristnost psihološka funkcija ali občutek, ki ga je mogoče opazovati ali meriti. Namesto tega je koristnost znanstveni konstrukt, ki ga ekonomisti uporabljajo, da bolje razumejo, kako racionalni potrošniki razporedijo svoje omejene vire med dobrine, ki jim prinašajo zadovoljstvo. V teoriji povpraševanja pravimo, da ljudje maksimirajo svojo koristnost, kar pomeni, da izberejo tisto košarico potrošnih dobrin, ki jo imajo najraje. Mejna koristnost
S tem pa se pojavi pojem maksimalne oziroma mejne koristi, za katerega Jevons pravi slednje: ˝Zadovoljiti do skrajnosti naše želje z najmanjšimi stroški tistega, kar je nezaželeno, z drugimi besedami doseči maksimalno zadovoljstvo, je problem ekonomije.˝
Sprašujemo se, kako je koristnost povezana s teorijo povpraševanja in kakšna je skrajna meja naše koristnosti? Denimo, da vam potrošnja prve kepice sladoleda (prve enote) da določen raven zadovoljstva ali koristnosti. Zdaj pa si predstavljajte, da pojeste še drugo kepico (enoto) sladoleda. Celotna koristnost se bo povečala, saj vam da druga kepica (enota) nekaj dodatne koristi. Kaj pa, če dodamo še tretjo in četrto kepico (enoto) iste dobrine? Če bi pojedli dovolj sladoleda bi, namesto povečanja vašega zadovoljstva ali koristnosti, zboleli!
To razglabljanje nas vodi k temeljnemu ekonomskemu pojmu mejne koristnosti. Ko pojeste dodatno kepico sladoleda, boste dobili nekaj dodatnega zadovoljstva ali koristnosti. Povečanje vaše koristnosti imenujemo mejna koristnost. Izraz ”mejna” je ključni pojem v ekonomiji in vedno pomeni ”dodatno”. Mejna koristnost označuje dodatno koristnost, ki izhaja iz potrošnje dodatne enote dobrine.
Pred stoletjem, ko so ekonomisti razmišljali o koristnosti, so oblikovali zakon padajoče mejne koristnosti. Ta zakon pravi, da količina dodatne ali mejne koristi pada, ko oseba potroši dodatne enote dobrine.
Kakšen pa je razlog za ta zakon? Koristnost običajno poraste, če potrošite več enot dobrine. Potrošnja več enot dobrine bo povečala vašo celotno korist, vendar pa se bo ta v skladu z zakonom padajoče mejne koristnosti povečevala po vse nižji stopnji. Rast celotne koristnosti se upočasnjuje, ker se, ko potrošite več posamezne dobrine, vaša mejna korist (dodatna korist, ki izhaja iz potrošnje zadnje enote dobrine) zmanjšuje. Padajoča mejna koristnost izhaja iz dejstva, da se vaš užitek pri potrošnji dobrine zmanjšuje, ko potrošite vse več. Zakon padajoče mejne koristi torej pravi, da se mejna koristnost dobrine zmanjšuje, ko narašča potrošena količina te dobrine.
Jevons v nasprotju s klasičnimi ekonomisti trdi, da je vrednost delovne sile: »...določena z vrednostjo produkta in ne obratno, da delovna sila določa vrednost produkta«
Praktična ekonomija
Jevons se ni uveljavil kot teoretik, ki se ukvarja z osnovami ekonomske znanosti, ampak kot pisec o praktičnih ekonomskih vprašanjih.
Njegovi deli Močan padec vrednosti zlata (1863) in Vprašanje premoga (1865) sta ga uvrstila v sam vrh piscev o uporabni ekonomiji in statistiki; danes bi ga poznali kot enega vodilnih ekonomistov 19. stoletja, četudi kasneje ne bi napisal Teorije politične ekonomije (1871). Njegova bistvena dela na področju praktične ekonomije so:
Denar in mehanizem menjave (1875) Osnove politične ekonomije (1878) Država v odnosu do dela (1882)
In še dve deli izdani po njegovi smrti:
Metode družbenih reform (1883) Raziskave o valuti in financah (1884)
Ti posmrtno izdani deli sta sestavljeni iz njegovih zapiskov, ki jih je ustvarjal tekom življenja.
V zadnjem delu svojega življenja se je ukvarjal s pripravo velike ekonomske razprave Načela ekonomije, a je dokončal le nekaj poglavij oz. delov poglavij ter kazalo. Zapisano vsebino so izdali pod naslovom Načela ekonomije: fragment razprave o industrijskem mehanizmu družbe in ostali dokumenti (1905).
V delu Vprašanje premoga (1865) je Jevons obravnaval razne koncepte o energetski izčrpanosti ali depleciji. Te koncepti so še danes aktualni v zvezi s pojavom imenovanim »vrhunec nafte«, to je dogodek, ko proizvodnja nafte doseže največjo količino in potem začne počasi padati.
Jevons je razložil, da izboljšava energetske učinkovitosti običajno zmanjša stroške energije. To pa pomeni, da se bo poraba te energija zvišala, namesto da bi se zmanjšala. Ta učinek je danes znan kot Jevonsov paradoks. In kar je tu problematično je, da nova odkritja (izumi) dejansko vodijo v večjo porabo, čeprav so bila ustvarjena z namenom, da bi le-to zmanjšala – zato tej tezi tudi pravimo paradoks; mar je povečanje učinkovitosti strojev brez koristi, oziroma celo v škodo?
Jevons je v Vprašanju premoga zapisal: »Domneva, da bo bolj ekonomična uporaba goriva v enaki meri zmanjšala njegovo porabo, je napačna. V resnici se zgodi ravno obratno.«
Še eno Jevonsovo pomembno delo praktične filozofije je članek Komercialne krize in sončne pege, ki je bil objavljen v znanstveni reviji Narava (Nature, 1878). V njem je analiziral ekonomski cikel. Postavil je tezo, da ekonomske krize niso naključni dogodki in predlagal, da so pravzaprav posledica nekih predhodnih dogodkov – ti dogodki naj bi bili sončne pege.
Razmišljal je nekako takole: Sončne pege s sončnimi erupcijami določajo sevanje sonca in s tem vplivajo na vreme, ki ima neposreden vpliv na dobre / slabe letine – torej na poljščine oz. pridelke. Te spremembe pa imajo znaten vpliv na ekonomijo in tako povzročajo komercialne krize.
Vidimo lahko, da je z logičnim sklepanjem našel povezavo med sončnimi pegami in ekonomskim stanjem, ki ji pravimo Jevonsova teorija sončnih peg.