Srbska despotija (srbsko Српска деспотовина/Srpska despotovina) je bila srednjeveška srbska država v prvi polovici 15. stoletja. Čeprav se za konec srednjeveške Srbije na splošno šteje bitka na Kosovskem polju leta 1389, se je Despotija kot naslednik Srbskega cesarstva in Moravske Srbije obdržal še šestdeset let in pomenil kulturno in politično renesanso preden ga je leta 1359 osvojilo Osmansko cesarstvo. Pred osvojitvijo je imela despotija nominalno suveren položaj do Osmanskega cesarstva, Bizantinskega cesarstva in Ogrskega kraljestva.Federico M. Federici; D. Tessicini. Translators, Interpreters, and Cultural Negotiators: Mediating and Communicating Power from the Middle Ages until the Modern Era. Basingstoke 2014. str. 11. Po osmanski zasedbi despotije leta 1359 je še naprej živel v izgnanstvu v sredjeveškem Ogrskem kraljestvu do sredine 16. stoletja. Zadnji despot Srbije je bil Pavle Bakić, ki sta ga priznavala tako Osmansko kot Habsburško cesarstvo.
Zgodovina Ustanovitev Kneza Lazarja, ubitega v bitki na Kosovskem polju 28. junija 1389, je nasledil sin Stefan Lazarević. Bil je še mladoleten, zato je v njegovem imenu kot regentka vladala njegova mati, knjeginja Milica. Bila je modra in diplomatska ženska, ki je uspela izogniti se grožnjam Osmanskega cesarstva, v katerem so po bitki na Kosovskem polju in smrti in umoru sultana Murata I. izbruhnili nasledstveni spori. Hčerko Olivero je poročila z Muratovim naslednikom Bajazidom I.
Po bitki je Srbija leta 1390 ali 1391, odvisno od vira, postala vazal Osmanskega cesarstva. Stefan Lazarević se je obvezal, da bo sodeloval v obrambi Osmanskega cesarstva, če bo to od njega zahteval sultan. Maja 1395 je sodeloval v bitki na Rovinah proti vlaškemu knezu Mircei I. in leta 1396 v bitki pri Nikopolju proti ogrskemu kralju Sigismundu. Sultan Bajazid ga je za zasluge nagradil z večino ozemlja Vuka Brankovića na Kosovu.
Ko je v Osmansko cesarstvo vdrla Timurjeva vojska, je Stefan Lazarević sodeloval tudi v bitki pri Ankari leta 1402, v kateri je bil Bajazid ujet. Stefan seje na poti domov ustavil v Konstantinoplu, kjer mu je bizantinski cesar Manuel II. Paleolog podelil naslov despot. Pred tem se je naslov despot podeljeval samo vladarjem bizantinskih vazalnih držav. Ker je bilo Bizantinsko cesarstvo v tistem času prešibko, da bi vzpostavilo svojo oblast v Srbiji, Srbija uradno ni bila bizantinska vazalna država. Stefan Lazarević je naslov kljub temu privzel kot naslov srbskih monarhov.
Stefan Lazarević Utrditev oblasti left|thumb|250px|Despotska vrata v Beogradu, ki jih je zgradil despot Stefan Lazarević
Med bivanjem v Konstantinoplu se je Stefan Lazarević sprl s svojim nečakom Đurađem Brankovićem, sinom Vuka Brankovića, ki je bil v Stefanovem spremstvu in so ga nato aretirale osmanske oblasti. V spremstvu je bil tudi Stefanov brat Vuk Lazarević. Na poti v Srbijo sta zavila na Kosovo, kjer ju je v Tripolju pri samostanu Gračanica napadla vojska Đurađevih pristašev. Lazarević je bitki zmagal. Ko sta brata prišla do Novega Brda, sta se sprla in Vuk je prestopil na osmansko stran. V evropskem delu cesarstva je takrat vladal Bajazidov drugi sin Sulejman Čelebi, ki se je za oblast boril s še tremi svojimi brati.
Stefan je računal, da se bo po smrti Bajazida I. v Osmanskem cesarstvu začelo brezvladje in bitke za prestol, zato je na začetku leta 1404 prestopil na ogrsko stran kot vazal ogrskega kralja Sigismunda. Kralj mu je zato podelil Beograd, Mačvo in trdnjavo Golubac.Veselinović 2006, str. 115. Beograd je po kralju Dragutinu drugič postal prestolnica Srbije.
Naslednjih nekaj let so zaznamovali dogodki iz Stefanovega zasebnega življenja. Stefan je uspel osvoboditi svojo sestro in Bajazidovo vdovo Olivero. Leta 1404 se je spravil z bratom Vukom in se leta 1405 poročil s Katarino Gattilusio, hčerko vladarja Lesbosa Francesca II Gattilusia. Tistega leta je umrla Stefanova mati Milica.
left|thumb|250px|Srbska despotija v času Stefana Lazarevića (1422) in beneške posesti na jadranski obali
Leta 1408 sta se brata ponovno sprla. Vuk je skupaj s sultanom Sulejmanom in Brankovićevo družino na začetku leta 1409 napadel Stefana. Stefan je med obleganjem Beograda prepustil bratu južni del Srbije in ponovno sprejel osmansko vazalstvo. Ko se je Musa Čelebi uprl svojemu bratu Sulejmanu, se je Stefan v bitki pri Kosmidionu pri Konstantinoplu leta 1410 boril na Musovi strani in bil poražen. Sulejman je poslal Vuka in Đurađevega brata Lazarja v Srbijo, da bi tam pred Stefanovo vrnitvijo prevzela oblast, vendar so ju Musovi simpatizerji ujeli in julija 1410 usmrtili. Ko je Manuel II. Stefanu ponovno potrdil pravice despota, se je Stefan vrnil v Beograd in priključil Vukovo ozemlje.
Leta 1410 je kralj Sigismund osvojil velik del severovzhodne Bosne. Stefanu Lazareviću je leta 1412 ali 1413 za zasluge in zvestobo prepustil Srebrenico in njeno okolico. Veselinović 2006, str. 116.
Ko je Musa Čelebi postal samooklicani sultan evropskega dela Osmanskega cesarstva, je na začetku leta 1412 napadel Srbijo, vendar je bil v bitki s Stefanom pri Novem Brdu na Kosovu poražen. Stefan je po zmagi pozval Mehmeda Čelebija, sultana anatolskega dela Osmanskega cesarstva, da skupaj napadeta Muso. S podporo Ogrske sta v bitki pri Čamurluju pri Vitoši v sedanji zahodni Bolgariji premagala Muso, ki je v bitki padel. Stefan je za nagrado dobil mesto Korojin pri Nišu in srbsko-bolgarsko Znepolje. Veselinović 2006, str. 118. Stefan je naslednjih dvanajst let vzdrževal dobre odnose s sultanom, kar je omogočilo okrevanje srednjeveške Srbije.
right|thumb|250px|Srbska despotija 1421-1427
28. aprila 1421 je Stefanov nečak in vladar Zete Balša III. umrl brez naslednika in pred smrtjo svoje ozemlje prepustil stricu Stefanu.Veselinović 2006, str. 121. S tem in prejšnjimi pridobitvami ozemlja (Beograd, Srebrenica...) je Srbija vzpostavila oblast nad večino svojih etničnih ozemelj, ki jih je posedovala pred kosovsko bitko.
Leta 1425 je Osmansko cesarstvo napadlo Srbijo in opustošilo dolino Južne Morave, bosanski kralj pa je poskušal osvojiti Srebrenico, vendar mu to ni uspelo. Despot Stefan je udaril po osmanskih napadalcih in s pogajanji s sultanom dosegel umik osmanske vojske. Veselinović 2006, str. 130. Napad je bil prvi zlovešč znak prihodnih dogodkov.
Renesansa Vladavina pesnika, misleca in umetnika Stefana Lazarevića je bila obdobje obnove umetnosti v Srbiji. Stefan Lazarević sam je napisal eno od največjih srednjeveških srbskih del z naslovom Slovo ljubve (Beseda ljubezni) in imel eno od največjih knjižnic na takratnem Balkanu. Politična stabilnost v Srbiji je bila rezultat Stefanove sposobnosti ohranjati zadržanost do Osmanskega cesarstva in Ogrskega kraljestva. K temu so pripomogli tudi zelo bogati rudniki srebra v Srebrenici in Novem Brdu, ki so bili med najbogatejšimi v Evropi. Beograd je z več kot 100.000 prebivalci postal eno od največjih mest v Evropi.
Đurađ Branković Prvo vladanje right|thumb|250px|Smederevska trdnjava, prestolnica Srbske despotije
Ker despot Stefan ni imel otrok, je že leta 1426 za svojeg naslednika izbral Đurađa Brankovića, ki je prevzel oblast po Stefanovi smrti 9. julija 1427. Đurađ je bil že pred tem petnajst let druga oseba v despotiji. Leta 1429 ga je kot despota potrdil tudi bizantinski cesar Ivan VIII. Paleolog.
Srbija je morala po Stefanovi smrti Ogrski vrniti Beograd, Mačvo pa je lahko obdržala. Ker so bila bogata južna mesta, na primer Novo Brdo, preblizu Omanskega cesarstva, da bi lahko bila srbska prestolnica, se je Đurađ odločil zgraditi novo prestolnico. V Smederevu na Donavi in ogrski meji je zgradil mogočno trdnjavo. Gradnja v letih 1428-1430 je postala vir številnih napačnih razlag zgodovine, povezane predvsem z Đurađevo ženo, Grkinjo Jerino. Njena brata naj bi imela preko nje velik vpliv na Đurađa, zato jo je ljudstvo sovražilo in ji pripisovalo veliko izprijenih in zlih lastnosti, vključno s to, da je bila gradnja Smedereva njena kaprica. V ljudskem pesništvu so jo imenovali Prekleta Jerina, čeprav v zgodovinskih virih nobena trditev ni potrjena.
Đurađ se je moral že naslednje leto po prihodu na oblast soočiti z osmanskim napadom na Srbijo. Napadalci so julija 1427 osvojili Kruševac in Niš, Dubočico, vključno z Leskovcem in večino Topliške krajine. Po nekajmesečnem neuspešnem obleganju Novega Brda so se umaknili. Veselinović 2006, str. 131.
right|thumb|250px|Srbska despotija v letih 1433-1439
Bosanski kralj Tvrtko II. se je novembra 1430 sprl z bosansko plemiško družino Zlatonosovići zaradi domnevnega sodelovanja Vukašina Zlatonosovića s Srbsko despotijo. Spor se je končal z Vukašinovo smrtjo in pobojem vseh članov njegove družine, kar je povzročilo spor s Srbsko despotijo. Spomladi leta 1433 je Đurađ k despotiji priključil dele Usore, vključno s trgovsko postajo Zvornik in trdnjavo Teočak. Veselinović 2006, str. 133.
Đurađ je leta 1433 svojo hčerko Katarino poročil z Ulrikom II. Celjskim, bližnjim sorodnikom ogrske kraljice, da bi Srbiji zagotovil boljše odnose s severno sosedo. Hčerko Maro je poročil s sultanom Muratom II. Poroka je bila dogovorjena že leta 1433, vendar jo je Đurađ odlagal do leta 1435, ko so mu Osmani zagrozili z napadom. Po poroki je Murat II. prisegel mir med svojim cesarstvom in Srbijo.
Prisego je že dve leti kasneje prelomil. Leta 1437 je osmanska vojska prestopika srbske meje in začela ropati. Đurađ je izpogajal zanj neugoden mir in moral sultanu prepustiti Braničevo. Naslednje leto je sultan ponovno napadel. Tokrat mu je moral despot pepustiti Ždrelo in Višesav. Sklenjeni mir ni trajal nič dlje kot prejšnji. Veselinović 2006, str. 140.
Začasna osmanska zasedba Leta 1439 je osmanska vojska na čelu z Muratom II. ponovno napadla in izropala Srbijo. Despot Đurađ je maja 1439 pobegnil na Ogrsko in obrambo Smedereva prepustil sinu Grgurju in Jerininemu bratu Tomažu Kantakuzenu. Po treh mesecih obleganja se je Smederevo 18. avgusta 1439 vdalo. Novo Brdo se je upiralo še celi dve leti in se 27. junija 1441 vdalo. Po vdaji Novega Brda je edini svobodni del despotije ostala Zeta. Slednjo so kmalu zatem napadli Benečani in vojvoda Stefan Vukčić Kosača. Zadnje Đurađevo mesto je bilo osvojeno marca 1442.
Prvi osmanski guverner Srbije je bil Išak Beg, katerega je leta 1443 nasledil Isa-beg Isaković.
Vrnitev Đarađa Brankovića Na Ogrskem je Đurađu Brankoviću uspelo pregovoriti ogrske voditelje, da iz Srbije izženejo osmanske okupatorje. Septembra 1443 je v Srbijo vdrla velika koalicijska ogrsko-srbsko-vlaška krščanska vojska pod poveljstvom Janosa Hunyadija, Đurađa Brankovića in Vlada II. Drakula, ki je štela okoli 25.000 mož iz Ogrske in Poljske, več kot 8.000 srbskih konjenikov in pešakov in 7.000 bosanskih konjenikov.Veselinović 2006, str. 141. Srbija je bila po podpisi Szegedskega mirovnega sporazuma 15. avgusta 1444 v celoti osvobojena. Meje so bile vrnjene na tiste iz leta 1437. Izjemi sta bili Zeta, ki je ostala pod beneško oblastjo, in trdnjava Golubac, ki je bila vrnjena Srbiji, čeprav je bila osvojena že leta 1427.
Bosanski kralj Tomaš je leta 1446 začel novo vojno z despotom Đurađem in uspel osvojiti Srebrenico. Septembra 1448 ga je porazila srbska vojska pod poveljstvom Tomaža Kantakuzena, osvobodila Srebrenico in osvojila Višegrad. Veselinović 2006, str. 132.
Težave despota Đurađa pri vzdrževanju ravnotežja med dvema močnima silama najbolje ilustrira dejstvo, da je leta 1447-1448 prispeval sredstva za popravilo konstantinopelskega obzidja, čeprav je bil osmanski vazal in je moral sultanu Mehmedu II. med obleganjem Konstantinopla maja 1453 poslati tisoč vojakov.
Novi osmanski sultan Mehmed II., kasneje znan po nadimku Osvajalec, je Srbiji leta 1451 kot znak dobre volje vrnil pokrajini Toplica in Dubočica Veselinović 2006, str. 144. in se istočasno začel pogajati o podlajšanju mirovnega sporazuma.
right|thumb|250px|Srbska despotija v letih 1451-1454