sličica|Francisco Franco leta 1930 levo|sličica|Španske učiteljice okoli leta 1936 Čistke znotraj španskega šolskega sistema so bile eden izmed temeljnih načinov zagotavljanja in utrjevanja Francove oblasti in fašistične nacionalistične ideologije. Z nadzorovanjem in menjavo uslužbencev v izobraževanju ter zamenjavo vsebin v šolskih učbenikih je Franco želel preprečiti potencialno nevarnost, ki jo je zanj predstavljalo širjenje idej intelektualnih republikanskih učiteljev. Čistke so zajemale javne in zasebne, tako osnovnošolske in srednješolske učitelje kot tudi univerzitetne profesorje, seveda pa so morali za dosego svojih ciljev prenoviti tudi vse institucije, namenjene izobraževanju bodočih pedagoških delavcev.
Proces odstranjevanja nezaželenih ljudi s službenega položaja v šolstvu, se je neuradno začel že skupaj z začetkom Španske državljanske vojne, tik za državnim udarom nacionalističnih vojaških sil 17. julija 1936.
Uradno so bile čistke kot popolnoma legalen postopek določene šele z odločbo 8. novembra istega leta. S 66. členom se je čistke uradno opravičevalo tudi na pravni podlagi. Uvedba teh zakonov je pomenila popolno zavračanje zakonov povezanih s šolstvom, ki so pred tem veljali v Drugi španski republiki. Nacionalisti so zagovarjali, da so reforme v šolstvu nujno potrebne, saj je v času Republike preko učiteljev ljudstvo ponotranjilo in sprejelo napačne doktrine. Posebno velik poudarek se je dajal tudi na čistki in cenzuri šolskih učbenikov. V času diktature se je pri poučevanju smelo uporabljati le knjige, ki so jih odobrili Francovi izobraževalni organi.
V času Francove diktature naj bi bilo tako ali drugače sankcioniranih okoli 60.000 učiteljev.
Razmere v šolstvu v času Druge španske republike (1931–1936) levo|sličica|191x191px|Zastava Druge španske republike (1931–1939) sličica|Razred seviljske osnovne šole leta 1931|alt= V obdobju Druge španske republike, ko so vladali liberalci, zagovorniki svobode, enakosti in pravičnosti, je oblast z željo po izboljšanju izobraževalnega sistema uvedla skupek reform, ki bi hkrati otrokom olajšale učenje in učiteljem delo. Poleg ločitve šolstva od vere ter konca ločitve po spolih, je vlada začela še s projekti modernizacije šolstva. Šole so se večale, razrednim prostorom so začeli dodajati knjižnice, jedilnice, kuhinjo..., naraslo pa je tudi skupno število šol nasploh.
Poleg tega, je bilo v Ustavi iz leta 1931 zapisano, da Španija kot uradne, ne priznava nobene vere, zaradi česar je tudi verski pouk uradno ostal zunaj učnega načrta.
Prve spremembe oblasti leta 1936 alt=Legenda: |levo|sličica|382x382px|Območja nadzora obeh strani ob začetku španske državljanske vojne julija 1936 Že z državnim udarom 17. julija 1936, ko so se nacionalistične vojaške sile uprle takratni republikanski vladi, je na zasedenih območjih prišlo do radikalnih sprememb na vseh področjih, tudi v šolstvu.
Upor se je 17. julija začel v Melilli, se nato razširil proti zahodu na celotno območje Španskega protektorata nad Marokom, 18. julija je vojno stanje iz Las Palmas na celotnem otočju razglasil general Franco. V celinski Španiji se prvi spopadi začnejo v Sevilli z aretacijo in zamenjavo poveljnika andaluzijske vojske. Nacionalistična vstaja se nato hitro širi proti severu in 20. julij nekateri zgodovinarji že označujejo za dan začetka španske državljanske vojne, do katere pride zaradi razdeljenosti države po delni uspešnosti državnega udara. Območja, kjer je ta uspel so bila po novem pod nadzorom vojaških sil, ki so se uprle proti republiki. Na drugi strani pa so bila območja, kjer vstaja ni bila uspešna, saj je oblast ostala zvesta republiki.
V Madridu, Barceloni, Valenciji, Almeriji, Malagi, Huelvi, Oviedu, Santanderju, Bilbau, San Sebastianu in drugih, kjer je na oblasti uspelo ostati republikancem, v tem času še ni prišlo do večjih sprememb v šolstvu.
Nasprotno so v celinskih območjih severne Španije, v Zaragozi, Soriji, Salamanci, Leonu in večini Galicje, pa tudi južnih mestih, v Sevilli, Granadi in Cordobi, posledice menjave oblasti občutilo tudi osebje zaposleno v različnih izobraževalnih ustanovah.
Učitelji v nacionalistični državi alt=Pontevedra, Galicija, 30.10.1936 |sličica|Obtožbe proti učitelju Joseju Álvarezu Blásquezu iz Galicije zaradi njegovih separatističnih političnih in socialnih aktivnosti. levo|sličica|Xosé María Álvarez Blázquez, eden izmed mnogih obtoženih republikanskih učiteljev Nove provincialne avtoritete, katerih primarni cilj je bil izbrisati norme šolstva in njegovih organov, vzpostavljene v času druge republike, so kot sporne navajale naslednje lastnosti učečega osebja: sodelovanje, članstvo ali zgolj simpatiziranje s katero izmed levo usmerjenih republikanskih političnih strank ali sindikatov. Sem spada seveda tudi glasovanje na volitvah, sploh tistih februarskih leta 1936, na katerih so zmagali republikanci. nesodelovanje pri nacionalistični vstaji sodelovanje pri Oktobrski revoluciji 1934 izražanje političnega mnenja proti nacionalistom branje ne desničarskih časopisov prijateljevanje z ljudmi, ki podpirajo levico, celo 'prekomerno' druženje z delavci nečimrnost oz. pomanjkljivo nasprotovanje komunizmu v Španiji antipatriotizem, ne ljubiti države ateizem, verska indiferentnost, že samo pomanjkljiva udeležba pri mašah in drugih verskih obredih poučevati brez katekizma in Biblije v učilnici brez krščanskega križa sličica|Obtožnica proti učitelju Joseju Ramonu Fernandezu iz Galicije, v kateri se ga obtožuje separatističnega in levičarskega delovanja. vsiljevanje radikalnih idej otrokom
Razlogi za obtožbe niso bili povsem poenoteni in so hkrati dopuščali, da posamezna provincialna komisija doda nove razloge, ki jih sama šteje za sporne.
Natančno se je nadzorovalo tako politično, socialno kot tudi versko delovanje posameznih učiteljev. Z nadzorom učiteljevega dela v šoli je oblast želela oceniti stopnjo njegove vpletenosti in ponotranjenosti republikanskih idealov, osnovanih na laičnosti.
V procesu čistk in temeljitih preiskav se je znašel tudi del ''ne okuženega'', ne republikanskega osebja. Ta se je moral, čeprav ni bil ničesar obtožen, udeležiti raznih tečajev, kjer je ponovno ponotranjil vrednote in pridobil sposobnosti potrebne za poučevanje otrok na osnovi verskih katoliških in moralnih vrednotah.
Prve čistke pod vodstvom vojaških sil (julij–november 1936) Vojaški upor in državni udar, ki sta bila povod za Špansko državljansko vojno sta hkrati pomenila tudi začetek prvih sankcij tako proti že zaposlenim učiteljem kot tudi učencem pedagoških šol, torej bodočim učiteljem. Temeljite preiskave in pregledov so bili deležni vsi, tako že zaposleni kot tudi učitelji v procesu usposabljanja. Takrat so z odstranjevanjem učiteljev in profesorjev pod nadzorom, v nekaterih primerih prisilo, lokalnih vojaških in civilnih sil, izvajale posamezne izobraževalne ustanove. Samo akademsko vodstvo je moralo pripraviti sezname svojih ''problematičnih'' učiteljev in učencev, ki so jih nato tudi javno objavili v dnevnih časopisih.
Že v prvih mesecih španske državljanske vojne se je tako ali drugače eliminiralo na stotine učiteljev. Mnogo jih je bilo namenoma umorjenih, usmrčenih v zaporih ali ubitih kot posledica participacije v vojni. Posebno pod drobnogledom so bili učitelji z levimi liberalnimi političnimi nazori, katere so uporniki obtoževali za trenutno slabo situacijo v državi, saj naj bi namesto kot učitelji, delovali kot tisti, ki ''zastrupljajo ljudsko dušo''.
Z ustanovitvijo Ministrstva za nacionalno šolstvo, od novembra 1936 dalje, čistke niso bile več naloga vojske, temveč provincialnih Komisij za čistke.
Komisije za čistke (1936–1939) Komisije, ustanovljene z odločbo 8. novembra 1936 so bile začasen organ, zadolžene za izvajanje postopkov izključitve, pregona in nato ''vzpostavljanje novega reda''. Šlo je za 4 komisije, vsaka izmed njih je bila osredotočena na svojo ciljno skupino: Komisija A je preverjala univerzitetne profesorje, Komisija B se je ukvarjala s profesorskimi zbori arhitekturnih, inženirskih in trgovskih fakultet. Komisija C je nadzorovala osnovne in srednje šole, pedagoške šole ter vse druge institucije z učitelji, ki niso bile že pod nadzorom katere izmed drugih komisij. Komisija D se je osredotočala na sistematični pregled učnega osebja, vključno z nadomestnimi učitelji in učitelji, še v procesu učenja.
Komisije bile ustanovljene v vsakem izmed glavnih mest provinc, Madrid in Barcelona pa sta imeli vsaka po dve.
Sankcije in pooblastila Komisij so bila določena v Redu Ministrstva za Nacionalno Šolstvo 11. marca 1938 v katerem se določi tudi zapleten skupen administrativni organ, katerega cilj je nadzor in centralizacija vseh postopkov povezanih s čistkami.
Komisija C je delovala le en mesec, komisija D pa naj bi uradno delovala le 3 mesece, a se je kasneje izkazalo, da je bil ta rok v mnogih primerih precej prekoračen, saj so se postopki ponekod zavlekli celo na tri leta in več.
Največ srednješolskih učiteljev je bilo sankcioniranih leta že leta 1937
Postopek čistk, ki so ga vodile komisije Komisije za čistke so vse javne uslužbence prisilile, da so zaprosili za ponovno preverjanje svojih sposobnosti za delo, ki ga opravljajo. Takoj ob Francovi zmagi so namreč vsi ostali brez službe, dokler niso uspeli dokazati, da so zanjo sposobni. Tudi učitelji so morali zaprositi za ponoven sprejem na učiteljski položaj. Vsak učitelj je moral za to najprej izraziti svoje navdušenje, nato pa navesti še svoje politično usmeritev in delovanje, podrobnosti iz njegovega zasebnega življenja. Poleg tega, je moral še dokazati njegovo pripravljenost in vključitev pri oblikovanju nove države ter predvsem, koliko prijav in obtožb je pripravljen podati.
Komisije so imele pravico podatke o poslovnem, družbenem, zasebnem in političnem delovanju kateregakoli učitelja zahtevati in pridobiti od vseh drugih državnih organov. Tako jim je bil omogočen absoluten pregled tako nad posameznikovimi dejanji, kot tudi njegovo ideologijo, mislimi in usmerjenostmi.
Po pravilih, so morale komisije o posamezniku zahtevati najmanj štiri poročila, in sicer od župana, duhovnika, načelnika policije ter očeta ene izmed uglednih družin območja šole, v katerem je bil zaposlen preiskovan učitelj. Ta poročila so bila osnova na podlagi katerih je temeljila čistka.
V nekaterih delih države so civilne vlade k prijavi sumljivih učiteljev, nagovarjale kar preko časopisov. K sodelovanju pri tako imenovanemu skupnem narodnemu cilju se je pozivalo vse ljudstvo. Komisije so torej sprejemale tudi različne vrste anonimnih prijav, ki niso bile nujno vedno upravičene in argumentirane izključno na profesionalni podlagi. Iz tega je smiselno sklepati, da so bile mnoge prijave osnovane na maščevanju, osebnih zamerah ter želji po zasedanju novega prostega delovnega mesta.
Hkrati so komisije zahtevale od že obtoženih učiteljev, da poročajo o delovanju oz. da prijavijo in izdajo svoje sodelavce. To je le še poslabšalo stanje, saj se je s tem med učnim osebjem razširilo še dodatno nezaupanje in splošen občutek strahu.
Ob prejetju omenjenih poročil, so jih komisije analizirale in na podlagi zapisanega, oblikovale obtožbe, ki so jih nato sporočile obtoženemu profesorju. Profesorji so lahko nanje v roku desetih dni odgovorili z zapisom, v katerem so morali dokazati svojo nedolžnost. Poleg zanikanja so morali izraziti še svoje ogorčenje nad obtožbami in pojasniti kako so te le posledica zamer, zavisti s strani njegovih sovražnikov. Za zanikanje obtožb in pričevanje o svojih dobrih namenih so morali prositi svoje sosede, predstavnike uglednih poklicev, duhovnika, policijo ter ravnatelja in sodelavce na šoli, ki ga je zaposlovala. To se je seveda redko izkazalo za uspešno, saj so bili v mnogih primerih ravno te osebe tiste, ki so učitelja prijavila na prvem mestu.