Norveško morje (; ) je robno morje Arktičnega oceana, ki ga obkrožajo Grenlandsko morje na severozahodu, Barentsovo morje na severovzhodu, Norveška na jugovzhodu in Severno morje na jugu, na jugozahodu pa ga greben med Ferskimi otoki ter Islandijo loči od Atlantskega oceana.
Za razliko od mnogih drugih morij večina dna Norveškega morja ni del epikontinentalnega pasu in zato leži na veliki globini v povprečju približno dva kilometra. Pod morskim dnom so bogata nahajališča nafte in zemeljskega plina, ki se komercialno raziskujejo na območjih z globino morja do približno enega kilometra. Obalna območja so bogata z ribami, ki obiščejo Norveško morje iz severnega Atlantika ali Barentsovega morja (trske) zaradi drstenja. Topel severnoatlantski tok zagotavlja razmeroma stabilne in visoke temperature vode, tako da je za razliko od arktičnih morij Norveško morje vse leto brez ledu. Nedavne raziskave so pokazale, da je velika količina vode v Norveškem morju z veliko sposobnostjo absorpcije toplote pomembnejša kot vir milih zim na Norveškem kot Zalivski tok in njegovi podaljški.Westerly storms warm Norway . The Research Council of Norway. Forskningsradet.no (3 September 2012). Retrieved on 2013-03-21.
Obseg Po opredelitvi Mednarodne hidrografske organizacije so meje Norveškega morja:
Na severovzhodu: črta med najjužnejšo konico Zahodnih Spitsbergov in severnim rtom Medvedjega otoka, preko otoka do rta Bull in od tam do Nordkapa na Norveškem (25°45'E).
Na jugovzhodu: zahodna obala Norveške od Nordkapa do rta Stadt ().
Na jugu: od točke na norveški obali pri 61 ° severne zemljepisne širine po vzporedniku do 0°53' zahodne zemljepisne dolžine, od tam po ravni črti do skrajne severovzhodne točke otoka Fuglö (Ferski otoki, ) in prek njega do skrajne vzhodne točke rta Gerpir na Islandiji ().
Na zahodu: jugovzhodni rob Grenlandskega morja [Črta med skrajno južno točko Zahodnih Spitsbergov in skrajno severno točko otoka Jan Mayen, potem ob zahodni obali tega otoka do njegove skrajno južne točke, od tam po ravni črti do skrajne vzhodne točke rta Gerpir na Islandiji.
Nastanek in geografija
Norveško morje je nastalo pred približno 250 milijoni let, ko sta se Evrazijska plošča Norveške in Severnoameriška plošča, vključno z Grenlandijo, začeli razmikati. Obstoječe ozko morje med Norveško in Grenlandijo se je začelo širiti in poglabljati.Terje Thornes & Oddvar Longva "The origin of the coastal zone" in: Sætre, 2007, pp. 35–43 Sedanje celinsko pobočje v Norveškem morju označuje mejo med Norveško in Grenlandijo, kot je stala pred približno 250 milijoni let. Na severu se razteza vzhodno od Svalbarda in na jugozahodu med Britanijo in Ferskimi otoki. To celinsko pobočje vsebuje bogata ribolovna območja in številne koralne grebene. Posedanje pasu po ločitvi celin je povzročilo zemeljske plazove, kot je plaz Storegga pred približno 8000 leti, ki je povzročil velik cunami.
Obale Norveškega morja so se oblikovale v zadnji ledeni dobi. Veliki več kilometrov visoki ledeniki, potisnjeni v kopno, so oblikovali fjorde, odnašali skorjo v morje in s tem razširili celinska pobočja. To je še posebej jasno ob norveški obali vzdolž Helgelanda in severno do Lofotov. Norveški epikontinentalni pas je širok od 40 do 200 kilometrov in ima drugačno obliko od polic v Severnem in Barentsovem morju. Vsebuje številne jarke in nepravilne vrhove, ki imajo običajno amplitudo manj kot 100 metrov, lahko pa dosežejo tudi do 400 metrov. Pokriti so z mešanico gramoza, peska in mulja, rove pa ribe uporabljajo kot drstišča. Globlje v morje sta med planoto Vøring in otokom Jan Mayen dve globoki kotlini, ločeni z nizkim grebenom (njegova najgloblja točka je 3000 m). Južni bazen je večji in globlji, z velikimi območji med 3500 in 4000 metri globine. Severni bazen je plitvejši na 3200–3300 metrih, vendar vsebuje veliko posameznih mest, ki segajo do 3500 metrov. Podmorski pragovi in celinska pobočja označujejo meje teh kotlin s sosednjimi morji. Na jugu ležita evropski epikontinentalni pas in Severno morje, na vzhodu je evrazijski epikontinentalni pas z Barentsovim morjem. Na zahodu Škotsko-Grenlandski greben ločuje Norveško morje od Severnega Atlantika. Ta greben je v povprečju globok le 500 metrov, le na nekaterih mestih doseže globino 850 metrov. Na severu ležita greben Jan Mayen in Mohns Ridge, ki ležita na globini 2000 metrov, nekateri jarki pa segajo do globine približno 2600 metrov.Blindheim, 1989, pp. 366–382
Hidrologija
Štiri velike vodne mase, ki izvirajo iz Atlantskega in Arktičnega oceana, se srečajo v Norveškem morju in povezani tokovi so temeljnega pomena za globalno podnebje. Topel, slan Severnoatlantski tok priteka iz Atlantskega oceana, hladnejši in manj slan Norveški tok pa izvira iz Severnega morja. Tako imenovani Vzhodnoislandski tok prenaša hladno vodo južno od Norveškega morja proti Islandiji in nato proti vzhodu, vzdolž arktičnega kroga; ta tok se pojavi v srednji plasti vode. Globoka voda teče v Norveško morje iz Grenlandskega morja. Plimovanje v morju je poldnevno; to pomeni, da se dvignejo dvakrat na dan, do višine približno 3,3 metra.
Površinski tokovi Hidrologijo zgornjih vodnih plasti v veliki meri določa tok iz severnega Atlantika. Doseže hitrost 10 Sv (1 Sv = milijon m3/s), največja globina pa je 700 metrov na Lofotih, običajno pa je znotraj 500 metrov. Del tega prihaja skozi Fersko-Shetlandski kanal in ima sorazmerno visoko slanost 35,3‰ (delcev na tisoč). Ta tok izvira iz Severnoatlantskega toka in poteka vzdolž evropskega celinskega pobočja; povečano izhlapevanje zaradi toplega evropskega podnebja povzroči povišano slanost. Drugi del poteka skozi grenlandsko-škotski jarek med Ferskimi otoki in Islandijo; ta voda ima povprečno slanost med 35 in 35,2‰.Aken, 2007, pp. 119–124 Pretok kaže močne sezonske spremembe in je lahko dvakrat večji pozimi kot poleti. Medtem ko ima v Fersko-Shetlandskem kanalu temperaturo približno 9,5 °C; ohladi se na približno 5 °C na Svalbardu in sprosti to energijo (približno 250 teravatov) v okolje.Roald Sætre Driving forces in: Sætre, 2007, pp. 44–58
Tok, ki teče iz Severnega morja, izvira iz Baltskega morja in tako zbira večino drenaže iz severne Evrope; vendar je ta prispevek razmeroma majhen. Temperatura in slanost tega toka kažeta močna sezonska in letna nihanja. Dolgoročne meritve znotraj zgornjih 50 metrov blizu obale kažejo najvišjo temperaturo 11,2 °C na 63° S vzporedniku septembra in najmanj 3,9 °C na Norkapu marca. Slanost se giblje med 34,3 in 34,6‰ in je najmanjša spomladi zaradi dotoka stopljenega snega iz rek. Največje reke, ki se izlivajo v morje, so Namsen, Ranelva in Vefsna. Vse so razmeroma kratke, vendar imajo zaradi svoje strme gorske narave visoko stopnjo praznjenja. Matti Seppälä The Physical Geography of Fennoscandia, Oxford University Press, 2005 ISBN 0-19-924590-8, pp. 121–141
Del tople površinske vode teče neposredno, znotraj Zahodnega Spitsbergenskega toka, iz Atlantskega oceana, ob Grenlandskem morju, v Arktični ocean. Ta tok ima hitrost 3–5 Sv in ima velik vpliv na podnebje.Tyler, 2003, pp. 45–49 Ostale površinske vode (~1 Sv) tečejo ob norveški obali v smeri proti Barentsovemu morju. Ta voda se lahko dovolj ohladi v Norveškem morju, da se potopi v globlje plasti; tam izpodriva vodo, ki teče nazaj v severni Atlantik.
Arktična voda iz vzhodnoislandskega toka je večinoma v jugozahodnem delu morja, blizu Grenlandije. Njene lastnosti kažejo tudi znatna letna nihanja, pri čemer je dolgoletna povprečna temperatura pod 3 °C in slanost med 34,7 in 34,9‰. Delež te vode na morski gladini je odvisen od moči toka, ta pa od razlike v tlaku med islandskim nizkim in azorskim visokim: večja kot je razlika, močnejši je tok.ICES, 2007, pp. 2–4
Globokomorski tokovi Norveško morje je povezano z Grenlandskim morjem in Arktičnim oceanom z 2600 metrov globoko Framsko ožino.Tyler, 2003, pp. 240–260 Globoka voda norveškega morja (NSDW) se pojavlja v globinah nad 2000 metrov; ta homogena plast s slanostjo 34,91‰ se malo izmenjuje s sosednjimi morji. Njegova temperatura je pod 0 °C in pade na –1 °C na dnu oceana. V primerjavi z globokimi vodami okoliških morij ima NSDW več hranilnih snovi, a manj kisika in je relativno star.Aken, 2007, pp. 131–138
Šibka globokomorska izmenjava z Atlantskim oceanom je posledica majhne globine razmeroma ravnega grenlandsko-škotskega grebena med Škotsko in Grenlandijo, odcepa Srednjeatlantskega grebena. Samo štiri območja Grenlandsko-Škotskega grebena so globlja od 500 metrov: kanal Faroe-Bank (približno 850 metrov), nekateri deli Islandsko-Ferskega grebena (približno 600 metrov), greben Wyville-Thomson (620 metrov), in območja med Grenlandijo in Dansko ožino (850 metrov) – to je veliko plitvejše od Norveškega morja. Hladna globoka voda teče v Atlantik skozi različne kanale: približno 1,9 Sv skozi kanal Ferski breg, 1,1 Sv skozi kanal Islandija-Ferski otoki in 0,1 Sv preko Wyville-Thomsonovega grebena.Skreslet & NATO, 2005, p. 93 Turbulenca, ki nastane, ko globoka voda pade za Grenlandsko-Škotskim grebenom v globoko atlantsko kotlino, premeša sosednje vodne plasti in tvori severnoatlantsko globoko vodo, enega od dveh velikih globokomorskih tokov, ki globokemu oceanu zagotavlja kisik.Ronald E. Hester, Roy M. Harrison Biodiversity Under Threat, Royal Society of Chemistry, 2007 , p. 96
Podnebje Termohalinsko kroženje vpliva na podnebje v Norveškem morju, regionalno podnebje pa lahko bistveno odstopa od povprečja. Med morjem in obalo je razlika okoli 10 °C. Temperature so se med letoma 1920 in 1960 dvignile,Gerold Wefer, Frank Lamy, Fauzi Mantoura Marine Science Frontiers for Europe, Springer, 2003 , pp. 32–35 pogostost neviht pa se je v tem obdobju zmanjšala. Nevihta je bila med letoma 1880 in 1910 razmeroma visoka, v letih 1910–1960 se je občutno zmanjšala in se nato povrnila na prvotno raven.
V nasprotju z Grenlandskim in Arktičnim morjem je Norveško morje zaradi toplih tokov vse leto brez ledu. Konvekcija med relativno toplo vodo in hladnim zrakom pozimi igra pomembno vlogo v arktičnem podnebju.Schaefer, 2001, pp. 10–17 Julijska izoterma 10 stopinj (temperaturna črta zraka) poteka skozi severno mejo Norveškega morja in se pogosto jemlje kot južna meja Arktike. Pozimi ima Norveško morje na splošno najnižji zračni tlak v celotni Arktiki in kjer nastane večina islandskih nizkih depresij. Temperatura vode v večjem delu morja je februarja 2–7 °C, avgusta pa 8–12 °C.
Rastlinstvo in živalstvo Norveško morje je prehodno območje med borealnimi in arktičnimi razmerami, zato vsebuje rastlinstvo in živalstvo, značilno za obe podnebni regiji. Južna meja številnih arktičnih vrst poteka skozi Nordkap, Islandijo in središče Norveškega morja, medtem ko je severna meja borealnih vrst blizu meja Grenlandskega morja z Norveškim morjem in Barentsovim morjem; to pomeni, da se ta področja prekrivajo. Nekatere vrste, kot sta islandska pokrovača (Chlamys islandica) in kapelan (Mallotus villosus), po navadi zasedajo to območje med Atlantskim in Arktičnim oceanom.Skreslet & NATO, 2005, pp. 103–114
Plankton in organizmi morskega dna Večina vodnega življenja v Norveškem morju je skoncentrirana v zgornjih plasteh. Ocene za celoten severni Atlantik so, da se samo 2 % biomase proizvede v globinah pod 1000 metrov in le 1,2 % se pojavi v bližini morskega dna.Andrea Schröder-Ritzrau et al., Distribution, export and alteration of plankton in the Norwegian Sea Fossiliziable. Schaefer, 2001, pp. 81–104
V cvetenju fitoplanktona prevladuje klorofil in doseže vrhunec okoli 20. maja. Glavne oblike fitoplanktona so diatomeje, zlasti rodu Thalassiosira in Chaetoceros. Po spomladanskem cvetenju prevladujejo haptofiti iz rodu Phaecocystis pouchetti.ICES, 2007, pp. 5–8