Gaver ali Gaur (Bos gaurus), imenovan tudi indijski bizon, je največja živeča vrsta goveda. Ta vrsta izvira iz južne in jugovzhodne Azije. Od leta 1986 je na rdečem seznamu IUCN uvrščen kot ranljiv. Upad prebivalstva v nekaterih delih območja je verjetno več kot 70 % v zadnjih treh generacijah. Vendar pa so populacijska gibanja stabilna v dobro zavarovanih območjih in se obnavljajo na nekaj območjih, ki so bila prej zapostavljena.
Gaur je najvišja vrsta divjega goveda. Lydekker, R. (1888–1890). The new natural history Volume 2. Printed by order of the Trustees of the British Museum (Natural History), London.
Malajski gaver se imenuje seladang, burmanski gaver se imenuje pyaung ပြောင်. Hubback, T. R. (1937). The Malayan gaur or seladang. Journal of Mammalogy 18 (3): 267–279. Udomačena oblika gavra se imenuje gajal (Bos frontalis) ali mithun. Nowak, R. M. (1999). Gaur Pages 1158–1159 in Walker's Mammals of the World. Volume 1. The Johns Hopkins University Press, Baltimore, USA and London, UK.
Značilnosti
Gaver je močna in masivno zgrajena vrsta z visokim konveksnim grebenom na čelu med rogovi, ki izstopa spredaj in povzroča globoko vdolbino v profilu zgornjega dela glave. Na hrbtu je viden greben. Ušesa so zelo velika; rep doseže samo skočni sklep, pri starih bikih pa dlake postanejo zelo tanke na hrbtu. Odrasel samec je temno rjave barve, ki se pri zelo starih posameznikih približuje črni. Zgornji del glave, od oči do tilnika, je siv pepelast ali občasno umazano bel. Gobec je bledo obarvan, spodnji del nog pa je čisto bel ali rjavkast. Krave in mladi biki so bledi in v nekaterih primerih rdeči, ki je najbolj izrazita v skupinah, ki živijo v suhih in odprtih predelih. Rep je krajši kot pri tipičnem volu, ki sega le do skočnega sklepa. Imajo ločen greben, ki poteka od ramen do sredine hrbta; ramena so lahko do 12 cm višja od križa. Ta greben je posledica velike dolžine spinoznih procesov vretenc prednjega dela trupa v primerjavi s hrbtenico. Dlaka je kratka, fina in svetleča, kopita so ozka in koničasta.
Dolžina glave in telesa je od 250 do 330 cm z repom dolgim od 70 do 105 cm in je od 142 do 220 cm visok pri rami, povprečno približno 168 cm pri samicah in 188 cm pri samcih. Na vrhu mišične grbe tik za ramo, so povprečni odrasli samci tik pod 200 cm visoki in imajo obseg na sredini (za rameni) povprečno okoli 277 cm. Samci so za približno eno četrtino večji in težji od samic. Telesna masa se lahko giblje od 440 do 1000 kg pri odraslih samicah in 588 do 1500 kg pri odraslih samcih. Na splošno so meritve izpeljane iz gavrov, ki so bili raziskani v Indiji. Indijski gavri so v povprečju tehtali približno 840 kg (v vzorcu 13), samice pa so tehtale približno 700 kg. Telesne mase drugje kažejo, da se lahko zunaj Indije težji. Na primer, samci iz Kitajske (B. g. Laosiensis) lahko tehtajo 1200 kg ali več. Videti je, da je podvrsta seladang ali malajska (B. g. Hubbacki) v povprečju večja od nominirane v Indiji, vendar so znane velikosti vzorcev majhne. Po nekaterih virih seladang biki v povprečju tehtajo od 1000 do 1300 kg, kar pomeni, da so te živali v povprečju več kot 20 % težje od indijskih. Ebil bin Yusof. 1981. A Review of the Malayan Selandang, (Bos gaurus hubbacki). Department of Wildlife and National Parks, Malaysia.
Gavri nimajo izrazitega zavihka kože, ki visi pod vratom in prsih. Oba spola nosita rogove, ki rastejo s strani glave in se zavijajo navzgor. Med rogovi je na čelu visok konveksni greben. Na njihovi osnovi predstavljajo eliptični prečni prerez, kar je značilnost, ki je močneje izražena pri bikih kot pri kravah. Rožice so na dnu odločno sploščene in po svoji dolžini redno ukrivljene, na konicah so upognjene navznoter in rahlo nazaj. Barva rogov je v večjem delu dolžine nekakšen odtenek bledo zelene ali rumene barve, konice pa so črne barve. Rogovi, srednje velikosti, rastejo do dolžine 60 do 115 cm.
Krava je bistveno svetlejša kot bik. Rogovi so bolj vitki in pokončni, z več ukrivljenostjo navznoter, frontalni greben pa je komaj opazen. Pri mladih živalih so rogovi gladki in polirani. Pri starih bikih so robustni in obdani z vznožjem.
Gavri so med največjimi živimi kopenskimi živalmi. Samo sloni, nosorogi, veliki povodni konj (Hippopotamus amphibius) in žirafa (Giraffa camelopardalis) ga prekašajo. Dve vrsti, ki naravno obstajata skupaj z gavrom, sta težji: azijski slon (Elephas maximus) in indijski nosorog (Rhinoceros unicornis).Schaller, G. B., Simon, N. M. (1969). The endangered large mammals of Asia. In: Holloway, C. W. (ed.) IUCN Eleventh Technical Meeting. Papers and Proceedings, 25–28 November 1969, New Delhi, India. Volume II. IUCN Publications new series No. 18, Morges, Switzerland. Pp. 11-23.Hislop, J. A. (1966). Rhinoceros and seladang—Malaya's vanishing species. Oryx 8 (06): 353-359. Po večini standardov meritev je gavr danes največji živeči divji bivol. Vendar pa je kratkonogi, debel divji vodni bivol (Bubalus arnee) podoben povprečni telesni masi, če ne celo največji teži.Owen-Smith, R. N. (1992). Megaherbivores: the influence of very large body size on ecology. Cambridge University Press.
Razširjenost in habitat
Gaver se je zgodovinsko gibal po vsej južni in jugovzhodni Aziji, vključno z Vietnamom, Kambodžo, Laosom, Tajsko, Malezijskim polotokom, Mjanmarom, Indijo, Bangladešem, Butanom, Kitajsko in Nepalom. Danes je območje vrste zelo razdrobljeno in je regionalno izumrl na Šrilanki.
Gaver je večinoma omejen na zimzelene gozdove ali pol zelene in vlažne listopadne gozdove, pojavljajo pa se tudi v listnatih gozdnih območjih na obrobju njihovega območja. Za gavrov habitat so značilni veliki, relativno neokrnjeni gozdni predeli, hribovit teren pod višino med 1500 in 1800 m, razpoložljivost vode in obilna krma v obliki trave, bambusa, grmičevja in dreves. Njihova očitna prednost za hribovit teren je lahko delno posledica zgodnejšega preoblikovanja večine ravnin in drugih nižinskih območij v njive in pašnike. Pojavijo se od morske gladine do nadmorske višine vsaj 2800 m. Zdi se, da nizko ležeča območja vsebujejo optimalen habitat. Choudhury, A. (2002). Distribution and conservation of the Gaur Bos gaurus in the Indian Subcontinent. Mammal Review 32: 199–226.
V Vietnamu je bilo več območij v provinci Đắk Lắk leta 1997 znano, da v njih živi gaver. Le Xuan Canh, Pham Trong Anh, Duckworth, J. W., Vu Ngoc Thanh, Lic Vuthy (1997). A survey of large mammals in Dak Lak Province, Viet Nam. Unpublished report to IUCN and WWF. Hanoi, Viet Nam. V narodnem parku Cát Tiên in sosednjih državnih gozdnih območjih je še vedno nekaj čred. Polet, G..Ling, S. (2004). Protecting mammal diversity: opportunities and constraints for pragmatic conservation management in Cat Tien National Park, Vietnam. Oryx 38 (2): 186 Trenutno stanje populacije gavrov je slabo poznano; morda so v resnem upadu.
V Kambodži se je število gavrov v obdobju od poznih 1960-ih do zgodnjih 1990-ih precej zmanjšalo. Največje število je ostalo v provinci Mondulkiri, kjer je v gozdu velikem več kot 15.000 km² lahko preživelo do 1000 osebkov. Tordoff, A. W., Timmins, R. J., Maxwell, A., Huy Keavuth, Lic Vuthy, Khou Eang Hourt (eds.) (2005). Biological assessment of the Lower Mekong Dry Forests Ecoregion. WWF Greater Mekong Programme. Phnom Penh, Cambodia. Rezultat lova s kamerami, ki je bili izveden leta 2009, je pokazal, da je v zavarovanem gozd Mondulkiri in sosednjem zatočišču za divje živali Phnom Prich največja populacija gavrov na svetu. Channa, P., Sovanna, P., Gray, T. N. E. (2010). Recent camera trap records of globally threatened species from the Eastern Plains Landscape, Mondulkiri. Cambodian Journal of Natural History 2010 (2): 89–93.
V Laosu je bilo ocenjeno, da do sredine 1990-ih do 200 posameznikov živi na mejah zaščitenih območij. Timmins, R. J., Evans, T. D. (1996). Wildlife and Habitat Survey of the Nakai-Nam Theun National Biodiversity Conservation Area, Khammouan and Bolikhamsai Provinces, Lao PDR . A report to Centre for Protected Areas and Watershed Management, Department of Forestry, Vientiane, Lao PDR. Poročali so o neenotni porazdelitvi v majhnih številkah. Prelov je zmanjšal populacijo, preživeli pa so se pojavili predvsem na oddaljenih območjih. Manj kot šest nacionalnih območij za ohranjanje biotske raznovrstnosti je imelo več kot 50 osebkov. Območja s populacijami, ki bi lahko bila nacionalno pomembna, so vključevala povodje Nam Theun in sosednjo planoto. Duckworth, J. W., Salter, R. E. and Khounboline, K. (compilers) (1999). Wildlife in Lao PDR: 1999 Status Report . Vientiane: IUCN – The World Conservation Union / Wildlife Conservation Society / Centre for Protected Areas and Watershed Management. Naknadne raziskave, ki so bile izvedene desetletje pozneje z uporabo precej intenzivnega opazovanja s kamero, niso več zabeležile nobenega gavra, kar kaže na velik upad populacije.
Na Kitajskem se gaver pojavlja v močno razdrobljenih populacijah v južnem in jugovzhodnem Tibetu. Do 1980-ih so izginili v okrožju Lancang, preostale živali pa so bile razdeljene v dve populaciji, tj. v Xishuangbanna – Simao in Cangyuan. Sredi 1990-ih je v provinci Junan živelo 600–800 osebkov, večina pa jih je živela v nacionalnem naravnem rezervatu Xishuangbanna.
Na Tajskem so nekoč gaver našli po vsej državi, vendar je bilo po ocenah v 1990-ih manj kot 1000 osebkov. V večinoma polzeleno-zimzelenskem gozdnem kompleksu Dong Phayayen - Khao Yai je bilo na prelomu stoletja zabeleženo ocenjeno 150 osebkov. Lynam, A. J., Round, P. and Brockelman, W. Y. (2006). Status of birds and large mammals of the Dong Phayayen-Khao Yai Forest Complex, Thailand . Biodiversity Research and Training Program and Wildlife Conservation Society, Bangkok, Thailand.
V Bangladešu v gričevju Chittagong živi nekaj gavrov, večinoma v okrožju Banderban. Med nedavnim projektom opazovanja s kamero je bilo opaženih nekaj gavrov, kar kaže, da je populacija razdrobljena in se verjetno zmanjšuje. Gavre lovijo lokalni prebivalci v gozdnem rezervatu Sangu Matamuhari, čeprav je lov v Bangladešu prepovedan.
V Butanu očitno vztrajajo na celotnem južnem območju predgorja, zlasti v Narodnem parku Royal Manas, svetišču za divje živali Phibsoo in Khaling. V Nepalu je bila sredi 1990-ih populacija gavrov ocenjena na 250–350, večina v narodnem parku Čitvan in v sosednjem narodnem parku Parsa. Parka sta povezana z verigo gozdnatih gričev. Trendi populacijo so bili razmeroma stabilni. Število osebkov v Čitvanu se je v letih od 1997 do 2016 povečalo s 188 na 368 živali. Popis v narodnem parku Parsa je potrdil prisotnost 112 gavrov v istem obdobju. The Himalyan Times (2016). Bison population increasing in Chitwan National Park. Published: June 11, 2016 of The Himalyan Times
V Indiji je bilo sredi 1990-tih ocenjeno na 12.000–22.000 osebkov. Zahodni Gati in njihovo predgorje v južni Indiji tvorijo eno od najobsežnejših trdnjav gavrov, zlasti v kompleksu Wayanad - Nagarhole - Mudumalai - Bandipur. Ranjitsinh, M. K. (1997) Beyond the Tiger: Portraits of Asian Wildlife. Birajbasi Printers, New Delhi, India. Ocenjuje se, da populacije v Indiji, Butanu in Bangladešu obsegajo 23 000–34 000 posameznikov. Večina populacije okoli 2000 osebkov je bila prijavljena v narodnih parkih Nagarahole in Bandipur, več kot 1000 jih je v projektu Tadoba Andhari Tiger, 500–1000 v rezervatih Periyar Tiger in Silent Valley ter sosednjih gozdnih kompleksih ter več kot 800 osebkov v zavetišču divjadi Bhadra.
Ekologija in vedenje
Kjer gaur ni moten, so v po naravi dnevne živali. Na drugih območjih so postali v glavnem nočne zaradi zlorabe gozdov, ki jih povzročajo ljudje. V osrednji Indiji so najbolj aktivni ponoči in se redko pojavljajo na prostem po 8. uri zjutraj. Med suho sezono se črede zbirajo in ostanejo na majhnih območjih in se s prihodom monsuna dvignejo v hribe. Medtem ko je gavr odvisen od vode za pitje, se zdi, da se ne kopajo ali valjajo.