Šampanjec (francosko Champagne [ʃɑ̃paɲ]) je peneče vino. Veliko ljudi uporablja izraz šampanjec kot generični izraz za vsako peneče vino, vendar je v nekaterih državah nezakonito tako označevati izdelke, če ne prihajajo iz vinske regije Šampanje in so proizvedeni po pravilih označbe porekla. Natančneje, v državah EU se lahko le peneče vino, ki prihaja iz francoske regije Šampanja, zakonito označi kot šampanjec. Kadar se uporablja zakonodaja EU, se ta alkoholna pijača proizvaja iz grozdja, gojenega v regiji Šampanja v Franciji, po pravilih, ki med drugim zahtevajo sekundarno fermentacijo vina v steklenici za ustvarjanje karbonizacije, posebne vinogradniške prakse, pridobivanje grozdja izključno iz posebnih parcel v Šampanji in po posebnem načinu, ki je značilen za regijo.
Predvsem se pri pridelavi skoraj vsega šampanjca uporablja grozdje modri pinot, pinot meunier in chardonnay, v manjših količinah pa tudi beli pinot, sivi pinot, arbane in petit meslier. Zakon o označevanju šampanjca dovoljuje, da se pri pridelavi šampanjca uporablja samo grozdje, pridelano v skladu s pravili o označevanju, na posebej določenih parcelah znotraj označbe.
Šampanjec je postal povezan s kraljevo družino v 17., 18. in 19. stoletju. Vodilni proizvajalci so si prizadevali, da bi svoje šampanjce s plemstvom in kralji povezali z oglaševanjem in pakiranjem, kar je privedlo do priljubljenosti med nastajajočim srednjim razredom. Najbolj prestižne šampanjske kleti so v mestih Reims in Épernay.
Izvor
Vina iz vinske regije Šampanja so bila znana pred srednjim vekom. Rimljani so bili prvi, ki so na tem območju severovzhodne Francije zasadili vinograde, pri čemer se je območje začasno obdelovalo v 5. stoletju. Pravzaprav je bila pridelava sprva počasna zaradi nepopularnega ukaza cesarja Domicijana, da mora biti vsa kolonialna trta izkoreninjena. Ko je cesar Prob, sin vrtnarja, razveljavil edikt, je bil postavljen tempelj Bakhu in regija je začela proizvajati rdeče, svetlo in sadno vino, ki je bilo v nasprotju s težjimi italijanskimi mešanicami, ki so bile pogosto obogatene s smolo in zelišči. Coates, Clive. An Encyclopedia of the Wines and Domaines of France. Univ of California Press, 2000. Pg. 539-40. Kasneje so cerkve posedovale vinograde in menihi so proizvajali vino za uporabo v zakramentu evharistije. Francoski kralji so bili tradicionalno maziljeni v Reimsu in šampanjec je služil kot del kronanja. Šampanjčani so zavidali slovesu vin, ki so jih na jugu izdelovali burgundski sosedje, in so poskušali proizvajati vina enakega kakovosti. Severno podnebje v regiji pa je dalo vinogradnikom edinstven izziv pri izdelavi rdečega vina. Na skrajnih koncih trajnostnega vinogradništva se je grozdje borilo za popolno zorenje, pogosto pa je imelo okrepljeno stopnjo kislosti in nizko raven sladkorja. Vina so bila lažja in z manj sladkorja od burgundskih vin, ki so jih želela preseči.
V nasprotju z legendo in prepričanjem, Dom Pérignon ni izumil penečega vina, čeprav je pomembno prispeval k proizvodnji in kakovosti tako mirnih kot penečih šampanjskih vin.Christopher Merret Biographical Information. Royal Society website Najstarejše zabeleženo peneče vino je Blanquette de Limoux, ki so ga domnevno izumili benediktinski menihi v opatiji Saint-Hilaire, blizu Carcassonneja leta 1531. To so dosegli s polnjenjem vina pred zaključkom začetne fermentacije. Več kot stoletje kasneje je angleški znanstvenik in zdravnik Christopher Merret dokumentiral dodajanje sladkorja končnemu vinu, da bi ustvaril drugo fermentacijo, šest let preden je Dom Pérignon stopil v opatijo Hautvillers. Merret je leta 1662 predstavil dokument v Kraljevi družbi, v katerem je podrobno opisal, kaj se zdaj imenuje méthode champenoise. Merretova odkritja so sovpadala tudi s tehničnim razvojem angleških proizvajalcev stekla, ki je omogočal proizvodnjo steklenic, ki bi lahko vzdrževale potrebne notranje tlake med sekundarno fermentacijo. Francoski proizvajalci stekla v tem času niso mogli proizvajati steklenic zahtevane kakovosti ali moči. Že leta 1663 je pesnik Samuel Butler omenil 'živahni šampanjec'.Canto 1, Hudibras: The First Part (London, 1709 ) p. 29, also available on https://books.google.com/
V Franciji je nastal prvi peneči šampanjec po naključju; pritisk v steklenici je pripeljal do tega, da se je imenoval 'hudičevo vino' (le vin du diable), ko so eksplodirale steklenice ali ko so se zamašili čepi. Takrat so mehurčki veljali za napako. Leta 1844 je Adolphe Jaquesson izumil muselet, kovinsko kapico nameščeno preko zamaška, vse skupaj pa je trdno povezano s spleteno žično košarico., da bi preprečil izpihovanje zamaškov. Začetne različice so bile slabo uporabne in neprimerne za odstranitev. Šampanjec je že dolgo po tem, ko je bil namerno proizveden kot peneče vino, izdelal méthode rurale, kjer je bilo vino ustekleničeno pred začetkom fermentacije. Šampanjec ni uporabil méthode champenoise do 19. stoletja, približno 200 let po dokumentiranju Merreta. V 19. stoletju je prišlo do eksponentne rasti proizvodnje šampanjca, od regionalne proizvodnje 300.000 steklenic na leto v letu 1800 na 20 milijonov steklenic leta 1850. Leta 2007 je prodaja šampanjca dosegla rekordno število 338,7 milijona steklenic.
V 19. stoletju je bil šampanjec opazno slajši od današnjih šampanjcev. Trend proti sušenju šampanjca se je začel, ko se je Perrier-Jouët odločil, da ne bo sladkal svojega letnika iz leta 1846, preden ga bo izvozil v London. Oznaka Brut je bila ustvarjena za Britance leta 1876.
Pravica do imena šampanjec
Vinogradniška skupnost Šampanje je pod okriljem Odbora za medsektorske dejavnosti v Šampanji (Comité Interprofessionnel du vin de Champagne - CIVC) razvila celovit sklop pravil in predpisov za vino, proizvedeno v regiji, da bi zaščitila svoje gospodarske interese. Vključujejo kodifikacijo najprimernejših rastišč, najprimernejše vrste grozdja (večina šampanjca je mešanica do treh sort grozdja, čeprav so dovoljene tudi druge sorte) in dolg sklop zahtev, ki določajo večino vidikov vinogradništva. To vključuje obrezovanje, pridelek vinogradov, stopnjo stiskanja in čas, ko mora vino ostati na drožeh pred stekleničenjem. Prav tako lahko omeji sproščanje šampanjca na trg za ohranjanje cen. Samo če vino izpolnjuje te zahteve, je lahko označeno kot šampanjec. Pravila, o katerih se je strinjal CIVC, se predložijo v končno odobritev Nacionalnemu inštitutu za inovacije in kakovost (Institut national de l'origine et de la qualité - prej Nacionalni urad za označbe porekla Institut National des Appellations d'Origine – INAO).
Leta 2007 se je organizacija INAO, vladna organizacija, ki nadzoruje vino v Franciji, pripravljala na največjo revizijo pravnih omejitev regije od leta 1927 kot odgovor na gospodarske pritiske. Z naraščajočim povpraševanjem in omejeno proizvodnjo grozdja šampanjske hiše pravijo, da bi lahko rastoča cena povzročila potrošniško vznemirjenost, ki bi industriji v preteklosti škodovala. To je skupaj s političnim pritiskom iz vasi, ki želijo biti vključene v razširjene meje, pripeljalo do poteze. Spremembe so predmet pomembnega znanstvenega pregleda in naj ne bi vplivale na grozdje, proizvedeno v Šampanji, do leta 2020.
Uporaba besede šampanjec
Peneča vina se proizvajajo po vsem svetu, vendar številne pravne strukture rezervirajo besedo šampanjec izključno za peneča vina iz vinske regije Šampanja, izdelana v skladu s predpisi Comité Interprofessionnel du vin de Champagne. V Evropski uniji in številnih drugih državah je ime šampanjec pravno zaščiteno z Madridskim sistemom v skladu s pogodbo iz leta 1891, ki jo je rezervirala za peneče vino, proizvedeno na istoimenskem območju in spoštovanje standardov, ki so bili za to opredeljeni kot appellation d'origine contrôlée; varstvo je bilo ponovno potrjeno v Versajski pogodbi po prvi svetovni vojni. Podobno pravno varstvo je sprejelo več kot 70 držav. Pred kratkim so Avstralija, Čile, Brazilija, Kanada in Kitajska sprejele zakone ali podpisale sporazume z Evropo, ki omejujejo uporabo izraza šampanjec le na proizvode, proizvedene v vinski regiji Šampanja. Združene države prepovedujejo uporabo imena na vseh novih vinih. Samo tisti, ki so imeli dovoljenje za uporabo izraza na etiketah pred letom 2006, ga lahko še naprej uporabljajo in samo, če jih spremlja dejansko poreklo vina (npr. "California"). Večina ameriških penečih vin ne uporablja izraza šampanjec na svojih etiketah in nekatere države, kot je OregonOregon State Law 471, including 471.030, 471.730 (1) & (5), prepovedujejo proizvajalcem v svojih državah uporabo izraza.
V Združenih državah Amerike postaja zaščita vinogradniških krajev vse pomembnejša. Več ključnih ameriških vinskih regij, kot so Kalifornija (Napa, Sonoma Valley, Paso Robles), Oregon in Walla Walla v Washingtonu, so preostale polgenerične oznake štele za škodljive za njihov ugled (prim. Deklaracija Napa). Tudi izrazi méthode champenoise in Champagne method so bili prepovedani s sodno odločbo sodišča EU leta 1994. Od leta 2005 je opis, ki se najpogosteje uporablja za peneča vina, ki uporabljajo drugo fermentacijo v procesu proizvodnje steklenic, vendar ne iz regije Šampanja, méthode traditionnelle. Peneča vina se proizvajajo po vsem svetu in mnogi proizvajalci uporabljajo posebne pogoje, da jih opredelijo: Španija uporablja Cava, Italija jih imenuje spumante in Južna Afrika uporablja cap classique. Italijansko peneče vino iz grozdja muškat uporablja DOCG Asti in iz grozdja glera DOCG Prosecco. V Nemčiji je sekt običajno peneče vino. Druga francoska vinska območja ne morejo uporabiti imena šampanjec: npr., Burgundija in Alzacija proizvajata Crémant. Belgijski organi so leta 2008 uničili več kot 3000 steklenic penečega vina, proizvedenega v Kaliforniji, označenih z izrazom "šampanjec".
Ne glede na pravne zahteve za označevanje, obsežna izobraževalna prizadevanja vinske regije Šampanja in uporabo alternativnih imen s strani proizvajalcev kakovostnih penečih vin, ki niso šampanjci, nekateri potrošniki in prodajalci vina, vključno s "Korbels California Champagne", uporabljajo šampanjec kot splošni izraz za bela peneča vina, ne glede na poreklo.
Vas Champagne v Švici, je tradicionalno izdelovala mirno vino, označeno kot "šampanjec", najstarejše zapise o vinogradništvu so iz leta 1657. V skladu z EU je švicarska vlada leta 1999 priznala, da bo do leta 2004 iz vasi izginila uporaba imena. Prodaja je po spremembi padla s 110.000 steklenic na leto na 32.000. Aprila 2008 so se vaščani odločili, da se bodo borili proti omejitvi na švicarskih volitvah.
V Sovjetski zvezi so se vsa peneča vina imenovala шампанское ('šampansko v ruščini). Ime se še danes uporablja za nekatere blagovne znamke penečih vin, proizvedenih v nekdanjih sovjetskih republikah, kot so Sovetskoye Shampanskoye in Rossiyskoe Shampanskoe.
Pridelava
Méthode Champenoise je tradicionalna metoda, s katero se proizvaja šampanjec. Po primarni fermentaciji in stekleničenju se v steklenici pojavi drugo alkoholno vrenje. Ta druga fermentacija se sproži z dodajanjem več gramov kvasovk Saccharomyces cerevisiae in sladkorja v steklenico - čeprav ima vsaka blagovna znamka svoj skrivni recept. Po mnenju apelacije d'origine contrôlée je potrebno najmanj 1,5 leta, da se popolnoma razvije celotna aroma. V letih, ko je trgatev izjemna, se deklarira mlinski čas in nekaj šampanjca bo izdelano in označeno kot proizvod ene letine in ne mešanice več letin. To pomeni, da bo šampanjec zelo dober in mora zoreti vsaj 3 leta. V tem času je steklenica šampanjca zaprta s kronskim zamaškom, ki je podoben tistemu, ki se uporablja na steklenicah za pivo.