Alexander Boris de Pfeffel Johnson, britanski politik, novinar in publicist, * 19. junij 1964, New York, Združene države Amerike.

Johnson je nekdanji predsednik vlade Združenega kraljestva in vodja Konservativne stranke. Britansko vlado je vodil med leto 2019 in 2022. Pred nastopom te funkcije julija 2019 je bil član Parlamenta (MP) za Uxbridge in Južni Ruislip od leta 2015 dalje in MP za Henley od 2001 do 2008. Od leta 2008 do 2016 je bil župan Londona, med 2016 in 2018 pa je bil zunanji minister Združenega kraljestva. Kot član Konservativne stranke se Johnson opredeljuje za paternalistični enonarodni konservatizem, nagibal pa se je na stran tako ekonomsko kot socialno liberalne politike.

Rodil se je v New Yorku bogatim angleškim staršem zgornjega srednjega razreda in se šolal na Evropski šoli v Bruslju, v Hiši Ashdown ter na Kolidžu Eton. Nato je študiral klasično književnost na Kolidžu Balliol v Oxfordu, kjer so ga leta 1986 izvolili za predsednika skupnosti Oxford Union. Svojo kariero v novinarstvu je začel pri Timesu, vendar so ga zaradi ponarejenega citata odpustili. Kasneje je postal dopisnik Daily Telegrapha iz Bruslja; njegovi članki so močno prispevali k evroskeptičnemu ozračju na britanski desnici. Bil je pomočnik urednika Telegrapha od leta 1994 do 1999, med 1999 in 2005 pa je urejal časopis The Spectator. Leta 2001 je bil izvoljen v parlament za volilni okraj Henley kot član kabineta v senci pod vodjema konservativcev Michaelom Howardom in Davidom Cameronom. V precejšnji meri se je držal linije konservativne stranke, je pa v vprašanjih, kot so pravice LGBT, v parlamentu zastopal socialno liberalnejša stališča.

Kot konservativni kandidat za župana Londona je Johnson leta 2008 premagal laburističnega župana Kena Livingstona in se sedežu v House of Commons odpovedal. Med svojim prvim županskim mandatom je prepovedal alkohol na večini linij javnega potniškega prometa, se zavzemal za londonski finančni sektor ter uvedel avtobuse New Routemaster, sistem za najemanje koles in žičnico čez Temzo. Leta 2012 je bil ponovno izvoljen, pri tem je znova premagal Livingstona. Med drugim mandatom je bil izvoljen za predsednika odbora za Poletne olimpijske igre 2012. Leta 2015 je bil izvoljen v Westminster kot poslanec za Uxbridge in Južni Ruislip, zato je naslednje leto odstopil kot župan. Leta 2016 je Johnson postal viden predstavnik uspešne kampanje Vote Leave (»Glasuj za odhod«) za Brexit. Pozneje ga je Theresa May imenovala za ministra za zunanje zadeve in za zadeve Commonwealtha, vendar ji je po dveh letih dal odpoved, ker se ni strinjal z njenimi stališči glede Brexita in tudi ne s sporazumom iz Chequersa. Leta 2019 ga je Konservativna stranka izvolila za vodjo in ga imenovala za predsednika vlade, konec januarja 2020 pa je država pod njegovim vodstvom tudi formalno izstopila iz Evropske unije.

Decembra 2021 je izbruhnil škandal, ko se je razvedelo, da se je udeležil zasebne zabave v času veljavnosti ukrepov omejevanja stikov med pandemijo koronavirusne bolezni, za kar je bil kot prvi britanski premier v zgodovini kaznovan za prekršek v času, ko je bil še na položaju. Poročilo o incidentu je vodilo do glasovanja o nezaupnici, ki ga je prestal. Nov škandal je sledil julija 2022, po imenovanju Chrisja Pincherja, obtoženega spolnega nadlegovanja več žensk, na položaj v vodstvu stranke. Zaradi tega je odstopila vrsta ministrov Johnsonove vlade, kar je tudi njega prisililo v odstop. 6. septembra 2022 je bila za novo predsednico vlade imenovana njegova ministrica za zunanje zadeve Liz Truss. Sam ostaja poslanec.

Johnson je za britansko politiko in za novinarstvo kontroverzna oseba. Podporniki so ga hvalili kot zabavno, duhovito in priljubljeno pojavo, privlačno ne samo tradicionalnim konservativnim volivcem. Po drugi strani je bil deležen kritik levice in desnice, očitali so mu elitizem, kronizem, nepoštenost, lenobo, rasistično in homofobno izražanje. Johnson je predmet več biografij in številnih literarnih referenc.

Zgodnja leta Otroštvo: 1964–1977 Johnson se je rodil 19. junija 1964 v New Yorku. Njegovo rojstvo so zabeležile tako oblasti ZDA kot tudi Britanski konzulat, tako da mu je bilo dodeljeno ameriško in britansko državljanstvo. Njegov oče Stanley Johnson je tedaj študiral ekonomijo na Univerzi Columbia.

Johnsonov ded po materini strani je bil odvetnik Sir James Fawcett. Johnsonova mati je bila Charlotte Fawcett, umetnica iz družine liberalnih intelektualcev, ki se je poročila s Stanleyjem leta 1963, pred njuno selitvijo v ZDA. Njen stari oče je bil Elias Avery Lowe, paleograf, judovski priseljenec iz Rusije v ZDA,Interview: Boris Johnson – my Jewish credentials , The Jewish Chronicle, Daniella Peled, April 2008 stara mati pa je bila Helen Tracy Lowe-Porter, prevajalka Thomasa Manna. Johnsonov praded po materini strani je bil litovski Jud in ortodoksni judovski rabin. Johnson se je zaradi pestrosti prednikov opisal kot »talilni lonec v eni osebi« – v katerem se združujejo prastari starši, med njimi Muslimani, Judje in Kristjani.

Septembra 1964 so se vrnili v Veliko Britanijo, da je Charlotte lahko študirala na Univerzi v Oxfordu. S sinom je živela v mestu Summertown, Oxford, in leta 1965 rodila hčerko Rachel. Julija 1965 se je družina preselila v Severni London, februarja 1966 pa v Washington D.C., kjer je Stanley dobil službo pri Svetovni banki. Tretji otrok Leo se je rodil septembra 1967. Stanley je nato dobil zaposlitev pri političnem odboru za nadzor prebivalstva, tako da je se družina junija preselila v Norwalk, Connecticut. levo|sličica|Johnson se je šolal v Hiši Ashdown, Vzhodni Sussex Leta 1969 je Stanley družino preselil na družinsko kmetijo v Nethercote blizu Winsforda na zahodu Anglije. Tam je Johnson dobil svoje prve izkušnje z lovom na lisico. Stanley je bil redno odsoten iz Nethercote, tako da je vzgojo sina v veliki meri prepustil njegovi materi in varuškam au-pair. Kot otrok je bil Johnson tih in prizadeven, trpel pa je zaradi naglušnosti, ki ga je stala kar nekaj operacij. Otroke so vse spodbujali že od mladega, da se lotevajo resnih tem; uspeh je bil ustrezno nagrajevan. Prva ambicija Johnsona, ki se je še spominja, je bila postati »kralj vsega sveta«. Ker so imeli komaj kaj prijateljev, so si bili mladi Johnsoni zelo blizu in tako tudi ostali.

Konec leta 1969 je družina preselila v Maida Vale v zahodnem London, kjer je Stanley začel s podoktorskim študijem na Londonski šoli za ekonomijo. Charlotte in otroci so se leta 1970 za kratek čas vrnili v Nethercote, nato pa znova v London, v Primrose Hill, kjer je Boris obiskoval osnovno šolo. Konec 1971 se jim je rodil še sin Joseph.

Ko je Stanley dobil zaposlitev pri Evropski komisiji, se je družina aprila 1973 preselila v Uccle, Bruselj, kjer se je Johnson naučil francosko. Charlotte je doživela živčni zlom, tako da je bila hospitalizirana zaradi klinične depresije; Johnson in njegovi bratje in sestre so končali leto 1975 v Hiši Ashdown, v pripravljalnem internatu v Vzhodnem Sussexu. Tu je Boris vzljubil ragbi ter se odlikoval v stari grščini in latinščini; da so učitelji uporabljali telesno kaznovanje, ga je potrlo. Stanley in Charlotte sta šla decembra 1978 narazen in se leta 1980 ločila. Charlotte se je preselila v stanovanje v Notting Hill, kjer so otroci preživeli veliko časa z njo.

Eton in Oxford: 1977–1987

Johnson je dobil Kraljevo štipendijo za šolanje na Eton College, elitnem neodvisnem internatu v Etonu, Berkshire. V internat je prišel jeseni 1977, začel je uporabljati ime Boris namesto Alex in razvil »ekscentrično angleško persono«, po kateri je pozneje postal znan. Opustil je katolicizem svoje matere in prestopil v Anglikansko cerkev. Čeprav se šola v poročilih pritožuje zaradi njegovih brezdelnosti, samozadovoljstva in zamud, je bil Johnson na Etonu priljubljen in poznan. Njegovi prijatelji so bili večinoma iz premožnega srednjega in zgornjega razreda; njegova najboljša prijatelja sta bila Darius Guppy in Charles Spencer, oba sta mu sledila v Oxford in tudi kot odrasli so ostali prijatelji. Johnson se je odlikoval v angleščini in klasikih, zanje je dobival nagrade, postal je tajnik šolskega debatnega krožka in urednik šolskega glasila Kronika internata Eton. Konec leta 1981 je bil sprejet v Združenje Eton. Po zaključku Etona si je Johnson privoščil enoletni premor v Avstraliji, kjer je učil angleščino in latinščino v Kampusu Timbertop, elitnem neodvisnem internatu. levo|sličica|250x250_pik|Johnson je študiral klasično literaturo na Kolidžu Balliol, Oxford. Johnson je dobil štipendijo za študij Literae Humaniores, štiriletni študijski program na Kolidžu Balliol v Oxfordu. Z vpisom na univerzo konec leta 1983 se je pridružil generaciji študentov na Oxfordu, ki so v začetku 21. stoletja prevladali v britanski politiki in medijih, kot so visoki člani konservativne stranke David Cameron, William Hague, Michael Gove Jeremy Hunt ter Nick Boles. Na univerzi je igral ragbi za Balliol in ostal v stiku predvsem s starimi Etonijci, med drugim s članstvom v klubu Bullingdon, pivski združbi višjega razreda, ki je bila znana predvsem po vandalizmu.; Johnson je spoznal aristokratko Allegro Mostyn-Owen in med študijem na univerzi sta se zaročila.

Johnson je bil priljubljen in splošno znan na Univerzi v Oxfordu. Z Guppyjem je urejal satirično revijo univerze Tributary. Leta 1984 je bil izvoljen za tajnika Oxfordskega združenja, potem ko ga je na volitvah za predsednika združenja premagal Neil Sherlock. Leta 1986 je Johnson ponovno kandidiral za predsednika; njegova kampanja je bila osredotočena na zgornji razred in njegovo podporo, s poudarkom na osebnosti kandidata in manj na njegovih stikih s konservativci. V upanju na njihove glasove je Johnson iskal bližino združenj, ki so bile blizu Socialno-demokratski stranki (SDP) in Liberalni stranki. Johnson je z zmago na volitvah postal predsednik, čeprav njegovo predsedstvo ne spada med posebno odlična in nepozabna; glede njegove usposobljenosti in resnosti so se pojavljala vprašanja. S specializacijo v antični književnosti in klasični filozofiji je Johnson na Kolidžu Balliol z zgornjim redom druge stopnje, vendar je bil zelo nesrečen, ker ni izdelal z odliko.

Zgodnja kariera

Times in Daily Telegraph: 1987–1994 Johnson in Mostyn-Owen sta se poročila septembra 1987; Allegra e Boris – duet za violino in violo je posebej za poroko komponiral Hans Werner Henze. Po medenih tednih v Egiptu sta se preselila v Zahodni Kensington, Zahodni London. Johnson si je poiskal delo pri podjetju za svetovanje L. E. K. Consulting, vendar je po enem tednu odnehal. S pomočjo družinskih vezi je konec leta 1987 je začel pri The Times kot podiplomski pripravnik. Tam je povzročil škandal s člankom o arheološkem odkritju palače Edvarda II., za katerega si je izmislil citat svojega botra, zgodovinarja Colina Lucasa. Ko je urednik Timesa Charles Wilson izvedel za prevaro, je Johnson dobil odpoved.

Johnson se je zaposlil v uredništvu Daily Telegraph, ker ga je urednik, Max Hastings, poznal še iz časov njegovega predsedstva v Oxfordu. Njegovi članki so bili po srcu konservativnih bralcev srednjega razreda in srednjih let iz »Srednje Anglije«; znani so bili po značilnem slogu, polnem staromodnih besed in besednih zvez, pa tudi po tem, da je bralce redno naslavljal z »moji prijatelji«. V začetku leta 1989 je časopis Johnsona poslal v Bruselj, da od tam poroča o Evropski komisiji; v Bruslju je ostal do leta 1994. Kot oster kritik predsednika komisije Jacquesa Delorsa si je pridobil sloves enega redkih evroskeptičnih novinarjev. Mnogi med njegovimi kolegi novinarji so bili kritični do njegovih izdelkov, saj naj bi pogosto vsebovali neresnice, katerih namen je bil diskreditirati Komisijo; torijski politik Chris Patten je kasneje izjavil, da Johnson takrat bil »eden največjih zastopnikov lažnega novinarstva«.