Kraljevina Srbija (1217–1345)

Kraljevina Srbija (srbsko Краљевина Србија, Kraljevina Srbija) ali Srbsko kraljestvo (srbsko Српско краљевство, Srpsko kraljevstvo) (1217-1345) je bila srbska fevdalna država, ki je nastala leta 1217 iz Velike kneževine Raške, ko je bil veliki župan (knez) Štefan Nemanjić povišan v kralja. Trajala do 16. aprila 1346, ko je bila pod kraljem Štefanom Dušanom povišana v Srbsko cesarstvo.

Zgodovina Ozadje Štefan Prvokronani je prestol velikega kneza zasedel leta 1196, oče Štefan Nemanja na skupščini v Rasu odstopil in se umaknil v samostan. Naslov velikega kneza je nosil do leta 1217.

Zveze z Dubrovniško republiko in rimskokatoliškm Zahodom so ga privedle do tega, da je papeža Honorija III. zaprosil za kraljevsko krono. Za krono je že konec 12. stoletja zaprosil papeža Inocenca III. Istočasno je zanjo zaprosil tudi njegov brat Vukan, ki se je iz neznanih vzrokov štel za družinsko povezanega s papežem. Vukan je razen tega želel obnoviti nekanonsko katoliško Barsko nadškofijo, ki jo je leta 1089 ustanovil dukljanski knez Konstantin Bodin iz dinastije Vojislavljević. Ukinjena je bila leta 1143. Papež Inocenc III. je Vukanu ustregel in škofijo obnovil in ji na Lateranskom koncilu leta 1215 podelil jurisdikcijo nad vsemi rimskokatoliškimi škofijami v srbski državi.ISN 1999, str. 263-273, 297-299.

Štefan Prvokronani thumb|levo|150px|Šetefan Prvokronani, freska v salmostanu Mileševa Pomemben korak k vzpostavitvi Srbskega kraljestva je bila Štefanova poroka z Ano Dandolo, hčerko beneškega poddoža Rajnerja Dandola in vnukinjo slavnega beneškega doža Enrica Dandola, organizatorja četrtega križarskega pohoda na Konstantinopel leta 1204. Poroko je sredi 14. stoletja omenil tudi beneški dož Andrej Dandolo v svoji Chronica per extensum descripta. Poroka in podelitav krone preko papeževega legata je bila med 5. avgustom 1216 in 5. avgustom 1217. Štefan se moral pred tem odreči pravoslavni veri.

Novico o kronanju je zabeležil tudi jeromonah Domencijan v Žitiju Svetog Save (Življenjepis Svetega Save). Po Domencijanu je studeniški iguman Sava poslal v Rim škofa Metoda z navodili, da od papeža dobi kraljevsko krono. Metod je svojo nalogo uspešno opravil. Po zahodnih virih je kronanje opravil papežev legat, po Domancijanu in Teodoziju pa Sveti Sava, ki je med kronanjem na Štefanovo glavo položil roko Janeza Krstnika. Andrej Dandolo poudarja, da je krono dobil šele po poroki z Ano Dandolo (dum neptem....ducis accepisset in coniugem) in da se je pred tem odrekel pravoslavju.Komatina 2014, str. 7-22.

Družina Dandolo je bila v tistem času zelo vplivna, ker je bi Ivan Dandolo dubrovniški knez, Dubrovniška republika pa je prav leta 1215 s srbskim velikim knezom sklenila zelo ugoden trgovinski sporazum. Kakšno vlogo je pri sklepanju zakona igral Ivan Dandolo, ni znano.

Naziv Štefana Prvokronanega se je pred letom 1217 glasil "veliki župan Štefan, gospodar cele Srbske države". Naslov je omenjen v Hilandarski listini iz leta 1200, s katero je Štefan Dušan potrdil privilegije, ki jih je samostanu Hilandar podelil njegov oče. Po kronanju je leta 1217 podelil privelegije tudi samostanu Žiča. V tej listini se njegov naziv glasi "Štefan, po milosti Božji kronani kralj in samodržec cele Srbske države in Primorja".

Leta 1219 se je Štefan uspel povezati z vplivno bizantinsko družino Angel, ki je vladala v Epirskem despotatu. V prepisih metropolita Nefpakta Ivana Apokavka so omenjene priprave na poroko Štefanovega sina Radoslava z epirsko princeso Ano, najstarejšo hčerko despota Teodorja Angela Dukasa Komnena. Priprave so se začele leta 1218, zakon pa je bil sklenjen leto kasneje.Miljković 2015, str. 272-273.

Štefan je pred smrtjo samostanu Žića izdal še eno darovnico, s katero je pod njegovo jurisdikcijo postavil vse svoje nadarbine (Hilandar, Jurijevi stebri, Studenica in Mileševa). Leta 1228 je prestol predal svojemu najstarejšemu sinu Radoslavu in se kot Simon umaknil v samostan. Kamalu zatem je po 24. septembra 1228 umrl. Pokopan je bil v samostanu Studenica, kasnjeje pa je brat Sava njegove posmrtne ostanke prenesel v samostan Žiča.ISN 1999, str. 300-301.Stanković 2012, str. 111-118.

Štefan Radoslav thumb|levo|150px|Šetefan Radoslav Radoslav že je v drugi Štefanovo darovnici samostanu Žiča omenjen kot njegov naslednik,Žička povelja.[mrtva povezava] zato je predaja oblasti potekla brez zapletov. Radoslav je pred zasedbo prestola morda upravljal del Zete in Zahumja s prestolnico Kotor. Kot knez je imel enaka pooblastila kot njegov stric Vukan Nemanjić.ISN 1999, str. 307.

Kot kralj je vedno poudarjal svoje grško poreklo, ker je bil njegov stari oče bizantinski cesar Aleksej III. Angel. Iz njegovega podpisa je razvidno, da je imela nanj veli vpliv njegova mati Evdokija, saj se je na vseh listinah podpisoval s Štefan Dukas. Radoslava je za kralja kronal stric Sava na Spasovdan leta 1228 v Žiči. Odnosi med njima so se kasneje zelo poslabšali, ker se v cerkvenih zadevah Radoslav ni obračal nanj, ampak na ohridskega nadškofa Homatijana. Nanj so se obračali tudi vsi, ki so bili pod njegovo jurisdikcijo – atoški menihi, meščani Soluna, diakon in hatrofilaks iz Drame (Drač) in metropolita Drača in Krfa. Radoslavova vprašanja Homatijanu in odgovori nanje so ohranjeni v rokopisu iz 16. stoletja, ki ga hrani Bavarska deželna lnjižnica.Miljković 2015, str. 259-275. Iz njih je razvidno, da je Radoslav nameraval nedavno ustanovljeno samostojno Srbsko pravoslavno cerkev vrniti pod jurisdikcijo Ohridske nadškofije, s čimer se njegov stric Sava seveda ni strinjal. Sava je zapustil domovino in se odpravil na prvo romanje v Sveto deželo.Miljković 2015, str. 259-265.ISN 1999, str. 307-308.

V zunanji politiki se je Radoslav povsem naslanjal na svojega tasta, dokler ni leta 1230 prišlo do prerazporeditve moči na Balkanu. V bitki pri Klokotnici (pritok Marice) je despota Teodorja porazil bolgarski car Ivan Asen II. in zlomil moč Epirskega despotata. Njegov poraz se je odrazil tudi v Srbiji. Plemstvo, nezadovoljno z Radoslavovo proepirsko politiko, je iskalo pomoč Bolgarov, da bi z njihovo pomočjo izvedlo državni udar. Radoslava so konec leta 1233 odstavili in na njegovo mesto postavili njegovega mlajšega brata Štefana Vladislava. Radoslav in Ana sta pobegnila v Dubrovnik in se kasneje umaknila v samostan. Kdaj in kako je Radoslav umrl, ni znano.Cawley, Charles (30. januar 2011). Profile of Stefan Radoslavand his wife. Medieval Lands database, Foundation for Medieval Genealogy.

Štefan Vladislav I. thumb|levo|150px|Šetefan Vladislav, freska v samostanu Mileševa

Radoslavov naslednik Vladislav je bil poročen z Beloslavo, hčerko bolgarskega carja Ivana Asena II. Tudi njega je kronal stric Sava. Zgleda, da je pred kronanjem vladal kot knez. Leta 1220 je, verjetno s sodelovanjem stica Save, ustanovil samostan Mileševa.

Na začetku Vladimirjeve vladavine so bili odnosi z Dubrovniško republiko kom slabi. Srbski kralj je pritiskal na Dubrovčane, da mu predajo pobeglega brata Radoslava, ki je za pomoč prosil tudi bosanskega bana Mateja Ninoslava. Ko je Vladimir zapretil z vojno, je moral Radoslav zapustiti Dubrovnik. Zatekel se je v Drač, kjer se je domnevno razšel s soprogo Ano. Na poziv strica Save se je vrnil v Srbijo, kjer je leta 1235 umrl kot menih Ivan.

Naslednje leto je v bolgarski prestolnici Veliko Tǎrnovo na povratku z drugega romanja po vzhodnih patriarhijah umrl tudi Sava. Po Domencijanu so Bolgari nameravali obdržati njegovo telo, ki je bilo pokopano v cerkvi Štiridesetih mučencev v Velikem Tǎrnovem. Vladislav je po nekaj zavrnjenih prošnjah za vrnitev osebno odšel do svojega tasta, ki je nazadnje dovolil Savino vrnitev Srbijo. Savo so pokopali v samostanu Mileševa.ISN 1999, str. 310-312.

200px|thumb|Beli angel, freska v samostanu Mileševa

Vladislav je leta 1235 izdal listino, s katero se je Dubrovniška republika obvezala, da na svoje ozemlje ne bo sprejemala nasprotnikov srbskega kralja, in v zameno dobila potrditev prejšnjih privilegijev. Z izdajo listine se je ustalil običaj, da so se sporazumi ponovno potrjevali ob vsaki menjavi oblasti na srbski ali dubrovniški strani.

Vladislav je moral leta 1237 z vojsko oditi na reko Cetino na skrajni zahod svoje države. Povod za odhod je bil vdor ogrskega hercega Kolomana na humsko ozemlje, kjer je kot vazal srbskega kralja vladal Toljen II., potomec Miroslava Zavidovića, brata Štefana Nemanje. Koloman je po uspešnem prodoru skozi Bosno vdrl na Toljenovo ozemlje. Prihod Vladislavove vojske je preprečila nadaljnje ogrske pohode. Ob tej priložnosti je bila sklenjena zveza med Splitom in Srbskim kraljestvom.

Na začetku 40. let 13. stoletja so v vzhodno Evropo vdrli Mongoli. Opustošili so Rusijo, Poljsko, Šlezijo in Ogrsko in med zasledovanjem ogrskega kralja Béle IV. prodrli vse do Jadranskega morja. Vračali so se skozi Srbijo in Bolgarijo in po vrnitvi domov pod vodstvom Batu kana leta 1243 ustanovili Zlato hordo.

Tik pred mongolsko invazijo je umrl bolgarski car Ivan Asen II. Nasledil ga je nesposobni sin Koloman I. Asen. Vladislav je s carjevo smrtjo izgubil podporo Bolgarije in bil leta 1241 odstavljen. Nasledil ga je mlajši brat Uroš. Vladislav je ostal v Srbiji, kjer je leta 1269 umrl. Pokopan je bil v svoji nadarbini Mileševa.ISN 1999, str. 312-314.

Štefan Uroš I. thumb|levo|150px|Šetefan Uroš I. Začetek Uroševe vladavine je zaznamoval prihod saških rudarjev. Prvič so omenjeni v Uroševi darovnici Brskovu iz leta 1254. Razlog njihovega prihoda ni znan. Z njihovim prihodom sta povezani dve teoriji: da so se pod pritiskom Mongolov z dovoljejnjem srbskega kralja priselili iz Erdelije ali da so prišli na Uroševo vabilo zaradi vzajemnih gospodarskih interesov. Sasi so s seboj prinesli nove tehnike obdelave barvnih kovin, ki jih Srbi niso poznali. Sasi so Urošu omogočili osamosvojitev od plemstva, ker je lahko s povečanimi dohodki vzdrževal svojo vojsko plačancev.ISN 1999, str. 342.

Konec 40. let 13. stoletja je na mesto barskega nadškofa prišel Giovani Plano Karpini in ponovno so se začeli spori med Dubrovniško in Barsko nadškofijo. Leto kasneje je bila bosanska katoliška dieceza izključena iz jurisdikcije dubrovniškega nadškofa in podrejena nadškofiji Kaloča. Dubrovniška nadškofija je zato poskušala pod svojo jurisdikcijo dobiti vse srbske katoliške škofije, ki so bile od leta 1215 podrejene Barski nadškofiji. Spor je bil rešen v korist Barske nadškofije, vendar je moral nadškof Karpini odstopiti. Nasledil ga je nadškof Gufrid.R. Radić — D. Korać (1998). str. 247—257.

Uroš se je v sporu postavil na barsko stran in opustošil okolico Dubrovnika, slednji pa je sklenil zavezništvo z bolgarskim carjem Mihaelom II. Asenom, da bi napadel Srbijo z vzhoda. Koaliciji se je pridružil humski knez Radoslav. Bolgarska vojska je leta 1245 napadla Srbijo, vendar je napad spodletel in ni ogrozil Uroševega položaja, Dubrovnik pa je bil prisiljen s Srbijo skleniti mirovni sporazum. Največje posledice je očitno utrpel knez Radoslav, ki se po koncu vojne v zgodovinskih virih nič več ne omenja. Njegova kneževina je bila priključena k Srbskemu kraljestvu. Priblžno takrat je Uroš k svojemu kraljestvu priključil tudi ozemlje, ki so ga upravljali Vukanovi nasledniki Štefan, Dimitrij in Mladen.ISN 1999, str. 349.

300px|thumb|Balkan leta 1265

Uroš se je vmešal v vojno med Epirskim despotatom in Nikejskim cesarstvom, v katerem je vladal Mihael VIII. Paleolog. Podprl je epirskega despota Mihaela II. Angela in mu leta 1258 poslal 1.000 vojakov, sam pa je zasedel severno Makedonijo s Skopjem. Epirsko-srbska koalicija je bila leta 1259 v bitki v Pelagoniji poražena. Mihael Paleolog je dve leti kasneje osvojil Konstantinopel, s čimer se je končalo Latinsko cesarstvo (1204-1261).ISN 1999, str. 350.