thumb|Rodbinsko drevo Babenberžanov iz 1489–1492, danes v samostanu Klosterneuburg thumb|Mejni grof Leopold III. Sveti, deželni zavetnik Spodnje Avstrije; podoba iz rodbinskega drevesa
Babenberžani so bili ena od najvplivnejših dinastij nemškega cesarstva (Vojvodina Bavarska) v visokem srednjem veku. Iz nje so izvirali vojvode Avstrije in Štajerske, vrsta škofov (v Freisingu, Passauu in Salzburgu) ter eden največjih zgodovinopiscev tedanjega časa Oton Freisinški. Poleg Habsburžanov so bili najpomembnejša plemiška rodbina, ki je v srednjem veku vladala velikemu delu slovenskega ozemlja.
Njihova sorodstvena zveza z Babenberžani, ki so v frankovskih časih imeli posesti okrog Bamberga, je nejasna. Kot mejni grofje (976–1156) so skrbeli za varnost vzhodne meje nemškega kraljestva. Mejo kraljestva so uveljavili na črti rek Morava-Litva (Leitha). Od leta 1156 so bili nekaj časa bavarski vojvode, leta 1180 pa so postali gospodarji vojvodine Avstrije. Z dedovanjem po štajerskih Otokarjih so leta 1192 pridobili tudi oblast nad vojvodino Štajersko. Pod tremi odličnimi babenberškimi vladarji, Leopoldom III., Leopoldom V. in Leopoldom VI., so avstrijske dežele doživele svoj prvi razcvet. Z ženitvijo vojvode Friderika II. z Agnezo Andeško-Meransko so Babenberžani pridobili posesti tudi na Kranjskem. Po Friderikovi smrti (v bitki proti Ogrom ob reki Litvi) so leta 1246 ostali brez moškega potomca.
Poreklo in izvor imena
Zgodovinarjem porekla Babenberžanov doslej ni uspelo razvozlati. Domneva, da so rodovno povezani s starimi grofi iz Bamberga (ki so bili leta 906 v spopadu s Konradini za oblast v Frankovski poraženi) je dala njihovi dinastiji ime. Domnevajo tudi, da so povezani z bavarsko vojvodsko dinastijo Liutpoldincev, potomcev Liutpoda Bavarskega. A dokazov ni.
Za prvega v babenberškem rodovniku, Luitpolda ali Leopolda I., grofa v Donaugauu, ki mu je leta 976 cesar Oton II. podelil v fevd bavarsko Vzhodno marko, je znano, da je bil poročen z vnukinjo cesarja Otona I., Richezo, ki je bila hči vojvode Konrada Rdečega iz rodbine Salijcev, ki je padel v bitki na Leškem polju (955). Nasledil ga je njun sin Henrik I., njega pa sin Adalbert, pri čemer pa je genealoška postavitev Adalberta nezanesljiva (nekateri ga imajo za Henrikovega brata). Freisinški škof in zgodovinar Oton, sam iz rodu Babenberžanov Adalbertov vnuk, in drugi avstrijski srednjeveški avtorji postavljajo na začetek babenberškega rodovnika Adalbeta.Zöllner, str. 61–62
Mejni grofje v bavarski Vzhodni marki Babenberžani so kot mejni grofje bavarske Vzhodne marke, za katero se je kmalu uveljavilo ime Avstrija, imeli nalogo varovanja in širjenja vzhodne meje cesarstva.
Sin Leopolda I., Henrik I. (vladal 994–1018), se je uspešno bojeval proti vojaško močnemu poljskemu vojvodi Boleslavu Hrabremu, ki je nekaj časa zasedal Moravsko in od tam ogrožal marko. V njegovem času je marka segala že preko Dunajskega gozda.
Tudi dolgo vladanje njegovega naslednika Adalberta (1018–1055), ki so ga kasnejši zgodovinarji poimenovali »zmagovitega«, je zaznamovalo bojevanje proti sosednjim Moravcem in Ogrom. Pri tem je mejo potisnil do črte Morava-Litva (Leitha). Kljub temu se zdi, da odnos med Babenberžani in salijskimi kralji, ki so vodili politiko podpiranja manjših vazalov proti velikim, ni bil ravno prijateljski.
Leta 1030 je cesar Konrad II. poslal svojega mladega sina Henrika z vojsko proti ogrskemu kraljestvu Štefana I. Henrik je prodrl do reke Rabe, potem pa se je zaradi pomanjkljive oskrbe (morda po krivdi Babenberžanov ?) moral umakniti do Dunaja, kjer so ga Ogri obkolili; primoran je bil, vdati se. Posledica je bila začasna izguba dela ozemelj ob meji (med rekama Fischa in Litva).
Trinajst let kasneje je Henrik, tedaj že kralj Henrik III., posegel v spor za ogrski prestol med svojim varovancem Petrom in ogrskim narodnim kandidatom Samuelom Abo. Adalbert in njegov sin Luitpold sta se v bojih izkazala, tudi ozemlje med Fischo in Litvo so spet dobili nazaj. Luitpold je dobil v fevd na novo ustanovljeno »Novo marko«. A že naslednje leto, ob Luitpodovi prezgodnji smrti leta 1043, je bila marka podeljena nekemu grofu Siegfridu, ki ni bil iz rodu Babenberžanov.Zöllner, str. 65
Adalberta je nasledil sin Ernest (1055–1075). Tedaj je upravljanje Nove marke spet prešlo na Babenberžane. Ernestovo bojevanje z Ogri ni bilo vedno uspešno. S pojavom Štefanove države in ustanovitvijo samostojne nadškofije Esztergom je bilo širjenje nemškega krajestva proti vzhodu zaustavljeno.
Ernesta je nasledil sin Leopold II. (1075–1095). Ravno tedaj se je začel spor med rimsko-nemškim kraljem Henrikom IV. in novim papežem Gregorjem VII., investiturni boj. Leopold II., sprva kraljev pristaš, je dal zatočišče passavskemu škofu Altmannu, ki ga je Henrik IV. s silo pregnal iz njegove škofije in se navdušil za gregorijansko reformo. Ko je kralj leta 1079 z vojsko vdrl v Avstrijo, se mu je Leopold podredil, a se je leta 1081, ko je bil Henrik IV. v Italiji, javno izrekel za protikralja, luksemburškega grofa Hermana Salmskega. Kralj se je odzval tako, da mu je odvzel fevd in marko podelil češkemu vojvodi Vratislavu. Ta je vdrl v Avstrijo in pri Mailbergu premagal Leopoldovo vojsko (1082). Leopold je začasno izgubil pas ozemlja na južnem Moravskem (severno od reke Thaya), uspel pa je obdržati položaj mejnega grofa (kralj je tedaj imel polno drugih problemov). Odtlej ni več aktivno posegal v papeško-cesarski spor, ostal pa je pristaš cerkvenega reformacijskega gibanja in reformiral nekaj samostanov (St. Florian, Kremsmünster, Melk, St. Pölten, Göttweig).
Naslednik, sin Leopold III. (1095–1136) se je poklonil cesarju Henriku IV., ko se je ta drugič vrnil iz Italije (1099). Zbližal se je tudi s češkim knezom Bretislavom II., ki je postal njegov svak poročila sta se Bretislavov brat Bořivoj in sestra Leopolda III, Geberga . Skupaj sta podprla cesarja, ko se mu je leta 1004 uprl sin Henrik. Ko pa se je med državnimi knezi izoblikovalo mnenje, da je za nadaljevanje spora s papežem (tedaj že tretjim, Pashalom) kriva cesarjeva osebnost, je Leopold III. podprl cesarjevega sina. Z njim, tedaj že nemškim kraljem Henrikom V., je sodeloval na pohodu proti ogrskemu kralju Kolomanu (1108).
Leopold III. se je po smrti starega cesarja poročil (1106) z njegovo hčerko in sestro novega kralja, Agnezo, vdovo po švabskem vojvodi Frideriku I. Ta poroka je močno povečala ugled Babenberžanov, po sredstvih, s katerimi je grof odtlej razpolagal, pa lahko domnevamo, da je nevesta prinesla tudi veliko doto iz kraljevega imetja. Leopold III. je ustanovil samostan Klosterneuburg z veliko grofovsko rezidenco (pfalco) v njegovi soseščini, prvi avstrijski cistercijanski samostan Heiligenkreuz in z obsežnimi zemljišči obdaroval rodbinski samostan Melk. Kakor je bil naklonjen duhovščini, pa je znal izrivati interese velikih plemiških družin in je proti koncu vladanja dobil pod svojo oblast tudi Dunaj.
Obdobje Leopolda III. je bilo dokaj mirno. Njegovo modro vladanje v mejni grofiji ga je ob smrti Henrika V. (1125) uvrstilo celo med kandidate za novega nemškega kralja, a je kandidaturo odklonil in se naprej posvečal Avstriji. Bil je priljubljen med ljudmi, že kmalu po smrti je dobil vzdevek »pobožni« in bil leta 1485 proglašen za svetnika. Od 1663 velja za zaščitnika Spodnje Avstrije.
Vojvode na Bavarskem Leopold III. je za naslednika izbral svojega tretjega sinadrugega iz zakona z Agnezo Leopolda IV. (1136–1141). Ob nenadni smrti bavarskega vojvode Henrika Ponosnega (1139) iz rodu Welfov, mu je njegov polbrat, nemški kralj Konrad III., ki je želel Welfe oslabiti, podelil v fevd vojvodino Bavarsko. Bavarski knezi so Leopolda hitro sprejeli, zlasti cerkveni, med katerimi je bil tudi Leopoldov brat, freisinški škof Oton. Vendar Welfi niso mirovali. Brat Henrika Ponosnega, Welf VI., je spomladi 1140 Leopolda IV. z vojsko pregnal iz Bavarske. Kralj je koncem leta sicer zavzel Welfov grad Weinsberg blizu Heilbronna, ni pa dosegel njegove podreditve. Oktobra 1141 pa je Leopold IV. nenadoma umrl.
Nasledil ga je starejši brat Henrik II. Jasomirgott (1141–1177). Po sklenitvi miru med Welfi in kraljem (1142) je tudi on postal vojvoda Bavarske. Njegov poskus, da bi nasprotje med tekmujočima rodbinamaWelfov in Štaufovcev poravnal s poroko z Gertrudo (Jero), vdovo Henrika Ponosnega, se ni posrečil, ker je Jera kmalu za tem umrla. Tudi v vojaških spopadih s sosedi Henrik ni bil uspešen. Posegel je v ogrske notranje prepire za prestolpodprl je Borisa Kolomanovića v boju proti ogrskemu kralju Gezi II. in bil pri tem ob reki Litvi močno poražen. Tudi v fajdah s cerkvenima knezoma Salzburga in Regensburga ni bil uspešen. Skupaj z bratom, freisinškim škofom Otonom, se je udeležil druge križarske vojne, ki se je končala z vsesplošnim neuspehom. Kljub temu je bila njegova udeležba na pohodu za rodbino Babenberžanov velik uspeh, saj se je na povratku v Solunu poročil z nečakinjo bizantinskega cesarja Manuela I., Teodoro Komneno. Teodora je prinesla na babenberški dvor in tudi v širše kroge dragocene elemente bizantinske kulture in Babenberžanom močno povečala ugled.
Avstrijski vojvode Naslednik Konrada III., nemški kralj Friderik I. Barbarossa, je sklenil končati spor z Welfi; leta 1156 je vojvodino Bavarsko vrnil svojemu bratrancu Henriku Levu. Henriku II. se je oddolžil tako, da je njegovo mejno grofijo povzdignil v vojvodino Avstrijo in nanjo z listino privilegium minus vezal vrsto posebnih pravic; listina med drugim vojvodi in njegovi ženi zagotavlja dedno nasledstvo po sinu ali hčeri, če pa potomcev ne bi bilo, lahko sama izbereta naslednika (ius affectandi). Henrik II. je prestavil svojo rezidenco iz Klosterneuburga na Dunaj. Na Dunaju je ustanovil škotski samostan, kamor je povabil irsko-škotske menihe iz regensburškega Jakobovega samostana.
Henrika II. je nasledil sin Leopold V. (1177–1194). To je bil čas, ko sta papež Aleksander III. in cesar Friderik I. Barbarossa v Benetkah končala svoj spor in mir je prinesel mirnejše čase tudi območjem severno od Alp. Na Češkem, kjer so bili Babenberžani vpleteni v nasledstvene spore s Přemyslidi, se je uveljavil njihov varovanec vojvoda Bedřich (1179), tako da je Leopold V. lahko uredil tudi mejna vprašanja s severno sosedo.
Leopold V. je leta 1180 sodeloval v zboru knezov, ki so Henriku Levu odvzeli vojvodini Bavarsko in Saško. V vojvodini Bavarski, iz katere je cesar kot samostojno vojvodino izločil Štajersko, so Welfom sledili Wittelsbachi, Avstrija pa je ob tej priložnosti dobila na zahodu pas ozemljav zahodnem Mühlviertlu, morda pa tudi del Traungaua, ki ga je že nekaj časa zahtevala.
Kmalu se je Babenberžanom pokazala možnost izrednega povečanje obsega njihove oblasti. Vojvoda Štajerske, Otokar, je bil neozdravljivo bolan in ni mogel upati na potomce. Da bi deželi prihranil nasledstvene spore, je (s pristankom cesarja) v Georgenbergu pri Ennsu z Leopoldom V. sklenil pogodbo (1186), po kateri je po Otokarjevi smrti (1192) vojvodina Štajerska pripadla Babenberžanom.
Leopold V. se je pridružil križarjem v zadnjemu delu tretje križarske vojne. Spomladi 1191 je kot vodja nemških čet sodeloval pri zavzetju Akka. Ko pa je angleški kralj Rihard I. Levjesrčni odstranil njegovo zastavo iz stolpa zavzete trdnjave, je demonstrativno odpotoval domov. Ko se je kasneje kralj Rihard inkognito vračal domov skozi Avstrijo, so ga v dunajskem predmestju razpoznali. Leopold V. ga je izročil novemu cesarju Henriku VI. in zanj zahteval ogromno odkupnino, ki jo je tudi dobil. Uporabil jo je za nove gradnje v mestih in utrdbah ter za financiranje dunajske kovnice, kjer so začeli kovati znameniti dunajski pfenig. Dal je zgraditi cesto iz Dunaja proti Štajerski in v njeno zaščito na ogrski meji zgraditi Dunajsko Novo mesto. Vojvoda si je z dejanjem nakopal papeževo izobčenje, katerega je bil rešen šele na smrtni postelji, skupaj z zahtevo, da se Rihardova odkupnina vrne.