thumb|Stolnica Notre-Dame v Parizu

Francoska gotska arhitektura je slog, ki se je pojavil v Franciji leta 1140 in je prevladoval do sredine 16. stoletja. Najbolj opazni primeri so velike gotske stolnice Francije, vključno s stolnico Notre-Dame v Parizu, stolnico v Chartres in stolnico v Amiensu. Njene glavne značilnosti so bile iskanje vertikalnosti ali višine ter inovativna uporaba ločnih opornikov in druge arhitekturne novosti za porazdelitev teže kamnitih konstrukcij na nosilce na zunanji strani, ki omogočajo nesluteno višino in prostornino. Nove tehnike so omogočale tudi uporabo večjih oken, vključno z ogromnimi vitraji, ki so stolnice napolnili s svetlobo. Francoski gotski slog je bil široko kopiran v drugih delih severne Evrope, zlasti v Nemčiji in Angliji. Francoska renesančna arhitektura ga je sredi 16. stoletja postopoma izpodrinila kot prevladujoči francoski slog.Ducher, Robert, Caractéristique des Styles (1988), pages 46-54

Izvor Francoska gotska arhitektura je bila v 12. stoletju posledica nastanka močne francoske države s središčem v kraju Île-de-France. V času kralja Ludvika VI. (1081–1137) je bil Pariz glavna rezidenca francoskih kraljev, Reims kraj kronanja, opatija Saint-Denis pa je postala njihovo slovesno pokopališče. Opat iz Saint-Denisa, Suger, je bil svetovalec Ludvika VI. in Ludvika VII., pa tudi zgodovinar. Nadzoroval je obnovo ambulatorija Saint-Denisa, ki je postal prvi in najvplivnejši primer gotske arhitekture v Franciji.

V poznejšem obdobju rodbine Kapetingov (1180 do 1328) so trije kralji; Filip Avgust (1180–1223); Ludvik IX. (1226–1270) in Filip Lepi (1285–1314) postavili Francijo za glavno gospodarsko in politično silo na celini. Obdobje je videlo tudi ustanovitev Univerze v Parizu ali Sorbonne. Oblikovala se je visoka gotika in flamboyant gotski slog, zgrajene so bile nekatere najbolj znane stolnice, vključno v Chartresu, v Amiensu in Reimska stolnica.Renault and Lazé (2006), pg. 33–35

Značilnosti

Rebrasti oboki Gotski slog je nastal iz inovativne uporabe obstoječih tehnologij, kot sta koničasti lok in rebrasti obok. Rebrasti obok je bil znan v zgodnejšem romanskem obdobju, vendar ga do gotske dobe niso široko ali učinkovito uporabljali. Prekrižana rebra oboka so prenašala težo navzven in navzdol, v grozde podpornih slopov in stebrov. Prejšnji rebrasti oboki, ki so jih uporabljali pri stolnici v Sensu in Notre-Dame v Parizu, so imeli šestdelne obočne sheme, omejene z rebri in prečnim rebrom, ki so težo prenašali izmenično na slope in stebre. V visoki gotiki se je pojavila novost: štiridelni rebrasti obok, ki so ga uporabljali v stolnici v Chartresu, Amiensu in v Reimsu. Rebra tega oboka so težo enakomerneje porazdelila na štiri podporne stebre spodaj in vzpostavila tesnejšo povezavo med ladjo in spodnjimi deli cerkvenih zidov ter med arkadami spodaj in okni zgoraj. To je omogočilo večjo višino in tanjše stene ter prispevalo k močnemu vtisu vertikalnosti, ki so jih imele novejše stolnice.

Ločni oporniki

Druga večja novost francoskega gotskega sloga je bil ločni opornik, ki je bil prvič uporabljen pri stolnici Notre Dame. Ta je prenesel pritisk teže strehe izven zidov, kjer ga je prevzela teža opornika. Na vrh opornikov so bili dodani težki kamniti stožci, da bi natančno uravnovesili pritisk znotraj sten. Opornik je omogočil znatno zmanjšanje debeline zidov in dovolil uporabo večjih oken. V cerkvah, kot je Sainte-Chapelle, so bile stene po zaslugi opornikov skoraj v celoti iz vitrajev.

Razvoj rebrastih obokov in opornikov je prinesel postopne spremembe notranje strukture stolnic. Zgodnjegotske stolnice so imele stene ladje zgrajene v štirih nivojih, galerijo s stebri na tleh, nato tribuna, galerija z okni, nato triforij, vrsta manjših oken in na koncu visoka okna, tik pod oboki. V obdobju visoke gotike, z razvojem štiridelnega rebrastega oboka in ločnih opornikov, je bila tribuna izločena, kar je omogočalo višja okna in arkade. Do 15. stoletja je v stolnici v Rouenu izginil tudi triforij, stene med prehodi pa so bile napolnjene z visokimi okni.Renault and Lazé (2006), pages 48-49

Portal in timpanon

Druga inovativna značilnost francoske gotske stolnice je bila zasnova portala ali vhoda, ki je bil po dolgi krščanski tradiciji obrnjen proti zahodu. Bazilika svetega Dionizija je imela trojni portal, okrašen s stebri v obliki kipov apostolov in svetnikov okrog vrat, svetopisemski prizori so bili natrpani s kipi nad vrati. Ta trojni portal so sprejele vse večje stolnice. Timpanon nad portalom, natrpan s kiparskimi figurami, ki ponazarjajo svetopisemsko zgodbo, je postal značilnost gotskih stolnic. Po zgledu Amiensa je timpanon nad osrednjim portalom tradicionalno upodabljal Poslednjo sodbo, desni portal je prikazal kronanje Device Marije, levi portal pa je prikazal življenje svetnikov, ki so bili pomembni v škofiji.Renault and Lazé (2006), page 35

Vitraj in rozeta

Velika vitražna in rožna okna so bila še ena značilnost gotskega sloga. Nekatera gotska okna, kot tista v Chartresu, so bila vklesana v kamnite stene. Druga okna, denimo tista v kapelah Notre-Dame in v Reimsu, so bila v kamnitih okvirjih, vgrajenih v stene. Najpogostejša oblika je bil okulus, majhno okroglo okno z dvema lancetama ali okna s poudarjenimi loki, tik pod njim. Rozeta je bila najbolj znana vrsta gotskega sloga. Umestili so jih v transepte in portale, da bi zagotovili svetlobo v ladji. Največje rozete so imele premer deset metrov. Imele so ogrodje iz kamnitih armatur pogosto v okrašenem cvetličnem vzorcu, da bi se uprle vetru. Gotska okna so bila v kamnitem okvirju ločenem od stene in ne vrezana v steno.

Zgodnja okna so bila narejena iz kosov toniranega stekla, z grizaj poslikavo, na mestu pa so jih držali kosi svinca, ki so obrisovali figure. Ko so se okna večala, so se uporabljale bolj intenzivne barve. Po letu 1260 so barve postale svetlejše, kombinacija grizaja in bledo rumenih odtenkov pa je postala bolj pogosta. Stolnica v Chartresu in stolnica v Le Mansu imata nekaj najlepših ohranjenih originalnih oken.

Zaporedje gotskih slogov Obdobja francoske gotske arhitekture so na splošno razdeljena na naslednji načinWenzler (2018), pgs. 31-17: zgodnjegotski prehod ali primitivna gotika (1130–1230) visokogotska ali klasična gotika (1230–1330) žarkasti (rayonnant) slog (14. stoletje) pozna gotika (16. stoletje) flamboyant slog (15. stoletje)

Zaradi dolgega obdobja gradnje gotskih stolnic je bilo zelo malo zgrajenih v enem samem slogu. Večina, tako kot Notre Dame, ima kombinacijo lastnosti, zgrajenih v več različnih obdobjih gotike in lastnosti, zgrajene po gotski dobi.

Zgodnji gotski slog – sv. Dionizij, Sens, Senlis in Notre Dame

Rojstna hiša novega sloga je bila bazilika svetega Dionizija v kraju Île-de-France, nedaleč od severa Pariza, kjer je leta 1137 opat Suger začel obnovo opatijske cerkve iz karolinške dobe. Začel je graditi novo stavbo z dvema stolpoma zahodno od prvotne cerkve, nato pa je od leta 1140 do 1144 začel rekonstruirati staro cerkev. Večina njegovih modifikacij je bila tradicionalnih, vendar je naredil eno izjemno inovacijo; odločil se je, da bo na vzhodnem koncu stavbe ustvaril nov kor, pri čemer je odpravil tradicionalne nosilne stene starih kapel in dal notranjosti osupljiv videz odprtosti in večje višine.

Sugerjevi stavbeniki so za dosego svojih ciljev narisali več novih elementov, ki so se razvili ali so bili uvedeni v romanski arhitekturi: koničasti lok, rebrast obok, ambulatorij ('korni obhod') z vrsto žarkasto nanizanih kapel in stebri podaljšani do reber, ki podpirajo oboke. Stavbeniki so zidali cerkve na štirih nivojih; arkade, katerih dve vrsti stebrov so dobili rebra stropnih obokov; tribuna nad njo, galerija, ki je prikrivala ogromne opornike, ki so se stiskali ob stene; triforij, druga, ožja galerija in, tik pod stropom, claire-voie ali svetlobno nadstropje, kjer so bila okna. Vse te značilnosti so obstajale že v obdobju romanike, vendar so bile prvič združene in rezultat se je močno razlikoval od prejšnje romanske arhitekture. Druga novost, ki jo je uvedel Suger, je bila uporaba stebrov v obliki kipov svetnikov za okrasitev portala cerkve, ki so fasadi dodali nov element navpičnosti. Tudi ta ideja je bila kopirana v novih stolnicah.

Nov slog je hitro postal znan graditeljem novih stolnic, predvsem stolnice v Sensu, prve gotske stolnice (začetek 1135), stolnice v Senlisu (1160) in najvidnejše od vseh, stolnica Notre-Dame v Parizu (začetek 1160). Njihovi graditelji so opustili tradicionalne tlorise in uvedli nove gotske elemente. Graditelji Notre Dame so šli naprej z uvedbo ločnih opornikov, težkih stebrov kot opore zunaj sten, ki so jih z loki povezali z zidovi in so sprejemali in uravnavali pritisk iz rebrastih obokov strehe. To je gradbenikom omogočilo gradnjo višjih sten in večjih oken.

Visokogotske stolnice: Chartres, Bourges, Reims, Amiens

Od konca 12. stoletja do sredine 13. stoletja se je gotski slog razširil iz stolnic v Île-de-Franceu, da bi se izpopolnjen kot razkošno presvetljena skeletna gradnja pojavil v drugih mestih severne Francije, zlasti: stolnica v Chartresu (začetek 1200); stolnica v Bourgesu (1195 do 1230), Reimska stolnica (1211–1275) in stolnica v Amiensu (začetek 1250). Značilni gotski elementi so bili izpopolnjeni, da bi bile nove stolnice lahko dramatično višje, širše, z nepredstavljivo presvetljeno notranjščino. Navpična členitev stene je postala tridelna: nad visokim arkadnim pritličjem je bil precej nizek triforij, nad njim pa svetlobno nadstropje z veliki okni, ki so v nekaterih primerih enako visoka kot arkade. Ko so odprli še triforij, je stena postala povsem prevotljena, vpeta v skeletno nosilno konstrukcijo. Spremenjen je bil tudi sistem nosilcev. Stebre s kapiteli zamenjajo kompozitni stebri s služniki, ki imajo dekorativne kapitelne vence, snopi služnikov pa se dvigajo neprekinjeno do svoda. Sistem obokanja (štiripolna obočna shema) dobi novo obliko, glavna in stranske ladje imajo enako širino. Prečne ladje postanejo širše in krajše. K centralizaciji prostora prispevajo tudi večji kori z dvojnim ambulatorijem in žarkastimi kapelami. Ključna novost pa je krogovičje, ki se razširi na vse elemente; arkade triforija, portalna čela, slepe arkade.

Najopaznejši element zunanjščine pa je sistem zunanjih opornikov, ki skupaj z ločnimi oporniki omogočajo, da stavba stoji. Sistem opornikov pa je obenem tudi dekorativen, obogaten s številnimi fialalmi, stolpiči, tabernaklji, prevotljenimi čeli in kiparskim okrasom. V francoski visoki gotiki sta ostala samo še dva stolpa na zahodnem pročelju, namesto stolpa na križiščem pa se pojavi strešni jezdec.

Pri Chartresu je uporaba ločnih opornikov omogočala odpravo nivoja tribune, kar je omogočalo veliko višje arkade in ladjo ter večja okna. Stebri so bili sestavljeni iz osrednjega stebra, obdanega s štirimi vitkimi stebri (služniki), ki so segali navzgor, da so podpirali oboke stropa. Rebrasti obok se je spremenil iz šestpolne obočne sheme v štiripolno, preprostejšo in močnejšo. Ločni oporniki pri Amiensu in Chartesu so bili okrepljeni z dodatnim lokom in podporno arkado, kar je omogočilo še večjo višino in stene ter več oken. Pri Reimsu so podporniki dobili večjo težo in moč z dodajanjem težkih kamnitih obeliskov na vrhu stebrov. Ti so bili pogosto okrašeni s kipi angelov in so postali pomemben dekorativni element visokogotskega sloga. Pojavil se je še en praktičen in dekorativen element, bruhalnik; to je bil okrasni odtok dežja, ki je kanaliziral vodo s strehe stran od stavbe. Pri Amiensu so bila okna ladje večja, dodatna vrsta steklenih oken svetlobnega nadstropja pa je notranjost preplavila s svetlobo. Nove strukturne tehnologije so omogočile popestritev transeptov in korov na vzhodnem koncu stolnice, kar je ustvarilo prostor za obroč dobro osvetljenih kapelic.Ducher, Caractéristique des Styles (1988), pg. 48

Žarkasti (rayonnant) slog - Sainte-Chapelle in rozeta v Notre Dame