Štefan V. (madžarsko V. István, hrvaško Stjepan V., slovaško Štefan V) jo bil kralj Ogrske in Hrvaške (1270-1272) in vojvoda Štajerske (1258-1260), * pred 18. oktobrom 1239, † 6. avgust 1272, otok Csepel, Pešta, Ogrsko kraljestvo.
Bil je najstarejši sin kralja Béle IV. in bizantinske princese Marije Laskarine. Oče ga je že pri šestih letih kronal za kralja in imenoval za vojvodo Slavonije. Še kot otroka so ga poročili z Elizabeto, hčerko kumanskega poglavarja, katerega oče se je naselil na Veliki madžarski nižini.
Oče ga je leta 1257 imenoval za vojvodo Transilvanije in leta 1258 za vojvodo Štajerske. Plemstvo Štajerske, ki je bila k Ogrski priključena štiri leta pred tem, se je temu upiralo. S pomočjo češkega kralja Otokarja II. so se uprli in izgnali Štefanovo vojsko iz večjega dela Štajerske. Ko je Otokar II. v bitki pri Kressenbrunnu 12. julija 1260 uničil združeno vojsko Štefana in njegovega očeta, je Štefan zapustil Štajersko in se vrnil v Transilvanijo.
Leta 1262 je očeta prisilil, da mu je odstopil vsa ogrska ozemlja vzhodno od Donave in ga imenoval za mlajšega kralja. Po dveh letih je Štefan obtožil očeta, da ga namerava razdediniti. Izbruhnila je državljanska vojna, ki se je končala z mirovnim sporazumom leta 1266, nezaupanje med njima pa je ostalo. Štefan je po očetovi smrti 3. maja 1270 brez težav zasedel ogrski prestol. Sestra Ana in očetovi najbližji svetovalci so pobegnili v Češko kraljestvo. Otokar II. je spomladi 1271 napadel Ogrsko, vendar je Štefan napad odbil. Naslednje poletje je uporniški zemljiški gospod ujel in zaprl Štefanovega sina Ladislava. Štefan je kmalu zatem nepričakovano zbolel in umrl.
Otroštvo (1239–1245) thumb|left|200px|Štefanov oče, kralj Béla IV. Ogrski; Ilustrirana kronika
Štefan je bil osmi otrok in prvi sin kralja Béle IV. in njegove žene Marije, hčerke nikejskega cesarja Teodorja I. Laskarisa.Kristó & Makk 1996, str. 267, Priloga 4. Rojen je bil leta 1239Makk 1994, str. 294. in krščen 18. oktobra istega leta.Érszegi & Solymosi 1981, str. 146. Ime je dobil po svetem Štefanu, prvem ogrskem kralju.Kristó & Makk 1996, str. 267.
Béla in njegova družina so po uničenju njegove vojske v bitki z Mongoli pri Mohiju 11. aprila 1241 pobegnili v Zagreb.Érszegi & Solymosi 1981, str. 148. Ko so Mongoli februarja 1242 prečili zamrznjeno Donavo, je kraljeva družina pobegnila v dobro utrjeno dalmatinsko mesto Trogir.Érszegi & Solymosi 1981, str. 148–149. Na Madžarsko se je vrnila po nepričakovanem umiku Mongolov marca 1242.Érszegi & Solymosi 1981, str. 149.
Mladi kralj Vojvoda Slavonije (1245-1257) thumb|levo|200px|Pečat Štefanove žene, Elizabete Kumanke
Kraljeva listina iz leta 1246 omenja Štefana kot "kralja in vojvodo Slavonije". Zdi se, da je bil Štefan leto pred tem kronan za mladega kralja in dobil v posest ozemlje med Dravo in Jadranskim morjem.>Bartl in drugi 2002, str. 32. Province Hrvaško, Dalmacijo in Slavonijo so v imenu sedemletnega kralja upravljali guvernerji, znani kot bani.Zsoldos 2007, str. 13. V pismu, naslovljenem na papeža Inocenca IV. v poznih 1240. letih, kralj Béla IV. piše, da sta "v imenu krščanstva sina poročila s kumanskim dekletom".Bárány 2012, str. 353. Nevesta Elizabeta je bila hčerka kumanskega poglavarja, ki ga je Béla povabil, naj se naseli na ravnini ob reki Tisi.Berend 2001, str. 261.Engel 2001, str. 105. Elizabeta je bila krščena, deset kumanskih poglavarjev, prisotnih na slovesnosti, pa je po svojih starih običajih priseglo nad z mečem presekanim psom.Berend 2001, str. 98, 261.
Vojvoda Transilvanije in Štejerske (1257-1260) Ko je Štefan leta 1257 postal polnoleten, ga je oče imenoval za vojvodo Transilvanije.Sălăgean 2005, str. 234. Njegova vladavina v Transilvaniji je bila kratkoživa, ker ga je oče leta 1258 premestil na Štajersko. Štajersko je k Ogrski priključil leta 1254. Lokalno plemstvo se je temu uprlo in pred Štefanovim imenovanjem izgnala Bélovega guvernerja Štefana Gutkeleda.Érszegi & Solymosi 1981, str. 154, 156. Štefan in Béla sta napadla Štajersko in obrzdala upornike.Érszegi & Solymosi 1981, str. 156. Štefan je po zmagi od očeta dobil še sosednji pokrajini Železno županijo in Zalo.Zsoldos 2007, str. 16–17. Spomladi 1259 se je Štefan odpravil na roparski pohod na Koroško, da bi se maščeval vojvodi Ulriku III. Spanheimu za podporo štajerskim upornikom.Kristó 2003, str. 177.
Štefan na Štajerskem ni bil priljubljen. Lokalno plemstvo se je s pomočjo češkega kralja Otokarja II. ponovno uprlo.Engel 2001, str. 107. Štefanu je ostal samo Ptuj z okolico.Kristó 2003, str. 177–178. 5. junija 1260 je prečil Moravo in napadel Otokarjevo kraljestvo.Kristó 2003, str. 178. Njegova vojska, sestavljena iz Sekelov, Vlahov in Kumanov, je uničila avstrijsko vojsko,Sălăgean 2005, str. 235.Érszegi & Solymosi 1981, str. 157. v odločilni bitki pri Kressenbrunnu 12. julija pa je bila poražena, predvsem zato, ker je glavnina pod Bélovim poveljstvom prepozno prišla na bojišče. Štefan, ki je poveljeval predhodnici, je komaj pobegnil z bojišča.Zsoldos 2007, str. 17. Spor med Ogrsko in Češko se je končal s podpisom Dunajskega mirovnega sporazuma 31. marca 1261. Béla IV. je moral Otokarju II. prepustiti Štajersko.
Spori in državljanska vojna (1260-1270) thumb|right|250px|Srednjeveška vidinska trdnjava Baba Vida
Štefan se je 20. avgusta 1260 vrnil v Transilvanijo. Naslednje leto sta z očetom napadla Bolgarijo in osvojila Vidin. Oče se je nato vrnil na Ogrsko, Štefan pa je nadaljeval pohod.Fine 1994, str. 174. Oblegal je Lom na Donavi in med zasledovanjem carja Konstantina Tiha prodrl vse do Velikega Trnovega. Carju je uspelo izogniti se vsem spopadom in Štefan se je konec leta umaknil iz Bolgarije.
Štefanovi odnosi z očetom so se na začetku 1260. let poslabšali.Zsoldos 2007, str. 11. Iz njegovih listin je razviden strah, da ga bo oče razdedinil in izgnal. Nekaj neimenovanih baronov je obtožil, da proti njemu ščuvajo očeta. Listine po drugi strani razkrivajo, da je od očeta dobil posesti v Biharju, Szatmáru, Ugocsi in drugje, ki so bile izven Transilvanije.Zsoldos 2007, str. 21–23.
Po nekaj spopadih med očetovimi in sinovimi pristaši sta poskušala spore zgladiti nadškofa Filip Estergomski in Smaragd Kaloški.Érszegi & Solymosi 1981, str. 158.Zsoldos 2007, str. 19–21. Po sporazumu, sklenjenem v Pressburgu okoli 25. novembra, sta Béla IV. in Štefan razdelila kraljestvo. Štefan je dobil ozemlje vzhodno od Donave.Sălăgean 2005, str. 236.Zsoldos 2007, str. 21. Ob potrditvi sporazuma 5. decembra je Štefan obljubil, da ne bo napadel Slavonije, ki je pripadla njegovemu mlajšemu bratu. Na sporazumu se je podpisal z "mlajši kralj, vojvoda Transilvanije in vladar Kumanov".
Ko je v drugi polovici leta 1263 bizantinska vojska zasedla njegove posesti južno od Vidina, je despot Jakob Svetoslav prosil za pomoč Štefana V.Fine 1994, str. 175–176.Érszegi & Solymosi 1981, str. 159. Štefan mu je poslal okrepitve pod poveljstvom transilvanskega vojvode Ladislava II. Kana, ki je uničil Bizantince in jih pregnal iz Bolgarije.Fine 1994, str. 177. Štefan je Vidin podelil Jakobu Svetoslavu, ki je sprejel njegovo suverenost.
thumb|left|200px|Béla IV. krona svojega sina; Ilustrirana kronika
Sprava med Štefanom in očetom je bila kratkotrajna.Kristó & Makk 1996, str. 270. Štefan je zasegel posesti svoje matere in sestre Ane, ki so bile na njegovem ozemlju, zato je Bélova vojska pod Aninim poveljstvom po 1. avgustu 1264 prečila Donavo,Érszegi & Solymosi 1981, str. 160. oblegala in osvojila Sárospatak in ujela Štefanovo ženo in otroke. Vojvoda Ladislav Kan se je obrnil proti Štefanu in povedel svojo vojsko Kumanov v Transilvanijo.Zsoldos 2007, str. 48. Štefan je v trdnjavi Deva uničil njegovo vojsko. Béla je proti njemu poslal novo vojsko pod poveljstvom kraljevega sodnika Lovrenca, ki je Štefana prisilila k umiku v Feketehalom (zdaj Codlea, Romunija).Makkai 1994, str. 203. Lovrenc je začel oblegati trdnjavo, vendar so Štefana njegovi pristaši uspeli osvoboditi. Po osvoboditvi je sprožil protiofenzivo in prisilil očetovo vojsko k umiku.Engel 2001, str. 106–107. Odločilno zmago proti očetu je dosegel v bitki pri Isaszegu marca 1265. V sporu so ponovno posredovali škofi in dosegli priznanje delitve države iz leta 1262.Érszegi & Solymosi 1981, str. 160–161. Kralja sta 23. marca 1266 na Zajčjem otoku (zdaj Margaretin otok v Budimpešti) podpisala mirovni sporazum.Érszegi & Solymosi 1981, str. 161.
Med ogrsko državljansko vojno se je Štefanov vazal, despot Jakob Svetoslav, uklonil bolgarskemu carju Konstantinu Tihu.Fine 1994, str. 178. Štefan je poleti 1266 napadel Bolgarijo, osvojil Viden, Pleven in druge trdnjave in v petih bitkah premagal Bolgare.Fine 1994, str. 179. Jakob Svetoslav je ponovno priznal Štefanovo suverenost in dobil oblast v Vidinu. Štefan se je od takrat v svojih listinah naslavljal s "kralj Bolgarije".
Béla in Štefan sta leta 1267 skupaj potrdila svoboščine "kraljevih služabnikov", ki so se preimenovali v "plemstvo".Engel 2001, str. 120. Štefanov mednarodni položaj sta utrdili poroki njegovega sina Ladislava z Elizabeto, hčerko sicilskega kralja Karla I. Anžujskega, in Karlovega sina Karla s Štefanovo hčerko Marijo leta 1269.Kristó & Makk 1996, str. 271.
Zaupanje med Bélo in Štefanom se ni nikoli obnovilo. Stari kralj je na smrtni postelji zaprosil češkega kralja Otokarja II., naj po njegovi smrti da zavetje hčerki Ani in njenim pristašem.Érszegi & Solymosi 1981, str. 163.
Kralj (1270-1272) thumb|right|300px|Kingdom of Hungary (1000–1301)|Ogrsko kraljestvo v drugi polovici 13. stoletja
Béla IV. je umrl 3. maja 1270. Hčerka Ana je zasegla državno blagajno in pobegnila na Češko.Kristó & Makk 1996, str. 272. Spremljali so jo Bélovi najbližji svetovalci Henrik Kőszegi, Nikolaj Geregye in Lovrenc Aba, ki so gradove Kiseg, Bernstein in druge na zahodni meji predali Otokarju II.Érszegi & Solymosi 1981, str. 164. Nikolaj Hahót ni zapustil Ogrske, ampak je v svoji trdnjavi Pölöske zbral štajerske vojake in plenil po bližnjih vaseh.Zsoldos 2007, str. 127. Štefan je na najvišje državne položaje postavil sebi zveste funkcionarje.Bartl in drugi 2002, str. 33.
Poljski letopisec Jan Długosz piše, da je Štefan konec avgusta odšel na romanje na grob svetega StanislavaThe Annals of Jan Długosz (A.D. 1270), str. 213. v Krakov in obiskal svojega svaka, krakovskega vojvodo Boleslava V. Pjasta. Vladarja sta obnovila "staro zavezništvo med Ogrsko in Poljsko" in v besedilo vnesla, da imata "skupne prijatelje in skupne sovražnike". V okolici sedanje Bratislave se je sestal tudi z Otokarjem II., s katerim sta sklenila samo premirje.
21. decembra 1270 je odšel na roparski pohod v Avstrijo.Érszegi & Solymosi 1981, str. 164–165.
Otokar je aprila 1271 napadel pokrajine severno od Donave in osvojil več trdnjav, med njimi Devín, Bratislavo in Trnavo.Érszegi & Solymosi 1981, str. 165. Štefana je premagal v Bratislavi (9. maj) in Trnavi (15. maj), v odločilni bitki ob reki Rábca 2. julija pa je zmagal Štefan. Bežečo Otokarjevo vojsko je zasledoval do Dunaja. Predstavniki obeh vladarjev so 2. julija 1270 sklenili Bratislavski mirovni sporazum, v katerem se je Štefan obvezal, da ne bo pomagal Otokarjevim nasprotnikom na Koroškem. V zameno so mu Otokar in njegovi zavezniki vrnili prisvojene gradove na Ogrskem. Ogri so kmalu zatem ponovno osvojili tudi izgubljene trdnjave Devín, Bratislava in Trnava na svoji zahodni meji.
thumb|right|250px|Štefanova pogrebna krona