János Pénzes (tudi Janez oziroma Ivan Penzeš), madžarski duhovnik in katoliški upokojeni škof v Subotici, * 10. avgust 1943, Bajmok, Madžarsko kraljestvo (1920-1946) (danes Srbija)
Življenjepis Poreklo in izobrazba Oče Lazar Penzeš - mizar, () in mati Marija rojena Kanjo - šivilja, () sta živela v Bajmoku v Bački, ko se jima je rodil sin Janez 10. avgusta 1943. Oblič in šivanka sta zato prišla tudi v škofov grb. Poleg jugoslovanskega oziroma pozneje srbskega ima Janez torej že od rojstva tudi madžarsko državljanstvo. V nižje razrede osnovne šole je hodil v domačem Bajmoku, a klasično gimnazijo – danes bi to bili višji razredi osnovne šole in gimnazija – naziv za takratno klasično gimnazijo, ki je bila zasebna šola brez pravice javnosti v lasti katoliške Cerkve, a pravzaprav malo semenišče, je bil celoten naziv: Klasična gimnazija za duhovniške pripravnike ( je obiskoval v Zagrebu (1951-61); prav tam tudi Bogoslovje (1961-69)Bogoslovje - je bilo 1952-1990 izločeno iz Zagrebškega vseučilišča - podobno kot v Sloveniji iz Ljubljanskega
Na Pazmaneju v Budimpešti je dosegel licenciat, a 1998 tudi doktorat z obrambo disertacije iz znanega dela svetega Avguština z naslovom: Evangelizacija svetega Avguština v delu "De catechizandis rudibus".disertacija z naslovom:
1968 ga je v Zagrebu posvetil za subdiakona in diakona zagrebški nadškof in kardinal Franjo Kuharić; v Subotici pa ga je posvetil za duhovnika na soboto 29. junija istega leta škof Matiša Zvekanović.
Cerkvene službe Najprej je bil v Adi kaplan (1968-69), nato v subotiškem semenišču Pavlinu upravnik (1969-71) ter veroučitelj (od 1970), beležnik v škofijski pisarni (1971-72), v Horgošu župnijski upravitelj (1972-76) in tam župnik (1976-89). Odlikoval se je po tem, da je vsako leto opravil hišni blagoslovhišni blagoslov (; ; ; ) je vsakoletni blagoslov hiše in njenih prebivalcev, ki ga opravi duhovnik ali diakon, o čemer je vodil točno evidenco. Tako je 1973 blagoslovil 832 hiš, a 1989 že kar 1430 po 77 ulicah in še po okoliških pristavah, in sicer od praznika Svetih treh kraljev pa vse do konca marca. V času njegovega pastirovanja je zelo porastlo število prvoobhajancev in birmancev. O svojih bogatih pastoralnih izkušnjah je napisal 1985 tudi knjigo A házszentelés jelentősége (Pomen blagoslova hiš), ki naj bi spodbudila duhovnike, druge pastoralne delavce in vernike, da bi to starodavno navado ohranjali ali obnavljali. To je namreč najlažji način, da se duhovnik sreča s svojimi verniki in se z njimi dogovarja glede prejema zakramentov in drugih vprašanj; bolnim pa lahko že takoj podeli bolniško maziljenje in druge zakramente.
Poleg svojega župnijskega dela je bil od 1973 svetovalec za knjižnico-arhiv-muzej pri Jugoslovanski škofovski konferenci, a od 1974 član njenega katehetskega odbora. V bivši skupni državi je bil podpredsednik pri omenjeni škofovski konferenci, pa tudi predsednik liturgičnega in redovniškega sveta.
Na škofijski ravni je bil branilec vezi glede zakonskih postopkov (1976-89), član duhovniškega sveta (od 1980), škofijski svetovalec (konzultor – 1980-89), ter dekan v Subotici (1981-89).
Škof Pogled v zgodovino Bačke Nadškofija v Baču najverjetneje izhaja že od svetega Metoda v 9. stoletju. 1135 se je bačka nadškofija združila s kaloško in je nastala Bačko-Kaloška nadškofija z dvema stolnima kapitljema, od katerih je bil pomembnejši in premožnejši tisti v Baču; tako je metropolit bival zdaj v Baču, zdaj v Kaloči. V Bački je cvetelo versko življenje, saj je do Mohaške bitke 1526 obstajalo deset moških in devet ženskih opatij. Turki niso uničili le samostanov, ampak tudi romarska božjepotna svetišča ali jih spremenili v muslimanska, kot na primer sremske Tekije. Po turškem porazu so se začeli na opustošena področja naseljevati tudi Nemci in Slovaki.
Po prvi svetovni vojni sta dobri dve tretjini bačko-kaločke nadškofije pripadli Kraljestvu Srbov, Hrvatov in Slovencev. Zato je Sveti sedež 1923 ustanovil za ta del posebno upravo (administraturo) s sedežem v Subotici; za prvega škofa je bil posvečen 1. maja 1927 dotedanji župnik pri Sv. Tereziji v Subotici Lajčo Budanović (1873-1958).
Med Drugo svetovno vojno je Bačka cerkveno zopet podpadla pod madžarsko Kaločo; škofa Budanoviča so odgnali v budimpeštanske zapore, od koder se je vrnil po končani vojni na svoje prejšnje mesto. Hudo ga je prizadel okruten komunističen pregon zlasti nemških katoličanov (=Donauschwaben), ko je Bačka na ta način izgubila tretjino svojih vernikov. Umrl je 16. marca 1958 in so ga pokopali v subotiško stolnico pod oltar Marije Vnebovzete.
Že 1956 je dobil pomožnega škofa v osebi Zvekanoviča, ki se je z mladostno vnemo vrgel na delo, na obnovo opustošene škofije, in zgradil semenišče Paulinum, kakor tudi dom za onemogle duhovnike Josefinum.
Pavel VI. je 25. januarja 1968 ustanovil na področju bačke apostolske uprave novo, subotiško škofijo, ter ji postavil na čelo prvega rednega (rezidencijalnega) škofa – Zvekanoviča, ki je umrl 21. aprila 1991 ter je pokopan v subotiški stolnici v novi škofijski grobnici pod nekdanjim oltarjem Svetega Jožefa.
Ko je 19. decembra 1986 papež Janez Pavel II. ustanovil beograjsko metropolijo, ji je pridružil kot sufraganski škofiji zrenjaninsko in subotiško. Za prvega metropolita je bil v Rimu posvečen 6. januarja 1987 Franc Perko, a njegov naslednik, ki je bil posvečen 24. maja 2000 na Rakovniku v Ljubljani, je postal 16. aprila 2001 Stanislav Hočevar.
Težavna služba 25. aprila 1989 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za subotiškega škofa, a na nedeljo 18. junija je prejel škofovsko posvečenje.
Na posebno preizkušnjo ga je postavila nesrečna državljanska vojna, ki je terjala mnogo nedolžnih življenj ter razbila stoletne sanje ter Titov mit o bratstvu in edinstvu (jugo)slovanskih narodov. Posledično je pripeljala do razpada Jugoslavije, ter daljnosežne gospodarske, človeške in politične škode, ki jo je čutiti skozi desetletja vse do danes. Mnoge težave in preizkušnje, množično izseljevanje katoličanov v tujino zaradi revščine in pritiskov, kakor tudi soočanje s človeškimi žaloigrami – so načele njegovo zdravje in je moral poiskati zdravniško pomoč, da je lahko naprej opravljal svojo odgovorno službo. Obenem si je poiskal nekaj pomočnikov zlasti za birmovanje.
Priznavajo ga za strokovnjaka na področju teologije, ekleziologije Ime ekleziologija izhaja iz grščine prek latinščine: (; – v pomenu shod, cerkveni shod ali srečanje – Cerkev). V krščanskem bogoslovju pomeni ekleziologija preučevanje krščanstva, njegov izvor, odnos do Kristusa , njegove vloge pri zveličanju, cerkveni disciplini ter odnos do poslednjih reči (eshatologija); pa tudi vlogo in pomen cerkenega vodstva. in patrologije.
Narodnostne razmere Sorazmerno mlad (45 let) se je moral spopadati že takoj od začetka z mnogimi težavami. Napetosti med Hrvati in Madžari so se pokazale tudi ob njegovem škofovskem imenovanju, saj je Penzeš kot prvi Madžar zasedel škofijski sedež v Subotici. Po Trianonski pogodbi – ki je presekala z novimi državnimi mejami kar nekaj škofij – med drugimi tudi kaločko – je Bačka škofija dobila sedež v Subotici, medtem ko je prej spadala pod Kaloško škofijo in metropolijo. Duhovniki in verniki so vanj stavili velika pričakovanja; pristranskosti v korist enega ali drugega naroda mu kljub nekaterim poskusom niso mogli očitati.
Bil je namreč prvi Madžar na čelu Subotiške škofije, in njegovi predhodniki so od ustanovitve Jugoslavije in nove škofije doslej bili vedno Hrvatje. Dobro se je zavedal, koliko škode dela zagrizeni liberalno-brezbožni nacionalizem v svetu na splošno, posebej pa v krščanstvu, kar je nedvosmiselno obsodil tudi Koncil. Da bi omilil te obstoječe napestosti, je v svoji kapeli vsako jutro maševal v hrvaščini; s tem je pokazal naklonjenost do teh svojih vernikov, obenem pa dal lep zgled vsem duhovnim pastirjem, ki vodijo dvo- ali večjezične župnije.
Bilo je obdobje, ko se je širilo prizadevanje, da bi imela subotiška škofija pomožnega škofa, ki bi predvsem oskrboval hrvaško govoreče vernike. Škof Penzeš ve povedati, da so gibanje za pomožnega škofa v Subotici začeli pravzaprav nekateri Madžari takrat, ko je bil tamkajšnji škof Hrvat.
Da bi se izpopolnili v svoji materinščini, madžarsko govoreči bogoslovci začenjajo bogoslovne študije na Madžarskem, hrvaški na Hrvaškem, razen če želijo drugače; sposobnejši nadaljujejo svoje študije v Italiji. Že kot semeniščniki se naučijo kolikor toliko tudi drugega jezika, da je tako precej hrvaških duhovnikov zmožnih madžarsko prebrati vsaj mašo, mnogi med njimi pa celo delovanja na madžarskih ali dvojezičnih farah.
Ekumensko delovanje
Vojvodina že od nekdaj slovi po sožitju in sodelovanju med različnimi verami, zlasti pa med katoličani in pravoslavnimi; eden glavnih pobudnikov ekumenizma je ravno škof Penzeš. Poleg tega pa je sodeloval leta 2006 tudi na Ekumenskem srečanju Vojvodine vseh glavnih krščanskih vej, ki je trajalo skozi več dni.
Teološki dialog med katoliško in pravoslavno Cerkvijo v teh krajih je bil prekinjen zaradi političnih razmer 1999, ko je Operacija Zavezniška sila z vojaškim posredovanjem zveze NATO pripeljala do prenehanja desetletne državljanske vojne in propada Miloševičeve osvajalne politike.
Prišlo je polagoma do soglasja, in tako se je dne 15. decembra 2005 v Vatikanu nadaljevalo srečanje Mešane komisije za zbliževanje obeh veroizpovedi z nalogo, pripraviti leta 2006 tozadevno srečanje v Srbiji.
Papež Benedikt XVI. je izrazil željo, da bi katoličani in pravoslavci prišli do polnega občestva. »Ne moremo se zadovoljiti z vmesnimi stopnjami, ampak moramo nenehno, pogumno, pronicljivo in ponižno iskati voljo Jezusa Kristusa, tudi če ne ustreza našim preprostim človeškim načrtom.« Pozval je vse sodelujoče, naj vsak po svoji vlogi dela za dosego tega občestva. Vse pravoslavne Cerkve so sprejele nadaljevanje tega pogovora. Sad teh priprav je bilo srečanje naslednje leto, h kateremu so povabili tudi protestante.
"Jezus Kristus - temelj in upanje Evrope" V Kovilju, Novem Sadu in Feketiću je potekalo Tridnevno ekumensko romanje krščanskih Cerkva pod geslom "Jezus Kristus - Luč sveta, temelj in upanje Evrope". Srečanje sta pripravila "Ekumenski svet Mednarodne škofovske konference svetega Cirila in Metoda" ter "Bačka škofija SPC" ob zglednem sodelovanju madžarskih reformatov in slovaških evangeličanov. Glavno težo priprave in uspešnega poteka sta nosila metropolita beograjski nadškof Hočevar in bački škof Bulović; dejavno pa so s svojo navzočnostjo in sodelovanjem podprli dogajanje tudi škofje Janjić, Gašparović in Pénzes.
Ekumensko romanje se je začelo v nedeljo, 10. septembra 2006, v samostanu Svetih nadangelov v Kovilju z bedenjem in svetim bogoslužjem, ki sta ga vodila bački škof Irenej in jegarski škof Porfirij. V ponedeljek so v prostorih Matice srbske v Novem Sadu potekala predavanja o meništvu. Porfirij je govoril o smislu in duhovnosti samostanskega življenja, sestra Ines Kezić je govorila o meništvu v Katoliški Cerkvi, medtem ko je bački škof Irenej govoril o prispevku meništva k omiki sodobnega sveta; svoje poglede je predstavil tudi evangeličanski nadzornik Árpád Dolinszky. Torek se je začel z molitvijo v Evangeličanski cerkvi v Novem Sadu. Po skupni molitvi so bila v veliki studijski dvorani "M" RTV Novi Sad predavanja na temo "Charta ecumenica", ki jih je imelo več predavateljev; med njimi je pravoslavni govornik izrazil mnenje, da papeški primat pravzaprav ni ovira na poti k zedinjenju kristjanov. Vsi udeleženci so se nato udeležili slovesne maše v cerkvi Marijinega imena prav na dan žegnanja. Somaševali so beograjski nadškof Stanislav Hočevar, subotički škof Ivan Penzeš, kotorski škof Ilija Janjić in generalni vikar za Škofija Srem Đuro Gašparović. Na koncu je navzoče spodbudil k slogi in vzajemnosti kristjanov škof Bulović, nakar je bil slovesni sprejem v Izvršnem svetu Pokrajinske vlade Vojvodine pri podpredsedniku Tamásu Korheczu.