Piramida lobanj je c. 1901 oljna slika francoskega postimpresionističnega umetnika Paula Cézanna. Upodablja štiri človeške lobanje, zložene v piramidalno konfiguracijo. Piramida lobanj, naslikana v bledi svetlobi na temnem ozadju, je izjemna v umetnikovem opusu, saj »Cézanne v nobeni drugi sliki svojih predmetov ni postavil tako blizu gledalcu«Adriani, 254. Za umetnostnega zgodovinarja Françoisea Cachina »ti koščeni obrazi vsekakor napadajo gledalca, saj so zelo v nasprotju z običajnim domačim tihožitjem.«Cachin, et al, 491
V zadnjem desetletju svojega življenja se je Cézanne v svojih pismih pogosto zgovarjal na smrtnost: »Zame je življenje začelo biti smrtno monotono«; »Kar se mene tiče, sem star. Ne bom imel časa, da bi se izrazila«; in »Morda bi bil tudi jaz mrtev«. Mogoče je, da je smrt njegove matere 25. oktobra 1897 - imela je zaščitniški in podporni vpliv - pospešila njegove meditacije o smrtnosti, ki je umetnika obsedla od poznih 1870-ih, vendar ni našel slikovne oblike za drugih dvajset let Cachin, et al, 490. Cézannovo zdravje se je istočasno začelo slabšati. O dramatični vdanosti smrti poročajo številna tihožitja, ki jih je med letoma 1898 in 1905 izdelal z lobanjami. Ta dela, nekatera naslikana v olji in nekatera z akvarelom, so bolj subtilna v smislu, hkrati pa tudi bolj vizualno čista kot tradicionalni pristop k temi vanitas (minljivosti življenja).
Zanimanje Cézanna za to temo je morda imelo korenine tudi v drugih razmišljanjih kot le o smrti. Lahko bi ga vlekli v volumetrične oblike lobanje, tako kot je bilo s sadjem in vazami in domnevno je vzkliknil »Kako lepo je slikati lobanje!« Tudi s svojimi avtoportreti delijo fizične podobnosti: »lobanje se soočajo z gledalcem naravnost na način, ki spominja na umetnikove portrete.« V obeh sklopih del je poudarjena masa lobanj: pri avtoportretih je spodnja polovica obraza zasenčena z brado, lobanje pa v celoti nimajo spodnjih čeljusti.Cachin, et al, 492-493 Obstajal bi dodatni razlog, da bi zadevo zanimalo Cézanna: lobanje so bile vidne v domovih katoličanov, Cézanne pa je bil pobožen katoličan, poznavalec starodavnih krščanskih besedil. Človeške lobanje so bile že dolgo običajni pripomočki v umetniških ateljejih. V resnici je bilo znano, da je Cézannov studio vseboval »tri lobanje (in) slonokoščenega Kristusa na ebenovinastem križu« blizu drugega nad kaminom.
Joachim Gasquet, umetnikov prijatelj, se je pozneje spomnil:
Na zadnja jutra je to idejo o smrti razjasnil v kopico koščenih možganskih skodel, ki so jim očesne vdolbine dodale modrikasto noto. Še vedno ga slišim, kako mi je nekega večera ob reki Arc rekel Verlaine:
Kajti v tem letargičnem svetu nenehno prežijo na staro kesanje. Edini smeh še vedno smiseln je kot v glavi smrti.
Piramida lobanj je bila naslikana v studiu v Aixu, kjer je delal pred selitvijo v nov studio Les Lauves septembra 1902. Obiskovalec studia julija 1902 je zapisal: »V njegovi spalnici, na ozki mizi na sredini, sem opazil tri človeške lobanje, obrnjene druga proti drugi, tri čudovite polirane slonove kosti. Govoril je o zelo dobri slikarski študiji, ki je bila nekje v podstrešju. Hotel sem si jo ogledati.« Toda Cézanne ni mogel najti ključa za garderobo in je krivil svojo služkinjo za njeno napačno namestitev.
Akvarelna študija Tri lobanje v Umetnostnem inštitutu v Čikagu je po sestavi podobna, čeprav pri ravnanju razmeroma bolj graciozna.Cachin, et al, 493 Študije lobanje bi služile kot navdih umetnikom 20. stoletja, kot sta Pablo Picasso in Andy Warhol. Danes lobanje ostajajo v studiu Cézanne zunaj Aix-en-Provence.
Slike lobanj
Sklici
Viri Adriani, Götz. Cézanne Paintings. Harry N. Abrams, Inc., 1995. Cachin, Françoise, et al. Cézanne. Philadelphia Museum of Art, 1996.
Kategorija:Slike leta 1901 Kategorija:Dela Paula Cézanna