Jožef oziroma Josip Gaši (), * 4. december 1938 (Pešter, župnija Janjevo, Jugoslavija) je kosovsko-albanski duhovnik, sedaj katoliški upokojeni in zaslužni nadškof v Barski nadškofiji; živi na Cetinju.
Življenjepis Poreklo, mladost in šolanje Otroštvo in domače šolanje Jožef Gaši (), se je rodil 4. decembra 1938 v Pešterju blizu Prištine – takrat župnija Janjevo; starša sta bila Pašk Gaši () in Neda rojena Kendži (),, kot peti otrok, po treh bratih in sestrah; nato sta se rodila še dva brata in dve sestri. 15. januarja 1939 ga je krstil tedanji župnik Janjeva Viktor Zakrajšek, Slovenec po rodu iz Tržiča.
Prvo obhajilo in birmo je prejel istega dne, 11. julija 1952, v cerkvi svetega Miklavža v Janjevem.
Jožefov oče Pašk je bil občinski svetnik v Lipljanu in je odstopil družinsko sobo za učilnico. Jožefov brat Simon je postal šolski hlapec, Zef pa študent, hlapec in učitelj hkrati, kar je počel z velikim veseljem. 2019 so na istem mestu odprli novo šolo in podelili posmrtno priznanje takrat že pokojnemu pobudniku Pašku.
Odhod k salezijancem Takratni župnik Janjeva, slovenski salezijanec Vinko Sraka, je omogočil Jožefu in njegovemu bratu Cakinu nadaljnje šolanje. 24. avgusta 1954 se je torej sedmerica navdušenih fantičev iz Janjevske fare odpravila proti Lipljanu, od tam pa z vlakom v Beograd v živinskem vagonu. V Zagreb so prispeli po enem dnevu vožnje – ter se odpočili na Knežiji; na Reko so prispeli šele čez teden dni.
Vpisali so se v škofijsko semenišče, toda po treh mesecih je država semenišče zaprla in dijaki so se preselili v Zader, medtem ko so gimnazijci - tudi Jožef - mogli na Reki končati nižjo gimnazijo. Naslednje leto je odšel v Zadar tudi on.
Po koncu poletnih počitnic sta ga starša spremljala v GrlicoGrlica () je naselje na jugu Kosova; po popisu iz 2011 je v vasi živelo 323 albanskih prebivalcev. do železniške postaje. 27. decembra 1957 je mati umrla; na njen pogreb ni mogel priti, ker je pošto dobil s tedensko zamudo.
Vojaščina Poleti 1958 je dobil med šolanjem poziv na služenje dveletnega vojaškega roka. V Mariboru je bil 9 mesecev v vojaški v šoli za zdravstvene delavce, nato pa je služil v Beogradu blizu stare VMAto je bila stara VMA (vojno-medicinska akademija iz leta 1930), kjer so delovale tudi katoliške slovenske usmiljenke kot bolniške sestre po prizadevanju dr. Papa. Nova VMA na Banjici je bila zgrajena 1980.na Deligradski 40, v bližini trga Slavija. Kot semeniščniki ali bogoslovci so pod takratno oblastjo doživljali razne nevšečnosti; kljub prepovedi je Jože včasih na skrivaj vstopil v cerkev; tako je ohranil poklic. "Ko so moji kolegi hodili v kino, sem ob nedeljah zvečer odšel v cerkev. Kot vojak in človek sem se vedel vzorno in pošteno, da so mi rekli: »Tako si dober, da skoraj ni normalno; saj ne kadiš, ne piješ, ne hodiš za puncami...«
Noviciat in pedagoška praksa Po odsluženem vojaškem roku je 1961 odšel na Reko v noviciat s priporočili Jenka, župnika-Slovenca pri stolnici Kristusa Kralja v Beogradu – ki je postal 1977 koprski škof. Magister-Slovenec Pelicon je skozi nepozabno leto vodil 10 novincev; na koncu novicijata je napravil skupaj z njimi prve zaobljube 24. avgusta 1961; večne zaobljube pa je napravil 29. avgusta 1967 v Zagrebu.
Po počitnicah na Kozjaku se je vrnil na Reko, da bi nadaljeval gimnazijo. Ta leta so bila čas navdušenja, veselja in mladostnega poleta, ko je še posebej čutil Božjo bližino.
1962-1963 je bil na pedagoški praksi - salezijanski asistenci v rodnem Janjevem, kjer je bil takrat župnik Pungerčar, kaplan pa Kovačič. Postalo je že kar pravilo, da je moral vsak janjevski župnik nekaj let odsedeti - kar je hudo občutil zlasti Sraka, ki so ga skupaj s poznejšim janjevskim župnikom Bakovičem zlostavljali v niškem zaporu. Župnija je štela takrat 4000 vernikov; življenje je bilo razgibano: veliko otrok in 60 ministrantov, ki jim je držal vsak dan po več ur verouka; tedensko pa poučeval tudi v rodnem Pešterju. Med napornim delom in pogostnim potovanjem si je navdušeno pridobival pedagoške in izobraževalne izkušnje, ki so mu prav prišle pozneje kot dolgoletnemu župniku v Prištini, kot ravnatelju MCI v Skadru, pa tudi na nadškofovskem sedežu v Baru.
Bogoslovec Bogoslovje je Gaši obiskoval od 1964-1969 v Ljubljani in Zagrebu. Zef je kot edini albanski salezijanec na svetu (saj je bila takrat Albanija od sveta odrezana kot prva brezbožna država na svetu) odšel na filozofijoprvi dve leti bogoslovja so takrat imenovali filozofija, druga štiri pa teologija v Ljubljano, kjer se bo učil “v jeziku, ki ga ni poznal in ga ne bo potreboval za življenje”, kot pravi v svojih “Spominih”. Računal je, da bo nadaljeval študije v tujini, morda v Rimu. Ker iz tega ni bilo nič, je lepega dne zapakiral svoje stvari ter z vlakom odpotoval k svojim hrvaškim salezijancem v Zagreb, ter vpisal bogoslovje. Konec tedna je pomagal v Rudešu, kjer je bilo veliko otrok, ministrantov in vernih Hercegovcev, pa tudi glasba, igre in prireditve.
Nova maša Mašniško posvečenje mu je podelil v Zagrebški stolnici 29. junija 1969 zagrebški nadškof Kuharič; na slovesnost je prišel zaradi oddaljenosti samo brat Jaka: za Zefa je bil to najlepši dan v življenju.
Novo mašo je pel 13. julija 1969 v rodnem Pešterju, janjevski podružnici, kjer je mladinski zbor Beli angeli zapel latinsko mašo Salve Regina. Pridigal je dvojezično lanskoletni novomašnik Mark Sopi. Vreme je bilo deževno in hladno, maša na dvorišču pred cerkvijo, razpoloženje pa praznično, da se je dogodek navzočim vtisnil v lep spomin.
Ponovitev nove maše je imel 20. julija v Binaču, kjer je njegova družina živela v letih 1956-57. Tretjo ponovitev je imel v Veleži, Veleža () je naselje v občini Prizren na jugu Kosova. 2011 je v vasi živelo 460 prebivalcev. v župniji svojega hišnega prijatelja Kurtija, 3. avgusta 1969. Maša je bila ob 10h dopoldne, popoldne ob 6h pa je že imel poroko za sorodnika Koa v cerkvi sv. Antona v Prištini, kjer je župnikoval takrat slovenski salezijanec Skuhala.
Cerkvene službe 1969 – kaplan v Arbanasih - Zadar. 1970 – Kaplan v Pešterju, Janjevem in Prištini. 1971 – župnik v Prištini. Sveti Pavel VI. je imenoval 31. decembra 1969 za skopsko-prizrensko škofijo novega škof Prela . Istega leta sta prišla na Kosovo Prela kot škof v Uroševcu in Jožef kot kaplan; s škofom Prelom je sodeloval dve desetletji (1970–1992). Z letalom je prispela 26. junija 1980 na obisk v Prištino, potem v rodno Skopje in drugam po Jugoslaviji Mati Terezija, ki jo je tukaj gostoljubno sprejel domači župnik Gaši - in je pri sestrah prenočila. 1992-1998 – ravnatelj IKK Don Bosko v Skadru v Albaniji. V Albaniji je bil med njegovim delovanjem na obisku papež; tako se je lahko z njim srečal in je osebno pozdravil Janeza Pavla II. 25. aprila 1993 v Skadru.
Škof Papež Janez Pavel II. je imenoval za novega barskega nadškofa 10. julija 1998 salezijanskega duhovnika Zefa Gashija. Škofovsko posvečenje je prejel v Rimu 19. septembra 1998. Soposvečevalca sta bila kardinala Tomko ter Castello , kakor tudi barski nadškof Perkolić
Kot nadškof v Baru se je upokojil leta 2016, vendar še vedno posega v dogajanja v okrožju. Nasledil ga je Rrok Gjonlleshaj, ki je prav tako s Kosovega.
Celo svoje škofovsko obdobje je bil barski nadškof in primas Srbije, in sicer od 1998 do 2016.
Poleg tega pa je po nenadni smrti kosovskega apostolskega upravitelja Marka Sopija 2006 postal tudi apostolski upravitelj za Kosovo skoraj za celo leto. Na tem področju je bila 24. maja 2000 ustanovljena apostolska uprava za Kosovo s sedežem v Prizrenu; šele 5. septembra 2018 pa je dobilo Kosovo Prizrensko-prištinsko škofijo s sedežem v Prištini
Njegov naslednik na Kosovem je bil redni škof Gjergji, ki ga je papež Benedikt XVI. imenoval 12. decembra 2006.
Ker je bil Gashi sam doma s Kosova in je tam skozi desetletja uspešno deloval z založniško dejavnostjo, ni nič nenavadnega, da je dejavno spremljal delovanje Cerkve ne le na Kosovem, ampak tudi v Albaniji.
Kot barski nadškof je ob dopolnitvi 75-ih let moral zaprositi po predpisih Zakonika cerkvenega prava papeža za pokoj; po nekaj letih se je torej upokojil leta 2016. Nasledil pa ga je Rrok Gjonlleshaj, ki je prav tako rodom s Kosovega.
Medverski dialog Plod njegovega dolgoletnega prizadevanja in številnih prijateljsih osebnih stikov z visokimi cerkvenimi, družbenimi in kulturnimi osebnostmi pa je bilo nadaljevanje medverskih srečanj in plodovitega pogovarjanja. Omenimo malo podrobneje to letošnje srečanje v Prištini (2025).
V prostorih prištinske stolnice sv. Matere Terezije je 21. marca letos (2025) potekala okrogla miza o medverskem dialogu na temo »Medverski dialog po albanskem vzorcu«. Zborovanje je pripravila nadarbina »Drita«, katere ustanovitelj je zaslužni barski nadškof Zef Gashi in združila voditelje verski] skupnosti, akademike, predstavnike državnih ustanov in mednarodnih organizacij ter pomembne osebnosti družbenega in kulturnega življenja. Namen okrogle mize je bil spodbujanje ustaljenega albanskega vzorca medverskega sobivanja, ki bi lahko služil kot zgled za celotno balkansko okolje in je to podprl tudi predsednik Skupščine Republike Kosovo Glauk Konjufca.
Zaslužni barski nadškof Zef Gashi je bil glavni pobudnik medverskega dialoga in medčloveške strpnosti že v času naše skupne širše domovine Jugoslavije , ko je deloval v tem duhu kot prištinski župnik, publicist, urednik in pisatelj. Na tem področju ima bogate izkušnje in ni prvič organiziral tovrstnega srečanja; krhkemu zdravju in visokim letom navkljub se ga je tudi tokrat udeležil dejavno in poudaril pomen odprtega in iskrenega dialoga med verskimi skupnostmi ne le na Kosovem, ampak na celotnem balkanskem okolju ter označil albanski model kot pomemben most za mir in sobivanje.
Od krščanske strani so sodelovali: Apostolski nuncij Jean-Marie Speich, ki je omenil stalno pozitivno vlogo Vatikana pri podpiranju medverskega dialoga in poudaril, da je sodelovanje med religijami bistvenega pomena za mir, sobivanje in sodelovanje v sodobni družbi celega sveta. Predstavnik Dikasterija za medverski dialog v Vatikanu jezuit Laurent Basanese je predstavil izkušnje Katoliške Cerkve v medverskem dialogu in načine njegove uporabe v albanskih razmerah. Akademik in teolog Ardian Ndreca je poudaril pomen etnokulturne enotnosti Albancev v večverskem okolju, kar lahko navdihuje tudi druge podobne sredine iz okolja. katoliški župnik Mikel Sopi je izpostavil Sveto pismo kot temelj in skupno vrednoto sobivanja verskih skupnosti. predstavnik protestantske skupnosti Driton Krasniqi je poudaril potrebo po izobraževanju o medverskem dialogu od najnižjih do najvišjih družbenih slojev. Poglavar protestantske skupnosti Kosova pa je predlagal konkretne pobude za sodelovanje med skupnostmi. pravoslavni predstavnik iz Albanije akademik Pirro Prifti je izpostavil vogo tamkajšnje Cerkve pri ohranjanju verske harmonije. Od islamske skupnosti je predstavnik Islamske skupnosti Kosova Vedat Sahiti govoril o pomenu sodelovanja med verami in podpori islama strpnosti in harmoniji. Znanstvenik Besnik Mustafaj je obravnaval nenavaden pojav Albancev kot naroda z različnimi verskimi pripadnostmi, ki pa ga združuje narodnostna istovetnost; mufti Naim Tërnava pa je menil, da je verska strpnost steber ne le albanske istovetnoti in izpostavil ključno vlogo navzočega nadškofa Gashija, pa tudi bivšega prištinskega škofa Marka Sopija, kakor tudi glavnega kosovskega muftija Rexhepa Boja. Sodeloval pa je tudi predstavnik judovske skupnosti Hysen Hyseni, ki je pohvalil harmonično sožitje med verskimi skupnostmi, kar je tudi zasluga modre politike državnih oblasti, ki tudi gmotno podpirajo delovanje vseh verskih skupnosti; obenem ne hujskajo eno proti drugi, ampak jih spodbujajo k medsebojnemu sodelovanju, kar je dokazalo tudi to zborovanje.