Ivan Briennski (francosko Jean de Brienne) znan tudi kot Ivan I. Jeruzalemski, je bil leta 1210-1225 kralj Jeruzalemskega kraljestva in leta 1229-1237 cesar konstantinopelskega Latinskega cesarstva, * okoli 1170, † 27. marec 1237.
Življenje Bil je najmlajši sin Ererda II. Briennskega, premožnega plemiča iz Šampanje. Sprva so mu namenili duhovniški poklic, a je namesto tega okoli leta 1200 postal vitez s svojimi posestmi v Šampanji. Po smrti brata Valterja III. je v imenu mladoletnega nečaka Valterja IV., ki je živel v južni Italiji, vladal kot briennski grof.
Baroni Jeruzalemskega kraljestva so mu predlagali, naj se poroči z njihovo kraljico Marijo Montferraško. Ivan je s soglasjem kralja Filipa II. in papeža Inocenca III. odšel v Sveto deželo in se poročil. Za kralja je bil kronan leta 1210. Po Marijini smrti leta 1212 je upravljal kraljestvo kot regent njune mladoletne hčerke Izabele II. Jeruzalemske. Vpliven mogotec Ivan Ibelinski ga je poskušal odstaviti.
Ivan je bil vodja petega križarskega pohoda. Zase je zahteval vrhovno poveljstvo križarske vojske, vendar ni bil nikoli soglasno priznan. Kmalu po osvojitvi Damiette so mu križarji leta 1219 priznali oblast v mestu. Leta 1200 je v imenu svoje druge žene Štefanije Armenske zahteval tudi armensko Kilikijsko kraljestvo. Po smrti Štefanije in njunega neodraslega sina se je vrnil v Egipt. Peti križarski pohod se je leta 1221 končal s porazom in izgubo Damiette.
Ivan je bil prvi jeruzalemski kralj, ki je obiskal Evropo (Italijo, Francijo, León, Kastilijo in Nemčijo) in iskal pomoč za Sveto deželo. Svojo hčerko je leta 1225 poročil s svetim rimskim cesarjem Friderikom II., s čimer se je končalo Ivanovo vladanja v Jeruzalemskem kraljestvu. Papeži so poskušali Friderika prepričati, naj mu vrne jeruzalemsko krono, jeruzalemski baroni pa so za svojega zakonitega vladarja priznavali Friderika. Ivan je zatem upravljal papeževe posesti v Toskani, postal podeštat Perugie in poveljnik vojske papeža Gregorja IX. v vojni s Friderikom leta 1228-1229.
Leta 1229 je bil izvoljen za starejšega sovladarja latinskega cesarja Balduina II. in leta 1231 kronan v Konstantinoplu. Nikejski cesar Ivan III. Dukas Vatac in bolgarski car Ivan Asen II. sta okupirala vsa latinska ozemlja v Mali Aziji in Trakiji in na začetku leta 1235 oblegala Konstantinopel. Obrambo mesta med več mesecem trajajočim obleganjem je vodil Ivan Briennski. Oblegovalci so se umaknili šele leta 1236 po intervenciji Geoffreya II. Ahajskega in združenega ladjevja italijanskih mest.
Smrt Po zapisih treh letopiscev iz 13. stoletja (Matej Pariški, Salimben, Bernard iz Bessa) je Ivan Briennski malo pred smrtjo postal frančiškanski menih.Perry 2013, str. 180. Vsi trije pravijo, da sta k temu največ pripomogla slabo zdravje in videnje, v katerem je bil pozvan, naj gre v samostan.Perry 2013, str. 181. Umrl naj bi med 19. in 23. marcem 1237.Perry 2013, str. 182. Bil je edini latinski cesar, ki je umrl v Konstantinoplu.
Pokopali so ga v Hagiji Sofiji.Perry 2013, str. 183. Perry domneva, da bi kot frančiškan lahko bil pokopan tudi v cerkve svetega Frančiška Asiškega na Galati, zgrajeni med njegovim vladanjem. Po teoriji Giuseppeja Gerole naj bi bil pokopan v grobnici, okrašeni z grbom latinskega cesarstva v asiški Spodnji baziliki, ki jo je zgradil Valter VI. Briennski. Perry 2013, str. 183–185.
Družina Ivanova prva žena Marija Montferraška, rojena leta 1191, je bila edinka kraljice Izabele I. Jeruzalemske in njenega drugega moža Konrada Montferraškega.Runciman 1989, str. 30–32. Marija je nasledila Jeruzalemsko kraljestvo po smrti svoje matere leta 1205.Runciman 1989, str. 104. Ivanov in Marijin edini otrok je bila hčerka
Izabela/Jolanda, rojena leta 1212.Runciman 1989, str. 134.Perry 2013, str. 68.
Z drugo ženo, Štefanijo Armensko, se je poročil leta 1214. Štefanija je bila edinka kralja Leona II. Armenskega in njegove prve žene Izabele.Runciman 1989, str. 87. Z njo je imel sina. Leta 1220 sta oba umrla.Runciman 1989, str. 165.
Leta 1224 se je poročil z Berengarijo Leónsko, Bianchini 2012, str. 188. hčerko Alfonza IX. Leónskega in Berengarije Kastiljske.Perry 2013, str. 130.Bianchini 2012, str. 187. Z njo je imel štiri otroke:
Marijo (rojeno 1224)Perry 2013, str. 125. Alfonza (rojen v poznih 1220. letih), Perry 2013, str. 164. komornika Ludvika IX. Francoskega in (s poroko) grofa EujaPerry 2013, str. 165. Ludvika (rojen okoli 1230)Perry 2013, str. 164. Ivana (rojen v zgodnjih 1230. letih), velikega dvornika FrancijePerry 2013, str. 164–165.
Sklici
Viri Primarni vir
George Akropolites: The History (Translated with an Introduction and Commentary by Ruth Mackrides) (2007). Oxford University Press. .
Sekundarni viri
Kategorija:Rojeni leta 1170 Kategorija:Umrli leta 1237 Kategorija:Vladarji v 13. stoletju Kategorija:Veterani križarskih vojn Kategorija:Vladarji Jeruzalemskega kraljestva Kategorija:Latinski cesarji