Tarz (turško Tarsus, hetitsko Tarsa, grško Ταρσός, Tarsós, armensko Տարսոն Tarson, hebrejsko תרשיש Ṭarśīś, arabsko طَرَسُوس Ṭarsūs) je zgodovinsko mesto v južni osrednji Turčiji približno 20 km severno od sredozemske obale. Je del adansko-mersinskega mestnega področja in s tremi milijoni prebivalcev četrto največje mesto v Turčiji. Tarz je upravno središče vzhodnega dela province Mersin.
Zgodovina mesta je dolga 6.000 let. Dolgo časa je bil pomembna trgovska postaja in središče več civilizacij. V Rimskem cesarstvu je bil upravno središče province Kilikije, prizorišče prvega srečanja Marka Antonija in Kleopatre in rojstno mesto apostola Pavla.
Geografija Nahaja se na ustju reke Berdan (antični Kidnus), ki se izliva v Sredozemsko morje. Stoji na stičišču kopenskih in morskih poti, ki povezujejo kiliško nižino (Çukurova), osrednjo Anatolijo in Sredozemsko morje. Podnebje je značilno za sredozemsko regijo z zelo vročimi poletji in hladnimi, vlažnimi zimami.
Tarz ima dolgo trgovsko zgodovino in je še danes trgovsko središče za proizvode iz kiliške nižine. Je tudi uspešno industrijsko središče z rafinerijo in proizvodnjo kmetijskih strojev, rezervnih delov, tekstila, predelavo sadja, opeke in keramike.
Pomemben vir dohodka je kmetijstvo. Polovica zemljišč v okrožju so kmetijska zemljišča (1.050 km²), na večini drugega dela zemljišč pa so gozdovi in sadovnjaki. Kmetijske površine so večinoma dobro namakane, gnojene in urejene z najsodobnejšo opremo.
Ime Antično ime Tarsos izhaja iz njegovega hetitskega imena Tarsa. Slednje morda izhaja iz imena poganskega boga Tarkuja. Hetiti so bili med najstarejšimi naseljenci v regiji.Sirkeli Archaeological Project. Arhivirano 5. januarja 2009 na Wayback Machine. Prvič je bil omenjen kot Tarisi v akadskem besedilu iz novoasirskega obdobja. V helenističnem obdobju se je imenoval Antiohija na Kidnu (grško Αντιόχεια του Κύδνου, latinsko Antiochia ad Cydnum), da bi se razlikoval od sirske Antiohije. V rimskem obdobju je bil znan tudi kot Juliopolis (Rimsko cesarstvo), Darson (Zahodna Armenija) in Tarson (Vzhodna Armenija).
Zgodovina Antika Ustanovitev in prazgodovina Izkopavanja gomile Gözlükule so razkrila prazgodovinski razvoj Tarza, ki se je začel v neolitiku in se nadaljeval neprekinjeno do bakrene in zgodnje bronaste dobe.
Naselje je stalo na križišču pomembnih trgovskih poti, ki so povezovale Anatolijo in Sirijo. Ruševine starega mesta prekriva sodobno mesto, zato se jih je arheologija komaj dotaknila. Mesto je morda semitskega izvora. Prvič se omenja kot Tarisi v novoasirskih zapisih o pohodih kralja Asarhadona in večkrat v zapisih Šalmaneserja I. in Sanheriba. Slednji je mesto obnovil. Grška legenda, ki ga povezuje s spominom na asirskega kralja Sardanapalusa (Asurbanipal), je še vedno ohranjenega v Dunuk-Tachu v zako imenovani "Sardanapalusovi grobnici" neznanega izvora.
Štefan Bizantinec navaja legendo Atenodorja iz Tarza, ki pravi:
Hči titana Japeta Anhiale je ustanovila Anhiale (mesto v bližini Tarza). Njen sin je bil Kidnus, ki je dal ime reki. Njegov sin je bil Partenij, po katerem je mesto dobilo ime Partenija, ki se je nazadnje spremenilo v Tarz.
Velik del legend o ustanovitvi Tarza se je pojavil že v rimski dobi in nobena ni zanesljiva. Geograf Strabon navaja, da so Tarz ustanovili kolonisti iz Argosa, ki so raziskovali sredozemsko obalo. Druga legenda pravi, da je Belerofont, sin korintskega kralja Glavka, padel s krilatega konja Pegaza. Pri padcu si je poškodoval nogo in mesto je dobilo ime tar-sos (podplat stopala). Med drugimi kandidati za legendarnega ustanovitelja mesta sta Perzej in Triptolem, sin boginje zemlje Demetre, nedvomno zato, ker je ozemlje okoli Tarza zelo primerno za kmetijstvo. Na kasnejših tarških kovancih je bila podoba Herkula, ki je bil v ujetništvu lokalnega boga Sandona. Tarz bi lehko bil istoveten s svetopisemskim Tarsisom, kamor je nameraval pobegniti prerok Jon. Svetopisemski Tarsis je bolj verjetno istoveten s Tartezom v Španiji. Jonah. Jewish Encyclopedia.
Zgodnja antika, Grčija in Perzija alt=ancient silver coin|thumb|250px|Srebrnik ahemenidskega satrapa Datama, kovan v Tarzu okoli 375 pr. n. št.; Obverz: sedeči bog Baal; Reverz: Datam v perzijskoh oblačilih s puščico v roki, zgoraj desno krilati sončni disk
V zgodovinskem obdobju so v mestu prvi vladali Hetiti. Sledili so jim Asirci in njim Perzijci. V perzijskem obdobju je bil Tarz od leta 400 pr. n. št. glavno mesto satrapije Kilikije. Ksenofont omenja, da je leta 401 pr. n. št., ko je bil Kir Mlajši na pohodu v Babilonijo, v mestu v imenu perzijskega monarha vladal kralj Sienezis.
V obdobju, ko je bil mestni zavetnik bog Sandon, je v mestu najmanj do 3. stoletja n. št. stal njegov velik kip. Na kovancih iz tistega časa je upodobljen Sandon, stoječ na krilatem rogatem levu. Domneva se, da je lev svetega Marka na stebru na Piazza San Marco v Benetkah, najverjetneje lev z enega od spomenikov v Tarzu. Bianca Maria Scarfi (ur.). The Lion of Venice. Benetke 1990. str. 101, 110
Leta 333 pr. n. št. je skozi mesto šel Aleksander Veliki in skoraj umrl po kopanju v Kidnu. V tistem času je bil Tarz že pod močnim grškim vplivom. V selevkidskem obdobju se je še bolj heleniziral. Strabon hvali njegovo kulturno raven, predvsem njegove filozofe, pesnike in jezikoslovce. Šole v Tarzu so se lahko kosale s šolami v Atenah in Aleksandriji. Druga knjiga Makabejcev (4:30) omenja upor proti Antiohu IV. Epifanu, ker je mesto preimenoval v Antiohija na Kidnu. Ime se zaradi številnih mest z enakim imenom ni prijelo. Mestna knjižnica je v tistem času posedovala 200.000 knjig, vključno z obsežno zbirko znanstvenih del.
Rimsko obdobje Pompej je leta 67 pr. n. št. najprej uničil kiliške pirate in zatem zasedel Tarz, ki je postal glavno mesto rimske province Kilikije.Bosworth, C. E. (1992). "The City of Tarsus and the Arab-Byzantine Frontiers in Early and Middle ʿAbbāsid Times". Oriens. 33: 269. ISSN 0078-6527. JSTOR 1580607. Zaradi prilizovanja Juliju Cezarju se je nekaj časa imenoval Juliopolis. V Tarzu sta srečala Kleopatra in Mark Antonij, leta 41 pr. n. št. pa je bil prizorišče praznovanj med gradnjo njunega ladjevja.
V rimskem obdobju je bil Tarz tudi pomembno intelektualno središče s svojo akademijo. Eden od najslavnejših učencev je bil filozof Atenodor Kananit, vzgojitelj prvega rimskega cesarja Avgusta. Njegov položaj je mestu zagotovil stalno podporo Rimskega cesarstva.
Po delitvi province Kilikije je Tarz ostal civilno in versko središče Prve KIlikije. Bil je veliko mesto s palačami, tržnicami, cestami in mostovi, kopališči, fontanami in vodometi, gimnazijo in stadionom. Kasneje ga je prehitela bližnja Adana, a je še vedno ostal pomembno pristanišče in ladjedelnica. V njem je bilo interniranih več rimskih cesarjev: Mark Klavdij Tacit, Maksimin II. in Julij Odpadnik, ki je nameraval v Tarz preseliti svojo prestolnico, če bi se živ vrnil s pohoda v Perzijo.Roger Collins. Early Medieval Europe 300-1000. Basingstoke, Hampshire: Palgrave Macmillan, 1999. str. 40.
Krščansko in bizantinsko obdobje thumb| |250px|Cerkev sv. Pavla iz Tarza v Tarzu, ki je na Unescovem poskusnem seznamu svetovne dediščine
Tarz je mesto, v katerem se je, po Apostolskih delih, na začetku našega štetja rodil Savel iz Tarza. Odraščal je v Jeruzalemu. Bil je rimski državljan. Po srečanju s Kristusom se je spreobrnil, se preimenoval v Pavla in se vrnil v Tarz. Po približno osmih letih ga je Barnaba zvabil v sirsko Antiohijo.
V Tarzu je takrat verjetno že obstajala krščanska skupnost, čeprav je prvega škofa, Helena, dobil šele v 3. stoletju. V mestu je bilo usmrčenih veliko mučencev, med njimi sveta Pelagija, Bonifacij, Marin, Diomed, Kirik in Julita.
Mesto je bilo kljub temu do vladavine Julijana Odpadnika (vladal 361-363) pretežno pogansko.Edwards, Robert W. (2016). Tarsus. The Eerdmans Encyclopedia of Early Christian Art and Archaeology. Ur. Paul Corby Finney. Grand Rapids, Michigan: William B. Eerdmans Publishing. str. 569–570. ISBN 978-0-8028-9017-7. Po njegovi smrti na pohodu proti sasanidski Perziji je bil pokopan ob mestnem obzidju nasproti tetrarha Maksimina Daja.Foss, Clive (1991). Tarsos. V Kazhdan, Alexander (ur.). The Oxford Dictionary of Byzantium. New York and Oxford: Oxford University Press. str. 2013.ISBN 978-0-19-504652-6.
Bizantinski cesar Justinijan I. (vladal 527–565) je v mestu opravil velika javna dela, spremenil tok reke in obnovil most. Proti koncu vladanja je mesto trpelo zaradi upora modre hipodromske frakcije.
Podzemna jama v Tarzu je ena od številnih prizorišč legende o Sedem spečih dečkov iz Efeza, ki je znana tako v krščanstvu kot v islamu.
Škofija thumb|250px|Svinčen pečat tarškega metropolita Teodora (pozno 7. stoletje)
Prvi dokumentirani tarški škof, Helen, je zaradi spora s škofom Pavlom Samosatskim večkrat odšel v Antiohijo.Eusebius. Ecclesiastical History, VI, xlvi; VII, v. Le QuienOriens christianus, II. str. 869-876. omenja dvaindvajset tarških škofov, med katerimi je več legendarnih. Od 6. stoletja je imel tarški sedež metropolije sedem sufraganskih škofij.Échos d'Orient, X. str. 145.
Grška nadškofija, ponovno omenjena v 10. stoletju,Échos d'Orient, X. str. 98. še vedno obstaja kot del Antioškega patriarhata."CATHOLIC ENCYCLOPEDIA: Tarsus". newadvent.org.
Proti koncu 10. stoletja so svojo škofijo ustanovili tudi Armenci. Najvidnejši predstavnik armenske cerkve je bil sveti Nerses Lambronski iz 12. stoletja.
Tarz je sedež naslovne metropolije latinske, maronitske in melkitske katoliške cerkve.Annuario Pontificio 2013. Libreria Editrice Vaticana, 2013. str. 984. ISBN 978-88-209-9070-1.
Srednji vek Po muslimanski osvojitvi Levanta v 630. letih je mesto prvič prišlo v stik s silami Rašidunskega kalifata. Nejasno je, kdaj so mesto prvič zasedli Arabci, jasno pa je, da je bila Kilikija vse do začetka 8. stoletja predmet sporov med Bizantinci in novim kalifatom. Po podatkih v muslimanskih virih je bizantinski cesar Heraklij (vladal 610–641) namerno umaknil prebivalstvo in opustošil ozemlje med Antiohijo in Tarzom, da bi ustvaril prazno nikogaršnje ozemlje med obema imperijema.Bosworth, C. E. (1992). "The City of Tarsus and the Arab-Byzantine Frontiers in Early and Middle ʿAbbāsid Times". Oriens. 33: 269–270. ISSN 0078-6527.JSTOR 1580607.
Porušeni Tarz je bil šele v zgodnjem abasidskem obdobju ponovno naseljen in okrepljen, tokrat kot utrdba v utrjenem območju al ʿAwāṣim, ki je segalo od Tarza na severozahodu do Malatye in služilo kot zbirno središče za pohode proti Bizantinskemu cesarstvu.Bosworth, C.E. (2000). "Ṭarsūs". The Encyclopedia of Islam, New Edition, Volume X: T–U. Leiden and New York: BRILL. str. 306–307. ISBN 90-04-11211-1. Prvi poskus obnove je izvedel al-Hasan ibn Kahtaba al-Tai leta 778/779. Poskus mu ni uspel. Mesto je na ukaz kalifa Haruna al-Rašida (vladal 786–809) povsem obnovil Faradž ibn Sulaim leta 787/788.
V znova utrjenem mestu je dobilo domove in zemljo 3.000 Horasancev in 2.000 Sircev, po 1.000 iz Antiohije in al-Masise.Oriens. 33: 271–273. Zdi se, da so mesto kmalu zatem na prelomu stoletja zasedli Bizantinci in ga obdržali do abasidske državljanske vojne (četrta fitna, 809-827). Po letu 830 je bilo mesto ponovno pod muslimansko oblastjo. Kalif al-Mamun (vladal 813-833) je imel v Tarzu bazo za pohode proti Bizantinskemu cesarstvu.Oriens. 33: 273–274.