Ečmiadzinska stolnica () je matična cerkev Armenske apostolske cerkve v mestu Vagaršapat (Ečmiadzin) v Armeniji. Po mnenju večine znanstvenikov je bila to prva stolnica, zgrajena v antični Armeniji in se pogosto šteje za najstarejšo stolnico na svetu.
Prvo cerkev je v začetku 4. stoletjaArakelian, Babken N.; Yeremian, Suren T.; Arevshatian, Sen S.; Bartikian, Hrach M.; Danielian, Eduard L.; Ter-Ghevondian, Aram N., eds. (1984). Հայ ժողովրդի պատմություն հատոր II. Հայաստանը վաղ ֆեոդալիզմի ժամանակաշրջանում [History of the Armenian People Volume II: Armenia in the Early Age of Feudalism] (PDF) (in Armenian)[ http://serials.flib.sci.am/openreader/Hay%20joxovrdi%20patmutyun_%20h.2/book/Binder1.pdf]. Yerevan: Armenian SSR Academy of Sciences Publishing. – med letoma 301 in 303 – zgradil armenski zavetnik Gregor Razsvetitelj, potem ko je kralj Tiridat III. sprejel krščanstvo kot državno vero. Zgrajena je bila nad poganskim templjem in je simbolizirala prehod iz poganstva v krščanstvo. Jedro sedanje zgradbe je leta 483/4 zgradil Vahan Mamikonian, potem ko je bila stolnica močno poškodovana v perzijski invaziji. Ečmiadzin je bil od ustanovitve do druge polovice 5. stoletja sedež katolikosa, vrhovnega poglavarja armenske cerkve.
V 7. stoletju je katolikos Narzes III. zgradil razkošno palačo z veličastno trinadstropno okroglo cerkvijo sv. Gregorja. Od cerkvenega kompleksa so ohranjene le ruševine.
Čeprav nikoli ni izgubila svojega pomena, je stolnica kasneje doživela stoletja navideznega zanemarjanja. Leta 1441 so jo obnovili kot katolikosat in je kot taka še danes. Od takrat je matični sedež svetega Ečmiadzina upravni sedež armenske cerkve. Leta 1604 jo je oropal šah Abas I. Perzijski, ko so relikvije in kamenje odnesli v Novo Julfo, da bi spodkopali navezanost Armencev na njihovo zemljo. Od takrat je stolnica doživela številne prenove. Zvoniki so bili dodani v drugi polovici 17. stoletja in leta 1868 je bila na vzhodnem koncu zgrajena zakristija. Danes vključuje sloge različnih obdobij armenske arhitekture. Opuščena v zgodnjem sovjetskem obdobju, je ponovno oživela v drugi polovici 20. stoletja in pod neodvisno Armenijo.Hewsen, Robert H. (2001). "The Monastery of Ējmiatsin". Armenia: A Historical Atlas. Chicago: University of Chicago Press. p. 259. ISBN 0-226-33228-4.
Ečmiadzinska stolnica je bil kot glavno svetišče armenskih kristjanov po vsem svetu in pomembno mesto v Armeniji ne le versko, ampak tudi politično in kulturno. Veliko romarsko mesto, je eno najbolj obiskanih krajev v državi. Poleg nekaj pomembnih zgodnjesrednjeveških cerkva v bližini je bila stolnica leta 2000 vpisana na seznam Unescove svetovne dediščine.
Zgodovina
Ustanovitev in etimologija Po armenski cerkveni tradiciji je bila stolnica zgrajena med letoma 301 in 303, v bližini kraljeve palače v takratnem armenskem glavnem mestu Vagharshapat, na lokaciji poganskega templja. Armensko kraljestvo je pod Tiridatom III. leta 301 postalo prva država na svetu, ki je sprejela krščanstvo kot državno vero. Agathangelos v svoji Zgodovini Armencev pripoveduje legendo o nastanku stolnice. Piše, da je armenski zavetnik Gregor Razsvetitelj videl, kako se Jezus Kristus spušča z neba in trka v zemljo z zlatim kladivom, da bi pokazal, kje naj bi bila zgrajena stolnica. Zato je patriarh cerkvi dal ime Ečmiadzin (էջ ēĵ 'spust' + մի mi 'samo' + -ա- -a- (povezovalni element) + ծին tsin 'rojen'), kar pomeni 'spust Edinorojenega [božjega sina]'. Vendar se je ime Ečmiadzin začelo uporabljati šele v 15. stoletju, medtem ko ga prejšnji viri imenujejo 'stolnica Vagharshapat'. Praznik stolnice svetega Ečmiadzina (Տոն Կաթողիկե Սբ. Էջմիածնի) armenska cerkev praznuje 64 dni po veliki noči, med tem pa se »poje posebna hvalnica, ki jo je napisal katolikos Sahak III. iz Dzoraporja iz 8. stoletja in pripoveduje o sv. Gregorja viziji in gradnji stolnice.« Oblika prve cerkve iz 4. stoletjakot predlaga Aleksander Sahinian (1966) Med arheološkimi izkopavanji v stolnici v letih 1955–56 in 1959, ki jih je vodil arhitekturni zgodovinar Aleksander Sahinijan, so bili odkriti ostanki prvotne stavbe iz 4. stoletja - vključno z dvema stopnjama stebričkov pod sedanjimi in ožjo oltarno apsido pod sedanjo. Na podlagi teh ugotovitev je Sahinijan trdil, da je bila prvotna cerkev tridelna obokana bazilika, podobna bazilikam v Tekorju, Aštaraku in Aparanu (Kasakh). Vendar so drugi učenjaki zavrnili Sahinovo stališče. Med njimi sta Suren Eremijan in Armen Hačatrjan trdila, da je bila prvotna cerkev v obliki pravokotnika s kupolo, podprto s štirimi stebri. Stepan Mnacakanjan je predlagal, da je bila prvotna zgradba »nadstrešnica, postavljena na križu [tloris]«, medtem ko raziskovalec arhitekture Vahagn Grigorjan predlaga, kar Mnacakanjan opisuje kot »skrajni pogled«, po katerem je bila stolnica v bistvu v enaki obliki kot danes.
Rekonstrukcija in propad
Po Faustusu iz Bizanca sta bila stolnica in mesto Vagharshapat skoraj v celoti uničena med invazijo perzijskega kralja Šapurja II. v 360-ih letih (okoli 363). Zaradi neugodnih gospodarskih razmer v Armeniji sta stolnico le delno obnovila katolikos Narzes I. Veliki (vladal 353–373) in Sahak Partev (vladal 387–439).
Leta 387 je bila Armenija razdeljena med Rimsko in Sasanidsko cesarstvo. Vzhodni del Armenije, kjer je bil Ečmiadzin, je ostal pod oblastjo armenskih vazalnih kraljev, ki so bili podvrženi Perziji, vse do leta 428, ko je bilo Armensko kraljestvo razpuščeno.
Leta 450 je v poskusu, da bi Armencem vsilil zaratustrstvo, sasanidski kralj Jezdegerd II. zgradil ognjeni tempelj znotraj stolnice. Med izkopavanji v 1950-ih so pod oltarjem vzhodne apside izkopali grmado ognjenega templja.}} Do zadnje četrtine petega stoletja je bila stolnica propadajoča. Po besedah Ghazarja Parpecija jo je marzban (guverner) perzijske Armenije Vahan Mamikonjan leta 483/4 obnovil iz temeljev, ko je bila država razmeroma stabilna, po boju za versko svobodo proti Perziji. Večina raziskovalcev je zaključila, da je bila torej cerkev spremenjena v cerkev v obliki križa in je večinoma dobila svojo sedanjo obliko. Nova cerkev se je zelo razlikovala od prvotne in je bila »sestavljena iz štirikotno-apsidalne dvorane, zgrajene iz dolgočasnega oz. sivega kamna s štirimi stoječimi stebri v obliki križa, ki so podpirali kamnito kupolo«. Nova stolnica je bila »po obliki kvadrat, ki obdaja grški križ in je vsebovala dve kapeli, po eno na obeh straneh vzhodne apside«. Kot je dejal Robert H. Hewsen, je bila zasnova nove cerkve mešanica zoroastrskega ognjenega templja in mavzoleja klasične antike.
Čeprav je bil sedež katolikosov nekje v 460. – 470. ali 484 premeščen v Dvin, stolnica ni nikoli izgubila svojega pomena in je ostala »eno največjih svetišč armenske cerkve«. Zadnje znane prenove do 15. stoletja sta leta 618 (po besedah Sebeosa) izvedla katolikos Komitas in katolikos Narzes III. (vladal 640–661). Leta 982 je križ stolnice menda odstranil arabski emir.
V teh stoletjih zanemarjanja se je »stanje stolnice tako zelo poslabšalo«, da je nadškofa Stepanosa Orbelijana spodbudilo, da je leta 1300 napisal eno svojih najpomembnejših pesmi, Žalujoč v imenu stolnice (Ողբ ի դիմաց Կաթողիկէին – Voğb i dimats Katoğikein). V pesmi, ki govori o posledicah mongolskih in mameluških vpadov v Armenijo in Kilikijo, je Orbelijan upodobil stolnico Ečmiadzin »kot žensko v žalovanju, ki razmišlja o svojem nekdanjem sijaju in svojim otrokom govori, vrnite se v svojo domovino [...] in ji povrnite slavo«.
Od oživitve do plenjenja Po padcu armenskega kraljestva Kilikija leta 1375 je sveti sedež doživel propad in zmešnjavo. Katolikosat Aghtamar in lokalno vplivni škofje Syunika so okrepili pomen regije okoli Ečmiadzina. Leta 1441 se je v Ečmiadzinu sestal generalni svet nekaj sto verskih oseb in izglasoval ponovno ustanovitev katolikozata. Stolnico je med leti 1441 in 1443 obnovil katolikos Kirakos (Cyriacus). Takrat bil je Ečmiadzin pod nadzorom turškega Kara Koyunlu, toda leta 1502 je safavidski Iran dobil nadzor nad deli Armenije, vključno z Ečmiadzinom in Armenski cerkvi podelil nekaj privilegijev.
V 16. in 17. stoletju je Armenija trpela zaradi svoje lokacije med Perzijo in osmansko Turčijo ter spopadov med tema dvema cesarstvoma. Hkrati z deportacijo do 350.000 Armencev v Perzijo s strani šaha Abasa I. v okviru razgaljene zemeljske politike med vojno z Osmanskim cesarstvom je bil leta 1604 Ečmiadzin oropan. Šah je želel »pregnati armensko upanje, da se bodo vrnili v domovino« s selitvijo verskega središča Armencev v Iran, da bi v Perziji zagotovili močno armensko navzočnost. Želel je uničiti stolnico in posmrtne ostanke prinesti v Isfahan. V tem primeru so bili le nekateri pomembni kamni - oltar, kamen, kamor se je Jezus Kristus spustil v skladu s tradicijo in najsvetejša relikvija armenske cerkve, desna roka Gregorja Razsvetitelja - preseljeni v Novo Julfo, v Isfahanu v osrednjem Iranu. Vključili so jih v lokalno armensko cerkev sv. Jurija, ko je bila zgrajena leta 1611 . Šah Abas naj bi papežu ponudil stolnico.
17.–18. stoletje Od leta 1627 je stolnica doživela večjo prenovo pod katolikosom Movsesom, ko so bili popravljeni kupola, strop, streha, temelji in tlakovanje. V tem času so okoli stolnice zgradili celice za menihe, gostišče in druge strukture. Poleg tega je bil okoli stolnice zgrajen zid, zaradi česar je bila podobna trdnjavskemu kompleksu. Eli Smith je leta 1833 zapisal: »Celotni prostori so obdani z visokim obzidjem, obkroženim s krožnimi stolpi in imajo zunaj videz trdnjave. Znotraj je mesto v miniaturi« . Douglas Freshfield je leta 1869 zapisal, da »sta samostan in stolnica znotraj velikega utrjenega ograjenega prostora« in trdili so, da se je »v svojem času uprla številnim napadom nevernikov« .
Obnovitve je prekinila osmansko-safavidska vojna 1635–36, med katero je stolnica ostala nedotaknjena. Obnova se je nadaljevala v času katolikosa Piliposa (1632–55), ki je zgradil nove celice za menihe in prenovil streho. V tem stoletju so zvonike dodali številnim armenskim cerkvam. Leta 1653–54 se je začel graditi zvonik v zahodnem krilu stolnice Ečmiadzin. Dokončal jo je leta 1658 katolikos Hakob IV. Jugayeci. Po Hewsenu je zvon tibetanskega izvora z budističnim napisom, »verjetno že dolgo pozabljen dar nekega mongolskega ali ilhanidskega kana«. Desetletja pozneje, leta 1682, je katolikos Jaghiazar zgradil manjše zvonike iz rdečega tufa na južnem, vzhodnem in severnem krilu.
Obnove Ečmiadzina so se nadaljevale v 18. stoletju. Leta 1720 sta katolikos Astvacatur in nato 1777–83 Simeon I. iz Erevana ukrepala pri ohranjanju stolnice. Leta 1770 je Simeon I. v bližini Ečmiadzina, prvega v Armeniji, ustanovil založbo. V času Simeonove vladavine je bil samostan popolnoma obzidan in ločen od mesta Vagharshapat. Katolikos Ghukas (Lucas) je nadaljeval obnove v letih 1784–86.
Ruski prevzem Ruski imperij je do začetka 19. stoletja postopoma prodrl na Kavkaz. Perzijski Erevanski kanat, v katerem je bil Ečmiadzin, je postal pomembna tarča Rusov. Junija 1804, med rusko-perzijsko vojno (1804–13), so ruske čete pod vodstvom generala Pavla Cicijanova poskušale zavzeti Ečmiadzin, vendar niso uspele. Nekaj dni po poskusu so se Rusi vrnili v Ečmiadzin, kjer so presenečeno ujeli drugačno perzijsko silo in jih usmrtili. Cicijanove sile so vstopile v Ečmiadzin, ki so po besedah Auguste Bontems-Leforta, sodobnega francoskega vojaškega odposlanca v Perziji, oropale in resno poškodovale armenske verske zgradbe. Kmalu zatem so se morali Rusi zaradi uspešne perzijske obrambe Erevana prisilno umakniti z območja. Po Bontems-Lefortovem mnenju je bilo rusko vedenje v Ečmiadzinu v nasprotju s perzijskim kraljem, ki je z lokalnim krščanskim prebivalstvom ravnal spoštljivo.