Livonska vojna (1558–1583) je bila vojna za oblast v Stari Livoniji, sedanji Estoniji in Latviji. V vojni se je Carska Rusija vojskovala z različnimi koalicijami Danske-Norveške, Švedske ter Velike litovske kneževine in Kraljevine Poljske, kasneje Republike obeh narodov.
V obdobju 1558-1578 je v regiji prevladovala Rusija s hitro osvojitvijo Dorpata (Tartu) in Narve. Po ruski razpustitvi Livonska konfederacija se je v vojno vmešala Poljska-Litva, medtem ko sta Švedska in Danska intervenirali že leta 1559 (do 1561). Na ozemlju Livonije je bila kljub stalnim vdorom iz Rusije ustanovljena Švedska Estonija. Friderik II. Danski je kupil staro škofijo Ösel–Wiek in jo prepustil svojemu bratu Magnusu Holsteinskemu. Magnus je poskušal razširiti svoje livonske posesti, da bi ustanovil rusko vazalno državo Kraljevino Livonijo, ki je nominalno obstajala do njegovega poraza leta 1576.
Leta 1576 je položaj poljskega kralja in velikega litovskega kneza zasedel Štefan Báthory in s svojimi vojaškimi uspehi v letih 1578 do 1581 in ofenzivo združene švedsko-poljsko-litovske vojske v bitki pri Wendenu obrnil tok vojne. Sledil je dolg pohod skozi Rusijo, ki je dosegel vrh z dolgim in težavnim obleganjem Pskova. Vojna med Rusijo in Poljsko-Litvo se je končala leta 1582 s sklenitvijo Jam Zapoljskega mirovnega sporazuma, s katerim je Rusija v korist Poljske-Litve izgubila svoje nekdanje posesti v Livoniji in Polock. Naslednje leto sta Švedska in Rusija podpisali Pljusski mirovni sporazum, s katerim je Švedska dobila večino Ingrije in severno Livonijo, Kneževino Estonijo pa je obdržala Rusija.
Ozadje Predvojna Livonija thumb|300px|Stara Livonija pred livonsko vojno:
Do sredine 16. stoletja se je Stara Livonija razvila v gospodarsko uspešnoRabe 1989, str. 306. decentralizirano in versko razdeljeno Livonsko konfederacijo,Dybaś 2009, str. 193. sestavljeno iz livonske veje Tevtonskega viteškega reda, knezoškofij Dorpat, Ösel–Wiek in Kurland, nadškofije Riga in mesta Riga.Bülow 2003, str. 73. Mesta Riga, Dorpat in Reval (Talin) so uživala privilegije, ki so jim omogočali skoraj popolno neodvisnost. Edina skupna ustanova livonskih dežel so bila redna zasedanja deželnega zbora, imenovanega landtag. Ob razdeljeni politični upravi je obstajalo tudi stalno rivalstvo med riškim nadškofom in landmeistrom Tevtonskega reda za nadoblast v konfederaciji.Tevtonski red je vodil hochmeister. Funkcijo je od leta 1525 opravljal deutschmeister, odgodvoren za sodna okrožja v Svetem rimskem cesarstvu. Tevtonski red v Livoniji je vodil krog gebietigerjev na čelu z landmeistrom, ki so ga iz svojih vrst izvolili gebietigerji. Po reformaciji je v redu nastal razkol, ki se je v 1520. letih razširil tudi v Livonijo. Preobrazba regije iz katoliške v luteransko je bila postopna, ker se ji je del reda upiral in ostal do neke mere naklonjen rimokatolištvu.Kreem 2006, str. 46, 51–53. Ko se je Livoniji začela bližati vojna, je imela šibko upravo, podvrženo notranjemu rivalstvu, in pomanjkljivo obrambo. Razen tega je bila obkrožena z monarhijami z agresivno ekspanzionistično politiko in se kot taka mogla uspešno upreti nobenemu agresorju.Frost 2000, str. 2.
Landmeister in gebietigerji Livonskega reda in posestniki so bili nižji plemiči, ki so čuvali svoje privilegije in vpliv s preprečevanjem nastanka višjega in močnejšega plemiškega razreda.Kreem 2006, str. 50. Odporu nižjega plemstva se je uspešno upirala samo nadškofija Riga.Kreem 2006, str. 51. Za nadškofa Rige je bil s pomočjo nekdanjega pruskega velikega mojstra Alberta (Albrehta) Brandenburg–Ansbaškega imenovan Viljem Brandenburški, za njegovega koadjutorja pa Krištof Mecklenburški.Körber 1998, str. 26. Oba sta delovala skladno z Albertovimi interesi v Livoniji, med katerimi je bila ustanovitev dedne Livonske kneževine, organizirane po pruskem zgledu. Red je istočasno poskušal ponovno vzpostaviti svojo organizacijo v Prusiji,Kreem 2006, str. 46. kjer je nasprotoval sekularizaciji in ustanovitvi dedne kneževine.
Težnje livonskih sosedov Hanseatska zveza je že pred izbruhom livonske vojne izgubila svoj monopol nad dobičkonosnim in cvetočim trgovanjem na Baltiku.Frost 2000, str. 3. Še vedno je sodelovala in povečevala obseg svojega trgovanja, vendar je morala tržišče deliti z evropskimi najemniškimi ladjevji, predvsem iz nizozemskih Sedemnajstih provinc in Francije. Ker hanseatska plovila niso bila primerna za vojne ladjeFrost 2000, str. 5. in ker Hansa zaradi upadajočega deleža v trgovanju ni mogla vzdrževati velike mornarice,Frost 2000, str. 6. sta ostala njena livonska člana Riga in Reval in trgovski partner Narva brez ustrezne zaščite.Frost 2000, str. 4. Danska mornarica, najmočnejša na Baltiku, je nadzirala vhod na Baltsko morje, pobirala takse za plovbo in posedovala strateško pomembna baltska otoka Bornholm in Gotland.
Danska na južni meji in pomanjkanje pristanišč na vzhodni obali, ki bi pozimi ne zamrznila, je zelo omejevalo švedsko trgovanju na Baltiku.Frost 2000, str. 7. Švedska je kljub temu cvetela zaradi izvoza lesa, železa in predvsem bakra, podprtega z lastnim ladjevjem, in bližino livonskih pristanišč na drugi strani ozkega Finskega zaliva.Bain 1971, str. 84. Švedska se je že pred livonsko vojno poskušala razširiti v Livonijo, vendar je njene poskuse preprečil ruski car v rusko-švedski vojni 1554-1557, ki se je končala z Novgorodskim mirovnim sporazumom.
Rusko carstvo je s priključitvijo Novgorodske (1478) in Pskovske kneževine (1510)Frost 2000, str. 10. postalo livonski vzhodni sosed. Moč Rusije se je še okrepila po priključitvi Kazanskega (1552) in Astrahanskega kanata (1556). Konflikt med Rusijo in zahodnimi silami se je zaostril z rusko izolacijo od pomorskega trgovanja. Pristanišče Novgorod, ki ga je zgradil car Ivan IV. na vzhodnem bregu reke Narve je bilo plitvo in zato neprimerno.De Madariaga 2006, str. 124.
Car je od Livonske konfederacije zahteval, da mora plačati okoli 6.0000 mark, če želi obdržati škofijo Dorpat. Zahtevo je utemeljeval s trditvijo, da je moral vsak odrasel moški ob neodvisnosti Pskovu plačati po eno marko. Livonci so carju obljubili, da bodo denar izplačali do leta 1557. Ker tega niso storili, so pogajanja propadla in Livonci so morali zapustili Moskvo.
Ivan je stalno poudarjal, da je obstoj Tevtonskega reda v Livoniji mogoč samo s pasivno rusko podporo in da bo z morebitnim vojaškim posredovanjem hitro ogrožen. Zahteval je ustanovitev koridorja med Baltikom in novimi ozemlji ob Kaspijskem jezeru, ker bi v morebitni vojni z zahodnimi silami potreboval bolj dovršeno uvoženo orožje.
Poljskega kralja in litovskega velikega kneza Sigismunda II. Avgusta so skrbele ruske ekspanzionistične težnje. Širitev Rusije v Livonijo ne bi pomenila samo močnejšega političnega tekmeca, ampak tudi izgubo donosnih trgovskih poti.Cynarski 2007, str. 203–204. Sigismund je zato podpiral svojega bratranca, riškega nadškofa Viljema Brandenburškega, v sporih z Viljemom Fürstenberškim, landmeistrom Livonskega reda.Hartmann 2005, str. XIII. Sigismund je upal, da bo Livonija, tako kot Kneževina Prusija pod knezom Albertom, postala poljsko-litovska vazalna država.Cynarski 2007, pstr. 204. Viljem Brandenburški je imel v Livoniji šibko podporo in se je zanašal predvsem na zunanje zaveznike. Med njegovimi zavezniki je bil landmarschall Jasper Munsterski, s katerim je nameraval aprila 1556 napasti svoje nasprotnike. Pričakoval je, da mu bosta Sigismund in Albert pri tem pomagala.Hartmann 2005, str. XIV. Sigismund se je z udeležbo v vojni obotavljal, ker se je bal, da bo s tem sprožil napad Rusov na Kijevsko vojvodstvo. Ko je Fürstenberg izvedel za načrt za napad, je svojo vojsko povedel v nadškofijo Riga in nato v glavni trdnjavi Kokenhusen in Ronneburg. Jasper Munsterski je pobegnil v Litvo, Viljema Brandenburškega in Krištofa Mecklenburškega pa so ujeli in zaprli v gradova Adsel in Treiden. Aretaciji sta sprožili diplomatsko pritožbo pomeranskih knezov, danskega kralja, cesarja Ferdinanda I. Habsburškega in držav Svetega rimskega cesarstvaHartmann 2005, str. XV. za njuno izpustitev. Sestanek v Lübecku, napovedan za 1. april 1557, na katerem naj bi sprti strani poravnali spore, je bil odpovedan zaradi spora med Sigismundom in dansko delegacijo. Sigismund je uboj svojega spremljevalca Lanckija, ki ga je zagrešil landmeistrov sin, izkoristil za izgovor za napad na južno Livonijo z vojsko okoli 80.000 mož. Sprte strani v Livoniji je v svojem taboru v Pozvolu prisilil, da se pomirijo in podpišejo Pozvolski sporazum. Sprte strani so se dogovorile za vzajemno obrabno-napadalno zvezo, ki je bila uperjena predvsem proti Rusiji, s čimer so sprožile livonsko vojno.
1558-1562: Razpustitev Livonskega reda Ruski napad na Livonijo thumb|350px|Pohodi v letih 1558-1560
Ruski car Ivan IV. je imel Pozvolski sporazum za provokacijo in grožnjo, uprejeno proti Ruskemu carstvu, in casus belli za livonsko vojno.De Madariaga 2006, str. 127. Rusija in Livonija sta namreč leta 1554 sklenili petnajstletno premirje, s katerim se je Livonija obvezala, da v tem času ne bo sklenila zavezništva s Poljsko-Litvo.Cynarski 2007, str. 205.
22. januarja 1558 je ruska vojska napad Livonijo. Lokalni kmetje so v Rusih videli osvoboditelje.Oakley 1993, str. 26. Več livonskih trdnjav se je vdalo brez odpora. Rusi so maja 1559 osvojili Dorpat, julija NarvoFrost 2000, str. 24. in začeli oblegati Reval.De Madariaga 2006, str. 128. Po prihodu 1.200 landsknehtov, 100 topničarjev in streliva iz Nemčije, so livonske sile uspele osvojiti izgubljeni Wesenberg (Rakvere) in več drugih trdnjav. Nemci so vdrli na rusko ozemlje, vendar so Dorpat, Narva in več drugih manjših trdnjav ostali v ruskih rokah.Frost 2000, str. 25.
Začetne ruske napade so vodili kasimski kan Šahgali in dva druga tatarska kneza na čelu vojske ruskih bojarjev, tatarskih in ruskih konjenikov in kozakov,Stevens 2007, str. 85. ki so bili v tistem času večinoma pešaki.Frost 2000, str. 50. Ivan je nekaj ozemlja osvojil tudi na pohodih leta 1560. Po ruskih napadih januarja 1559De Madariaga 2006, str. 129. je bilo maja med njimi in Livonci sklenjeno šestmesečno premirje. Rusi so se v tem času vojskovali v rusko-krimski vojni.De Madariaga 2006, str. 130.
Livonija je po ruskem napadu prosila za pomoč cesarja Ferdinanda I. Habsburškega in zatem Poljsko-Litvo.Cynarski 2007, str. 207. Landmeister von Fürstenburg je pobegnil v Poljsko-Litvo. Zamenjal ga ja Gotthard Kettler. Junija 1559 so livonske dežele z Vilenskim sporazumom prišle pod poljsko-litovsko varstvo. Poljski sejm je zavrnil ratifikacijo sporazuma v prepričanju, da se tiče samo Velike litovske kneževine. Januarja 1560 je Sigismund poslal na dvor Ivana IV. v Moskvo svojega odposlanca Martina Volodkova, da bi poskusil ustaviti pustošenje ruske konjenice po livonskem podeželju.Bain 1971, str. 117.
250px|thumb|alt=|Ruska grozodejstva v Livoniji; tiskano v Zeyttungu, objavljenjem v Nürembergu leta 1561
Ruski uspehi so bili rezultat številnih majhnih akcij z obleganji, v katerih so imeli ključno vlogo pri uničevanju lesenih obrambnih položajev mušketirji ob učinkoviti podpori topništva.Bain 2006, str. 118. Carska vojska je osvojila več pomembnih trdnjav, med njimi Fellin (Viljandi), za osvojitev večjih mest (Riga, Reval ali Pernau) pa ni imela dovolj sredstev. Avgusta 1560 so livonski vitezi doživeli katastrofalen poraz v bitki z Rusi pri Ergemeju.