Thomas Andrews, britanski poslovnež in inženir * 7. februar 1873 Združeno Kraljestvo † 15. april 1912 severni Atlantik.

Andrews je bil pomorski arhitekt, ki je delal v ladjedelnici Harland & Wolff v Belfastu.

Andrews je načrtoval veliko prekoocenasko potniško ladjo, RMS Titanic. Leta 1912 se je vkcal nanj, ko je ladja odplula na svojo krstno plovbo v ZDA. Med plovbo je ladja v severnem Atlantiku trčila v ledeno goro in v dveh urah potonila. V nesreči je umrlo 1.503 ljudi, med njim je bil tudi Andrews, ki se ni hotel rešiti z "svoje" ladje. Njegovega trupla niso nikoli našli.

Mladost levo|sličica|Družina Andrews. Thomas Andrews je drugi na desni. Thomas Andrews se je rodil v Ardara House, Comber, okrožje Down, na Irskem. Bil je prezbiterjan škotskega porekla in podobno kot njegov brat je veljal za Britanca. Z družino je živel v Ardari, Comber. Leta 1884 se je Andrews udeležil kraljevega akademskega zavoda v Belfastu, vse do leta 1889, ko je pri šestnajstih letih začel z vajeništvom v ladjedelnici Harland & Wolff, kjer je bil njegov stric delni lastnik.

Družina sličica|Andrews z njegovo ženo Helen Barbour in njuno hčerko Elizabeth Law Barber Andrews.24. junija 1908 se je poročil s Helen Reilly Barbour. Njuna hči Elizabeth Law-Barbour Andrews (znana po svojih začetnicah, "ELBA"), se je rodila 27. novembra 1910. Družina je živela v Dunallanu, 20 Windsor Avenue, Belfast. Znano je, da je Andrews eno noč, tik preden se je Elizabeth rodila, peljal Helen v ladjedelnico pogledat RMS Titanic med gradnjo. Po Thomasovi smrti se je Helen ponovno poročila; umrla je 22. avgusta 1966 na Severnem Irskem in je pokopana v mavzoleju družine Barbour v Lambegu.

Harland & Wolff V ladjedelnici Harland & Wolff je Andrews začel s tremi meseci v mizarstvu, nato je mesec dni delal v kabinetih in nato še dva meseca delal na ladjah. Zadnjih osemnajst mesecev njegovega petletnega vajeništva je preživel v risarski pisarni. Leta 1901 je Andrews po številnih oddelkih podjetja postal vodja gradbenih del. Istega leta je postal tudi član Institucije mornarskih arhitektov. Leta 1907 je bil Andrews imenovan za direktorja in vodjo oddelka za načrtovanje v ladjedelnici Harland & Wolff. Andrews je v svojih dolgih letih vajeništva, študija in dela postal zelo priljubljen v podjetju in med zaposlenimi v ladjedelnici.

Andrews je bil neutruden delavec; v ladjedelnici se je pogosto pojavljal kadar koli. Vedno je bil pripravljen priskočiti na pomoč pri fizično zahtevnih delovnih nalogah, ko se je to izkazalo za potrebno. Znano je bilo, da je svoje kosilo delil s sodelavci, ko se je pojavila potreba. Kljub temu se Andrews ni bal popravljati delavcev, ko jih je videl, da delajo kaj narobe ali kršijo pravila ladjedelnice. Pravili so, da delavca, ki ga je zalotil sredi takšnih neumnosti, sicer ni odpustil, ampak ga je "prijazno opozoril". Užival je tudi v tem, ko so delavci počeli več kot le brezglavo opravljali svoje naloge – spodbujal jih je, naj se lotijo dela z mislijo. Andrews je bil pripravljen prisluhniti predlogom delavcev, ki so menili, da imajo boljši način za opravljanje določene naloge. Dobro dokumentirani viri so ga opisovali kot veselega, optimističnega in radodarnega. Neki delovodja se je spominjal in dejal: "Andrews je z veseljem osrečeval ljudi okoli sebe. Vedno je bil prijazen pozdrav, topel stisk roke in prijazna narava«, neki sodelavec pa ga je opisal kot »prizadevnega do te mere, da je bil zelo marljiv."

RMS Titanic Leta 1907 je Andrews začel delati načrte za tri nove velike razkošne potniške ladje: RMS Olympic, RMS Titanic in HMHS Britannic. Med gradnjo, ki jo je nadziral skupaj s številnimi delavci, je bil Andrews tesno povezan z načrtovanjem vseh treh ladij, pri tem pa je predlagal, da ima Titanic po 46 reševalnih čolnov (na koncu jih je imel le 20), pa tudi dvojni trup in neprepustne pregrade, ki bi lahko segale do najvišje palube.

Med prvo plovbo ladje RMS Olympic sta Andrews in J. Bruce Ismay naredila izbrane zapiske o tem, kaj bi lahko izboljšali na Titanicu. Andrews je trpel zaradi krčnih žil v nogah. Po besedah ​​stevardese Violet Jessop so mu med prvo Olympicovo plovbo nekateri člani posadke podarili zelo lepo pohodno palico; posadka mu je bila hvaležna za njegova nenehna prizadevanja, da bi jim poskrbel za udobnejše bivalne prostore. Menila je celo, da je Andrewsu na nek način uspelo nekaj svoje pozitivne osebnosti prenesti na ladje, ki jih je zasnoval in pomagal graditi. sličica|Ilustracija potopa Titanica. Andrews se je na Titanic vkrcal že 2. aprila in je bil prisoten, ko je ladja opravljala svoja testiranja na morju. Bil je tudi na Titanicu ob odhodu iz Belfasta v Southampton. Po vkrcanju v Southamptonu je Andrews opravil kratek pregled, z katerim je bil zelo zadovoljen. V Southamptonu se je tudi poslovil od vseh zaposlenih iz ladjedelnice, ki niso mogli spremljati ladje na njenem prvem potovanju. Ko je Titanic v pristanišču skoraj trčil v linijsko ladjo SS City of New York, je Andrews menil, da je bila ta situacija "izjemno neprijetna".

Nekaj ur pozneje je Titanic prispel v pristanišču Cherbourg v severozahodni Franciji. Po odhodu iz Queenstowna (danes Cork) na Irskem je Andrews za jedilno mizo omenil, da ladja v nekaterih pogledih še ni pripravljena na plovbo, vendar so morali nadaljevati, ker je prišel vnaprej predvideni datum krstne plovne 10. aprila in je ladja preprosto morala odpluti pravočasno. 11. aprila se je stevard tretjega razreda John E. Hart spomnil, da je bil čez dan nekoč opravljen splošni pregled pregrad. Videl je Andrewsa in glavnega častnika Henryja Tinglea Wilda, ki sta preverjala, ali bo posadka ročno zaprla vodotesna vrata. Stevard Andrewsove spalnice, Henry Etches, je opazil, da je Andrews »ves čas delal« in si zapisoval različne izboljšave, za katere je menil, da so potrebne, predvsem kozmetične spremembe različnih objektov. V noči 12. aprila se je stevardesa Mary Sloan pogovarjala z Andrewsom na velikem stopnišču in opazila, da je dr. William Francis Norman O'Loughlin zapisal: "Zdelo se mi je, da je Andrews nerad, da odhaja, želel se je pogovarjati o domu; povedal mi je, da je njegov oče bolan in da se njegova žena prav tako ne počuti dobro... rekel je ... da mu ni všeč (da nas ladja) pelje dlje od doma ... njegov obraz se mi je zdel zelo žalosten". Vendar pa je Sloan v noči 14. aprila menila, da je Andrews »dobre volje«. Po večerji v nedeljo 14. aprila se je Andrews odpravil na krmo, da bi se zahvalil peku za poseben kruh, ki ga je spekel zanj, in se vrnil v svojo kabino, da bi naredil izračune in risbe za prihodnjo uporabo. Andrews je menda predtem prijatelju pripomnil, da je Titanic »skoraj tako popoln, kot ga lahko naredijo človeški možgani«.

14. aprila 1912 je ob 23:40 Titanic trčil v ledeno goro. Andrews je bil v času trka v svoji spalnici in je medtem načrtoval spremembe, ki jih je želel spremeniti na ladji ter komaj opazil trk. Morda je celo opazil ledeno goro, ki je izginjala v daljavi. Kapitan Smith ga je kmalu poklical, da pomaga pregledati škodo. Ko je hitel v podpalubje, je pri tem pomiril nekatere potnike in jim dejal, da ni razloga za paniko. Ena stevardesa je pozneje dejala, da je videla Andrewsa, ki je hodil z kapitanom Smithom po palubi E, pri tem pa je Andrews rekel: "Trije predelki so že celi pod vodo, kapitan." Z kapitanom Smithom sta se nato ločila, da bi hitreje pregledala škodo, Andrews je odšel nazaj v podpalubje, Smith pa se je vrnil nazaj na ladijski most.

Andrews je ugotovil, da je prvih pet od šestnajstih neprepustnih predelkov ladje poplavljenih in da voda zelo hitro poplavlja. To je bilo več kot štiri, ki naj bi jih Titanic prenesel. Videla ga je potnica prvega razreda Anna Warren, ko je hitel po velikem stopnišču na palubi D, preskakujoč tri stopnice naenkrat, z "izrazom groze" na obrazu. Potnik William Sloper je videl Andrewsa, kako je "zaskrbljeno" hitel po stopnišču na palubi A proti mostu. Andrews je Albertu in Veri Dick rekel: "Ni razloga za vznemirjenje. Vsi si priskrbite oblačila, ki jih lahko, in čim prej pridite na palubo. Spodaj je nekaj manjših razpok, vendar se ladja ne bo potopila, če bodo njene zadnje pregrade zdržale." Andrews je informacijo posredoval kapitanu Smithu na mostu in dodal, da ima ladja samo še 2 uri časa, preden potone. S Smithom sta se morala zavedati hudega pomanjkanja rešilnih čolnov na ladji.

Ko se je evakuacija začela, se je Andrews odpravil pod palubo, da bi pomagal pripraviti potnike na evakuacijo. Več potnikom je naročil naj si oblečejo reševalne pasove. Nato je pregledal vse kabine prvega in drugega razreda, da bi se prepričal, da nihče ni ostal noter, pa tudi, da ni nikjer ostal kakšen reševalni jopič, ki bi lahko prišel prav. Kmalu zatem se je odpravil na palubo reševalnih čolnov, da bi pomagal vkrcavanje preživelih. Andrews in Ismay sta bila prisotna pri splavitvi čolna št. 7 in sta se odpravila pomagat pri čolnu št. 5. Popolnoma se zavedajoč kratkega časa, ki ga je ladja še imela, in pomanjkanja prostora čolnih za vse potnike in posadko, je ljudi pozval v reševalne čolne v upanju, da jih bo napolnil s čim več ljudmi. John in John "Jack" Borland Thayer III sta na palubi naletela na Andrewsa; oče je Andrewsa vprašal, kakšna je situacija; Andrews je tiho odgovoril, da ima ladja pred seboj samo še eno uro življenja. Titanic je potonil 15. aprila ob 2.20 zjutraj. Andrews je umrl skupaj z več kot 1500 drugimi; njegovega trupla niso nikoli našli.

Smrt Andrewsa naj bi nazadnje videl upravnik na ladji John Stewart ob 2:10, deset minut preden je Titanic potonil. Andrews je stal v prvorazredni sobi kadilnice in je gledal v sliko s pristaniščem Plymouth, nad kaminom. Roke je imel ob prsih, rešilni jopič pa na mizi. Zdi se, da je Andrews nekaj časa ostal v kadilnici, nato pa še naprej pomagal pri evakuaciji. Okoli 2:00 so ga videli na palubi čolnov. Andrews naj bi metal ležalnike čez krov v morje, ko naj bi se nato odpravil k ladijskemu mostu, najverjetneje poiskati kapitana Smitha. Nazadnje je bil viden, ko naj bi zapuščal ladjo. Severnoirski zgodovinar Gareth Russell je trdil, da je Andrews najverjetneje umrl potem, ko je voda dosegla glavno palubo in naj bi ga vrtinci potegnili pod vodo ter se utopil.

Spomin Na časopisnih katastrofe je bil Andrews označen za junaka.  Mary Sloan, stevardesa na ladji, ki jo je Andrews prepričal, da vstopi v rešilni čoln, je pozneje v pismu zapisala: "Gospod Andrews je svojo usodo spoznal kot pravi junak, zavedajoč se velike nevarnosti, in se odpovedal življenju, da bi rešil ženske in  otroke na Titanicu."  Kratko biografijo je Shan Bullock posnel na zahtevo poslanca parlamenta Horacea Plunketta, ki je menil, da je Thomasovo življenje vredno zaslužiti v spominu.

V njegovem domačem kraju je bil zgrajen Comber, eden najzgodnejših in najpomembnejših spomenikov za eno samo žrtev katastrofe na Titaniku. Spominska dvorana Thomas Andrews Jr. je bila odprta januarja 1914. Arhitekta sta bila Young in McKenzie s kiparskimi deli umetnice Sophia Rosamond Praeger.  Dvorano zdaj vzdržuje odbor za vzgojo in izobraževanje v jugovzhodu, uporablja pa jo osnovna šola Andrews Memorial.  Modra plošča Zgodovinskega kroga Ulster se nahaja na njegovi hiši v aveniji Windsor, Belfast.

Danes je SS Nomandic edina preživela ladja, ki jo je načrtoval Andrews, in še vedno pluje.

Asteroid 245158 Thomasandrews je bil v njegovo čast imenovan leta 2004.

Sklici

Viri https://www.encyclopedia-titanica.org/titanic-victim/thomas-andrews.html http://www.bbc.co.uk/history/people/thomas_andrewsl https://www.geni.com/people/Thomas-Andrews-Jr/6000000010422093370

Kategorija:Britanski poslovneži Kategorija:Britanski inženirji Kategorija:Umrli na morju Kategorija:Utopljeni ljudje