Friderik VI. (dansko Frederik 6, norveško Frederik VI av Danmark og Norge) je bil od 13. marca 1808 do 3. decembra 1839 kralj Danske in od 13. marca 1808 do 7. februarja 1814 zadnji kralj Danske-Norveške, * 28. januar 1768, Kopenhagen, Kraljevina Danska, † 3. december 1839.
Od leta 1784 do prihoda na prestol je bil je bil kot "kronski princ regent" (kronprinsregent) regent svojega duševno bolnega očeta. Friderikov moto je bil Gud og den retfærdige sag (Bog in pravična stvar). Za njim so imeli mota vsi danski kralji. Izražena so bila v danskem in ne v sicer običajnem latinskem jeziku.
Mladost thumb|left|Kraljica Karolina Matilda z novorojenim princem Friderikom
Rojen je bil v Kristiansborški palači v Kopenhagnu v rodbini Oldenburg. Njegova starša sta bila kralj Kristijan VII. in Karolina Matilda Britanska. Ob njegovem rojstvu je bil oče star 19. mati pa samo 16 let. 30. januarja ga je v kraljevi palači krstil zelandski škof Ludvig Harboe. Krstni botri so bili oče Kristijan VII., kraljica vdova Julijana Marija in prastric, dedni princ Friderik.
Oče je trpel zaradi resnih psihičnih težav, vključno s shizofrenijo, in zato prepustil oblast svojemu zdravniku Johanu Frideriku Struenseeju. Od leta 1770 do 1772 je bil Struensee de facto regent in ljubimec Friderikove matere Karoline Matilde. Oba sta bila pod vplivom razsvetljenskih mislecev, med njimi Voltaira in Jean-Jacquesa Rousseauja. Med Struenseejevim vladanjem so mladega Friderika vzgajali v Hirschholmski palači v duhu, ki ga je v svojem slavnem delu Émile zagovarjal Rousseau. Friderik ni dobival neposrednih instrukcij, ampak se je šolal z lastnimi spoznanji in igro z dvema meščanskima fantoma po Struenseejevih navodilih.
Po uporu proti Struenseeju 8. januarja 1772 je regent postal Friderikov osemnajstletni polstric, dedni princ Friderik. Resnično oblast v državi je imela njegova mati, kraljica vdova Julijana Marija, ki je vladala s pomočjo prvega ministra Oveja Høegh-Guldberga. Za Friderikovo vzgojo je skrbela Margreta Marija Tomažina Numsen. 14. aprila 1784 je bil Friderik končna razglašen za pravno polnoletnega. Prevzel je oblast v državi in odpustil ministre, zveste kraljici vdovi. Kot regent Danske je vladal do očetove smrti leta 1808.
Kronski princ regent thumb|left|Christian August Lorentzen: Devetnajstletni kronski princ Friderik, obdan s svojim osebjem; v ozadju je Frederiksberška palača
Friderik je med regentstvom s pomočjo prvega ministra Andreasa Petra Bernstorffa leta 1788 uvedel več liberalnih reform, vključno z ukinitvijo tlačanstva. Kriza se je začela zaradi nesporazuma z Veliko Britanijo glede proste plovbe. Posledica sta bila britanska napada na Kopenhagen leta 1801 in 1807. Konflikt se je nadaljeval z vojno topovnjač med Dansko-Norveško in Združenim kraljestvom, ki je trajala do sklenitve Kielskega mirovnega sporazuma leta 1814.
Friderika so nameravali poročiti s prusko princeso. Izbiro sta podpirala Julijana Marija in njen svak Friderik Veliki. Da bi dokazal svojo neodvisnost, se je Friderik njima navkljub poročil s svojo sestrično Marijo Zofijo Hesse-Kasselsko, ki je bila v tesnem sorodstvu z Dansko in Britansko vladarsko hišo. Poroka je bila v Gottorpu 31. julija 1790. Zakonca sta imela osem otrok. Najstarejša hčerka, princesa Karolina, se je poročila z očetovim bratrancem, danskim princem Ferdinandom. Najmlajša hčerka, princesa Viljemina, se je poročila s kasnejšin danskim kraljem Friderikom VII. Vsi njuni sinovi so umrli v otroštvu. Friderika VI. je po smrti nasledil prabratranec Kristijan VIII., sin polstrica Friderika.
Kralj Danske-Norveške in izguba Norveške thumb|levo|Maziljenje kralja Friderika VI. v Frederiksborški palači 31. julija 1815; obred je bil preložen zaradi napoleonskih vojn thumb|200px|Friedrik Karl Gröger: Friderik VI., naslikan po portretu Krištofa Viljema Wohliena
Friderik je postal kralj Danske-Norveške 13. marca 1808. Leta 1809 je kazalo, da bo postal švedski prestol zelo verjetno prazen. Švedska krona je zanimala tudi Friderika in poskušal je doseči izvolitev za švedskega kralja. Kot tak bi bil prvi monarh Danske in Norveške, ki bi nasledil Gustava I. Švedskega, ki je po razpadu Kalmarske zveze v 1520. letih dosegel švedsko neodvisnost. Za švedskega kralja je bil nazadnje izvoljen Friderikov svak, princ Kristijan Avgust Augustenborški, po njegovi nenadni smrti pa napoleonov maršal Bernardotte.
Med napoleonskimi vojnami je poskušal ostati nevtralen, po britanskem obstreljevanju Kopenhagna pa je bil prisiljen stopiti na Napoleonovo stran.A.N. Ryan. "The Causes of the British Attack upon Copenhagen in 1807." English Historical Review (1953): 37-55. in JSTOR Po porazu Francozov v Rusiji leta 1812 so ga Napoleonovi nasprotniki nagovarjali, naj prestopi na njihovo stran, vendar se ni dal pregovoriti. Številni danski zgodovinarji ga zato opisujejo kot trmastega in nekompetentnega vladarja, zmotno zvestega Napoleonu. V zadnjih letih nekateri zgodovinarji interpretirajo Friderika v bolj svetli luči. Na Napoleonovi strani naj bi ostal predvsem zaradi napetega stanja v Norveški, ki je bila odvisna od uvoza žita in tarča švedskih ozemeljskih ambicij. Pričakoval je, da so bo vojna končala z veliko mirovno konferenco, na kateri bo imel glavno besedo Napoleon, ki bo zaščitil danske interese, predvsem na Norveškem.Michael Bregnsbo, "The motives behind the foreign political decisions of Frederick VI during the Napoleonic Wars," Scandinavian Journal of History (2014) 39#3 pp 335-352
Po porazu Francozov v napoleonskih vojnah leta 1814 in izgubi norveške krone je Friderik postal avtoritaren in reakcionaren vladar, ki se je odrekel liberalnim idejam iz obdobja svojega regentstva. Zaradi cenzure in zatiranja vseh nasprotnih idej je ob slabem stanju gospodarstva njegovo vladanje postalo nekoliko mračno, čeprav je njemu samemu uspelo ohraniti videz dobronamernega avtokrata. Po letu 1830 je gospodarska kriza nekoliko popustila in leta 1834 je kralj nerad sprejel majhno demokratično novost z ustanovitvijo Zbora deželnih stanov, ki je imel izključno posvetovalno vlogo. Sprememba je imela nenamerne posledice in kasneje zaostrila odnose med Danci in Nemci v Schleswigu, katerega regionalna skupščina je postala forum za nenehna prepiranja med obema nacionalnima skupinama.
Kasnejša leta thumb|200px|right|Doprsni kip Friderika VI., delo kiparja Bertela Thorvaldsena
Friderik VI. je bil znan pokrovitelj astronomije in je leta 1832 obljubil zlato medaljo vsakomur, ki bi s teleskopom odkril komet. Obljube so se do leta 1850 držali tudi njegovi nasledniki in jo po prvi schleswiški vojni ukinili.
23. februarja 1827 je Seramporskemu kolegiju v Danski Indiji s kraljevsko listino podelil status univeze. Univerza je bila za univerzama v Kopenhagnu in Kielu tretja v Danskem kraljestvu. Po odkritju Haraldskærske gospe v šotnem barju v Jutlandiji leta 1835 je ukazal njen pokop v umetniško izklesanem sarkofagu in odredil, da je telo kraljice Gunhilde. Pozneje se je njena identifikacija izkazala za napačno, v tistem času pa je ustrezala kraljevim političnim načrtom.
Smrt in nasledstvo Friderik VI. je umrl Amalienborški palači, star 71 let. Pokopan je bil v kapeli Friderika V. v Roskildski stolnici. Njegova vladavina je trajala 55 let, 24 let v vlogi kronskega princa regenta in 31 let v vlogi kralja. Bil je 894. vitez španskega Reda zlatega runa in 654. vitez Reda podvezice. Po njem se je imenovala Friderikova kraljeva univerza v Oslu, sedanja Univerza Oslo.
Ker Friderik VI. ni imel živih sinov, ampak samo dve hčerki, ga je na danskem prestolu nasledil polbratranec Kristijan VIII. Danski, sin očetovega polbrata.
Potomci thumb|Kralj Friderik VI. in kraljica Marija s princesama Karolino iv Viljemino Friderik VI. in njegova žena Marija Hesse-Kasselska sta bila starša osmih otrok. Šest otrok je umrlo že v otroštvu. Odrasli sta samo hčerki, ki sta umrli brez otrok. Kristijan (1791) Marija Luiza (1792-1793) Karolina (1793-1881), poročena z očetovim bratrancem Friderikom Ferdinandom Danskim, s katerim ni imela otrok Luiza (1795) Kristijan (1797) Julijana Luiza (1802) Friderika Marija (1805) Viljemina Marija (1808-1891), poročena z drugim očetovim bratrancem, kasnejšim kraljem Friderikom VII. Danskim, po ločitvi pa z vojvodom Karlom Schleswig-Holstein-Sonderburg-Glücksburškim, najstarejšim bratom kasnejšega kralja Kristijana IX. Danskega; oba zakona sta bila brez otrok Z ljubico Frideriko Dannemand je imel štiri otroke: Loviso (1810-1888), grofico Dannemanda, poročeno z Viljemom von Zachariae Karolino (1812-1844), grofico Dannemanda, poročeno z Adolfom Friderikom Schackom von Brockdorffom Friderika (1813-1888), grofa Dannemanda, poročenim s Frančiško von Scholten, Loviso Grefvindo Schulin in Viljemino Laursen; vsi trije zakoni so bil brez otrok Valdemarja (1819-1835), grofa Dannemanda
Predniki
Sklici
Kategorija:Danski kralji Kategorija:Norveški kralji Kategorija:Oldenburžani Kategorija:Vladarji v 19. stoletju Kategorija:Vitezi reda zlatega runa Kategorija:Red podvezice