Vzhodna Prusija (nemško Ostpreußen, poljsko Prusy Wschodnie, litovsko Rytų Prūsija, latinsko Borussia orientalis, rusko Восточная Пруссия, Vostóčnaja Prússija) je bila od leta 1773 do 1829 provinca Kraljevine Prusije in od leta 1878 skupaj s kraljestvom del Nemškega cesarstva. Od prve svetovne vojne do leta 1945 je bila kot del Svobodne države Prusije hkrati tudi del Weimarske republike. Glavno mesto Vzhodne Prusije je bil Königsberg (sedanji Kaliningrad).East Prussia. Columbia Encyclopedia, 6. izdaja (2008).
Vzhodna Prusija je obsegala večino ozemlja baltskih Starih Prusov. V 13. stoletju so domorodne Pruse na križarskih pohodih podjarmili nemški Tevtonski vitezi. Po njihovem uničenju so se domorodni Balti postopoma pokristjanili. Zaradi germanizacije in kolonizacije v naslednjih stoletjih so večinsko prebivalstvo postali Nemci, Mazurci in Litvanci pa so postali manjšina. Vzhodna Prusije je bila od 13. stoletja del meniške države Tevtonskih vitezov, po sklenitvi drugega Torunskega mirovnega sporazuma pa je postala fevd Kraljevine Poljske. Leta 1525 je s Pruskim poklonom provinca postala Vojvodina Prusija.Schaitberger, L. Ostpreußen: The Great Trek. Pridobljeno 8. decembra 2016. Stara pruščina je izumrla proti koncu 17. ali na začetku 18. stoletja.Encyclopædia Britannica: Old-Prussian-language. Gordon, Raymond G., Jr. (ur.): Ethnologue: Languages of the World, 2005, Prussian.
Ker je bila vojvodina izven jedra Svetega rimskega cesarstva, so se brandenburški volilni knezi leta 1701 razglasili za kralje. Po priključitvi večine zahodne Kraljevske Prusije v prvi delitvi poljsko-litovske Republike obeh narodov leta 1772 je bila vzhodna (vojvodska) Prusija po kopnem povezana z ostalo prusko državo in bila v naslednje leto (1773) reorganizirana v provinco. V letih 1829 do 1878 je bila Provinca Vzhodna Prusija združena z Zahodno Prusijo v Provinco Prusijo.
Kraljevina Prusija je po ustanovitvi leta 1871 postala vodilna država Nemškega cesarstva. Z Versajsko mirovno pogodbo, sklenjeno po prvi svetovni vojni, je Zahodna Prusija pripadla Poljski, Vzhodna Prusija pa je postala eksklava nemške Weimarske republike, s Poljskim koridorjem ločena od ostale Nemčije. Klaipedska regija Vzhodne Prusije je bila leta 1923 priključena k Litvi.
Po nemškem porazu v drugi svetovni vojni leta 1945 je bila Vzhodna Prusija na Stalinovo vztrajanje razdeljena med Sovjetsko zvezo (Kaliningrajska oblast), Litovsko SSR (Klaipedska regija) in Ljudsko republiko Poljsko (Varmijsko-Mazursko vojvodstvo)[email protected]. Sarmatian Review XV.1: Davies. Pridobljeno 8. decembra 2016. Prestolnica Königsberg je bila leta 1946 preimenovana v Kaliningrad. Večina nemškega prebivalstva je bila med drugo svetovno vojno evakuirana ali kmalu po vojni izgnana. Ocenjuje se, da je okoli 300.000 (približno ena petina) prebivalcev umrlo med bombardiranji, obrambnimi boji in slabim ravnanjem Rdeče armade.
Ozadje thumb|250px|levo|Mesta v Vzhodni Prusiji v 14. stoletju
Tevtonski vitezi so na pobudo vojvode Konrada I. Mazovskega v 13. stoletju osvojili Prusijo, ustanovili meniško državo in zavladali podjarmljenim Prusom. Pruska krajevna imena na severu in slovanska na jugu so se postopoma ponemčila.
Ekspanzivna politika Tevtonskih vitezov je z okupacijo poljske Pomeranije z Gdanskom in zahodne Litve sprožila spore s Poljskim kraljestvom in več vojn, ki so dosegle višek v poljsko-litovsko-tevtonski vojni (1409-1411). Združena poljsko-litovska vojska v bitki pri Grunwaldu leta 1410 porazila tevtonsko vojsko. Porazu je sledil Drugi torunski mirovni sporazum, sklenjen leta 1466, s katerim se je končala trinajstletna vojna. Poljska Pomeranija je ponovno prišla pod poljsko oblast in se skupaj z Varmijo združila v provinco Kraljevo Prusijo. Vzhodna Prusija je ostala v posesti vitezov, vendar kot poljski fevd. Sporazumov poljskih kraljev iz leta 1466 in 1525 in predhodnih sporazumov Tevtonskih vitezov Sveto rimsko cesarstvo ni verificiralo.
Po prestopu velikega mojstra Alberta Brandenburško-Ansbaškega iz katoliške vere v luteransko in sekularizaciji pruske veje Tevtonskega reda leta 1525 je Tevtonski viteški red izgubil Vzhodno Prusijo. Albert se je s pruskim poklonom razglasil za prvega vojvodo Vojvodine Prusije in vazala poljske krone. Naslednji veliki mojster, Walter von Cronberg, je dobil Prusijo v fevd na zasedanju nemškega parlamenta v Augsburgu leta 1530. Viteški red kljub temu nikoli ni ponovno pridobil posesti v Vzhodni Prusiji. Leta 1569 so volilni knezi Hohenzollerni iz mejne grofije Brandenburg postali soregenti z Albertovim sinom, slaboumnim Albertom Friderikom.
Upravitelj Prusije, veliki mojster Tevtonskega reda Maksimilijan III., sin cesarja Maksimilijana II. Habsburškega, je umrl leta 1618. Z njegovo smrtjo je izumrla Albertova veja Habsburžanov. Oblast v Vojvodini Prusiji je prešla na brandenburške volilne kneze, ki so ustanovili kneževino Brandenburg-Prusija. Knezi so izkoristili švedsko invazijo na Poljsko leta 1655. Namesto da bi izpolnili svoje obveznosti do Poljskega kraljestva, so se pridružili Švedom in s kasnejšimi sporazumi v Wehlau, Labiau in Olivu leta 1660 uspeli preklicati poljsko suverenost nad Vojvodino Prusijo.
Zgodovina Vzhodne Prusije kot province thumb|300px|John Cary (1799): Novi zemljevid Kraljevine Prusije; kraljevina je razdeljena vzhodno regijo Mala Litva (zeleno) Natangijo (rumeno), Sambijo in Varmijo (rožnato), zahodno ozemlje s Kwidzynom/Marienwerderjem (modro), Zahodno Prusijo (rumeno) in svobodno mesto Danzig/Gdansk (zeleno)
Kraljevina Prusija Čeprav je bil Brandenburg del Svetega rimskega cesarstva, pruske dežele niso spadale v cesarstvo. Vladal jim je veliki mojster Tevtonskega viteškega reda pod neposredno cesarjevo jurisdikcijo. Volilni knez Friderik III. je v zahvalo za podporo cesarju Leopoldu I. v španski nasledstveni vojni dobil od cesarja dovoljenje, da se leta 1701 krona za kralja Prusije. Novo kraljestvo, v katerem je vladala dinastija Hohenzollern, je postalo znano kot Kraljevina Prusija. Naziv se je začel postopoma uporabljati tudi za druge pokrajine Brandenburga-Prusije. Da bi se nekdanja Vojvodina Prusija razlikovala od nove razširjene Prusije, so jo imenovali Stara Prusija (Altpreußen), provinca Prusija ali Vzhodna Prusija.
V letih 1709-1711 je zaradi kuge in lakote umrla približno tretjina prebivalstva Vzhodne Prusije.Jean Baptiste Say (1803). A Treatise on Political Economy. Med njimi so bili tudi zadnji govorci pruščine. Linguistic Principles of the Recovera of Old Prussian. Kugo so verjetno prinesli tuji vojaki med veliko severno vojno. Umrlo je približno 250.000 Prusov, predvsem v vzhodnih pokrajinah. Obnovo države in gradnjo več novih mest je vodil kronski princ Friderik Viljem I. V izumrle pokrajine na vzhodu je naselil več tisoč protestantov, izgnanih iz Salzburške nadškofije. V sedemletni vojni (1756-1763) je Vzhodno Prusijo opustošila vojska Carske Rusije.
V prvi delitvi Poljske leta 1772 je pruski kralj Friderik II. Veliki k svojemu kraljestvu priključil sesednjo Kraljevo Prusijo, poljska vojvodstva Pomeranija (Gdanska Pomeranija ali Pomerelija), Malbork in Helmno in knezoškofijo Varmijo, s čimer je Poljsko odrezal od Baltskega morja. Varmijo je vključil v nekdanjo Vojvodsko Prusijo, ki je bila 31. januarja 1773 z odlokom uradno preimenovana v Vzhodno Prusijo. Poljska Pomeralija zahodno od Visle, Malbork in Helmno so bili združeni v Zahodno Prusijo s prestolnico Marienwerder (Kwidzyn). Poljski Delitveni sejm je 30. septembra 1773 potrdil delitev, s čimer je Friderik uradno postal kralj Prusije.
Okrožja Eylau (Iława), Marienwerder, Riesenburg (Prabuty) in Schönberg (Szymbark) nekdanje Vojvodske Prusije so se priključila k Zahodni Prusiji. Do pruskih reform leta 1808 je bila uprava Vzhodne Prusije v pristojnosti Velikega vojnega in Finančnega direktorata v Berlinu z dvema lokalnima zbornicama:
Nemška zbornica v Königsbergu z okrožji: Brandenburg Neidenburg (Nidzica) Rastenburg (Kętrzyn) Samland (Sambija) Tapiau (Gvardejsk) Braunsberg (Braniewo) Heilsberg (Lidzbark Warmiński) Mohrungen (Morąg)
Litovska zbornica v Gambinenu (Gusev) z okrožji: Gumbinnen (Gusev) Insterburg (Černjahovsk) Memel (Klaipėda) Olecko Ragnit (Neman) Seehesten (Czerniak) Tilsit (Sovjetsk)
31. januarja 1773 je kralj Friderik II., objavil, da se bodo nove priključene province imenovale Provinca Zahodna Prusija, nekdanja Vojvodska Prusija in Varmija pa Provinca Vzhodna Prusija.
Napoleonske vojne thumb|250px|Napoleon v bitki pri Eylau februarja 1807
Po katastrofalnem porazu pruske vojske v bitki pri Jeni leta 1806 je Napoleon zasedel Berlin in prisilil uradnike Pruskega generalnega direktorata, da mu prisežejo zvestobo. Kralj Friderik Viljem III. z ženo je preko Königsberga in Kuronskega rta pobegnil v Mermel (Klajpeda). Francoske čete so ga takoj začele zasledovati, verndar jih je v bitki pri Eylau 9. februarja 1807 za nekaj časa ustavil vzhodnopruski kontingent generala Antona Viljema von L'Estocqa. Napoleon se je nastanil v Finckensteinski palači. Maja 1807 so njegove čete pod poveljstvom maršala Françoisa Josepha Lefebvra po 75 dneh obleganja osvojila Danzig (Gdansk), ki ga je žilavo branil general Friedrik Adolf von Kalkreuth. Napoleon je z zmago v bitki pri Friedlandu 14. junija končal vojno s Četrto koalicijo. Friderik Viljem III., kraljica Luiza in Napoleon so začeli mirovna pogajanja in pruski kralj je 9. julija podpisal Tilsitski mirovni sporazum.
V Prusiji so se na pobudo Heinricha Friderika Karla vom und zum Steina in Karla Avgusta von Hardenberga začele obsežne reforme, med njimi ustanovitev Višjega državnega sodišča (Oberlandesgericht) v Königsbergu in občin, gospodarskih svoboščin in emancipacija tlačanov in Judov. Po obnovitvi Prusije po Dunajskem kongresu leta 1815 je bila Vzhodna Prusija razdeljena na okraja (Regierungsbezirke) Gumbinnen in Königsberg. Od leta 1905 so južni deli Vzhodne Prusije tvorili ločen okraj Allenstein. Vzhodna in Zahodna Prusija sta bili leta 1824 združeni v personalno unijo in nato leta 1829 kot Provinca Prusija vključeni v realno unijo. Provinca Prusija se je leta 1878 ponovno razdelila na provinci Vzhodna in Zahodna Prusija.
Etnična in verska struktura prebivalstva thumb|250px|Zemljevid Vzhodne Prusije leta 1890
Leta 1824, malo pred združitvijo z Zahodno Prusijo, je imela Vzhodna Prusija 1.080.000 prebivalcev.Plater, Stanisław (1825). Jeografia wschodniéy części Europy czyli Opis krajów przez wielorakie narody słowiańskie zamieszkanych: obejmujący Prussy, Xsięztwo Poznańskie, Szląsk Pruski, Gallicyą, Rzeczpospolitę Krakowską, Krolestwo Polskie i Litwę (poljščina). Wrocław: u Wilhelma Bogumiła Korna. str. 17. Po podatkih Karla Andreeja je bilo malo več kot polovica prebivalcev Nemcev, 280.000 (~26%) etničnih Poljakov in 200.000 (~19%) etničnih Litovcev.Andree, Karl (1831). Polen: in geographischer, geschichtlicher und culturhistorischer Hinsicht (nemščina). Verlag von Ludwig Schumann. str. 218.