Terra sigillata je izraz z vsaj tremi različnimi pomeni: kot opis srednjeveške zdravilne zemlje; v arheologiji kot splošen izraz za nekatero drobno rdečo starorimsko lončenino s sijajno površino, izdelano na določenih območjih Rimskega cesarstva; v zadnjem času pa kot opis sodobne studijske tehnike lončarstva, ki naj bi bila navdihnjena s starodavnim lončarstvom. Pomen terra sigillata je glina z majhnimi podobami / znaki (latinsko sigilla), ne pa glina s tesnjeno (neprepustno) površino. Arheološki izraz se uporablja za navadne lončke in tiste, ki so okrašeni z reliefnimi figurami.
Terra sigillata se kot arheološki izraz nanaša predvsem na posebno vrsto navadne in okrašene namizne posode, narejene v Italiji in Galiji (Francija in Porenje) v času Rimskega cesarstva. Te posode imajo sijajne površine od motnega sijaja do briljantnega sijaja, v značilnem barvnem razponu od bledo oranžne do svetlo rdeče; izdelovali so jih v standardnih oblikah in velikostih in v industrijskem obsegu ter jih veliko izvozili. Industrija sigillata je rasla na območjih, kjer je obstajala tradicija lončarstva in kjer so se glinena nahajališča izkazala za primerna. Izdelki italijanskih delavnic so znani tudi kot Aretinska posoda iz Arezza in so jih zbirali in občudovali že od renesanse. Izdelki, ki so jih izdelovali v galskih tovarnah arheologi pogosto označujejo kot samoška posoda. Tesno povezane lončarske izdelke, izdelane v severnoafriških in vzhodnih provincah Rimskega cesarstva, običajno ne imenujemo terra sigillata, temveč imajo bolj specifična imena, npr. afriška rdeča posoda. Vse te vrste lončenine so za arheologe pomembne: pogosto jih je mogoče natančno datirati, njihova distribucija pa osvetljuje vidike starodavne rimske ekonomije.
Sodobno Terra sig je treba jasno ločiti od tesnih reprodukcij rimskih izdelkov, ki so jih nekateri lončarji namerno ponaredili in uporabljali rimske metode See, for example, http://archeologie.pagesperso-orange.fr/experimental/morla.htm . Končno, "terra sigillata" imenujejo studijski lončarji izdelke, ki so lahko narejeni iz večine gline, pomešane kot zelo tanek tekoč sloj in poravnan, da se ločijo samo najboljši delci, ki se uporabljajo kot terra sigillata. Pri nanašanju na površine iz nežgane gline lahko terra sig polirajo z mehko krpo ali čopičem, da dosežejo sijaj, ki sega od gladkega svilnatega do visokega sijaja. Površina starodavnih posod terra sigillata ni potrebovala tega žganja ali poliranja. Žganje je bila tehnika, ki so jo v rimskem obdobju uporabljali na nekaterih izdelkih, a terra sigillata ni bila ena izmed njih. Polirana površina se lahko obdrži le, če je žgana v mejah z nizkim ognjem in bo izgubila svoj sijaj, če je temperatura višja, vendar lahko kljub temu kaže privlačno svilnato kakovost.
Zdravilna zemlja Najstarejša uporaba izraza terra sigillata je bila za zdravilno glino z otoka Lemnos. Slednjo so poimenovali zapečateno, ker so bili njeni kolači stisnjeni in žigosani z glavo Artemide. Kasneje je nosila pečat osmanskega sultana. Posebna vsebnost mineralov v tej zemlji je bila taka, da so jo v renesansi videli kot dokaz proti zastrupitvi in splošno zdravilo za kakršne koli telesne nečistoče in so jo zelo cenili kot zdravilo in zdravilno sestavino.
Leta 1580 je rudar po imenu Adreas Berthold prepotoval Nemčijo in prodajal šlezijsko terra sigillata, narejeno iz posebne gline, izkopane s hribov zunaj mesta Striga, danes Strzegom na Poljskem in jo predelal v majhne tablice. Reklamiral jo je kot panacejo, učinkovito proti vsaki vrsti strupa in več boleznim, vključno s kugo. Berthold je pozval oblasti, naj to tudi sami preizkusijo. V dveh primerih so zdravniki, knezi in voditelji mest izvedli preskuse, ki so vključevali pse, ki so bodisi dobili strup, ki mu je sledil protistrup ali samo strup; psi, ki so dobili protistrup, so živeli in psi, ki so dobili samo strup, so umrli. Leta 1581 je princ preizkusil protistrup na obsojenem kriminalcu, ki je preživel.
Leta 1588 je angleški etnograf in prevajalec Thomas Harriot zapisal v reviji Briefe in True Report of the New Found Land of Virginia, da so Algonkiji srednjeatlatske regije zdravili različne črevesne bolezni in rane z wapeih, nekakšno terra sigillato, ki so jo našli angleški kirurgi in zdravniki in je bila enako učinkovita kot sodobna evropska vrsta.A Brief and True Report of the New Found Land of Virginia, Thomas Hariot, 1588. Paul Royster, editor. University of Nebraska Digital Commons.
Rimska rdeča sijajna lončenina
V arheološki rabi izraz terra sigillata brez nadaljnjih kvalifikacij običajno označuje arretinsko posodo Italije, izdelano v Arezzu in galsko samoško posodo, proizvedeno najprej v Južni Galiji, zlasti v La Graufesenque, blizu Millaua, pozneje pa v Lezouxu in na sosednjih najdiščih v bližini Clermont-Ferrand, na vzhodnih galskih območjih, kot so Trier, Sinzig in Rheinzabern. Te visokokakovostne namizne posode so bile še posebej priljubljene in razširjene v Zahodnem rimskem cesarstvu od približno 50 pr. n. št. do zgodnjega 3. stoletja našega štetja.King 1983, p.253 (definition) and pp. 183–186.Paul Roberts, 'Mass-production of Roman Finewares', in Ian Freestone & David Gaimster, Pottery in the Making: World Ceramic Traditions, London 1997, pp. 188–193 Opredelitve 'TS' so iz najzgodnejših dni raziskav in še zdaleč niso dosledne; ena raziskava klasične umetnosti pravi:
Terra sigillata ... je latinski izraz, ki ga sodobni učenjaki uporabljajo za poimenovanje razreda okrašene rdeče sijajne lončenine .... niso bili okrašeni vsi izdelki rdečega sijaja, zato se včasih uporablja bolj vključujoč izraz Samoška posoda, ki označi vse različice.Boardman, pp. 276-77
- ker opredelitev Anthonyja Kinga po običajni praksi rimskih lončarskih strokovnjakov ne omenja okrasitve, vendar navaja, da je terra sigillata »alternativno znana kot samoška posoda«. Vendar pa se 'samoška posoda' običajno uporablja samo za označevanje podvrsti terra sigillata, ki so jo izdelovali v antični Galiji. V evropskih jezikih, ki niso angleščina, se za italijanski in galski jezik vedno uporablja italijanski jezik ali prevod (npr. terre sigillée).King 1983, p.253. See also the British Museum Nomenklaturo je treba določiti v zgodnji fazi raziskovanja neke teme, starinarji 18. in 19. stoletja pa so pogosto uporabljali izraze, ki jih danes ne bi izbrali, a če je njihov pomen jasen in uveljavljen, to ni pomembno in podrobno proučevanje zgodovine terminologije je resnično stransko vprašanje, ki je samo akademskega pomena.
Italijanska in galska TS posoda je bila izdelana v standardiziranih oblikah, ki so se ujemale z jedmi, sklede in servirne posode. Te so se skozi čas spreminjale in razvijale in so bile zelo hitro razvrščene; prva velika shema nemškega klasičnega arheologa Hansa Dragendorffa (1895) je še vedno v uporabi (npr. "Dr.29")H. Dragendorff, 'Ein Beitrag zur Geschichte der griechischen und römischen Keramik', Bonner Jahrbücher 96 (1895).. Bilo je še veliko drugih, na primer klasifikacija Déchelette, Knorr, Hermet , Walters, Curle, Loeschcke, Ritterling, Hermet in Ludowici, v novejšem času pa Conspectus arretinske in hayesove vrste afriških rdečih in vzhodnih sigillatOswald & Pryce 1920 covers the main typologies of the early 20th century. Ettlinger 1990 is the current reference system for Arretine, and Hayes 1972 and 1980 for the late Roman material.. Ti sklici včasih omogočajo datacijo lomljenih okrašenih črepinj do 20 let ali manj.
Večina oblik, ki so bile z nizkim reliefom okrašene s figurami, je bila vržena v lončene kalupe, katerih notranje površine so bile okrašene z žigi ali luknjicami iz gline (po navadi imenovane poinçons) in nekaj prostoročnega dela s pisalom. Kalup je bil zato na notranji površini okrašen s polnim dekorativnim dizajnom vtisnjenih intaglio (votlih) motivov, ki bi se z nizkim reliefom pojavljali na kateri koli skledi, ki je v njem oblikovana. Ko se je posoda sušila, je bilo krčenja dovolj, da se je lahko umaknila iz kalupa, da bi lahko izvedli vsa zaključna dela, ki bi vključevala dodajanje obročkov za noge, oblikovanje in končno obdelavo platišč ter v vseh primerih nanos dekorativne gline. Tehniki barbotine in appliqué sta se včasih uporabljali za okrasitev posod zaprtih oblik. Preučevanje značilnih dekorativnih motivov, ki so ponekod združeni z okrasnimi znamkami delavnic, vdelanimi v okras, včasih pa tudi z navideznimi podpisi oblikovalcev, omogoča pridobitev zelo natančnega poznavanja industrije. Pozorno opazovanje oblike in tkanine je zato običajno dovolj, da arheolog, ki je do zdaj doživel preučevanje sigillata, prepozna črepinjo: lončarski žig ali oblikovan okras daje še natančnejše dokaze. Klasični vodnik Oswalda in Pryceja, objavljen leta 1920Felix Oswald & T.D. Pryce, An Introduction to the study of terra sigillata, London 1920, navaja mnoga načela, vendar literatura o tej temi sega v 19. stoletje in je danes izjemno obsežna, vključno z veliko monografijami o določenih regijah, pa tudi poročila o izkopih na pomembnih najdiščih, ki so ustvarila pomembne sklope izdelkov sigillata in članki v znanstvenih revijah, od katerih so nekateri posvečeni študiju rimskega lončarstva.e.g. Knorr 1919; Knorr 1952; Hermet 1934.The site reports on the German forts at Haltern and Hofheim in the early 20th century included form-classifications which are still in use for forms that were absent from Dragendorff's original list: Loeschcke 1909; Ritterling 1913
Motivi in oblikovanja na reliefno okrašenih izdelkih kažejo splošne tradicije grško-rimske dekorativne umetnosti z upodobitvami božanstev, sklici na mite in legende ter priljubljenimi temami, kot so lov in erotični prizori. Posamezni tipi figur, kot so posode, so razvrščeni in v mnogih primerih so lahko povezane z določenimi lončarji ali delavnicami. Nekateri okraski se nanašajo na sodobni arhitekturni ornament, z jajčnimi in jezikovnimi (ovolo) ulitki, akantovimi in vinskimi listi in podobno. Medtem ko je dekoracija arretinskih posod pogosto zelo naralistična v slogu in je primerljiva s srebrno namizno posodo iz istega obdobja, so dizajni na galskih izdelkih, ki so jih naredili deželni obrtniki, ki so sprejemali klasične predmete, zanimivi za izraz 'romantizacije', fuzija klasične in domače kulturne in umetniške tradicije.
Številna proizvodna mesta v Galiji so bila temeljito izkopana in proučena. V mestu La Graufesenque v južni Galiji so že dolgo znani dokumentarni dokazi v obliki seznamov, ki so očitno narejeni z enojnimi peči, dajanje lončarskih imen in številnih loncev je že dolgo znano in nakazuje zelo veliko proizvodnjo 25.000–30.000 posod. Čeprav niso bile vse peči na tej ali drugih proizvodnih mestih tako velike, izkop grand four (velike peči) v La Graufesenque, ki je bila v uporabi v poznem 1. in začetku 2. stoletja, potrjujejo obseg industrije. Je pravokotna kamnita zgradba, ki meri 11,3 m x 6,8 m navzven, s prvotno višino, ocenjeno na 7 metrov. Z do devetimi nadstropji znotraj (razstavljenimi po vsakem kurjenju), sestavljenimi iz ploščic za tla in navpičnih stebrov v obliki glinenih cevi, ki so služile tudi za odvajanje toplote, je bilo ocenjeno, da je lahko proizvedla 30.000 –40 000 posod hkrati, pri temperaturi okoli 1000 ° CWebster 1996, pp. 9–12 provides a useful summary. For a report on the grand four, see Vernhet 1981..