Pierre-Auguste Renoir, splošno znan kot Auguste Renoir (), francoski umetnik in vodilni slikar v razvoju impresionističnega sloga, * 25. februar 1841, Limoges † 3. december 1919, Cagnes-sur-Mer
Kot slavitelj lepote in še posebej ženske čutnosti je bilo rečeno, da je »Renoir končni predstavnik tradicije, ki je potekala neposredno od Rubensa do Watteauja« Read, Herbert: The Meaning of Art, page 127. Faber, 1931.. Bil je oče igralca Pierra Renoirja (1885–1952), režiserja Jeana Renoirja (1894–1979) in umetnika keramika Clauda Renoirja (1901–1969). Bil je dedek režiserja Clauda Renoirja (1913–1993), sin Pierra.
Življenje Mladost sličica|right|Loža v gledališču, 1874, Courtauld Institute Galleries, London Pierre-Auguste Renoir je bil rojen leta 1841 v Limogesu, Haute-Vienne, Francija. Njegov oče, Léonard Renoir, je bil skromen, zato se je leta 1844 Renoirjeva družina preselila v Pariz v iskanju ugodnejših možnosti. Lokacija njihovega doma v ulici rue d'Argenteuil v središču Pariza je postavila Renoirja v bližino Louvra. Čeprav je imel mladi Renoir naravni talent za risanje, je pokazal večji talent za petje. Njegov talent je spodbudil njegov učitelj Charles Gounod, ki je bil takrat zborovski mojster cerkve sv. Roka. Vendar je moral družinski član zaradi finančnih okoliščin prekiniti pouk glasbe in zapustiti šolo pri trinajstih letih, da bi opravil pripravništvo v tovarni porcelana. Renoir, Jean: Renoir, My Father, pages 57–67. Collins, 1962.
Čeprav je Renoir pokazal nadarjenost pri tem delu, je bil pogosto utrujen od tematike in iskal zatočišče v galerijah Louvra. Lastnik tovarne je prepoznal talent svojega vajenca in to sporočil družini Renoir. Po tem se je Renoir začel ukvarjati s pripravami na vstop v Ecole des Beaux Arts. Ko je tovarna porcelana leta 1858 uvedla proces mehanske reprodukcije, je bil Renoir prisiljen najti drugo delo za podporo svojemu učenju. Preden se je vpisal na umetniško šolo, je slikal tudi obešanja za čezmorske misijonarje in dekoracije na navijače. Vollard, Ambroise: Renoir, An Intimate Record, pages 24–29. Knopf, 1925.
Leta 1862 je začel študirati umetnost pri Charlesu Gleyreju v Parizu. Tam se je srečal z Alfredom Sisleyjem, Frédéricom Bazilleom in Claudom Monetom Vollard, page 30.. V 1860-ih ni imel dovolj denarja za nakup barv. Prvi uspeh je imel na Salonu leta 1868 s svojo sliko Lise s parazolom (1867), ki je takrat prikazovala Lise Tréhot, njegovo ljubico. Čeprav je Renoir prvič začel razstavljati slike na Pariškem salonu leta 1864Wadley, Nicholas: Renoir, A Retrospective, page 15. Park Lane, 1989., je priznanje le počasi prihajalo, deloma zaradi pretresov francosko-pruske vojne.
Med pariško komuno leta 1871, medtem ko je Renoir slikal na bregovih reke Sene, so nekateri komunarji mislili, da je vohun in ga hoteli vreči v reko, ko je vodja komune Raoul Rigault prepoznal Renoirja za človeka. ki ga je prej zavarovalRenoir, Jean, pages 118–21. Paul Valéry in Vollard ponujata različne in manj nevarne različice. Vsekakor pa je njihovo ponovno spoznavanje pripeljalo do velikega praznovanja.. Leta 1874 se je končalo desetletno prijateljstvo z Jules Le Cœur in njegovo družinoWadley, page 15., Renoir pa je izgubil ne samo dragoceno podporo ampak tudi velikodušno dobrodošlico, da ostane na posestvu blizu Fontainebleauja in njegovega slikovitega gozda. Izguba priljubljene slikarske lokacije je povzročila izrazite spremembo teme.
Odraslost Renoirja je navdihnil slog in vsebina prejšnjih sodobnih slikarjev Pissarroja in Maneta . Po vrsti zavrnitev s strani žirije Salona je združil moči z Monetom, Sisleyjem, Pissarrom in nekaterimi drugimi umetniki, da bi postavil prvo impresionistično razstavo aprila 1874, v kateri je Renoir prikazal šest slik. Čeprav je bil odziv kritike na razstavo v veliki meri neugoden, je bilo delo Renoirja precej dobro sprejeto. Istega leta sta bili dve njegovi deli prikazani z Durand-Ruelom v Londonu.
V upanju, da bo zagotovil preživetje s privabljanjem portretnih naročil, je Renoir na drugi razstavi impresionistov leta 1876 prikazal predvsem portrete. Naslednje leto je prispeval bolj raznoliko paleto slik, ko je skupina predstavila svojo tretjo razstavo; vključili so Ples v Le Moulin de la Galette in Gugalnico Brodskaja, Natalja (2010). Impressionism. London: Parkstone Press. p. 114. .. Renoir ni razstavljal na četrti ali peti impresionistični razstavi, temveč je nadaljeval s ponujanjem svojih del Salonu. Konec 1870-ih, zlasti po uspehu njegove slike Madame Charpentier z otrokoma (1878) na Salonu leta 1879, je bil Renoir uspešen in moden slikar.
Leta 1881 je potoval v Alžirijo, državo, ki jo je povezal z Eugènom Delacroixom Poulet, A. L., & Murphy, A. R. (1979). Corot to Braque: French Paintings from the Museum of Fine Arts, Boston, page 117. Boston: The Museum. ., nato pa v Madrid, da bi si ogledal delo Diega Velázqueza. Potem je potoval v Italijo, da bi videl Tizianove mojstrovine v Firencah in slike Rafaela v Rimu. 15. januarja 1882 se je Renoir srečal s skladateljem Richardom Wagnerjem v njegovem domu v Palermu na Siciliji. Renoir je naslikal Wagnerjev portret v samo petintridesetih minutah. Istega leta si je Renoir po prekinitvi pljučnice, ki je trajno poškodovala njegov dihalni sistem, šest tednov opomogel v Alžiriji.
Leta 1883 je Renoir preživel poletje na Guernseyju, enem od otokov v Rokavskem prelivu, z raznoliko pokrajino plaž, pečin in zalivov, kjer je ustvaril petnajst slik v malo več kot mesecu dni. Večina jih prikazuje Moulin Huet, zaliv v Saint Martin's, Guernsey. Te slike so bile predmet niza spominskih poštnih znamk, ki jih je leta 1983 izdal Bailiwick Guernsey.
Medtem ko je živel in delal v Montmartru, je Renoir kot model uporabil Suzanne Valadon, ki mu je pozirala za sliki Velike kopalke (1884–1887), Ples v Bougivalu (1883) in mnoge svoje kolege slikarje; v tem času je preučeval njihove tehnike in sčasoma postal eden vodilnih slikarjev tega časa.
Leta 1887, ko je kraljica Viktorija praznovala svoj zlati jubilej in na zahtevo kraljeve družine Phillip Richbourg, je Renoir podaril več slik katalogu francoskih impresionistov kot znak svoje zvestobe.
Leta 1890 se je poročil z Aline Victorine Charigot, dvajset let mlajšo krojačico , ki je skupaj s številnimi prijatelji umetniki že služila kot model za Le Déjeuner des canotiers (Kosilo po jadranju - ona je ženska na levi, ki se igra s psom) leta 1881 in s katero je že imel otroka Pierra, leta 1885. Po sklenitvi zakonske zveze je Renoir posnel številne prizore svoje žene in vsakdanjega družinskega življenja, vključno z otroki in varuško, Alinejevo sestrično Gabrielle Renard. Renoir je imel tri sinove: Pierra Renoirja (1885-1952), ki je postal gledališki in filmski igralec, Jeana Renoirja (1894-1979), ki je postal filmski ustvarjalec in Clauda Renoirja (1901-1969), ki je postal umetnik keramik.
Pozna leta
Okoli leta 1892 se je Renoirju razvil revmatoidni artritis. Leta 1907 se je preselil v toplejše podnebje "Les Collettes", kmetije v Cagnes-sur-Meru, blizu sredozemske obale. Renoir je naslikal v zadnjih dvajsetih letih svojega življenja, čeprav je njegov artritis močno omejil njegovo mobilnost. Razvil je progresivne deformacije v rokah in ankilozo desnega ramena, zato je moral spremeniti svojo slikarsko tehniko. Pogosto so poročali, da je v naprednih fazah njegovega artritisa slikal s čopičem, pripetim na paralizirane prste, vendar je to napačno; Renoir je še vedno mogel prijeti čopič, čeprav je zahteval pomočnika, ki bi mu ga dal v roko. Zavijanje njegovih rok s povoji, očitno na poznih fotografijah umetnika, je služilo za preprečevanje draženja kože. Leta 1919 je Renoir obiskal Louvre in videl svoje slike, ki so visele s tistimi starih mojstrov. V tem obdobju je ustvarjal skulpture s sodelovanjem z mladim umetnikom Richardom Guinom, ki je delal z ilovico. Zaradi svoje omejene gibljivosti sklepov je Renoir uporabil tudi gibljivo platno ali zvitek slik, da bi olajšal slikanje velikih del.
Portret avstrijske igralke Tille Durieux (1914) vsebuje šaljive koščke živahne barve na šalu, ki kaže klasično predstavo igralke in poudarja Renoirjevo spretnost le pet let pred smrtjo.
Renoir je umrl 3. decembra 1919 v vasi Cagnes-sur-Mer, Provansa-Alpe-Azurna obala.
Družinska zapuščina Pravi vnuk Pierre-Augusta Renoirja, Alexandre Renoir, je tudi postal profesionalni umetnik. Leta 2018 je Mestavenski umetnostni in kulturni center v Hendersonvilleu v Tennesseeju gostil razstavo Alexandrovih del z naslovom »Ostanki lepote«. Naslov razstave izvira iz slavnega citata Pierra-Augusta, ki je na vprašanje, zakaj je še naprej slikal s svojim bolečim artritisom, nekoč dejal: »Bolečina prehaja, a lepota ostaja«.
Umetniška dela
Renoirjeve slike so znane po živahni svetlobi in nasičenih barvah, ki se najpogosteje osredotočajo na ljudi v intimnih in iskrenih kompozicijah. Ženski akt je bil eden njegovih primarnih predmetov. V značilnem impresionističnem slogu je Renoir prikazal podrobnosti scene s prostim dotikom čopiča z barvo, tako da so se njegove figure mehko spajale med seboj in z okolico.
Njegove začetne slike kažejo vpliv barvnosti Eugèna Delacroixa in svetlost Camille Corota. Občudoval je tudi realizem Gustava Courbeta in Édouarda Maneta, njegovo zgodnje delo pa spominja na njihovo uporabo v črni barvi. Renoir je občudoval občutek gibanja Edgarja Degasa. Še en slikar, ki ga je Renoir zelo občudoval, je bil mojster François Boucher iz 18. stoletja. Rey, Robert: La Peinture française à la fin du XIXe siècle, la renaissance du sentiment classique : Degas, Renoir, Cézanne, Gauguin, Seurat, Les Beaux-Arts, Van Oest, 1931 (thesis).
Dober primer Renoirjevega zgodnjega dela in dokaz o vplivu Courbetovega realizma je Diana, 1867. Domnevno mitološka tema, slika je naturalistično studijsko delo; figura je skrbno opazovana, trdno oblikovana in nadgrajena na urejeni pokrajini. Če je delo "študijsko", je Renoirjevo povečanje osebnega odziva na žensko čutnost. Model je bil takrat Lise Tréhot, umetnikova ljubica in navdih za številne slike "From the Tour: Mary Cassatt" , August Renoir. Retrieved 7 March 2007..
V poznih šestdesetih letih 20. stoletja je s prakso slikanja svetlobe in vode na prostem (on na prostem) s svojim prijateljem Claudom Monetom odkril, da barva senc ni rjava ali črna, ampak odsevna barva predmetov, ki jih obdajajo, učinek danes znan kot razpršena refleksija. Obstaja več parov slik, v katerih sta Renoir in Monet delala vzporedno in prikazovala iste prizore (La Grenouillére, 1869).
Med najbolj znanimi impresionističnimi deli je iz leta 1876, Renoirjev Ples v Le Moulin de la Galette (Bal du moulin de la Galette). Slika prikazuje prizorišče na prostem, kjer so ljudje na priljubljenem plesnem vrtu na Butte Montmartre blizu mesta, kjer je živel. Dela njegove zgodnje zrelosti so bili tipični impresionistični posnetki resničnega življenja, polni peneče barve in svetlobe. Do sredine 1880-ih pa je z gibanjem prekinil, da bi uporabil bolj disciplinirano formalno tehniko na portretih in slikah figur, zlasti žensk. To je bil izlet v Italijo leta 1881, ko je videl dela Rafaela in druge renesančne mojstre, ki so ga prepričali, da je na napačni poti in da je v naslednjih nekaj letih slikal v strožjem slogu, da bi se vrnil v klasicizem Clark, Kenneth: The Nude, pages 154–61. Penguin, 1960.. Osredotočil se je na risanje in poudaril obrise figur, slikal dela, kot so Svetlolasa kopalka (1881 in 1882) in Velike kopalke (1884–87; Filadelfijski muzej umetnosti), v času, ki ga včasih imenujemo "Ingresovo obdobje" Asked late in life if he felt an affinity to Ingres, he responded: "I should very much like to". Rey, quoted in Wadley, page 336..