thumb|250px|Portal medrese Kasımiye v Mardinu, Turčija
Medresa (arabsko مدرسة, madrasa, mn. مدارس, madāris, slovensko šola) je arabski naziv vseh vrst šolskih ustanov, posvetnih ali verskih (vseh verstev), od osnovnih do visokih. V krščanskem svetu se naziv medresa običajno nanaša na specifične verske šole ali kolegije, na katerih se poučuje in študira islam, četudi islam morda ni edini predmet študija.
Definicija Beseda madrasah izhaja iz trikonsonantnega semitskega korena د-ر-س D-R-S - učiti, študirati. Pomeni lahko tudi prostor ali mesto, kjer potekata učenje in študij. Beseda se kot izposojenka z enakim neškodljivim pomenom pojavlja v številnih jezikih, ki so bili pod vplivom arabščine (urdujščina, bengalščina, paštunščina, beluščina, perzijščina, turščina, azerbajdžanščina, kurdščina, indonezijski jeziki, somalski jeziki in bosanščina). V arabskem jeziku ima beseda medresa popolnoma enak pomen kot slovenska beseda šola. V drugih jezikih in časih je lahko imela tudi drugačne pomene. V zgodnjem modernem obdobju Osmanskega cesarstva, na primer, so bile medrese nižje šole, katerih učenci so bili znani kot danišmendi.İnalcık, Halil (1973). Learning, the Medrese, and the Ulema. V The Ottoman Empire: The Classical Age 1300–1600. New York: Praeger. str. 165–178. Običajen arabski naziv za univerzo je جامعة (jāmiʻah, džamija). Sorodna hebrejska beseda midraša dobesedno pomeni prostor za učenje, soroden izraz midraš pa pomeni učenje ali študij, vendar ima mistične in verske konotacije.
Tipična islamska šola ponuja dve smeri šolanja: ḥifẓ - učenje Korana na pamet (oseba, ki to zna, se imenuje ḥāfiẓ) in ʻālim, katerega učenci so kandidati, da postanejo ugledni učeni člani skupnosti. Redni učni program vsebuje učenje arabskega jezika, tafsir (tolmačenje Korana), sharīʻah (islamsko pravo), hadit (zapisane Mohamedove izreke in dejanja), mantiq (logika) in islamska zgodovina. V Osmanskem cesarstvu je študij haditov uvedel sultan Sulejman I. Nekatere medrese ponujajo tudi dodatne napredne tečaje arabske zgodovine, tujih jezikov, znanosti in svetovne zgodovine. Osmanske medrese so poučevale tudi kaligrafijo, slovnico, sintakso, pesništvo, skladateljstvo, prirodoslovje, politične znanosti in etiko.
Veliko ljudi vseh starosti se je pogosto vpisalo na medreso, da bi postali imami. Certifikat ʻālim, na primer, zahteva približno dvanajst let študija. Pomembna funkcija medrese je tudi skrb za osirotele in revne otroke, da bi jim omogočili izobraževanje in usposabljanje. Na medrese se lahko vpišejo tudi ženske, vendar študirajo ločeno od moških.
Islamsko izobraževanje Izraz "islamsko izobraževanje" pomeni izobraževanje v luči samega islama, ki temelji na naukih Korana, svete knjige muslimanov. Islamsko in muslimansko izobraževanje nista isto, ker ima islamsko izobraževanje epistemološko integracijo, ki temelji na Tawhidu - Enosti ali monoteizmu.Baba, S., Salleh, M. J., Zayed, T. M., Harris, R. (2015). "A Qur’anic Methodology for Integrating Knowledge and Education: Implications for Malaysia’s Islamic Education Strategy". The American Journal of Islamic Social Sciences, 32 (2).Baba, S., & Zayed, T. M. (2015). "Knowledge of Shariah and Knowledge to Manage “Self” and “System”: Integration of Islamic Epistemology with the Knowledge and Education". Journal of Islam, Law and Judiciary, 1 (1): 45–62.
Zgodnja zgodovina thumb|250px|Mošeja an-Nabawi v Medini
Prva medresa je bila na posestvu Zaid bin Arkama blizu hriba Safa. Učitelj je bila sam prerok Mohamed, učenci pa nekateri njegovi privrženci. Po begu iz Meke v Medino (hidžra) je bila v Medini na vzhodni strani mošeje Al-Masjid an-Nabawi ustanovljena medresa Suffa. Mohamed je za njenega učitelja imenoval Ubado ibn as-Samita. Učni program medrese je vseboval predvsem poučevanje Korana, Hadita, recitiranje Korana (tadžvid), rodoslovje, razprave o prvi pomoči in drugo, na primer jezdenje konj, vojaške veščine, pisanje, kaligrafijo in atletiko. Prvi del učnega programa je vseboval obdobje od prerokov islama (nabuwwat) do zgodnjega obdobja Omajadskega kalifata.
Leta 859 je bila v mošeji al-Qarawīyīn v Fesu, Maroko, ustanovljena medresa Jāmiʻat al-Qarawīyīn, ki jo nekateri znanstveniki štejejo za najstarejšo univerzo na svetu. Njen status je sporen, ker je bila istega leta ustanovljena tudi univerza v Keiruanu.Esposito, John (2003). The Oxford Dictionary of Islam. Oxford University Press. str. 328. ISBN 0-19-512559-2.Kettani, M. Ali. "Engineering Education in the Arab World". Middle East Journal, 1974, 28 (4): 441. Univerzo v Fesu je ustanovila Fatima al-Fihri, hčerka premožnega trgovca Mohameda al-Fihrija. Za njo je bila leta 959 ustanovljena univerza al-Azhar v Kairu, Egipt.
V poznem abasidskem obdobju je seldžuški vezir Nizam al Mulk ustanovil eno od prvih velikih uradnih akademskih institucij, medreso Nizamija, ki je temeljila na neuradnih sejah (majāli) šejkov. Nizam al Mulk, katerega so kasneje umorili Asasini (Ḥashshāshīn), je proti koncu 11. stoletja v več abasidskih mestih ustanovil sistem državnih medres, ki so se takrat po njem imenovale Nizamija.
thumb||250px|Alaudinova medresa v Delhiju, Indija, zgrajena v zgodnjem 14. stoletju
Med vladavine FatimidovJonathan Berkey. The Transmission of Knowledge in Medieval Cairo. Princeton: Princeton University Press, 1992. in MamelukovIra Lapidus. Muslim Cities in the Later Middle Ages. Cambridge: Cambridge University Press, 1984. in njihovih nasledstvenih držav na srednjeveškem Bližnjem vzhodu je več predstavnikov družbene elite ustanovilo medreso kot svojo versko nadarbino (vakuf). Medresa ni bila samo močan statusni simbol, ampak tudi učinkovito sredstvo za prenašanje premoženja na ustanoviteljeve naslednike. To je bilo pomembno zlasti v obdobju Mamelukov, ko so oblast v državi prevzeli bivši sužnji, njihovi sinovi pa njihovih vladarskih položajev niso mogli podedovati. Položaj ustanovitelja medrese jim je omogočil zadržati pridobljeni družbeni položaj. V mameluškem obdobju je bila v Kairu zgrajena mošeja-medresa sultana Hasana.
Ameriški arabist Dimitri Gutas v Stanford Encyclopedia of Philosophy trdi, da je bilo obdobje od 11. do 14. stoletja "zlata doba" arabske in islamske filozofije, ki se je začela z Al-Gazalijevo uspešno vključitvijo logike učni program medres, in kasnejšim vzponom avicenstva.Tony Street (23. julij 2008). Arabic and Islamic Philosophy of Language and Logic. Stanford Encyclopedia of Philosophy. Pridobljeno 5. decembra 2008.
Na začetku kalifata oziroma islamskega imperija so bile znanstvene dejavnosti zaradi odvisnosti od vladarjev sprva omejene na glavna središča. V naslednjih stoletjih so se z razvojem muslimanskih izobraževalnih institucij – medres in mošej, te dejavnosti preko islamskih pravnih šol in sufističnih redov prenesle tudi v podeželska mesta. V teh ustanovah so se razen verskih vsebin poučevale tudi "racionalne znanosti" kot so matematika, astronomija, astrologija, geografija, alkimija, filozofija, magija in okultizem. Izbira predmetov je bila odvisna od posamezne institucije.Sonja Brentjes (junij 2003). "Between doubts and certainties: on the place of history of science in Islamic societies within the field of history of science". NTM Zeitschrift für Geschichte der Wissenschaften, Technik und Medizin,Springer, 11 (2): 65–79. doi: 10.1007/BF02908588, ISSN 1420-9144. Medrese kljub temu niso postale središča naprednega znanstvenega študija. Z znanstvenimi razisklavami so se običajno ukvarjali učenjaki pod pokroviteljstvom vladarskih dvorov.Sabra, A. I. (2000) . Situating Arabic Science: Locality versus Essence. V Shank, Michael H. (ur.). The Scientific Enterprise in Antiquity and the Middle Ages. Chicago: University of Chicago Press, str. 215–231. ISBN 0-226-74951-7. V zlati dobi islama je kalifat doživel najvišjo rast pismenosti med srednjeveškimi državami. Pismenost je bila primerljiva z atensko v starem veku, vendar v mnogo večjem obsegu.Andrew J. Coulson. Delivering Education (PDF). Hoover Institution. str. 117. Pridobljeno 22. novembra 2008. V tem procesu je igrala ključno vlogo uvedba verskih šol za otroke (maktab) in medres.Edmund Burke (junij 2009). "Islam at the Center: Technological Complexes and the Roots of Modernity". Journal of World History, University of Hawaii Press, 20 (2): 165–186. doi:10.1353/jwh.0.0045.
Izhodišča za vsebino učnih programov osmanskih medres (madari) v zgodnjem modernem obdobju je postavil zgodovinar in letopisec Ahmed Taşköprüzade (1494 - 1561) med vladanjem sultana Sulejmana Veličastnega. Taşköprülüzâde je prepoznal štiri stopnje znanja – duhovno, intelektualno, ustno in pisno. Vse znanosti je razvrstil v eno od sedem kategorij: kaligrafsko, ustno, pisno, intelektualno, duhovno, teoretsko racionalno in praktično racionalno. Prva osmanska medresa je bila ustanovljena v İzniku leta 1331, kjer so cerkveno zgradbo preuredili v medreso in jo dodelili slavnemu učenjaku Dâvûdu iz Kajseryja.
Sultan Sulejman je uvedel pomembne spremembe v hierarhiji osmanskih medres. Ustanovil je štiri glavne medrese in dve za posebne študije. Ena od njiju je bila posvečena ḥadīthu (Mohamedov nauk), druga pa medicini. Hierarhija je ostala nespremenjena do konca Osmanskega cesarstva.
Osnovno izobraževanje thumb|250px|Medresa Šer-Dor na trgu Registan v Samarkandu; avtor Vasilij Vasiljevič Vereščagin (1842–1904)
V srednjeveškem islamskem svetu so že v 10 stoletju ali celo prej obstajale osnovne šole, imenovane maktab. Podobno kot medrese, ki so pomenile višjo stopnjo izobraževanja, so bile pogosto priključene k mošejam. V 11. stoletju je slavni perzijski islamski filozof in učitelj Ibn Sina, na Zahodu bolj znan kot Avicenna, v eni od svojih knjig napisal poglavje o maktabu z naslovom "Vloga učitelja v usposabljanju in vzgoji otrok". Njegova vsebina naj bi bila vodilo učiteljem v osnovnih šolah. Ibn Sina je zapisal, da se učenci bolje učijo v razredih kot med individualnim poučevanjem zasebnih učiteljev. Za svojo trditev je navedel številne razloge, med njimi tekmovalnost med učenci in posnemanje in ne nazadnje razgovore in debate med njimi. Podrobno je opisal tudi učni načrt za dve stopnji osnovnega šolanja v maktabu.M.S. Asimov, Clifford Edmund Bosworth (1999). The Age of Achievement: Vol 4, Motilal Banarsidass, str. 33–34. ISBN 81-208-1596-3.
Osnovnošolsko izobraževanje Ibn Sina je napisal, da se morajo otroci v maktabu šolati od šestega do štirinajstega leta. V tem času se morajo naučiti Koran, islamsko metafiziko, arabščino, književnost, islamsko etiko in različne ročne spretnosti.
Srednješolsko izobraževanje Ibn Sina šteje srednješolsko stopnjo šolanja v maktabu kot obdobje specializacije, ko naj bi učenci začeli pridobivati ročne spretnosti, ne glede na njihov socialni status. Napisal je, da bi bilo treba otrokom po tirinajstem letu omogočiti, da izberejo in se specializirajo za predmete, ki jih zanimajo, naj bo to branje, ročne spretnosti, književnost, pridiganje, medicina, geometrija, trgovanje, obrt ali kateri koli drug predmet ali poklic, ki bi jih zanimal. Napisal je tudi, da se srednja stopnja izobraževanja dogaja v učenčevem prehodnem obdobju in morala biti zato prilagojena njegovi starosti in duševnemu razvoju.M.S. Asimov, Clifford Edmund Bosworth (1999). The Age of Achievement: Vol 4. Motilal Banarsidass, str. 34–35. ISBN 81-208-1596-3.
Visokošolsko izobraževanje thumb|250px|Dvorišče mošeje in univerze Al-Azhar v Kairu, Egipt; avtor Ivan Jakovljevič Bilibin (1876–1942)