Veliki kanjon () je kanjon, ki ga je ustvarila reka Kolorado na severu Arizone (ZDA). Velik del kanjona je zaščiten kot Narodni park Veliki kanjon (Grand Canyon National Park) in je eden najbolj obiskanih parkov v ZDA.
Geografija Reka Kolorado je z 2.333 km dolgim tokom peta najdaljša ameriška reka (kratek spodnji del teče že po mehiškem ozemlju). Svetovno slavo si je pridobila s svojimi kanjoni. Na skoraj 70 % poti proti Kalifornijskemu zalivu se namreč prebija skozi poldrugi ducat slikovitih skalnih ožin. Med njimi je zanesljivo najbolj znan Grand Canyon, saj je dolg celih 446 km, širok od 6 do 29 km in skoraj 2 km globok. Njegov najlepši del je zaščiten kot narodni park, ki meri kar 4.934 kvadratnih kilometrov ali dobro petino Slovenije.
O geološkem nastanku kanjona obstaja več teorij, a za zdaj nobena ni neizpodbitno dokazana. Po najnovejših ugotovitvah znanstveniki domnevajo, da je nastal v zadnjih 17 milijonih let, še pred kratkim pa so predvidevali, da je trikrat mlajši. V tem času naj bi vode Kolorada izdolble globoko sotesko v značilni obliki dvojne črke v: zgoraj je najširša, približno na sredini se pobočji prelomita v ozki terasi, potem pa še drugič strmoglavita v globino. Razlog za to so seveda različno odporne kamnine v posameznih zemeljskih plasteh, nastalih v zelo različnih obdobjih. Med najstarejšim slojem na dnu kanjona in najmlajšim na vrhu je menda minilo okoli 1,7 milijarde let.
Veliki Kanjon je velika razpoka v platoju Colorado, ki izpostavlja plati proterozoika in paleozoika. To ni najgloblji kanjon na svetu (soteska Kali Gandaki v Nepalu je precej globlja), niti najširša (Capertee Valley v Avstraliji je okoli 1 km širša in daljša), vendar pa je Veliki Kanjon znan po njegovi vizualno prepričljivi velikosti in zapletenosti ter barviti pokrajini. Geološko je pomemben zaradi debeline odkritih starih kamnin, ki so zelo lepo ohranjene in izpostavljene. Ti sloji kamnin prikazujejo zgodnjo geološko zgodovino severnoameriške celine.
Geologija thumb|250px|Shema prikazuje umestitev, starost in debelino plasti, ki so izpostavljene v Velikem Kanjonu Veliki Kanjon je del porečja reke Colorado, ki je nastala v zadnjih 40 milijonih let. Nedavna študija postavlja izvor kanjona pred približno 17 milijonov let. Starejše ocene so postavile starost kanjona na 5-6 milijonov let. Študija je bila objavljena v reviji Science leta 2008. Obstaja precej polemik, ker ta raziskava kaže bistveno odstopanje od predhodnega konsenza znanstvenikov. Decembra 2012 objavljena študija v reviji Science trdi, da novi testi kažejo, da je Veliki Kanjon lahko starejši kot 70 milijonov let. Vendar pa je bila ta študija kritizirana kot "poskus potisniti razlago svojih novih podatkov brez upoštevanja številnih drugih geoloških zbirk podatkov ".
Rezultat delovanja erozije je eden najbolj popolnih geoloških stolpcev na planetu.
Glavne geološke plasti so stare od 2 milijardi let stari Vishnu skrilavci na dnu soteske Inner, do 230 milijonov let star apnenec na robu Kaibab.
Mnoge formacije so nastale v toplih plitvih morjih in močvirjih, ki so večkrat napredovali in se umikali čez rob stare celine na območju današnje Severne Amerike. Večje izjeme so permski Coconino peščenjak, ki vsebuje bogate geološke dokaze odlaganja peščenih sipin aeolian. Več delov skupine Supai so nanešene tudi v ne-morskih okoljih.
Velika globina Velikega Kanjona in zlasti višina plasti (od katerih je večina nastala pod morsko gladino) je posledica dviga platoja Colorado za 1.500 do 3.000 m, ki se je začel pred približno 65 milijoni leti (med Laramidsko orogenezo). Ta dvig je povzročil strm padec reke Colorado in njenih pritokov, ki so na ta način povečali svojo hitrost in s tem sposobnost erozije.
Vremenske razmere v času ledenih dob so tudi povečala količino vode v reki Colorado in njen drenažni sistem. Reka se je odzvala z znižanjem kanjina hitreje in globlje.
Potek reke Colorado se je spremenila pred 5,3 milijona leti, ko se je Kalifornijski zaliv odprl in spustil nivo reke. To je povečalo stopnjo erozije ter znižanje na današnjo globino pred 1,2 milijona leti. Stene kanjona so bile ustvarjene z diferencialno erozijo.
Med 100.000 in 3 milijone let je, vulkanska aktivnost odlagala pepel in lavo čez območje, kar je včasih povsem onemogočilo pretok reke. Te vulkanske kamnine so najmlajše v kanjonu.
Zgodovina Širše območje kanjona je bilo najverjetneje naseljeno že v 12. st. pr. n. št., ko so tu živeli Anasazijci ali starodavni Puebli. Ko so v 16. stoletju na območje prišli prvi belci, so naleteli na že precej mlajše indijanske kulture. Nekje ob Grand Canyonu sta se stikali naselitveni območji Hualapajev in Hopijev. Leta 1540 se je po njihovih krajih potikala odprava španskega konkvistadorja Francisca Vásqueza de Coronada, ki je seveda iskala zlato. Spustili so se proti reki, a so se morali zaradi pomanjkanja vode na tretjini poti obrniti. Ni dokazov, da bi naslednjih dvesto let sem stopila noga belcev.
Belci so začeli pogosteje zahajati sem šele sredi 19. stoletja, ko so različne vojaške odprave iskale primerne prehode čez reko in raziskovale njeno plovnost. Eni izmed ekspedicij se je leta 1858 pridružil John Strong Newberry in tako postal prvi geolog, za katerega se ve, da je na lastne oči videl Grand Canyon. Za ključno osebo pri raziskovanju kanjona pa velja major John Wesley Powell, častnik Kopenske vojske ZDA, ki je avgusta 1869 prvi preplul njegovo celotno dolžino. Na pot je krenil z osmimi možmi v štirih čolnih, na cilj pa jih je po treh mesecih prispelo pet.
Samo desetletje pozneje so najbolj podjetni že razmišljali o turistični izrabi soteske. Prvi hotel so ob njej zgradili l. 1884, 17 let pozneje pa so se obiskovalci tja že lahko pripeljali z vlakom. Leta 1908 je bilo območje, na pobudo ameriškega predsednika Theodorja Roosevelta, razglašeno za narodni spomenik in leta 1919 za 17. ameriški narodni park.
V tem delu kanjona je med severnim in južnim robom 16 km zračne črte. A ker ju povezujeta le dva mostova za pešce globoko v razpoki, daleč od cestnih povezav, je treba od enega do drugega prevoziti celih 346 km. Južni rob je 300–400 m nižji od severnega. Razgledi s slednjega so menda lepši, a ker je južni veliko lažje dostopen, pride nanj kar devetkrat več obiskovalcev. Množicam je zato tam namenjena prava turistična vas.
Podnebje Podnebje v Velikem kanjonu se spreminja glede na nadmorsko višino.
Gozdnate površine Velikega Kanjona so dovolj visoko, da so pozimi prekrite s snegom, ob reki v soteski Inner pa so razmere puščavske. Vremenske razmere v Velikem Kanjonu so običajno suhe, razen dvakrat letno, ko je zelo deževno, in sicer v času sezonskih premikov v zimskem času in pozno poleti (pojav, znan kot monsun). Monsun, ki zagotavlja vlago iz jugovzhoda povzroča dramatične, lokalne nevihte, ki jih poganja toplota dneva. Povprečna letna količina padavin na Južnem robu je manjša od 35 cm, s 132 cm snega, višje na North Rim pade običajno 59 cm dežja, snega pa 317 cm. V Phantom Ranch, dolvodno po platoju, na nmv 762 m pade le 17,6 cm dežja, sneg je redkost.
Temperature se zelo spreminjajo, z vzponi poleti v notranji soteski do več kot 37 °C, pozimi pa se temperature spustijo tudi do -17 °C.
Vremenske razmere lahko močno vplivajo na pohodništvo in raziskovanje kanjona, zato morajo dobiti obiskovalci natančne napovedi zaradi nevarnosti, ki jih predstavljajo izpostavljenosti ekstremnim temperaturam, zimskim nevihtam in poznim poletnim monsumom.
Rastlinstvo in živalstvo V območju Narodnega parka Veliki Kanjon raste približno 1.737 znanih vrst vaskularnih rastlin, 167 vrst gliv, 64 vrst mahu in 195 vrst lišajev. Ta raznolikost je v veliki meri posledica velike višinske razlike od reke Kolorado navzgor do najvišje točke na North Rim. Na območju raste tudi ducat endemičnih rastlin, kar deset odstotkov flore parka pa je eksotična. 63 rastlin ima v ZDA poseben status zaščite.
Rastlinstvo se razlikuje po območjih kot so puščava Mojave na zahodnem delu kanjona in Sonorska puščava na vzhodnem delu ter borovi gozdovi na platoju.
Naravni izviri in potoki, ki se zlivajo po stenah kanjona so dom za 11% vseh ugotovljenih rastlinskih vrst. Kanjon sam deluje kot povezava med vzhodom in zahodom ter zagotavlja prehajanje habitatov, je pa lahko tudi genetska ovira za nekatere vrste, kot je posebna vrsta veverice.
Lega pobočja prav tako igra pomembno vlogo pri raznolikosti. Severna pobočja prejmejo približno eno tretjino običajne količine sončne svetlobe, zato so tu rastline, ki rastejo na višjih legah ali v bolj severnih zemljepisnih širinah. Na južnih pobočjih, ki prejmejo dovolj sončne svetlobe, je vegetacija podobna tisti iz puščave Sonora.
Kar 34 vrst sesalcev živi vzdolž reke Kolorado vrst, 18 vrst je glodalcev in osem netopirjev.
Življenjski prostor rastlin in živali Park vsebuje več pomembnih ekosistemov. Njegovo veliko biološko raznolikost je mogoče pripisati prisotnosti petih od sedmih življenjskih območij in tri od štirih tipov puščav v Severni Ameriki. Pet življenjskih območij je: Spodnja Sonora, Zgornja Sonora, prehodno območje, kanadsko in območje Hudson. To pomeni, da tukaj nastopajo območja od Mehike do Kanade. Razlike v nadmorski višini in posledično razlike v podnebju so glavni dejavniki, ki tvorijo različna življenjska območja in skupnosti v kanjonu in njegovi okolici. Narodni park Veliki Kanjon vsebuje 129 vegetacijskih skupnosti, katerih sestava in porazdelitev je odvisna od podnebja, geomorfoloških značilnosti in geološke sestave tal.
Spodnja Sonora Življenjsko območje Spodnja Sonora se razteza od reke Kolorado do okoli 1000 metrov nmv. Ob reki Kolorado in njenih pritokih so obvodne skupnosti. Vrba Coyote (Salix exigua), arrowweed (Pluchea sericea), vrba Curiti (Baccharis salicifolia), medonosna mesquite (Prosopis glandulosa), akacija catclaw (Acacia greggii) in eksotična tamariska (saltcedar - Tamarix) so prevladujoče vrste. Viseči vrtovi ob izvirih in potokih v stenah vsebujejo redke rastline kot je belo cvetoči Redbud (Cercis occidentalis), orhideje (Epipactis gigantea) in McDougallova flaveria. Ogrožene ribe v reki so Gila cypha in Xyrauchen texanus.
Tri najpogostejše dvoživke živijo v obrežnih združbah: drevesna žaba (Hyla arenicolor), Bufo punctatus in drevesna krastača Rocky Mountain (Bufo woodhousii woodhousii). Leopardje žabe so zelo redke in obstajajo na le nekaj mestih. 33 vrst rako živi v reki Kolorado in njenih pritokih, od teh je 16. pravih zooplankton organizmov.
48 vrst ptic redno gnezdi vzdolž reke, medtem ko druge uporabljajo reko kot migracijski koridor ali za prezimovanje. Orel (Haliaeetus leucocephalus) je ena vrsta, ki uporablja rečni koridor kot zimski habitat.
Rečne vidre so verjetno izginile iz parka v poznem 20. stoletju, pižmovke so izjemno redke. Bobri, ki za hrano uporabljajo vrbe in grmovnice, lahko bistveno vplivajo na obrežno vegetacijo. Drugi glodavci, kot so veverice in miši, so vsejede. Netopirji običajno počivajo v puščavskih gorah, hranijo pa se s številnimi žuželkami vzdolž reke in njenih pritokov. Poleg netopirjev so najbolj številni obrežni plenilci kojoti, rakuni (Bassariscus astutus) in skunki, ki lovijo glodavce in plazilce.
Rakuni, podlasice, risi, lisice in gorski levi so bolj redki. Srnjad in puščavska debeloroga ovca so kopitarji, ki pogosto prihajajo v rečni koridor.
Pogoste vrste žuželk ob reki in pritokih so mušice, muhe, enodnevnice, vrbnice, črne muhe, pršice, hrošči, metulji in ognjene mravlje. Številne vrste pajkov in več vrst škorpijonov prav tako naseljujejo obrežni pas.
Enajst vodnih in 26 kopenskih vrst mehkužcev so našli v Narodnem parku in okolici. Izmed vodnih vrst sta dve vrsti školjk in devet polžev.