Kejhusrev I. (staro anatolsko turško كَیخُسرو, Ghiyāth ad-Dīn Kaykhusraw bin Qilij Arslān, perzijsko غياث الدين كيخسرو بن قلج ارسلان) je bil enajsti in najmlajši sin Kilič Arslana II., * neznano, † 1211, Alaşehir.
Svojega očeta je nasledil leta 1192, vendar se je moral z brati boriti za oblast v sultanatu. Leta 1192 ga je premagal brat Sulejman II. in sam zasedel seldžuški prestol.Peacock & Yildiz 2015, str. 29. Kejhusrev I. se je leta 1205 vrnil na oblast in vladal do leta 1211.
Družina Kejhusrev I. je bil poročen s hčerko Manuela Maurozoma, Brand 1989, str. 18. ki je kot Kejhusrevov vazal posedoval gradova v Honi in Laodikeji.Treadgold 1997, str. 714. Z njo je imeli sina
Kejkubada I.
Vladanje Leta 1192/93 je Kejhusrev I. po zagotovilu, da bo dobil primerno zdravljenje, bizantinskemu cesarju Izaku II. izročil plemiča Teodorja Mangafa, ki so ga zaradi več neuspelih poskusov uzurpacije bizantinskega prestola imenovali Morotheodoros (grško Μωροθεόδωρος) – Nori Teodor.Beihammer 2011, str. 605.
Ko se je leta 1196 Kejhusrevov brat Sulejman II. začel z vojsko hitro približevati Konyi, je Kejhusrev pobegnil v Konstantinopel,Peacock & Yildiz 2015, str. 78. kjer je živel do leta 1203 in se morda celo pokristjanil.Peacock & Yildiz 2015, str. 128.
Po Sulejmanovi smrti je seldžuški prestol nasledil Kilič Arslan III. Kejhusrev se je leta 1205 vrnil v Konyo, odstavil Kilič Arslana in drugič zasedel seldžuški prestol.Peacock & Yildiz 2015, str. 178-179.
Leta 1207 je iz Antalye pregnal nikejsko garnizijo in pridobil pristanišče na Sredozemskem morju.De Nicola, Yıldız & Peacock 2015, str. 121. V mestu je še isto leto začel graditi mošejo.Crane 1993, str. 6.
Kejhusrev je bil v bitki z Nikjejci pri Antiohiji na Meandru leta 1211 ubit.Van Tricht 2011, str. 375. Njegov sin Kejkubad I. je od leta 1220 do 1237 vladal kot sultan Ruma, vnuk Kejhusrev II. pa od leta 1237 do 1246.Bosworth 1996, str. 213.
Sklici
Viri
Beihammer, Alexander D. (2011). "Defection across the Border of Islam and Christianity: Apostasy and Cross-Cultural Interaction in Byzantine-Seljuk Relations". Speculum. 86 (3). Bosworth, C.E. (1996). The New Islamic Dynasties. Columbia University Press. Brand, Charles M. (1989). "The Turkish Element in Byzantium, Eleventh-Twelfth Centuries". Dumbarton Oaks Papers. 43: 1. doi:10.2307/1291603. JSTOR 1291603. Cahen, Claude (1997). Kaykhusraw. V Van Donzel, E.; Lewis, B.; Pellat, CH. (ur.). The Encyclopaedia of Islam. Vol. IV. Brill. Crane, H. (1993). "Notes on Saldjūq Architectural Patronage in Thirteenth Century Anatolia". Journal of the Economic and Social History of the Orient. 36 (1): 1–57. doi:10.1163/156852093X00010. De Nicola, Bruno; Yıldız, Sara Nur; Peacock, A.C.S., ur. (2015). Islam and Christianity in Medieval Anatolia. Ashgate Publishing Company.
Treadgold, Warren T. (1997). A History of the Byzantine State and Society. Stanford University Press. Van Tricht, Filip (2011). The Latin Renovatio of Byzantium: The Empire of Constantinople (1204-1228). Brill.
Kategorija:Rojeni v 12. stoletju Kategorija:Umrli leta 1211 Kategorija:Seldžuki Kategorija:Vladarji v 12. stoletju Kategorija:Vladarji v 13. stoletju