Hajredin Barbarosa (arabsko خير الدين بربروس, Khayr ad-Din Barbarus) ali Barbarosa Hajredin Paša (turško Barbaros Hayrettin Paşa), rojen kot Hizr ali Hidr, je bil osmanski gusar in kasneje veliki admiral osmanske vojne mornarice, * okoli 1478, Lesbos, Osmansko cesarstvo † 4. julij 1546, Büyükdere, Osmansko cesarstvo.
Njegove pomorske zmage so Osmanskemu cesarstvu sredi 16. stoletja zagotovile dominacijo na Sredozemskem morju.
Svojo kariero je začel kot gusar pod poveljstvom svojega starejšega brata Oruč Reisa. Leta 1516 sta brata osvojila Alžir in Oruč se je proglasil za sultana. Po Oručevi smrti leta 1518 je Hizr nasledil bratov vzdevek Barbarosa (Redečebradec). Dobil je tudi častno ime Hajredin (iz arabskega Khayr ad-Din, "dobrota vere" ali "najboljše od vere"). Leta 1529 je od Špancev ponovno osvojil Alžir.
Leta 1533 ga je sultan Sulejman Veličastni imenoval za kapudan pašo (veliki admiral) osmanske mornarice. Istega leta je vodil delegacijo v Francijo, leta 1534 osvojil Tunis in leta 1538 v Prevezi prepričljivo premagal Sveto ligo. V 1540. letih se je na nekaj kampanjah pridružil Francozom. Leta 1545 se je v Istanbulu upokojil in naslednje leto umrl.
Poreklo Hizr je bil rojen leta 1466Niccolò Capponi (april 2007). Victory of the West: the great Christian-Muslim clash at the Battle of Lepanto. Da Capo Press. str. 30. ISBN 978-0-306-81544-7. ali okoli 1478 Konstam, Angus (2. avgust 2016). The Barbary Pirates 15th–17th Centuries. Bloomsbury Publishing. ISBN 9781472815446. v vasi Palakoipos na osmanskem otoku Midili (Lesbos, zdaj Grčija) kot sin poturčenega AlbancaBozbora, Nuray (1997). Osmanlı yönetiminde Arnavutluk ve Arnavut ulusçuluğu'nun gelişimi. str. 16. in spahijeH.J. Kissling; F.R.C. Bagley; N. Barbour; Bertold Spuler; J.S. Trimingham; H. Braun; H. Hartel (1997). The Last Great Muslim Empires. BRILL. str. 114. ISBN 90-04-02104-3. Jakup Age in pravoslavne Grkinje Katerine z Lesbosa.Kiel, Michael (2007). The Smaller Aegean Islands in the 16th–18th Centuries according to Ottoman Administrative Documents. Between Venice and Istanbul: Colonial Landscapes in Early Modern Greece. ASCSA. str. 35–. ISBN 978-0-87661-540-9.Virginia H. Aksan, Daniel Goffman. The early modern Ottomans: Remapping the Empire. Cambridge University Press, 2007. str. 106. ISBNISBN 9780521817646. Mati je bila vdova grškega pravoslavnega duhovnika.Andreas Rieger (1994). Die Seeaktivitäten der muslimischen Beutefahrer als Bestandteil der staatlichen Flotte während der osmanischen Expansion im Mittelmeer im 15. und 16. Jahrhundert. Klaus Schwarz Verlag. str. 548. ISBN 978-3-87997-223-4. Starša sta bila poročena in imela hčerki in štiri sinove: Išaka, Oruča, Hizra in Iljasa. Jakup je leta sodeloval pri osmanskem osvajanju Lesbosa, ki je bil v posesti genovske dinastije Gattilusio, in za nagrado dobil v fevd vas Bonova na Lesbosu. Ukvarjati se je začel z lončarstvom in kupil barko za trgovanje s svojimi izdelki. Sinovi so mu pri tem pomagali, o hčerkah pa ni nič znanega. Oruč je očetu pomagal na barki, Hizr pa v delavnici.
Zgodnja kariera thumb|upright|Admiral flote Hajredin Barbarosa Vsi štirje bratje so postali pomorščaki in se ukvarjali s trgovanjem. S poslom se je prvi začel ukvarjati Oruč, kateremu se je pridružil brat Iljas. Ko je dobil svojo ladjo, se je s tem začel ukvarjati tudi Hizr. Bratje so bili sprva trgovci in nato pirati, da bi ovirali piratstvo malteških vitezov s sedežem na Rodosu (do leta 1522). Oruč in Iljas sta delovala v Levantu med Anatolijo, Sirijo in Egiptom. Hizr je deloval v Egejskem morju, predvsem okoli Soluna. Najstarejši brat Išak je ostal Lesbosu in bil vpleten v finančne afere svoje družine.
Ijlasova smrt, Oručevo ujetništvo in osvoboditev Oruč je bil zelo uspešen pomorščak, ki se je že na začetku kariere naučil govoriti italijansko, špansko, francosko, grško in arabsko. Ko se je z bratom Iljasom vračal s trgovskega potovanja v Tripoli, Libanon, so ju napadli malteški vitezi in Iljasa ubili, Oruča pa ranili. Zaplenili so očetovo ladjo in Oruča ujeli. Naslednja skoraj tri leta je preživel v ječi v Bodrumu. Ko je za njegovo ujetništvo izvedel Hizr, je odšel v Bodrum in mu pomagal pobegniti.
Oruč kot pirat thumb|250px|levo|Grad sv. Petra v Bodrumu, v katerem je bil zaprt Oruč
Oruč je po pobegu odšel v Antalyo, kjer je od osmanskega princa (şehzade) in guvernerja Korkuta dobil osemnajst galej za borbo proti malteškim vitezom, ki so uničevali osmanske ladje in resno ovirali promet in trgovanje. Ko je Korkut v naslednjih letih postal guverner Lesbosa, je dal Oroču še večjo floto 24 galej s sedežem v İzmiru in mu ukazal, da se udeleži osmanske pomorske ekspedicije v Apulijo, Italija. Oruč je tam obstreljeval več obmorskih mest in zajel dve ladji. Na poti domov je na Evbeji zajel še tri galeone in dve ladji. Po vrnitvi na Lesbos je izvedel, da je Korkut pobegnil v Egipt, ker se je bal, da ga bo brat in novi sultan Selim I. ubil. Dinastični spori in umori so bili v Osmanski dinastiji pogosta praksa. Oruč se je zaradi zvez s pobeglim osmanskim princem pričakoval težave in odplul v Egipt, kjer se je v Kairu sestal s Korkutom. Uspel je priti na dvor mameluškega sultana Kansuha al-Gaurija, ki mu je dal drugo ladjo in mu zaupal nalogo, da pustoši po obali Italije in sredozemskih otokih, ki so jih nadzirali kristjani. Zimo je preživel v Kairu in spomladi odplul iz Aleksandrije in operiral predvsem ob obalah Ligurije in Sicilije.
Hizrova kariera pod Oručem Leta 1503 je Oruču uspelo zajeti še tri ladje in na Djerbi postaviti novo bazo, s čimer je težišče svojih operacij prestavil na zahodno Sredozemlje. Leto kasneje se je Oruču pridružil brat Hizr. Navezala sta stike s tunizijskim sultanom Abu Abdulahom Mohamedom Hamizom in ga zaprosila, če lahko za svoje operacije uporabljata strateško pomembno pristaniške La Goulette pri Tunisu. Sultan jima je to dovolil pod pogojem, da mu prepustita tretjino plena.
Brata sta v bližini Elbe z majhnimi galioti zaplenil dve mnogo večji papeževi galeji in pri Eolskih otokih sicilsko vojno ladjo Cavalleria s 380 španskimi vojaki in 60 španskimi vitezi iz Aragonije, ki so bili na poti iz Španije v Neapelj. Leta 1505 sta izropala obale Kalabrije. Ti podvigi so zelo povečali njuno slavo. Pridružilo se jima je več drugih dobro znanih piratov, vključno s Kurtoğlujem, na zahodu znanem kot Kurtogoli. Leta 508 so opustošili obale Ligurije, zlasti Diano Marino.
thumb|upright|levo|Zahodnoevropska upodobitev Hajredina Barbarose; trizob simbolizira njegovo moč na morju
Leta 1509 se je bratoma v La Goulette pridružil brat Išak. Oručeva slava je v muslimanskem svetu še zrasla, ko je v letih 1504 do 1510 prevažal muslimanske mudéjarje iz krščanske Španije v severno Afriko. Njegova prizadevanja, da pomaga španskim muslimanom v stiski in jih prepelje v varnejše dežele, so mu prinesla častno ime Baba Oruç - Oče OruČ, ki se je sčasoma - zaradi podobnega zvena - v Španiji, Franciji in Italiji preobrazilo v Barbarosa, kar v italijanščini pomeni Rdeča brada.
Bratje so leta 1510 opustošili polotok Passero na Siciliji in odbili španske napade na Bougie, Oran in Alžir. Avgusta 1511 so opustošili Reggio Calabria v južni Italiji. Naslednje leto jih je izgnani vladar Bougie povabil, naj izženejo Špance. Oruč je v bitki z njimi izgubil levo roko in zaradi srebrne proteze dobil vzdevek Gümüş Kol – Srebrna roka. Leto kasneje so bratje opustošili Andaluzijo in zaplenili galiot genovske družine Lomellini. Zatem so se izkrcali na Menorki in zasedli obalne gradove in se nato izkrcali v Liguriji in pri Genovi zaplenili štiri genovske galeje. Genovežani so proti njim poslali svojo floto, da bi osvobodila zaplenjene ladje, a so jim bratje zaplenili še poveljniško ladjo. V enem mesecu so zaplenili 23 ladij in se vrnili v La Goulette.
V La Goulette sta zgradila še tri galiote in smodnišnico. Leta 1513 sta zaplenila štiri angleške ladje na poti v Francijo, napadla Valencijo, kjer sta zaplenila še štiri ladje in tam odplula v Alicante in pri Malagi zasegla špansko galejo. Leta 1513 in 1514 so se bratje večkrat spopadli s špansko floto in se preselili v svojo novo bazo Cherchell vzhodno od Alžira. Leta 1514 so z dvanajst galioti uničili dve španski trdnjavi v Bougieju, ko na pomoč priplula španska flota pod poveljstvom podkralja Majorke Miguela de Gurrea, pa so se odpravili proti Cevti in jo izropali in zatem zasedli Jilel v Alžiriji, ki je bil pod genovsko oblastjo. Za njim so zasedli še Mahdiyo v Tuniziji. Od tam so se odpravili na vzhod in opustošili obale Sicilije, Sardinije, Balearske otoke in špansko celino. Zaplenili so tri velike ladje. Leta 1515 so na Majorki zaplenili več galeonov, galejo in tri barke. Oruč je tega leta poslal sultanu Selimu I. dragocena darila, on pa mu je v zameno poslal dve galeji in dve sablji, okrašeni z diamanti. Leta 1516 se je bratom med obleganjem gradu Elba pridružil Kurtoğlu (Curtogoli). Po obleganju so ponovno napadli Ligurijo, kjer so zaplenili 12 ladij in poškodovali 28 drugih.
Vladarji Alžirije Bratje so leta 1516 osvojili Jilel in Alžir, ki sta bila pod špansko oblastjo, in prevzeli oblast v mestih in njuni okolici. Bivši vladar Abu Hamo Musa III. iz Zijadske dinastije je pobegnil. Španci iz Alžira so se zatekli na otok Peñón pred maroško obalo in prosili za posredovanje španskega kralja in svetega rimskega cesarja Karla V. Španska flota ni uspela pregnati bratov iz Ažirije.
Priključitev Alžirije k Osmanskemu cesarstvu Oruč je po utrditvi oblasti in proglasitvi za sultana Alžirije začel širiti svoje ozemlje v notranjost celine in osvojil Miliano, Medeo in Ténès. Bratje so leta 1517 napadli Capo Limiti in zatem otok Capo Rizzuto pred obalo Kalabrije.
Za Oruča bi bila najboljša obramba pred največjim rivalom Španijo združitev z Osmanskim cesarstvom. Leta 1517 je Alžirijo ponudil sultanu Selimu I., ki je ponudbo sprejel in Alžiriji podelil status province (sandžak). Za njenega guvernerja in glavnega pomorskega guvernerja zahodnega Sredozemlja je imenoval Oruča in mu obljubil podporo janičarjev, galej in topništva.
Oručeva in Išakova smrt Španci so leta 1517 za novega vladarja Tlemcena in Orana imenovali Abu Zajana in mu kazali, naj napade Oruča. Oroč je izvedel za španske načrte in Abu Zajana prehitel z napadom na Tlemcen. Po osvojitvi mesta so Abu Zajana ujeli in usmrtili. Šejk Bohamud, edini preživeli član Abu Zajanove rodbine, je pobegnil v Oran in za pomoč zaprosil Špance.
Maja 1518 je v Oran prišel cesar Karel V. Sprejela sta ga Šejk Buhamud in markiz Diego de Córdoba, guverner in poveljnik 10.000 španskih vojakov. Njuni vojski se je pridružilo nekaj tisoč lokalnih Beduinov. Vojska se je po kopnem odpravila proti Tlemcenu, kjer sta jo čakala Oruč in Išak s 1.500 turškimi in 5.000 mavrskimi vojaki. Brata sta dvajset dni branila mesto in bila nato ubita v spopadu z vojsko Garcie de Tineo.
Selim I. je po Oručevi smrti za beglerbega Alžirije imenoval Hizra, ki je po bratu podedoval janičarje, galeje in topove in celo ime Barbarosa."Barbarossa | Ottoman admiral". Encyclopedia Britannica. Pridobljeno 7. decembra 2017.
Kasnejša kariera Paša Alžirije thumb|Barbarosa okoli leta 1580
Barbarosa je s svežimi turškimi vojaki, ki mu jih je poslal Selim I., decembra 1518 ponovno osvojil Tlemcen. V severno Afriko je še naprej prevažal mudeharje iz Španije, s čimer si je zagotovil znatno število hvaležnih in zvestih muslimanov, ki so zelo sovražili Španijo. Osvojil je Annabo in leta 1519 porazil špansko-italijansko vojsko, ki je nameravala osvojiti Alžirijo. V neki drugi akciji je potopil špansko ladjo in zajel osem drugih. To leto je opustošil tudi Provanso, Tuolon in Îles d'Hyères v južni Franciji. Leta 1521 je napadel Baleare in zajel več španskih ladij, ki so se vračale iz Cadiza. Leta 1522 so njegove ladje pod Kurtoğlujevim poveljstvom sodelovale v osvajanju Rodosa. Malteški vitezi so se morali 1.januarja 1523 umakniti z otoka.