Donski kozaki (, ) ali Donci (, ) so kozaki, ki so se naselili vzdolž srednjega in spodnjega toka reke Don. Zgodovinsko so bili locirani znotraj tistega, kar je bilo Donska kozaška vojska (, ), ki je bila bodisi neodvisna bodisi avtonomna demokratična republika v današnji Južni Rusiji in regiji Donbas v Ukrajini, od konca 16. stoletja do leta 1918. Od leta 1992 se s predsedniškim odlokom Ruske federacije lahko kozaki vpišejo v poseben register. Številne kozaške skupnosti so bile obnovljene za spodbujanje kozaških kulturnih tradicij, vključno z Donsko kozaško vojsko.
Donski kozaki so imeli bogato vojaško tradicijo, saj so igrali pomembno vlogo v zgodovinskem razvoju Ruskega cesarstva in sodelovali v večini njegovih velikih vojn.
Etimologija in izvor Ime kozak (казак, козак) se je pogosto uporabljalo za opisovanje 'svobodnih ljudi' v nasprotju z drugimi z različnim položajem v fevdalni družbi (tj. kmetje, plemiči, kleriki, itd.). Beseda kozak je bila uporabljena tudi za migrante, postopače in razbojnike.
Natančen izvor kozakov ni znan. V sodobnem pogledu so donski kozaki potomci slovanskih ljudi, ki so prišli izza Dnepra, iz Novgorodske republike in kneževine Rjazan, ter Ostrogotov-Alanov, ki izvirajo iz zahodnega dela Severnega Kavkaza.
Zgodovina Zgodnja zgodovina Pred več kot dva tisoč leti so na bregovih reke Don živeli Skiti. Na tem območju so našli številne skitske grobnice. Kasneje so območje naselili Hazari in Kumani. Stepe reke Don so poimenovali 'divje polje' (Дикое Поле). Območje je bilo pod splošnim nadzorom Zlate horde, tam pa so gostovale tudi številne tatarske oborožene skupine, ki so napadale ruske in tuje trgovce.
Prvi kristjani, ki so se naselili na ozemljih okrog Dona, so bila plemena Jasi in Čerkezi. Po padcu Zlate horde leta 1480 se je v to deželo iz Novgorodske republike po bitki pri Šelonu in iz sosednje kneževine Rjazan začelo širiti več ruskih kolonistov. Do konca 16. stoletja so donski kozaki naselili neodvisna svobodna ozemlja.
15.–17. stoletje Kozaki v Rjazanu se omenjajo leta 1444 kot branilci Pereslavelj-Zalesski proti enotam Zlate horde in v pismu Ivana III. Ruskega iz leta 1502. Po padcu Zlate horde leta 1480 je bilo območje okoli reke Don razdeljeno med Krimsko zahodna stran in Nogajsko vzhodno stran. Na njihovi meji so od 14. stoletja obsežno stepo Donske regije poseljevali tisti ljudje, ki niso bili zadovoljni z obstoječo družbeno ureditvijo, tisti, ki niso prepoznali moči posestnikov, bežeči kmetje, tisti, ki so hrepeneli po svobodi. Sčasoma so se spremenili v združeno skupnost in se imenovali kozaki. Sprva je bila glavna dejavnost teh majhnih oboroženih odredov lov in ribolov, pa tudi nenehen boj proti Turkom in Tatarom, ki so jih napadali. Šele kasneje so se začeli naseljevati in delati na zemlji.
16. stoletje Prvi zapisi o kozaških vaseh (stanicah) segajo v leto 1549. Leta 1552 so se donski kozaki pod poveljstvom atamana Suzarja Fedorova med obleganjem Kazana leta 1552 pridružili vojski Ivana Groznega. 2. junija 1556 je kozaški polk atamana Ljapuna Filimonova skupaj z moskovsko vojsko, ki je imela strelce, osvojil in si priključil Astrahanski kanat.
V času vladavine Ivana Groznega se je ataman Jermak Timofejevič odpravil na ekspedicijo, da bi osvojil Sibirijo. Potem ko je jeseni 1582 premagal kana Kučuma in zasedel Isker, glavno mesto Sibirskega kanata, je Jermak pozimi 1583 poslal silo Kozakov po Irtišu. Odred, ki ga je vodil Bogdan Brjazga (po drugih virih, kozaški poglavar Nikita Pan) je prešel skozi dežele konda-pelimskih Vogulov in dosegel obzidje mesta Samarovo. Presenečeni nad napadom kozakov so se Ostjaki (tudi Hanti) predali. Jeseni 1585, kmalu po Jermakovi smrti, so kozaki na čelu z vojvodo (poveljnikom vojske) Ivanom Mansurovim ustavili prvo rusko utrjeno mesto v Sibiriji Obskoj ob ustju reke Irtiš na desnem bregu reke Ob. Deželi Hantov in Mansov sta tako postali del ruske države, dokončno sta bili osvojeni z ustanovitvijo mest Pelim in Berezov leta 1592 in Surgut leta 1594. Zaradi Jermakove odprave je Rusija lahko aneksirala Sibirijo.
17. stoletje Med poljsko-rusko vojno (1605–1618) je poljsko-litovski plemič Aleksander Józef Lisovski ustanovil konjeniško skupino plačancev (po smrti imenovano Lisowczycy) iz različnih izobčencev, delno tudi Donskih Kozakov. Ta skupina je služila pod poljsko krono; po vojni so Lisowczycy sodelovali v Moldavskih magnatih vojnah (bitka pri Humennéju 23. novembra 1619) v Zgornji Madžarski (zdaj vzhodna Slovaška); pozneje so Šlezijo in Moravsko oropali kot zavezniki habsburške vojske v češki vstaji - prva faza tridesetletne vojne. Ta faza je doživela vrhunec v bitki na Beli gori 8. novembra 1620 (blizu Prage, glavno mesto Češke krone, zdaj Češka), kamor je Lisowczyce poslal madžarski grof Johann T’Serclaes von Tilly, proti madžarski konjenici. Zmagali so in zasegli dvajset praporov. Po bitki so terorizirali ljudi po Pragi in drugih mestih , pp. 8–9, tako da so jih 7. maja 1621 na hitro plačali in odpustili iz službe. Nekateri so se vrnili na Poljsko, drugi pa pod Habsburžane Maksimilijana I., bavarskega volilnega kneza.
Pod Petrom Velikim in kasnejšimi vladarji so donski kozaki sodelovali v številnih vojaških akcijah, zaradi katerih se je rusko cesarstvo razširilo od Črnega do Baltskega morja. Kozaki so se dolga leta vojskovali proti Osmanom in Krimskemu kanatu. Leta 1637 so donski kozaki, ki so se jim pridružili še zaporoški kozaki, zajeli strateško osmansko trdnjavo Azov, ki je varovala DonBrian L. Davies, Warfare, State and Society on the Black Sea Steppe, 2007, page 89-90. Obramba Azovske trdnjave leta 1641 je bila ena ključnih akcij v zgodovini donskih kozakov. Po popolnem prevzemu svobodnih ozemelj donskih kozakov pod nadzorom Moscovicov je bila zgodovina donskih kozakov popolnoma prepletena z zgodovino ostale Rusije. V zameno za zaščito južnih meja srednjeveške Rusije so donski kozaki dobili privilegij, da niso plačevali davkov in carska oblast v kozaških deželah ni bila tako absolutna kot v drugih delih Rusije.
V tem obdobju so bili trije najbolj razvpiti ruski uporniki, Stjenka Razin, Kondrati Bulavin in Emelian Pugačev, donski kozaki.
18. – 19. stoletje
Po letu 1786 se je ozemlje donskih kozakov uradno imenovalo dežela Donske voiske, leta 1870 pa se je preimenovalo v provinco Donske vojske (Oblast Vojska Donskogo) (trenutno del oblasti Rostov na Donu, Volgograd in Voronež v Ruski federaciji in del Luganske oblasti v Ukrajini).
Leta 1805 se je prestolnica donskih kozakov preselila iz Čerkaska v Novočerkask (Novi Čerkask) Paul Heineman, "In Defense of an Anachronism: the Cossack Question on the Don, 1861-1914." PhD Dissertation, Georgetown University, 2000..
Donski kozaki so bili zaslužni oziroma so imeli pomembno vlogo pri odvračanju Napoleonove invazije na Rusijo. Pod poveljstvom grofa Matveja Ivanoviča Platova so se borili v številnih bitkah proti Grande Armée. V bitki pri Borodinu so donski kozaki napadli v zadnji del francoske vojske. Platov je poveljeval vsem kozaškim četam in uspešno pokril umik ruske vojske v Moskvo. Donski kozaki so se odlikovali tudi v naslednjih akcijah in sodelovali pri zavzetju Pariza. Napoleon je izjavil »kozaki so najboljše lahke čete med vsemi, ki obstajajo. Če bi jih imel v svoji vojski, bi z njimi šel skozi ves svet«.
V splošnem popisu leta 1884 je bilo moškega prebivalstva donskih kozakov 425.000. Bili so bili največja izmed desetih tedanjih kozaških vojsk in so zagotavljali več kot tretjino celotne kozaške moči za vojaško službo.
20. stoletje Prva svetovna vojna Na predvečer prve svetovne vojne je donsko kozaško vojsko sestavljalo 17 rednih polkov plus 6 samostojnih stotnij. Poleg tega sta bila na območju Dona novačena dva polka cesarske straže. Do leta 1916 se je donska kozaška vojska razširila na 58 linijskih polkov in 100 ločenih stotnij. Osrednja lega donskega ozemlja je pomenila, da so bile te enote zelo zaposlene tako na nemški kot avstro-ogrski fronti, čeprav manj proti osmanskim Turkom na jugu. Vrednost donskih in drugih kozakov kot nameščenih čet je ponazorjena z odločitvijo, sprejeto leta 1916, da se odstrani približno tretjina redne ruske konjenice, a da se ohranijo kozaški polki v njihovi tradicionalni vlogi.
Revolucija februarja 1917 Ob izbruhu februarske revolucije 1917 so bili trije regimenti donskih kozakov (1., 4. in 14.) sestavni del garnizona Sankt Peterburga. Delno so bili novi rekruti iz revnejših regij, na te enote pa je vplivalo splošno razočaranje nad carjevo vlado. Skladno s tem niso ukrepali učinkovito, ko so jim naročili, da umirijo naraščajoče demonstracije v mestu. Poročila, da se na zgodovinsko lojalne donske kozake ni bilo več zanašati, so pomemben dejavnik nenadnega zloma carskega režima.Albert Seaton, page 27 "The Cossacks", SBN 85045 116 7
Boljševiško preganjanje Donska kozaška vojska je bila razpuščena na ruskih tleh leta 1918, po ruski revoluciji, vendar so donski kozaki v Beli armadi in tisti, ki so se izselili v tujino, še naprej ohranjali svoje tradicije, glasbo in drugače. Mnogi so v različnih krožkih po Evropi in ZDA našli zaposlitev z jahanjem. Admiral Aleksander Vasilijevič Kolčak, eden voditeljev belega gibanja med rusko državljansko vojno, je bil po rodu donski kozak. Po porazu Bele armade v ruski državljanski vojni je nad preživelimi kozaki in njihovimi domovinami potekala politika razkosavanja (rusko Расказачивание, Raskazachivaniye - sistematična represija proti kozakom ruskega cesarstva, zlasti donskih in kubanskih, med letoma 1917 in 1933 namenjena izločitvi kozakov kot ločene etnične, politične in gospodarske celote), saj so nanje gledali kot na grožnjo novemu sovjetskemu režimu.
Kozaški domobranci so bili pogosto zelo ustvarjalni in v času kolektivizacijske akcije so mnogi kozaki delili usodo kulakov. Po zgodovinarju Michaelu Kortu je »med letoma 1919 in 1920 od približno 1,5 milijona donskih kozakov boljševiški režim pobil ali deportiral približno 300.000 do 500.000«Kort, Michael (2001). The Soviet Colosus: History and Aftermath, p. 133. Armonk, New York: M.E. Sharpe. .. Tudi regija je močno trpela v času sovjetske lakote 1932–33 zaradi sovjetske politike.
Donski kozaki v drugi svetovni vojni 20. aprila 1936 je bila odpravljena prejšnja prepoved služenja kozakom v Rdeči armadi. Pozneje istega leta sta bili dve obstoječi konjeniški diviziji Rdeče armade ponovno imenovani za donske kozake. Do leta 1939 so številni ti polki nosili tradicionalne kozaške uniforme v svečani in terenski službi. Obleka donskih kozaških enot je imela široke rdeče črte na temno modri podlagi, kar je bila njihova značilnost pred revolucijo. Donski kozaški konjeniški korpus je doživel zelo aktivno službo do leta 1943, nato pa se je njegova vloga zmanjšala (tako kot preostale konjeniške enote Rdeče armade) Albert Seaton, pages 31-32 The Cossacks, SBN 85045 116 7. Kljub temu je konjenica donskih kozakov obstajala še do leta 1945 in je sodelovala na paradi zmage v Moskvi.
Med drugo svetovno vojno so donski kozaki zbrali največjo koncentracijo kozakov znotraj nemške vojske, XV. SS kozaški konjeniški korpus. Velik del kozakov je bil nekdanjih ruskih državljanov, ki so se odločili, da se borijo ne toliko za Nemčijo kot proti Sovjetski zvezi. XV. SS kozaški konjeniški korpus je vključeval 1. kozaško divizijo in 2. kozaško divizijo.
21. stoletje Sodobni Donski kozaki Danes je ruska država zelo različna. Med letoma 1917 in 1941 je bilo več kot polovica prebivalstva donskih kozakov umorjenih ali deportiranih. Nasledniki deportiranih med sovjetskim terorjem se ne morejo vrniti v domovino. To je zato, ker jih zakon o restituciji ne priznava kot žrtve komunizma.
Provladna vojska se je razdelila v dve različni organizaciji. Donski kozaki so bili oživljeni v začetku 1990-ih, vlada Ruske federacije pa jih je uradno priznala leta 1997, njen ataman je dobil čin, oznake in uniformo polnega maršala.