Miha Knific, slovenski akademski kipar, scenograf, režiser, producent, scenarist, animator, montažer, oblikovalec, fotograf in konceptualni umetnik * 1976, Kranj
Filmsko znanje si je pridobil v tujini.
Je režiser in scenograf reklamnih spotov za naročnike, kot so Telekom Slovenije, Tuš, Lidl, Lesnina, Volkswagen, Citroën in Samsung, večinoma za slovenski, srbski, ruski, črnogorski in poljski trg.Mehanika živih teles, Potočnik Černe, Goran (2017), Sodobnost, letnik 81, številka 6, str. 817
Njegove bolj znane stvaritve so glasbeno-parodijski videi Klemna Slakonje na spletni platformi YouTube in scenografija za RTV serijo Jezero (2019). Brezglavo truplo zanjo je izdelal s svojo ekipo protetikov, za izdelavo kalupa je morala igralka Tjaša Hrovat v mavcu mirovati pet ur.
Poleg tega je še scenograf gledaliških predstav, režiser videospotov in risar snemalnih knjig, spoprijel pa se je tudi z izdelavo lutk za animirane filme in lutkovne predstave.
Od leta 2001 je sodeloval s Koljo Saksido pri njegovem animiranem liku Koyii, oblikoval je prvo lutko za ta lik, ki je potem leta 2009 dobil novo, zdajšnjo podobo.
Je član kranjskega Rodu stražnih ognjev, nekaj časa je pri tabornikih opravljal vodstvene funkcije.Nazaj k naravi, str. 1, Saje, Stojan (9. april 2002), Gorenjski Glas, letnik 55, št. 27
Mladost Rodil se je v Kranju. Njegov oče je Timotej Knific, arheolog, profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani in kustos za arheologijo zgodnjega srednjega veka v Narodnem muzeju Slovenije.
Obiskoval je OŠ Josipa Broza – Tita v Predosljah in Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani (1991 - 1995).
Tabornik je postal v 1. razredu OŠ. V srednji šoli se je kot fotoamater udeleževal skupinskih razstav.RAZSTAVA "POKRAJINA '92", str. 7, Kerštan, Lojze (15. maj 1992), Gorenjski Glas, letnik 45, št. 37Razstava gorenjskih fotoamaterjev, str. 5, Kerštan, Lojze (20. oktober 1992), Gorenjski Glas, letnik 45, št. 82
Spremljal je očeta na izkopavanjih, prebiral njegovo strokovno literaturo in ga kot srednješolec hodil čakat v muzej.Od Slovanov do sodobne umetnosti, str. 12, Kavčič, Igor (14. avgust 2003), Gorenjski Glas, letnik 56, št. 64
Študij
Ljubljana in razstave doma ter v tujini Na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (ALUO) je šel leta 1995 študirat kiparstvo.
Delal je odlitke svojih kolen, prstov in obraza in fotografiral prijatelje, ki so si jih nataknili na obraz. Na akademiji je tudi predaval, pa tudi na SAZU-ju v okviru simpozija Estetika danes.
Po akademiji je za tri mesece odšel v Pariz, potem se je vrnil in imel v ljubljanjski Galeriji Š.K.U.C. razstavo. S fotografijo uriniranja ženske je razburil akademijo, hkrati pa je jeseni na delavnici v Italiji dobil vabilo na razstavo na Poljskem in Finskem (kamor so ga povabili naslednje leto kot gostujočega umetnika za tri mesece na eno tamkajšnjih fakultet). Zavrnil je trditve, da je to pornografija, sam je je to označil za zanimanje za fiziološke procese in drugačen pogled na vsakdanje stvari. Ne mara namreč resne in zatežene umetnosti brez zabavnih podrobnosti.
Izdelal je kokone za videospot death-metal skupine Noctiferia, ki ga je Strup produkcija posnela v njegovem ateljeju v Kranju.
Na koncu študija je razstavljal zgodborise, fotografije z opisi.Preživeli bodo najboljši, ne najlepši, str. 4 - 7, Ekran, marec 2010, letnik 47
Zaradi spora na akademiji je le to dokončal leta 2004 z diplomsko nalogo za naslovom Med mojimi usti in vašimi očmi: eseji o umetnosti pri Alešu Debeljaku na smeri sociologija na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.
Čeprav Knific ALUO očita, da je konzervativna, ker namesto novih medijev uči slikarstvo in kiparstvo, naj bi tam leta 2013 doktoriral.
Podiplomski študij v Stockholmu Filmsko specializacijo je opravil v študijskem letu 2005/06 na Royal College of fine arts v Stockholmu (danes se imenuje Royal Institute of Art - Kungliga Konsthögskolan), kjer je magistriral iz art filma.
Švedsko je izbral, ker so tam ljudje spoštovani, še posebej otroci in ker se ne obremenjujejo z razlikami med sabo. Rad ima njihove filme, še posebej od Lukasa Moodyssona: Pokaži mi ljubezen (Fucking Åmål, 1998), Za vedno Lilja (Lilya 4-ever, 2002) in Luknja v srcu (Ett hal i mitt hjarta, 2004).
Sodelovanje z očetom in dr. Guštinom ter zaslužno članstvo v Slovenskem arheološkem društvu
Razstava Od Rimljanov do Slovanov Z očetom Timotejem je sodeloval pri arheološki razstavi Od Rimljanov do Slovanov (2000). Izdelal je voščene lutke osmih pripadnikov različnih etničnih skupnosti, ki so živele na slovenskem ozemlju med 5. in 10. stoletjem (od pozne antike do zgodnjega srednjega veka) na podlagi najdenih lobanj, vodil je tudi skupino, ki je poskrbela za vse replike.
Dokumentarec Z vzhoda Z očetom je sodeloval tudi pri drugem projektu, poljudnoznanstvenem filmu o slovanskih naselbinah Z vzhoda (2004), za katerega se je nanj obrnil očetov kolega z oddelka za arheologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, predavatelj dr. Mitja Guštin. Profesor Guštin, ki je vodil izkopavanja, je najprej hotel le kopijo zemljanke. Miha Knific je napisal scenarij za film in mu namesto pričakovanega televizijskega filma predlagal izdelavo kratkega dokumentarca v sodelovanju s sodelavci iz kreativne skupine Strup, v kateri je takrat deloval.
Film je ustvarila ekipa 40 ljudi, igralci so bili večinoma domačini iz Prekmurja, ki so obvladali kmečke dejavnosti in ročna dela, kot so klanje prašiča, predenje in izdelava posode. Knific se je pri izdelavi oblačil in videza ljudi zanašal na izkušnje z minule razstave. Postavili so rekonstrukcijo zemljanke in izbrali za osrednjo Slovenijo manj značilne živali, zelo dlakave prašiče in krave nižje rasti. Lokacija snemanja filma je bila v gozdu v kraju Brod na Muri. Vreme jim je šlo na roke, saj so za 30 minutni film porabili le 5 snemalnih dni.
Priznanje Slovensko arheološko društvo je Mihi leta 2004 za oba projekta podelilo zaslužno članstvo kot priznanje za promocijo in uveljavitev slovenske arheologije.
Njegovo ustvarjanje in lasten odnos do tega in do slovenske filmske scene nasploh Stalno snema, da se ohrani v pogonu. Od kiparstva se je k filmu usmeril zato, ker je pogrešal delo z ljudmi. Film je zanj skupek ljudi, talentov in idej, kar kot režiser poveže v celoto.
Ustvarjanje filmov Za njegove filme je značilna hladna, temačna vizija sedanjosti in prihodnosti. Zavrača med slovenskimi ustvarjalci popularne filme o srednjem razredu, ker ima pripadnike tega sloja za pasivneže. Zanimajo ga zgodbe, kjer se ljudje soočijo s težkimi izzivi in ob tem doživijo osebnostne spremembe.
Ne mara delitve na »večvredne« umetniške in žanrske filme, ker to žali umetnost samo in ker ga bolj zanima, kaj odnese od filma gledalec.
Noč (2006) je bil sprva instalacija, razstavljen scenarij za »nemogoč film«. Direktor fotografije Simon Tanšek je potem predlagal, da se ta »film« posname. Ker ni bilo denarja, je bila kamera statična, premikale so jo le tekoče stopnice, dvigalo in vlak.
Za film Vztrajanje (2016) je leta 2016 prejel nagrado Eurimages Lab Project Award za najobetavnejši filmski projekt, vredno 50.000 evrov. Denar je porabil tudi za poplačilo nekaterih prostovoljcev pri tem filmu.
Raje od scenarija dela scenografijo.
O slovenski filmski in umetniški sceni Slovenskim igralcem očita, da uspelo vlogo ponavljajo do neskončnosti, kot primer je navedel kariero zanj sicer sposobnega igralca Petra Musevskega od filma Kruh in mleko (2001) naprej.
Čeprav je scenarist, raje dela po literarni predlogi ali stripu in zavrača slovensko navado, da so vsi za vse, ker se mu zdi to ignorantsko do kopice dobre slovenske literature, kjer so dramaturški lok in liki že izdelani in ker povzroča, da smo pri delanju filmov počasnejši od Američanov. V filmski podobi bi rad videl Finžgarjev Pod svobodnim soncem, Martina Krpana, Nekropolo Borisa Pahorja, adaptiranega Kekca, pa še kaj od zanj zelo filmične otroške in mladinske literature.
Za nepriljubljenost slovenskega filma krivi usmerjenosti v dokumentarnost in snemanje obstoječih svetov, čeprav je v Sloveniji možno glede na izobrazbo, želje in znanje ustvarjati nove. Motijo ga tudi povprečni ali celo luzerski liki. Ne zdi se mu prav, da se slovenskih filmov ne da na ogled na internet in da se za razliko od tujih filmarjev slovenski ne potrudijo pri promociji svojega izdelka zaradi pretiranega naslanjanja na denarno pomoč Slovenskega filmskega centra. Pri slovenskem filmu je po njegovem veliko učinkovitega zastonjskega in ljubiteljskega dela, zato se noče pridružiti slovenskim kolegom pri jamranju o pomanjkanje financ. Za film Noč (2006) je vzel kredit.
O slovenski umetniški sceni pravi, da šteje le kakih deset umetnikov in da je zaradi majhnosti povprečna in v evropskem merilu nepomembna.
Ustvarjanje videospotov, The Tide in Klemen Slakonja Kot režiser videospotov (v redni navezi z direktorjem fotografije Aljošo Korenčanom) je veliko sodeloval s kranjsko glasbeno skupino The Tide, ki je prispevala glasbo za njegov režijski celovečerni prvenec Noč (En Natt, 2006)Kranjski The Tide na polni pogon, K. S. (9. junij 2006), Gorenjski Glas, letnik 59, št. 46 in njegova kratka filma Horizon (2004, skladba On Your Way ) in Lovec oblakov (2009).
Je soavtor koncepta za Putin Putout, glasbeni parodijski video Klemna Slakonje. Ker takrat še niso imeli sponzorjev, se je del ekipe s Knificem odpovedal honorarju. V videu o Trumpu (Golden Dump) so si zaradi boljših financ lahko privoščili več. Za video My Name Is Luka je Knific s svojo ekipo ustvaril scenske elemente in 3D glave zvezdnikov lige NBA.
V svetu je problem, da se redki avtorji lotevajo videospotov, ker niso prepoznavni in plačani enako, kot filmski in glasbeni ustvarjalci in Slovenija z nizkimi proračuni do 2000 evrov pri tem ni izjema. Slovenskim glasbenikov tudi ni do izdelane in drzne vizualne podobe. Vse te probleme Knific in Korenčan jemljeta kot prednost.
Filmi se po Knifičevem bolj ukvarjajo z življenjem, tudi reklama je konzervativna, videospot pa njemu in kolegi Korenčanu daje možnost preizkušati različne izraze, avtorske prijeme in igrati se z zvokom in sliko. Knificu je všeč, da je bil doslej (2014) plačan le za dva videospota, saj je delal, kar je želel in z razumevajočimi glasbeniki. Knific in Korenčan sta imela slabe izkušnje s cenzuro in odločanjem glasbenikov, kateri material se uporabi in kako se dela. Za več videospotov nima časa, zato izbira pesmi, ki so mu všeč, ker se tako lažje izrazi. Po njegovem videospot ne sme ilustrirati ideje in teme pesmi, ampak jo mora poudarjati in podpirati.
Delovanje v slovenskih profesionalnih združenjih
Je član Društva slovenskega animiranega filma (DSAF).
Leta 2013 je bil član žirije Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev (DSFU), ki je izbrala Razrednega sovražnika (2013) za slovenskega kandidata za nominacijo za tujejezičnega oskarja.
Pri Slovenskem filmskem centru (SFC) je leta 2016 za dve leti postal član komisije za podelitev nagrade Metoda Badjure.
Društvo slovenskih režiserjev Leta 2015 je bil v žiriji z ostalimi člani Upravnega odbora Društva slovenskih režiserjev (DSR) ob prvi podelitvi Štigličevih nagrad. levo|sličica|260x260_pik|Miha Knific decembra leta 2016 ob predaji funkcije Urši Menart, novi predsednici DSR.
Predsedovanje in članstvo v upravnem odboru Med letoma 2016 in 2018 je bil predsednik DSR,Organi DSR od 17. decembra 2016, 16. januar 2017, podpisani Miha Knific, reziserji.splet.arnes.si zdaj je član upravnega odbora.
Oblikovanje nagrad
nagrada kosobrin – za neavtorske filmske poklice nagrada bert – za življenjsko delo na področju filmske in televizijske igre Štigličeve nagrade - Štigličev pogled za filmsko in televizijsko režijo in nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije
Zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije