Prva svetovna vojna na Slovenskem je potekala med 28. julijem 1914, ko je Avstro-Ogrska uradno napovedala vojno Kraljevini Srbiji, in 11. novembrom 1918, ko je bilo podpisano premirje v Compiègnu. Ozemlje današnje Republike Slovenije je bilo ves čas del centralnih sil. Slovensko ozemlje je bilo zaradi strateške lege ob meji z Italijo eno ključnih bojišč v Evropi. Največje vojaško prizorišče je predstavljala soška fronta (maj 1915 – oktober 1917), ki je zajela območje od Rombona v Julijskih Alpah do Tržiča (italijansko Monfalcone) pri Jadranskem morju. V vojno je bilo vključenih več sto tisoč Slovencev, bodisi kot vojaki v avstro-ogrski vojski bodisi kot civilistov na frontnem območju. Slovenski moški so bili (razen Beneških Slovencev) vpoklicani v Avstro-ogrsko vojsko, večinoma v pehotne polke III. graškega korpusa. Po nepopolnih, a hrkrati uradnih podatkih je v vojni padlo 33.324 ljudi (večinoma vojakov) s slovenskega ozemlja. Posledice so bile izjemne: množične človeške izgube, uničeno gospodarstvo, trajne politične spremembe, ki so tlakovale pot razpadu monarhije ter oblikovanju nove južnoslovanske države Kraljevine SHS. Vojna se je torej končala s porazom in razpadom Avstro-Ogrske.
Razmere pred vojno Pred prvo svetovno vojno so Slovenci živeli v več kronskih deželah Avstro-Ogrske: Kranjski, Štajerski, Koroški in Primorju, kjer so na Kranjskem predstavljali etnično večino. Prekmurski Slovenci so živeli v ogrski polovici monarhije (Translajtaniji), v županiji Zali in Železni, Beneški Slovenci pa so živeli pod Italijo. Slovensko ozemlje ni tvorilo enotne upravne enote, kar je oteževalo narodno in politično organiziranje.
Že v 19. stoletju se je med Slovenci krepilo narodno prebujenje, ki je spodbujalo ideje o večji avtonomiji znotraj monarhije. Slovenski intelektualci, kot so Josip Vošnjak, Ivan Hribar in Ivan Tavčar, so zagovarjali trializem – preureditev Avstro-Ogrske v tri enote (Avstrijo, Ogrsko in južnoslovansko enoto, ki bi vključevala Slovence, Hrvate in Srbe). Vendar so te zahteve avstro-ogrske oblasti zavrnili, saj so se bale oslabitve centralizirane oblasti. Hkrati pa so se krepile panslovanske ideje.
Ob izbruhu vojne so se Slovenci znašli v zapletenem položaju. Veliko jih je podpiralo idejo o združitvi južnih Slovenov, a so bili hkrati zvesti monarhiji, saj so bili vpoklicani v njeno vojsko. Nacionalne zahteve so se stopnjevale, kar je vodilo do političnih gibanj, kot je bila majniška deklaracija leta 1917.
Slovenci ob izbruhu vojne Slovensko ozemlje znotaj Avstro-Ogrske ni tvorilo posebne upravne enote, temveč so bili Slovenci poseljevali več kronskih dežele, od katerih so etnično večino predstavljali na Kranjskem. Manjše, a pomembne deleže prebivalstva so predstavljali na Štajerskem, Koroškem in v Primorju. Večina Slovencev je prebivala v Cislajtaniji, avstrijski polovici države, prekmurski Slovenci pa v Translajtaniji, ogrski polovici države, in sicer v županiji Železna in Zala. Beneški Slovenci so ozemeljsko pripadali Italiji.
Ob izbruhu vojne so oblasti množično zapirale slovenske intelektualce. Med vojno je leta 1917 potekalo obsežno podpisovanje majniške deklaracije, ki jo je vodil Anton Korošec, vodja Slovenske ljudske stranke. Deklaracija je zahtevala združitev vseh južnoslovanskih narodov Avstro-Ogrske v enotno in avtonomno enoto pod habsburškim okriljem. Peticijo so podpisovale predvsem ženske, saj so bili moški na fronti. Ker so avstro-ogrske oblasti med vojno še naprej zavračale narodnostne koncesije Slovencem, so slovenski politiki postopoma začeli zagovarjati združitev okoli neodvisne Srbije.
Londonski memorandum
Londonski tajni sporazum, podpisan 26. aprila 1915, je Italiji obljubil znatna ozemlja Avstro-Ogrske. S sporazumom se je Italija zavezala napovedati vojno centralnim silam (kar je storila manj kot mesec zatem, 23. maja 1915), v zameno pa bi Italija v primeru zmage pridobila naslednja ozemlja:
Avstrijsko Primorje Trento, protektorat nad Albanijo, Dodekaneški otoki, Zadar, del Dalmacije in del nemškega azijskega in afriškega kolonialnega imperija.
24. maja 1915 je italijanska vojska prestopila mejo in začela ofenzivo proti Avstro-Ogrski. To se je dogajalo v deželi Primorje. Italijanski kralj Viktor Emanuel III. je vojno napoved sprejel brez posvetovanja s parlamentom, kar je sprožilo številne kritike. Italijanske enote so se soočile z močno avstro-ogrsko obrambo, ki je izkoristila naravne ovire, kot sta reka Soča in kraška planota.
Za Slovence ima Londonski tajni sporazum pomembne in škodljive posledice, saj so Italijanom Antatne sile obljublile nadzor teritorija, kjer so živeli Slovenci. Zaradi tega so bila slovenska območja razdeljena med italijansko obljubljeno cono in kasnejšo Kraljevino SHS, kar je vplivalo na politično in kulturno življenje Slovencev. Takoj po koncu vojne je Italija začela z italijanizacijo Primorske, kar je omejilo slovensko politično avtonomijo in povzročilo napetosti. Tudi zaradi tega se je oblikoval TIGR.
Agresija Kraljevine Italije na slovenske dežele desno|sličica|280x280_pik|Naslovna stran častnika Slovenski narod iz dne 25.5.1915, ki bralcem sporoča, da so se med Italijo in Avstro-ogrsko začeli spopadi 24. maja 1915 je vojska Kraljevine Italije prestopila mejo z Avstro-Ogrskim cesarstvom in s tem vstopila v vojno na strani Antante. Boris Gombač, Atlante storico dell'Adriatico orientale, Bandecchi &Vivaldi, Pontedera, 2007 - ISBN 978-88-8641-327-5
Soška fronta Soška fronta je bila ena izmed najpomembnejših bojišč prve svetovne vojne, ki je potekala na ozemlju današnje Slovenije in severozahodne Italije, vzdolž reke Soče. Zaznamovali so jo izjemno srditi boji, veliko število žrtev, zahtevni geografski in klimatni pogoji in uničujoče posledice za civilno prebivalstvo, infrastrukturo in kulturno dediščino. Prvi boji na Soški fronti so se začeli 23. maja 1915, ko so italijanske enote prestopile mejo in začele napredovati proti notranjosti Avstro-Ogrske. Zaradi počasnega napredovanja in neodločnosti italijanske vojske je Avstro-Ogrski vojski še pravočasno uspelo organizirati obrambo ob reki Soči, zaradi česar je italijansko napredovanje zastalo. Soška fronta je postala sinonim za vojno jarkov, z enajstimi italijanskimi ofenzivami in prelomno avstro-ogrsko-nemško protiofenzivo pri Kobaridu, ki je spremenila potek vojne na tem območju.
Geografski in strateški kontekst sličica|Zgrajena zavetišča za oborožene enote na Sabotinu. Soška fronta se je raztezala približno 90 km vzdolž reke Soče, od visokogorskih vrhov Julijskih Alp (npr. Kanin, Rombon, Krn) prek kraške planote do nižinskih območij ob Jadranskem morju pri Devinu in Tržiču. Razgibana pokrajina je močno vplivala na potek bojev. Alpski vrhovi so oteževali premike vojakov, predvsem transporta opreme in oskrbo, ker so bile poti ozke in izpostavljene plazovom. Pozimi je mobilnost in življenske pogoje oteževal sneg. Kraška planota, s svojo skalnato površino, jamami in vrtačami, je omogočala gradnjo utrdb, a je bila ranljiva za topniško obstreljevanje. Obalni pas pri Trstu je bil strateško pomemben zaradi bližine pristanišča in železniških povezav.
Italija je v vojno vstopila 23. maja 1915 na strani antante po podpisu londonskega pakta. Glavni cilj italijanske vojske, ki jo je vodil general Luigi Cadorna, je bil preboj čez Sočo, zavzetje Gorice in Trsta ter prodor v osrčje Avstro-Ogrske. Avstro-Ogrska, ki je bila že vpeta v boje na vzhodni in balkanski fronti, je imela sprva omejene sile na tem območju, približno 100.000 vojakov pod poveljstvom fedmaršala Svetozarja Boroevića, v primerjavi z italijanskimi 400.000. Kljub temu je Avstro-Ogrska izkoristila naravne ovire in hitro vzpostavila obrambne linije, okrepljene z jarki, bunkerji, topništvom itn.
Začetek bojev in prve štiri ofenzive (1915) Italijanski vstop v vojno je sprožil prve spopade maja 1915, ki so se osredotočili na območja ob Soči, zlasti pri Gorici, Doberdobu in visokogorju pri Bovcu. Italijanska vojska je imela številčno premoč, a je bila slabo pripravljena na zahteven teren in avstro-ogrske utrdbe.
Prva soška ofenziva (23. junij–7. julij 1915) desno|sličica|277x277_pik|Luigi Cadorna, poveljnik Italijanske vojske Prva večja ofenziva se je začela junija 1915 z napadi na Gorico, hrib Sabotin in Doberdobsko planoto. Italijanske enote so napredovale v čelnih formacijah, kar je omogočilo učinkovito avstro-ogrsko obrambo z mitraljezi in topništvom. Napredovanje je zastalo, italijanske izgube pa so bile visoke, okoli 15.000 mrtvih in ranjenih, v primerjavi z 10.000 na avstro-ogrski strani.
Druga soška ofenziva (18. julij–3. avgust 1915) Druga ofenziva je nadaljevala napade na istem območju, z dodatnim poudarkom na visokogorskih položajih pri Bovcu in Tolminu. Italijani so zavzeli nekatere vrhove na Krnu, a so bili še vedno daleč od preboja. Avstro-Ogrska je okrepila svoje linije z rezervami in izboljšala logistično podporo prek železnic in gorskih poti. Izgube so se povečale na obeh straneh, s približno 40.000 italijanskimi in 30.000 avstro-ogrskimi žrtvami.
Tretja in četrta soška ofenziva (18. oktober–4. december 1915) desno|sličica|270x270_pik|Avstro-Ogrski vrhovni poveljnik soške fronte, Svetozar Borojević von Bojna Tretja in četrta ofenziva sta bili intenzivnejši, saj je Italija želela izkoristiti jesensko obdobje pred zimo. Napadi so se osredotočili na Gorico, Doberdob in kraško planoto, podprti z močnim topniškim obstreljevanjem. Kljub ogromnim naporom in izgubam (okoli 67.000 italijanskih in 40.000 avstro-ogrskih vojakov) preboja ni bilo. Avstro-Ogrska je s pomočjo nemških svetovalcev in dodatnih enot utrdila svoje položaje, kar je vodilo v pat pozicijo, značilno za vojno jarkov.
Boji v letu 1916 Leta 1916 je Avstro-Ogrska sprožila ofenzivo na Južni Tirolski, kar je začasno odvrnilo italijansko pozornost od Soške fronte. Kljub temu so Italijani nadaljevali z napadi, da bi izkoristili domnevno oslabljenost Avstro-Ogrske.
Peta do deveta soška ofenziva (marec–november 1916) desno|sličica|250x250_pik|Italijanski pehotni napad med 9. soško bitko, 21. avgust 1916 Te ofenzive so bile nadaljevanje italijanskih poskusov zavzetja Gorice in preboja na Krasu. Peta ofenziva (marec 1916) je bila omejena zaradi slabega vremena in logističnih težav, a je Italija povečala pritisk v poletnih mesecih. Šesta ofenziva (6.–17. avgust 1916) je bila prelomna, saj so Italijani po intenzivnem obstreljevanju zavzeli Gorico, kar je bil pomemben psihološki in strateški dosežek. Vendar so nadaljnji napadi na kraški planoti zastali zaradi močne avstro-ogrske obrambe, okrepljene z dodatnimi enotami. Sedma, osma in deveta ofenziva (september–november 1916) so prinesle le manjše ozemeljske pridobitve, a z ogromnimi izgubami: približno 75.000 italijanskih in 60.000 avstro-ogrskih vojakov.
Boji so se spremenili v vojno jarkov, podobno kot na zahodni fronti. Vojaki so trpeli zaradi mraza, pomanjkanja hrane, bolezni in stalnega obstreljevanja. Slovensko prebivalstvo je bilo prisiljeno zapustiti domove, mnogi so bili internirani v begunska taborišča, kot sta bila Gmünd in Bruck an der Leithi.
Vrhunec italijanskih ofenziv (1917) sličica|Nastanitev moštva Avstro-ogrske vojske v Tolminu leta 1917 Leta 1917 je Italija povečala pritisk, saj je verjela, da je Avstro-Ogrska na robu zloma. Deseta in enajsta ofenziva sta bili med najobsežnejšimi in najkrvavejšimi.
Deseta soška ofenziva (12. maj–8. junij 1917) Deseta ofenziva se je osredotočila na kraško planoto in območje Doberdoba. Italijani so zavzeli nekatere ključne položaje, vključno z višinami pri Versiču, a so bili ustavljeni zaradi močne avstro-ogrske obrambe, podprte z nemškimi elitnimi enotami. Izgube so bile znova visoke, s približno 50.000 italijanskimi in 35.000 avstro-ogrskimi žrtvami.
Enajsta soška ofenziva (17. avgust–12. september 1917) desno|sličica|250x250_pik|Vaja napada s plamenometalcem na vadišču blizu Ajdovščine, 25. avgust 1917