Stepska pot je bila starodavna kopenska pot skozi Evrazijsko stepo, ki je bila aktivna predhodnica Svilne ceste. Svila in konji so se trgovali kot ključno blago; sekundarna trgovina je vključevala krzno, orožje, glasbila, drage kamne (turkizna barva, lapis lazuli, ahat, nefrit) in dragulje. Ta pot je bila dolga približno 10.000 km . Vseevrazijska trgovina po Stepski poti je obstajala vsaj dve tisočletji pred konvencionalnim datumom nastanka Svilne ceste.
Geografija Stepska pot se potekala po severno-azijski stepi in povezovala vzhodno Evropo s severovzhodno Kitajsko . Evrazijska stepa ima široko in ravninsko topografijo ter edinstven ekosistem . Stepska pot se je razprostirala od ustja reke Donave do Tihega oceana. Na severu so jo omejevali gozdovi Rusije in Sibirije. Jasne južne meje ni, čeprav so južne polpuščave in puščave ovirale potovanje. Glavna značilnost stepske pokrajine je celinsko podnebje in pomanjkanje vlage, kar ustvarja nestabilne pogoje za kmetovanje. Stepa je prekinjena na treh točkah: Uralsko gorovje, Altajsko pogorje, ki se postopoma spreminja v Sajansko gorovje na vzhodu in Veliki Hingan; ti delijo stepo na štiri segmente, ki jih lahko prečkajo konjeniki. Nadmorska višina nekaterih gorskih ovir, kot je Altaj, z nadmorsko višino do 4000 metrov, je sprva ohranila samostojnost nekaterih regij.
Obsežno ozemlje, ki se razteza vzdolž Evrazijske poti, je raznoliko in vključuje suho stepo, puščavo, gore, oaze, jezera, reke in rečne delte, nižinsko stepo, gorsko stepo in gozdne stepske regije . Divjad je bila stalni vir navdiha za umetnike in zgodnje obrtnike. Hipokrat je razmišljal o vplivu podnebnih sprememb na preživetje in napredno razmišljal o njihovem vplivu na organizacijo človeških skupnosti kot razlago za migracije prebivalstva. Zaradi demografskega pritiska na kmetijska območja ob Stepski poti je verjetno prišlo do selitve ranljivejših skupin na obrobju teh kmetijskih območij v iskanju boljših življenjskih pogojev. Ker bogatih pašnikov ni bilo vedno na voljo, je to spodbudilo prehod k nomadskemu načinu življenja. Ta življenjski slog je pripomogel k človeški mobilnosti in gojil vojaško kulturo, potrebno za zaščito čred in osvajanje novih ozemelj. Specifična geografija stepe je ustvarila ekosistem, ki je sposoben mešati kritične razvojne značilnosti, vključno z razpršenostjo sodobnih ljudi, udomačitvijo živali in živinorejo, vožnjo z vozovi in konjeniki, zgodnjo proizvodnjo kovin (baker) in trgovino, indoevropske jezike in politični vzpon nomadskih civilizacij.
Skupnosti Ker ni znano, da so evrazijski nomadi razvili pisni jezik, nihče ne ve, kako so se imenovali. Različne kulture vzdolž Stepske poti večinoma prepoznavajo po značilnih pokopih in občutljivih umetninah . Kakovost artefaktov priča o stopnji prefinjenosti nomadske predpisne kulture in obrtništva, kar odvrača predstave o tem, da so bile nomadske skupnosti v povprečju manj razvite kot stalno naseljene. Nomadske prakse paše čred in hkratnega kmetovanja, v katerih je osrednja vloga elite jahanje konj , so se na tem območju razširile s približno letom 1000 pred našim štetjem . Stepski nomadi so bili organizirane skupnosti, ki so svoje domove nekajkrat letno selile med poletnimi in zimskimi pašniki in so jih pričakovale in priznavale druge sosednje skupnosti. Te skupine so pogosto medseboj komunicirale, trgovale, so pa tudi plenile naseljene ljudi .
Prevladujoče stališče je, da so bile skupnosti Evrazijske stepe v skupinah in niso bile tesno povezane z etničnega vidika. Verjetno je imela vsaka populacija svojo zgodovino. Po drugi strani pa so skupnosti ohranjale tesne stike s sosedi in s tistimi, bolj oddaljenimi. Francoski zgodovinar Fernand Braudel je videl prisotnost pastoralnih nomadov kot motečo silo, ki pogosto prekinja obdobja počasnih zgodovinskih procesov, kar omogoča hitre spremembe in kulturna nihanja.
Nova arheološka najdišča, kot je Berel v Kazahstanu, elitno pokopališče kulture Pazirik, blizu meje z Rusijo, Mongolijo in Kitajsko na stičišču gorovja Altaj in Tarbagatai ob reki Kara-Kabi, so pokazala, da je veliko dela še vedno treba opraviti za boljše razumevanje skupnosti, ki mejijo na to medkulturno prometno pot in oceniti neizkopane kraje v Kazahstanu, Kirgizistanu, Uzbekistanu, Turkmenistanu in Tadžikistanu. Delo je potrdilo, da polnomadski Arimaspijci poznega 4. in zgodnjega 3. stoletja pred našim štetjem niso samo plemenitili konje za trgovino. Ti ljudje so bili tudi pametni metalurgi, gradbeniki, lončarji, draguljarji, rezbarji v lesu in slikarji, ki so pustili trajen vpliv na stiku vzhodnega in zahodnega sveta.
Zgodovina Starejši paleolitik
Do konca pliocena je tektonska dejavnost ustvarila glavna gorska območja in nižine, vključno s porečji Aralskega in Kaspijskega jezera ter depresijo Sarikamiš; oblikovani so bili primitivni rečni sistemi Sir Darja, Zeravšan, Amu Darja, Uzboi, Murghab, Tedžen, Atrek in Gorgan . Ciklične podnebne spremembe med pleistocensko in holocensko epoho so končno povzročile toplejše in manj suho podnebje v večjem delu zahodne Azije, kar je privedlo do današnje konfiguracije in ekologije regije. Prvi sodobni ljudje, ki so se preselili v Evropo, so bili lovci nabiralci; verjetno so se začeli seliti iz Afrike v času epizode Zelena Sahara. Fosili, izkopani v gori Carmel v Izraelu leta 2002, kažejo, da je človek prišel prej, kot je bilo sprva mišljeno, na vrata Stepe pred 177.000–194.000 leti in so se morda spopadli z neandertalci, ki so naselili nekatere dele Evrazije . Celotni migracijski diagram teh populacij še vedno ni jasen. Nato so te lovce nabiralce počasi nadomestili okoli 9000 pred našim štetjem novi migranti z Bližnjega vzhoda, ki so imeli vrhunsko sposobnost preživetja zaradi svojega znanja o primitivnem kmetovanju.
Prevladujoč položaj, ki so ga v ekološki niši zasedale nomadske skupnosti, je posledica njihove nomadske vojaške in tehnične superiornosti. Domneva se, da je nastala v severnih kavkaških stepah že v 8. stoletju pred našim štetjem. Post ledeniško obdobje je zaznamovalo postopno dviganje temperatur, ki je doseglo vrhunce v 5. in 4. tisočletju. Ti bolj gostoljubni pogoji so ljudem zagotavljali travnike in stabilnejše zaloge hrane, kar je povzročilo močno povečanje njihovega števila. Redno zbiranje divjih žit je privedlo do empirične vzreje in selekcije žit (pšenice, ječmena), ki jih je bilo mogoče gojiti. Prav tako je prišlo do udomačitve živali (osli, osli, konji, ovce, kozji predhodniki) in rejo živali . Čeprav sta se kakovost in količina umetnin spreminjali od mesta do mesta, je splošni vtis, da je razvoj obrti prispeval k stabilnejšim naseljem in natančnejši opredelitvi poti, ki povezujejo določene skupnosti med seboj. Aurignacijska kultura se je razširila po Sibiriji in kot dokaz o njeni prisotnosti je bila Venera najdena blizu Irkutska, na reki Zgornja Angara . Sledi kulture Magdalenian so bili ugotovljeni tudi v Mandžuriji, Sibiriji in Hopei. Živinoreja je prinesla kvaliteten preskok v družbenem razvoju in pripravila potrebno osnovo za ustvarjanje starodavnih pol nomadskih civilizacij po Evrazijski stepi.
Analiza izotopov ogljika in dušika iz skeletnega kolagena istih človeških ostankov pomaga razvrstiti njihovo prehransko ozadje in opredeliti gospodarstvo stepskih skupnosti. Analiza izotopov stroncija pomaga prepoznati različno favno in človeške premike med različnimi regijami. Analiza izotopov kisika se uporablja za rekonstrukcijo pitnih navad in vpliv podnebnih sprememb na prebivalstvo . Cilj kombinacije teh dejavnikov je rekonstruirati natančnejšo sliko življenjskih razmer v tistem času. Analiza 1500 linij rodov mitohondrijskih genomov je pripomogla k temu, da so prišli v različne regije v Evropi lovci nabiralci, ki so pozneje razvili znanje o kmetovanju. Ugotovljeno je bilo, da jih lahko v srednji in jugozahodni Evropi v glavnem zasledimo do neolitika. V osrednjem in vzhodnem Sredozemlju lahko prihod prvih človeških migrantov datiramo v veliko zgodnejše pozno ledeniško obdobje Pereira, Joana B. with Pr Richards and Dr Luisa Pereira z Inštituta za molekularno patologijo in imunologijo Univerze v Portu, Usklajevanje dokazov iz starodavnih in sodobnih genomov: glavni vir za evropski neolitik v sredozemski Evropi, Zbornik kraljeve družbe B: Biological Sciences (2017). DOI: 10.1098 / rspb. 2016.1976.
Neolitik
Temu obdobju je dodeljeno zgodnje poznavanje gospodarstva za pridelavo hrane v Ponto-kaspijski stepi. Prehod z nabiranja hrane v gospodarstvo za pridelavo hrane s kmetovanjem in živinorejo je privedel do globokih družbenih in kulturnih sprememb. Lov in rečni ribolov sta verjetno še naprej igrala pomembno vlogo pri preživljanju, zlasti na gozdno-stepskih območjih. Prehod v živinorejo je imel ključno vlogo v zgodovini vzpona človeške družbe in je pomembno prispeval k neolitski revoluciji. Hkrati se je pojavil nov način življenja z izgradnjo udobnejših naselij za udomačenje rastlin in živali, obrtne dejavnosti (ki so povzročile široko uporabo okrasja) in pokopne prakse, vključno s postavitvijo prvih grobnih gomil v obdobju eneolitika (prehod med neolitikom in bronasto dobo).
Notranje Evrazijske stepe so zasedle, verjetno od 4. tisočletja pred našim štetjem, nomadske skupnosti, ki so izvajale obsežne oblike konjske paše, ki so se sprehajale od kraja do kraja. To je zagotovilo, da so se njihovi stiki in vpliv razširili na velika območja. Najstarejši dokazi o jahanju majhnih konj zvirajo iz skupnosti Sredni Stog v vzhodni Ukrajini in južni Rusiji pripada udomačenje baktrijske kamele do leta c. 4000 pred našim štetjem. Ta dva nosača težkih tovorov sta med najbolj prilagodljivimi živalmi na svetu, ki lahko prenese temperature od 40 ° C do -30 ° C. Na vzhodu Evrazije so kmetijstvo verjetno začele indoevropske skupnosti (Tohari) s sedežem v Tarīmski kotlini (severozahodna Kitajska) okoli leta 4000 pred našim štetjem.
Na zahodnem delu Evrazije je revolucija pisave, datirana v isto epoho, izšla iz primitivnega računovodstva in se razvijala z zanimanjem Sumercev za puščanje sporočil za posmrtno življenje. V Notranji Kitajski, ki predstavlja polovico ozemlja današnje Kitajske, kar pomeni izključitev Mandžurije, Mongolije, Xinjianga in Tibetanske planote kot združitev ohlapno povezanih 'makroregij', so bile odkrite rezbarije z želvastimi školjkami (npr. simboli Jiahu) iz c. 6200-6600 pr. n. št. Za zdaj se bolj kvalificirajo kot simboli in ne kot dokaz sistematičnega pisanja. Pisanje in računovodstvo (računanje) se je verjetno začelo samostojno na različnih območjih Evrazije (Sredozemlje, Sumerija in Mezopotamija), vendar se zdi, da se je ob Stepski poti hitro širilo.
Bronasta doba Prehodno obdobje v bronasto dobo kaže različne vzorce v različnih geografskih regijah Stepske poti, kljub temu pa so številne obrtne dejavnosti vključevale izdelavo okrasnih, instrumentalnih izdelkov in domačega blaga. Že v 6—5 tisočletju pred našim štetjem (Vinčanska kultura, ki leži v današnji Srbiji) je Pontsko-kaspijsko stepo zaslediti kot domovino proizvodnje bakra in se je nato v dveh tisočletjih razširila po celotnem stepskem območju . V začetku 4. tisočletja so na območju Altaja stepski pastirji uvedli tehnologijo bakra. Bronasto dobo je zaznamovalo nenadno hlajenje podnebja, ko je na prehodu v 3. in 2. tisočletje pred našim štetjem prišlo do novega dviga temperature, bolj naklonjenega kmetovanju in vzreji čred. Dvojna uporaba prazgodovinske konjenice in kovinskega orožja je verjetno postavila okvir mnogo bolj militariziranega in morda bolj sovražnega okolja, kar je spodbudilo selitev najbolj mirnega - ali najšibkejšega - prebivalstva na bolj oddaljene dele stepe .